Natisni
Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

(Slavko Podbrežnik)

Aleš Šteger

Z Alešom Štegrom smo se v tej vsakoletni priložnostni rubriki pogovarjali že dvakrat. Za nagrado Prešernovega sklada je bil nominiran že s pesniškima zbirkama Knjiga reči ter Protuberance. Tokrat je nominiran s knjigo proznih fragmentov Berlin, izšla je pri Študentski založbi. Čeprav ostaja neizpodbitno dejstvo, da je vsaka nominacija za nagrado Prešernovega sklada posebna čast in tako rekoč že nagrada, kar nenazadnje dokazuje tudi skupna medijska podpora nominirancem (pri drugih nagradah je razdeljena - vsak medij pač podpira samo svojo nagrado - ali pa so nominiranci preprosto prezrti), je res tudi, da je večkratno sodelovanje v tej predprešernovski proceduri za umetnike lahko naporno. Vsem medijem odgovarjati na bolj ali manj ista vprašanja pač ne more biti posebej inspirativno, četudi je v fokusu ob vsaki nominaciji druga knjiga oziroma umetniško delo. Zato se bomo ob umetnikih, ki so v zadnjih letih že bili nominirani za nagrado Prešernovega sklada, tokrat izognili intervjujem ter jih predstavili z delom samim in odzivi na njihovo delo.

Knjiga proznih fragmentov Berlin je že bila deležna "širše pozornosti", kakršno sprožijo nagrade. Septembra lani je namreč prejela Rožančevo nagrado (delila si jo je z zbirko postumno izdanih esejev Igorja Zabela), nagrado za najboljše izvirno esejistično besedilo. Aleša Štegra zaradi neodložljivih mednarodnih literarnih poti ni bilo na podelitvi na Trubarjevi domačiji, zato pa je pripravil zahvalni govor, ki je govoril o imaginarnih literarnih pokrajinah, v katerih se srečujejo avtorji.

Berlin je Štegrova pogosta literarna postaja, vendar v nekem intervjuju pravi, da ni šel v Berlin zato, da bi pisal, temveč ga je mesto samo izzvalo k pisanju. "Knjige nisem pisal z namenom prispevati k mitu Berlina kot nove evropske prestolnice, teh knjig, dobrih in slabih, je več kot dovolj. V knjigi je šlo predvsem za izpisovanje določenega meandriranja jezika, ki med raztekanjem po matrici tega mesta dobi prav posebne oblike. Berlin ni le epicenter občutij zgodovinske krivde, krasta na rani med počasi zaraščajočim se evropskim vzhodom in zahodom, mesto z izjemnim socialnim čutom in radodarnostjo življenjskega prostora. Je prostor-tekst in hoditi po ulicah Berlina je zame bilo, kot bi se še enkrat učil brati."

Ko smo se z njim pogovarjali ob lanski nominaciji in je beseda prav tako tekla o "pesniških migracijah", je med drugim rekel: "Ne glede na njen, včasih že kar obupan veristični trud, se pesniška beseda kodira peko polja utopije. Temu se ne more izogniti, obsojena je, da prostora ne imitira, marveč ga ponovno konstruira, ustvarja neke vrste simulirano kartografijo. Vezi, ki se preko tega ustvarjajo v telesu pesmi, te vene in mišice, po katerih tečeta molk in potrpežljivo prisluškovanje, pa po drugi strani niso ločene od tega sveta, nasprotno. Poprej razstavljene vezi - ali bolje: izgubljene in ponovno najdene vezi - pridobijo možnost, morda drobno in krhko, a vseeno, da izrekajo nekaj o svetu, katerega se ne morejo polastiti naravnost."

Med odmevi na zbirko Berlin lahko beremo: "Zbirka Berlin z izrekanjem kompleksnega razmerja med jazom, časom in prostorom razlamlja tudi tradicionalne oznake zvrsti: lahko bi jo opisali tudi kot zbirko pesmi v prozi ali kot kratke eseje, saj besedila vseskozi premišljujejo svojo govorico. V pisavo oblikovana govorica, zaokrožitev begajočih vtisov, zaustavlja čas..."

Iz zgodbe Berlin-Ljubljana-Tokio

"... Tako kot Japonci živijo tudi Berlinčani v nenehni prihodnosti. Dogovori za srečanja s še tako dobrim berlinskim prijateljem morajo potekati vsaj teden dni vnaprej, osebno počutje na nek dan je določeno s terminskim koledarjem in ne - tako kot pri meni - z dnevno muhavostjo. Berlinčan ve običajno tri tedne vnaprej, kdaj bo dobre volje in kdaj ne. Največji izraz naklonjenosti, ki se lahko pripeti prišleku, je, če kdo kratkoročno, recimo, 72 ur pred zmenkom, zavoljo njega spremeni svoje načrte. (...) Mobilni telefoni niso berlinska iznajdba, so pa bili brez dvoma izmišljeni z mislijo na Berlinčane. Sporočati, kje se kdo nahaja, koliko minut zamuja in zakaj, korigirati precizno izdelane urnike je osrednje opravilo tega- kakor pravijo - najbolj ležernega med vsemi nemškimi mesti. A Berlinčane z Japonci povezuje tudi zenovska estetika interierov stanovanj. Za meter osemdeset visokega Slovenca, vajenega življenja v škatlastih stanovanjskih enotah, v katerih je zavoljo energetske varčnosti in drobnjakarske miselnosti puščenega le za ped prostora med stropom in njegovo plešo, so prostorna berlinska stanovanja pravo olajšanje. A olajšanje ne traja dolgo, kmalu mu sledi občutek utesnjenosti, ki ga povzroči praznina. Veliko, nevzdržno preveč praznine. Berlinčani so mojstri bivanja v praznem..."

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.

Število glasov: 15
Povprečna ocena: 2,7

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.