Natisni
Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Prevedla Mojca Medvedšek. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2007

Čeprav je veliko tistega, kar se predstavlja kot znanstvena proza oziroma ZF nič drugega kot v vesolje ali v prihodnost postavljena pravljica, ufilmnjeni primeri so razne Vojne zvezd in Terminatorji, v najslabši varianti pa kozmična žajfnica ali solzilvka, je prav čudno, kje se žanr, potem ko je skoraj izginil kot enak med enakimi, ali pa se vsaj marginaliziral in postal domena zanesenjakov, močnejši kot kdajkoli vrne nazaj. Pri Houellebecqu, že v Osnovnih delcih je bil eden od bratov jedrski fizik, že tam je bila nakazana možnost novega človeka, bitja, ki ne bo tako prekleto trpelo v tej solzni dolini. Po takšni projekciji se skoraj mora ukvarjati z načini, kako utopijo udejaniti; z novo religijo, se pardoniram RKC, sekto. Takšno, ki bo vključila v svoj eshatološki projekt najnovejše izsledke znanosti, ki bo neskončno močno in mogočno bitje, Boga, potem, ko je izgubil svoje privilegirano mesto na nebesu, vkorporirala v dvojno vijačnico, v genetiko in genom. (Kar so že naredili raeljanci po Raelovem srečanju z vesoljskim bitjem, in so po nasvetu tega tudi zagrizeni zagovorniki kloniranja.)

Možnost otoka je najprej evangelij, gre za pričevanje Daniela1, enega pionirjev v sekti elohimistov, ki je v začetku trdila, da je Elohim iz Stare zaveze zmotno edninski, da gre v resnici za ime Nezemeljanov, ki spodbujajo genetske raziskave in novo vrsto kloniranja, nisem čisto razumel, Houellebecq se je tudi precej namučil in niti ni nujno, da bi mu bila genetika povsem blizu, to je za zraven, in potem beremo komentarje Daniela24 in 25, to je številka klona, torej generacij od originala, kaj se je od takrat zgodvilo. Na vsak način je Houellebecq prefrigan avtor, saj razmišlja daljnosežno in verjetno, premisli, kar se dogaja z našimi socialnimi stiki, kam vodi ta nenehna želja po pomlajevanju in zavračanju starosti, impotence, bolezni, ki povzroča, da ljudje zapuščajo nemočne starše, podobno kot živali pred odhodom na dopust; kaj je s seksualnostjo zdaj, ko je postala splošno dostopna in detabuizirana, kam po seksualnem turizmu, ki se mu je posvečal v Platformi; kaj je s humorjem in refleksijo v času, ko je dovoljeno in mogoče takorekoč vse, ko je vsak sakrilegij vnaprej požegnan s strani teorije, ne glede na to, kako butast in direkten je. Daniel1, Ur-Daniel, je namreč komik, ki blazno služi s skeči in filmčki, v katerih ga Palestinci iz Židje in islamske samomorilke vlečejo drug drugemu, njegov hit, ki ostane nenapisan, se pa vsi pulijo zanj, je kombinacija ekstremne pornografije in nasilja, recimo hardcore in Tarantino, in vedno, kadar koga sune, seveda najbolj občutljive fundamentalistične strukture, ga začnejo primerjati s Camusom ali pa Kierkegaardom. Kako tudi ne, v teh detajlih je skrita samoironija, tudi Houellebecq je uspešen in bogat samo zato, ker provocira, ker govori o popolni odsotnosti morale, ker reducira vse tisto, kar imamo za tako plemenito in človeško, na raven nagona, seksualnost in strah pred smrtjo, ki potem potegne željo po nesmrtnosti, vse je samo strategija vrste, niti ne organizma, v boju za obstanek. Ravno zato je njegova proza včasih tudi malo esejistična, do konca hoče napeti osnovne predpostavke, kar lahko naredi samo z znanstvenim esejizmom in izleti v psihološki determinizem, in verjetno je ravno v tem, pa v njegovi radikalnosti tista dvojna past, ki na tak ali drugačen način sama lovi uspeh in slavo in keš; vsaka reakcija, posebej pa negativna, dela za Houellebecqa, veča mu popularnost in veča število tistih, ki nalašč prisegajo nanj kot novega razbijalca malikov. Sam nimam nič proti njegovi ničejanski ali biologistični psihologizaciji, zvedeni na nagone in željo po moči, vulgariziranem frojdizmu in podobnem, obratno, dobro in tudi dražljivo jaha na duhu časa in dobro nateguje njegova nesorazmerja, anomalije.

Njegovo pisanje je seveda točno tisto, pa tudi Danielova komika, kar je še spravljalo v obup Kilgora Trauta, alterega in pisca iz nekaterih romanov Kurta Vonneguta, ko so med njegovimi ZF zgodbami objavljali slike razkrečenih punc in so te prodajale ostali besedni balast; in Houellebecq je pravzaprav Kilgore Trout, ki se je s tem sprijaznil, o teh puncah tudi že piše, v tej prozi je seksualnost vedno tudi že vaba za bralca, torej se je povzpel stopnjo višje v svojem pisateljskem samozavedanju. Hkrati pa mu je jasno, da imajo tisti, ki sploh še berejo, literaturo kot iztočnico ob kramljanjih ob koktejlih in kanapejih, torej jih je treba prerukati, ponuditi surove ideje, nič literanosti, stila, teme morajo biti drastične in malo šokante; drugi pol pa so ljudje - za razliko od Vonnegutovih bralcev, ki morajo biti duh-oviti -, ki so nedružabni in introvertirani, in zato je Houellebecqova proza vedno pisana s stališča nekoga, ki mu manjka dopamina in serotonima, to so depresivci, ker je tudi pisana za depresivce in se potem z njegovimi pripovedovalci zlahka identificiramo. Sicer pa ve, kako brez olepšav zaostriti tendence sedanjosti, in tudi že v prejšnjih romanih opažena trodelna kompozicija, ki se ne more zaključiti, je ustrezna njegovemu osnovnemu namenu.

No, evo, takole vsi delamo na njegovi popularnosti.

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.

Število glasov: 13
Povprečna ocena: 2,9

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.