Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Dr. Igor Pribac, filozof in politični analitik



Pogosto slišimo ali na katerem od forumov preberemo, kako kdo zarobanti: Politiki samo govorijo. Čas je, da s tem prenehajo in se končno lotijo dela. In prav tako pogosto se tej trditvi pridruži še zbor tistih, ki kot v odmev rečejo: Tako je! Tako se govori! To je odločna beseda. Glasu iz ozadja, ki se osamljen plaho in tiho ob tolikšni adrenalinski vnemi mnoštva vpraša, kako naj bi politik delal, če ne tako, da govori, običajno nihče več ne sliši. Hrumenje zoper - to je zdaj uradno - predstavnike poklica, ki v Sloveniji uživa najmanj zaupanja, se običajno nemoteno nadaljuje. In v tem svojem kotaljenju se v zboru besnih somišljenikov najde tudi ta, ki osamljenemu dvomljivcu nevede odgovor na njegovo vprašanje: Lopato v roke in jarke kopat!

Davno preden je bila našim ljudem v zabavo obtožba, da so skorumpirani plagiatorji, so politikom očitali, da nič ne delajo. Ta očitek ne ločuje ljudi po njihovi strankarski opredeljenosti. Ne, glede "mlatenja prazne slame" politikov se lahko celo ustvari vsaj začasna koalicija levih in desnih volivcev: politiki samo govorijo in kdor samo govori, ne dela. V ozadju tega izrecnega izobčenja politikov iz skupine delavcev je sodba, ki sega veliko dlje in se nanaša na vse skupine ljudi, ki počnejo to, kar počnejo politiki. Glasi se: Kdor samo govori, ne dela. Jasno je, da ta posplošitev izključujočega odnosa med govorjenjem in delom, ki se tihotapi v priljubljeni obsodbi politikov, zaobseže zelo široko skupino poklicev in ljudi, ki jih opravljajo. V tej skupini zgolj ali pretežno govorečih se znajdemo učitelji in predavatelji vseh vrst in ravni, mnogi novinarji, moderatorji in komentatorji, mnogi umetniki, svetovalci, a tudi trgovci, socialni delavci, turistični operaterji, terapevti, mirovni posredniki. Ali je mogoče kakorkoli določiti profil ljudi, ki ima takšno mnenje o politikih

Mislim, da je mogoče narediti nekaj pomembnih korakov v tej smeri. Najprej lahko izločimo veliko večino ljudi pravkar naštetih poklicev, to je tiste, ki tudi sami delajo predvsem tako, da govorijo. Ni namreč običajno, da bi človek pljuval v lastno skledo in se zaničeval. Ta domneva pa že uporabno določi profil slovenskega zaničevalca politikov. Slavljenje dela kot dejavnosti, ki izključuje govorjenje, tiste, ki delo razumejo na ta način, postavlja v svet, v katerem je takšna opredelitev dela še lahko imela smisel - v pretekle čase. Za malega individualnega kmeta, ki obdeluje svojo zemljo, ali za malega obrtnika - oba zastopata tip proizvodnje, ki seže daleč nazaj v davnino - komunikacija ni bila pomembna prvina proizvodnega procesa. Njena proizvodna pomembnost se je pokazala šele tedaj, ko se je proizvodnja skupaj z družbeno delitvijo dela razvila do stopnje, ko je morala postati blagovna in tržna. Pri trgovanju - tu ni nobenega dvoma - sta komunikativnost in retorična spretnost pomembni prvini za uspešno poslovanje. Vendar trgovanja isti neposredni proizvajalci ne dojemajo kot proizvodne dejavnosti in mu pogosto pripisujejo nepoštenost, zavajanje, prikrivanje - skratka vse tisto, kar pripisujejo tudi politikom. Ni naključno, da politike pogosto slabšalno (vendar ne povsem neresnično) opredeljujejo kot trgovce s prepričanji ljudi. Če pogledamo v nekoliko bližje čase, lahko najdemo še eno kategorijo ljudi, ki je večinoma delala molče. Poleg kmetov in malih obrtnikov so to še klasični industrijski delavci, ki so svojo delovno dobo oddelali v proizvodnih halah, v katerih so kraljevali glasni in nevarni stroji, nadzorniki in delovni normativi. Ob jasno razdeljenih delovnih nalogah je bil molk med delom v teh halah samoumeven. Zdi se, da smo tako pridobili obrise profila tistih, ki politikom očitajo govorjenje. In morda smo pridobili tudi neki ključ za razumevanje odnosa volivcev do dosedanjih premierjev. Peterle, Drnovšek, Bajuk, Rop, Janša in Pahor so bili v svojem javnem nastopanju precej različni. Nesporno je med vsemi največ premierske zgovornosti pokazal Pahor, za katerega se zdi, da lahko vselej oblikuje zanosen tok, celo slap ali vsaj prijetno žuboreč potoček besed. To svojo sposobnost je uporabil tudi tako, da se je, drugače kot predhodniki, odločil, da bo neposredno komuniciral z volivci in sam prevzel vladne tiskovke. Bolj se je Slovenija ugrezala v krizo, bolj sta mu ta odločitev in obilje zanosnih besed škodovala. No, ista sposobnost ga je spet povzdignila v vlogi kandidata za predsednika. Podobno na romanska ljudstva naslonjeno veselje do govorjenja, a brez izpiljene elokvence, je v svojem kratkem vodenju vlade kazal Andrej Bajuk. Rezultati volitev, ki so sledile njegovemu predsedovanju, niso pokazali, da bi volivci to cenili. Peterle je bil že bolj zadržan. Rop in Janša še bolj. Toda Janšo vseeno uvrščam pred Ropa, morda celo pred Peterleta, saj se je lotil čivkanja in s tem odločno stopil na teren postmodernega državniškega komuniciranja. To nas privede do nespornega šampiona besedne zadržanosti med slovenskimi prvimi ministri in verjetno tudi do najbolj vsesplošno spoštovanega med njimi. Janez Drnovšek, na katerega nas je spomnila nedavna obletnica smrti, se je v spomin zapisal s svojo redkobesednostjo, ki je postala njegov zaščitni znak in nedvomno tudi vir njegovega političnega uspeha. Toda to so bili drugi časi, časi, ko so politiki uživali ugled in je bila prihodnost še svetla. Vprašanje, ali bi Drnovškova zadržanost danes še bila uspešna. Kaj pa prihodnost? Iz dosedanjih nastopov Alenke Bratušek bi lahko sklepali, da se na naši pahljači ne bo uvrstila med najbolj zgovorne. Toda pravo vprašanje slej ko prej ostaja isto: bo slovenski volivec končno doumel, da je delo politikov govorjenje?

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.