(Sašo Bizjak)

Dušan Merc

Dušan Merc, pisatelj



Dušan Merc je decembra lani, tik po razglasitvi dobitnikov Prešernovih nagrad in nominirancev za nagrade Prešernovega sklada, z javnim pismom izstopil iz te "procedure". V izjavi sicer pravi, da mu je v veliko čast, da je med tistimi, ki bi nagrado lahko dobili, vendar pa je po njegovem prepričanju sam princip nominacij pravno neutemeljen in tudi zavajajoč, saj naj bi bili dobitiniki nagrad znani že ob razglasitvi nominacij. "V taki holivudski predstavi pač ne mislim sodelovati."



Nad statutarno neurejenostjo in tudi nad domnevnim "uhajanjem" informacij bi se gotovo moral zamisliti Upravni odbor Prešernovega sklada, poteza nominiranega avtorja pa je morda še bolj razumljiva, če vemo, da ima Dušan Merc med prepoznavnimi slovenskimi prozaisti zadnjega desetletja res nenavaden status "večnega nominiranca". S skoraj vsemi romani, ki jih je napisal, se je uvrstil med nominirance za nagrado Kresnik, prav tako je že bil s kratkimi zgodbami med nominiranci za nagrado Fabula, tudi za nagrado Prešernovega sklada je bil nominiran že dvakrat. Toliko nominacij zagotovo govori o stabilni (presežni) kakovosti njegovih del, žal pa tudi o tem, da se je različnim komisijam v vsakokratni konstelaciji literarnih obzorij kakšno drugi delo zdelo bolj izrazito ali kako drugače bolj primerno za izpostavljeno nagraditev. Jasno je torej, da nominiranca ne bomo spraševali po dodatnem mnenju, izbrano nominirano delo pa si nedvomno zasluži dodatno bralsko pozornost.



Med tokratnimi nominiranci za nagrade Prešernovega sklada so trije literati, Dušan Merc, Aleš Šteger in Primož Čučnik, vsi so bili za iste nagrade že nominirani v preteklih letih. Merčeva knjiga Akacijev drevored (izšla je pri LUD Literatura) je tretja njegova zbirka kratkih zgodb, po Pegi v očesu in Golem mestu. Kot v obeh prejšnjih knjigah tudi v tej zgodbe dosledno izpisujejo sodobne kratkoprozne "junake", nezmožne velikih dejanj in besed, vendar je po mnenju kritiških bralcev Akacijev drevored bolj natančno in prepričljivo izpisan od prejšnjih knjig kratkih zgodb.



Matej Bogataj je v kritiki Akacijevega drevoreda izpostavil: "Merc je prepričljiv v samem risanju atmosfer, tu pride polno do izraza njegova kilometrina, gre za temne, mračne, melanholične eksterierje, za obremenilen vremenski vpliv, zato je čas, v katerega so pretežno postavljene zgodbe, mračni del leta pred pomladjo, ko bi se moralo vse na novo začeti, obet novega pa se slej ko prej sfiži, klitje ni več mogoče. To v večini primerov lahko razumemo kot še en, pogosto kar odločilen poraz, le v redkih primerih se Merčeva pripoved do te mere odlepi od samega dogajanja, in takrat postane pripovedovalec poudarjeno vseveden, da zasledimo ironijo, malo privoščljivosti in humoren učinek."