Datum: 26.11.2007 -
Stran: ČITALNICA
Krompir in mamuti
Gašper Bivšek: Skorjevec
 Študentska založba (knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2006
Bivškovo zbirko sem kupila v zvedavem zanimanju, kako piše osrednje ime pesniške generacije osemdesetih, ki naj bi se uveljavljala zadnjih nekaj let. Tako reklamni material založbe, ki promovira (gotovo nedolžnega) avtorja. Še preden se je Skorjevca dalo dobiti v knjigarnah in knjižnicah, se je s strani nekega (gotovo nedolžnega) študenta pojavil predlog, da bi zbirko obravnavali v okviru univerzitetnih vaj iz literarne teorije. Ne le, da je predlog naletel na gluha ušesa, ampak so ta zastrigla ob ugotovitvi, da je nekaj narobe z razmerjem med tekstom in konstruirano podobo avtorja znotraj literarnega polja. Razumljivo je, da v času "publish or perish" med dvojim prihaja do diskrepance, ker mora založba zaradi pridobivanja državnih subvencij avtorja lansirati na festivale, v bitko za domače in tuje nagrade, za prevode in tuja gostovanja. Opisana diskrepanca postane problem, kadar je prevelika in kadar na dolgi rok škodi avtorjevi literaturi. Tukaj nima smisla razpravljati o koeficientih, ki zagotavljajo estetsko dobre literarne rezultate, gotovo pa je za slednje tudi pri mladem avtorju potrebna notranja ustvarjalna zrelost v kombinaciji z odgovorno založbo. Dober primer prvega je Jure Jakob, ki se ga med drugim spominjamo tudi po antologijskem verzu "Mi se vrnemo zvečer".
Vrsta tekstnih elementov v Skorjevcu kaže na popkovino z Zajčevo poezijo: težnja k arhetipski primarnosti, k zaklinjevalskosti verza, k obravnavi temnih območij človeške eksistence. Toda ko Zajc s kirurško natančnostjo razkriva nasilje notranjih človeških pokrajin, v pesmi ustvari distanco med nasiljem in opazovalcem. Nasilje je natančno opazovano, da bi v procesu pesniškega izgovarjanja bilo spremenjeno v kamen in oropano dejavne moči. V Zajčevih pesmih je skratka na delu ambivalentna transformacijska dinamika, ki pa ne zdrsne v čaščenje kamnitih malikov nasilja.
Problematičnost Bivškove fascinacije z Zajcem je sorodna tisti, ki jo zasledimo pri Juriju Hudolinu - domnevnem, a nepodpisanem avtorju slavilnega zapisa z zavihka Skorjevca. V obeh primerih bi lahko rekli, da Kronos žre svoje otroke, kadar od njega vzamejo samo skorjo, ne da bi sami zamesili novo sredico. Zajčev vrez v slovenski pesniški jezik pa je tako zelo močan (skoraj mitski), da je arhaičnost od Zajca dalje nemogoče doseči z istimi tehničnimi postopki - in brez nove pesniške drže. Bivšek arhaičnost razume kot mitološko girardovsko nasilje, recimo v prizorih klanja prašiča ali sekanja drevesa. Nanje projicira še drugo in tretjo plast, namreč podobo arhaičnega strastno-nasilnega spolnega (35) in pesniškega akta (42-43), da bi ustvaril ravno tako arhaično triado tanatos - eros - poiesis. Pomenljivo je, da iz nje izpade ustvarjalna razsežnost poezije. Iti skozi smrt in preživeti s pomočjo pesniškega dejanja - je del pesniške tradicije že od Epa o Gilgamešu in mita o Orfeju dalje. V nasprotju s tem Bivšek na simbolni, arhaični ravni opisuje smrt prašiča skozi vrsto krvavih slik. Ko kakor z očesom kamere sledi žrtvovanemu objektu (prašiču, drevesu), obenem s pomočjo jedrnatih komentarjev konstruira pogled žrtvovalca: "Mrena pa sivi, / od tebe se kadi; / še topel si obrit - ohlapen" (12). Žrtvovalec opazuje pasivno neprizadeto, kar sceni usmrtitve pritakne občutek, da gre za nespremenljivo, v jedro človeške eksistence vgrajeno biologistično nujo. Prav ta topoumna zlepljenost žrtvovalčevega pogleda z biologistično nujo povzroči, da prostodušno ruralni komentar deluje bizarno-degutantno. Hote ali nehote, Bivškova poezija postane apologija nasilja kot nujnega pogoja arhaičnosti. Gre Bivšku za poezijo ali za konstrukcijo (klišejske predstave) arhaične pristnosti?
