Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Osebni arhiv

"Solze so pomenile tudi, da sem razočarala vse, ki so verjeli vame."

Premierni olimpijski nastop se za Nušo Rajher, 29-letno tekvondoistko iz Maribora, ni izšel po željah, a ji grenka izkušnja ni vzela ne volje ne upanja. Kljub razočaranju se je med razgovorom vsake toliko nasmehnila, iz njenega pogleda pa se je dalo razbrati, da se pod ranljivo lupino vendarle skriva bojevnica, ki je nobena lekcija, pa naj bo še tako boleča, ne bo ovirala na poti do uresničitve njenih sanj. Sploh ne sedaj, ko ve, kako jih sanjati. V pravo obliko jih je spravila šele pred desetimi meseci s pomočjo zagrebškega trenerja Tomislava Bučanca. Sedaj bo treba vse oddelati znova. In ne bo ji težko. Ker ve, zakaj si upa.

Nuša, zavrtimo film nazaj in se vrnimo v London, k tisti "usodni" soboti. Najprej borba s Kazahstanko Jergešovo in zmaga v dodatni rundi. Sledila je borba z evropsko prvakinjo, Rusinjo Barišnikovo, in po porazu mučno čakanje na repasaž, ki ga ni bilo.

"Če povem čisto po resnici, se sploh več ne spomnim nobene borbe, ne prve, ne druge, niti jutra, ko smo odšli v dvorano Excel. Zdi se mi, kot da se je to vse skupaj dogajalo dolgo časa nazaj. Vsake toliko si postavljam na tisoče nepovezanih vprašanj in analiziram. Vem, da je šlo na treningu vse kot po maslu, strategija je bila točno nastavljena. -e preden sem stopila v borbo, sem se počutila super, nato pa sem v trenutku dobila težke noge. -e laik je lahko videl, kako močno sem si želela zmage. V prvi borbi sem želela preseči samo sebe, hotela sem pokazati, kako trdo sem trenirala, da me nič ne bo ustavilo. Začela sem napadati, kar pa na olimpijadi, kjer so taktično izredno dobro podkovani, ni ravno najboljše. In seveda sem od te silne želje v ključnem elementu borbe pozabila na dogovor s Tomislavom (trenerjem, op. p.) in zastavljeno strategijo in to je bilo usodno. Po eni strani je bil občutek po prvi borbi fenomenalen, prva zmaga na olimpijadi, jupi, gremo dalje. Nato pa - konec v nekaj sekundah!"

Več preberite v današnjem Večeru!

Sandra Kontrec

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.