Natisni
Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Lainšček se vrača k tistemu pisanju, v katerem se je najprej in najbolj dokončno uveljavil z romanom Namesto koga roža cveti, k pisanju o Ciganih, njihovem specifičnem načinu življenja in čustvovanja, o njihovi nomadski naravi in stalni družbeni odrinjenosti, nad vsem tem pa ob narojenem in priučenem, pridobljenem z vzgojo, kot beremo v prvem poglavju romana Nedotakljivi, lebdi prav posebno prekletstvo, dejavna usodnost, ki poseže vmes takrat, ko bi se lahko izvršila zla dejanja z nepreklicnimi in drastičnimi posledicami. Lainšček, ki mu naslov romana priskrbi najnižja indijska kasta in s katero se potem tisti bolj učeni v njegovem romanu istovetijo, začne z mitom, s ciganskim izvornim prekletstvom in zaznamovanostjo, ki je posledica izročila, da se je ob kovanju žebljev za Kristusovo križanje Cigan na zahtevo rimskih vojakov pregrešil in skoval štiri žeblje, trije so bili uporabljeni, četrti pa preklet, nepogašen, žareč, spremlja njihovo brezdomsko usodo.

Po tem mitološkem uvodu se loti Lainšček pripovedi o štirih generacijah Ciganov, pripovedovalec Lutvija začne s svojim dedom, pa tudi omeni, da je svojo cigansko spoved sredi odprte ravnice, v nočeh do jutra, ob živem ognju šepetal na uho Feriju Lainščku, belemu gospodu z imenom Čukarain imamo potem pripovedovalca in verjetno zapisovalca, vendar pa ta pozicija ni nikjer poudarjena ali tematizirana. Lutvija se spominja preteklosti svojega rodu, in govori o prilagajanju na obstoječe razmere, rod napreduje od izdelovalcev brusov iz nagrobnikov in glasbenikov do švercerjev, najprej vsakovrstne krame z one strani zahodne meje, potem, ko se bližajo osemdeseta in razpad države, pa orožja za albanske iredentiste; isto tradicijo nadaljuje tudi Lutvijev sin Dono, ki se navleče na heroin potem malo tudi prodaja za svoje posebne potrebe.

Lainšček s svojim romanom seže precej na široko, dogajalni čas je med drugo vojno in genocidom nad Cigani ter sodobnostjo, usoda posameznikov se vedno riše na horizontu dogajanja v skupnosti, ta pa je slej ko prej odvisna od baze, od trenutne družbene ureditve in njenih zapovedi, in so potem Lutvijevi sorodniki recimo proletarci, ko pridejo iz prevzgojnih ustanov, ali pa se vpišejo v partijo, ali pa so prvi narkomani med Cigani; tudi dogajalni prostor je razprostrt med romunskimi stepami in ravninskim delom Jugoslavije in potem z naseljem v opuščeni gramoznici nekje v Prekmurju. Lainščkovo pisanje je torej realistično, skupini ljudi, plemenu, sledimo skozi različne ureditve, beremo o njihovi osnovni gospodarski dejavnosti, ki je vedno na robu dovoljenega ali pa že onstran, postopno vse bolj izpostavljena in tvegana, pa tudi bolj dobičkonosna, in poteka nekako od brusov preko bižuterije do orožja in prostitucije. Nedotakljivi tako sledi vsem zahtevam realizma, skupine in reprezentativne posameznike in Lutvija je znotraj ciganske skupnosti nekaj časa pravi steber družbe sledi pri njihovih vzponih in padcih, kaže akumulacijo kapitala, družbene antagonizme in podobno. Hkrati pa ima vsaka od štirih generacij svoj plafon, zgornjo mejo uspešnosti svojega podjetja, čez katero se ji v danih okoliščinah ni mogoče povzpeti; kadar hočejo splezati sami sebi na rame, imajo videnje, prikaže se jim nekaj, kar v temelju spremeni njihovo samorazumevanje, jih pretrese. Izročilo, za katerega vedo vsi in je del mitologije, deluje, izkaže se za živo in prisotno in zahteva od njih spremembo; gre prav za razodetje, kakšno, o tem iz romana lahko samo ugibamo, ki poruši in korigira njihovo prejšnje ravnanje. Ne gre za slepo ponavljanje izročila, ne gre za mrtvo črko, temveč za misterij, za sveto v njegovi fascinantni in pošastni podobi; ne samo, da vanj verjamejo, nikoli več se ne morejo otresti njegovega vpliva, po razodetju nič ne more več biti, kot je bilo. Ravno to delovanje in trdna prepričanost brez kančka dvoma tistih, ki jih Lainšček popisuje, v razodeto, pa posledice, ki jih ima za njihovo življenje, pa je tisto, kar je predpogoj tiste literarne smeri, ki jo imenujemo magični realizem.

Kakorkoli, v Namesto koga roža cveti se je zgodba o prekoračenju in ciganski sreči opoteči gibala predvsem okoli dveh bratov in skupne simpatije, zato je bila tam psihološka poglobljenost, pa tudi pripovedna širina večja. Zdaj, v Nedotakljivih, ko nihče več ne dvomi o Lainščkovi pripovedni spretnosti, sta počasnost in poetičnost naracije zamenjala časovni razpon in zemljepisna širjava, opraviti imamo skoraj s sago, zato so številčni stranski liki nujno plitvejši, pripeljani bolj površno, čeprav pisanje ni brez očarljivosti, drobnih štorij in zabavnih epizod, ki so nadrobljene v to pripoved.

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.

Število glasov: 13
Povprečna ocena: 2,9

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.