Ob tem je v Skorjevcu zaslediti nekaj osnovnih obrtniških pomanjkljivosti. Zasuki besednega reda nimajo razvidne funkcije, razen da služijo pesnikovi ideji arhaičnosti, pa čeprav za ceno občasnih zdrsov v bizarnost in nabuhlost. V oči bode tudi nerodna raba genitivne metafore, ki jo je Zajc uporabljal s taktom, pri mladih pesnikih/pesnicah pa utegne razkriti pomanjkanje obrtniškega znanja. Tudi sicer je raba metaforike problematična, kadar postane zgolj dekorativna. To se zgodi v primerih, ko bi (smiselnejša) raba dobesednih izrazov onemogočila konstrukcijo pesnikove predstave arhaičnosti. In slednjič, konstrukcijo arhaičnosti kakor češnja na piti krasi modernistična raba novotvorjenk, ki jih kdove zakaj cenijo pesniki/pesnice provincialnih pesniških zbornikov (skručen, žrk-jama, žulj-mož, kroglim se, prstim se).
To seveda ne pomeni, da Skorjevec ne ponuja obrtniško korektnih pesmi; toda zakaj toliko zakrčenega, nabuhlega materiala? Skoraj psihoanalitično luciden se mi zdi metaforičen, odlično izbran (in seveda zajčevski) naslov. Skorjevec se asociativno povezuje s skorjo, recimo s skorjo kruha ali s skorjo umazanije kot maske, ki jo je treba odstraniti: "Poglej se / v ogledalo in odstrani sivo mreno /=smrt?/ z oči" (str. 60). Če smo biološko natančni, je skorjevec prelep, neškodljiv naravni pojav (raznobarvni lišaj Rhizocarpon), ki izumira zaradi onesnaženosti okolja. Ta podoba je projicirana na lirski subjekt, torej na (arhaično) pristno in neškodljivo bitje narave, ki opazuje klanje, izvršuje sekanje dreves, ustvarja poezijo in v enem izmed ciklov privzema podobo "Črnega potnika", tujca v urbanem okolju. Simbol skorjevca dejansko deluje dvoumno, po eni strani kot apologija pristnosti in po drugi strani kot smrt-maska, ki bi jo bilo treba strgati z oči, da bi spregledale - a tudi izgubile arhaično čistost. Je morda to dilema, ki je pesnik med nastajanjem zbirke reševal in ne dokončno razrešil prav zaradi nekih vnaprejšnjih predstav o pristnosti?
Če se o skorjevcu, tem metaforičnem alter egu lirskega subjekta v zbirki govori iz tretjeosebne distance, je vzrok za to nemara v tem, da bi postal viden tisti nič, ki nima življenja, a življenje odvzema. S pomočjo simbola skorjevca postane viden nič: "Nič pomaga niču, da spremeni črve v silikonske gliste in osti v sidra, ki obtičijo v tkivu večno" (str. 76). Enako psihoanalitično povedna kot "skorjevec" je tudi pogostnost metafor iz semantičnega polja sekanja, rezil oziroma nožev: "nizkoprofilni nož, s katerim si poglobi oči" (str. 75). Vrez v oči je vrez v sivo mreno (skorjo?), nemara v obupanem poskusu, da bi (za ceno onesnaženosti s spoznanjem) zagotovili videnje. V tej možnosti videnja-življenja vidim Bivškovo pesniško pot, v drugačno pristnost.
Za konec naj se vrnem k problemu konstrukcije avtorja v literarnem polju in k zapisu z zavihka. Izkaže se, da prebojnosti in zrelosti Bivškove pisave, ki jo obljubljajo založniške reklamne poteze, pravzaprav ni. Tako se sprašujem, kako da je ta knjiga avtorja ponesla na bojda eminentne pesniške festivale, kot je denimo Medana. A važnejši od pesnikove konstrukcije v literarnem polju je pesnik sam. Ta si bo za začetek moral razjasniti, kaj je literarno-družbeno-okoljsko konstruirana avtentičnost in kaj avtentičnost kot nenehno raziskovanje sebe. Upajmo, da bo tudi literarno polje kljub veščim literarnim prijemom založbe zaznalo nalogo, ki je šele pred pesnikom, ne že v njegovi poeziji. V nasprotnem primeru lahko gremo, kot bi rekel znameniti profesor slovenščine z bežigrajske gimnazije, krompir sadit in mamute preganjat.
Alenka Jovanovski
Ocena članka:
Za oceno članka kliknite na zvezdico.
Število glasov: 5
Povprečna ocena: 3,6
|
Natisni
Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava
- Prilagodi pisavo
Ste bili priča dogodku?
