Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Robert Balen

Tri olimpijske medalje bi vas zadovoljile, ste rekli pred olimpijskimi igrami (OI) v Londonu.

"Še zdaj tako menim. Upoštevati je treba, da je Slovenija kljub svoji športni razvitosti relativno majhna država. Štiri medalje nas že drugič po Pekingu uvrščajo na prvo mesto po številu prebivalcev v Evropi. Pred nami ni niti ene države, ki bi bila glede na velikost manjša od nas. Tudi po drugih parametrih dosegamo zavidljive uspehe in ta nivo bi bilo dobro držati tudi v prihodnje. Veliko več, razen v srečnih okoliščinah, ne zmoremo."

Vodja londonske odprave pa je kolajne štel na prste obeh rok. Preštel je do sedem. Preveč ambiciozno?

"Bogdan Gabrovec je sijajen sodelavec. Ima drugačne funkcije in je tudi drugače štel. Možnosti je, veste, vedno več, kot je nato končni izplen. Tudi pri drugih narodih je tako. Dal je optimistično prognozo, ki naj bi vlivala korajžo, zato na njegovo izjavo nimam kritičnih izjav."

Se je pa Peter Kauzer kritično obrnil na vse nas, ki smo sedeli na kavču, navijali in ocenjevali. Če OKS reče, da je možnih sedem kolajn, je to nepotreben pritisk?

"Pristopi k psihični pripravljenosti so različni. Ne bi presojal, kateri je pravilen, je pa seveda očitno tisti, ki pripelje do medalje. Nekateri do nje pridejo tako, da so skromni, drugi so ambiciozni. Ko gre dvakratni svetovni prvak Peter Kauzer na igre, je razumljivo, da ima za cilj zlato medaljo. Šesto mesto je športno gledano fantastičen rezultat, a je hkrati tudi veliko razočaranje. In takrat uide marsikatera trda izjava, ki jih ni pametno dajati. Po drugi strani pa jo glede na dani trenutek razumem. Mislim, da se je Kauzer kasneje tudi opravičil, upam in verjamem pa, da se bo pobral in šel spet na zlato v Riu de Janeiru."

17. vaše igre so bile. Kdo vas je športno najbolj fasciniral? Bolt? Phelps?

"Vrhuncev je bilo veliko. Fascinirali so me naši, ki sem jih večinoma spremljal. Gledal sem Bolta, ki je ob vsej svoji teatraličnosti suveren, dominanten. Zelo sem bil impresioniran nad teniško tekmo FedererDel Potro. Pri plavanju imam pripombo. Ne zdi se mi fer, da pri nekaterih športnih lahko dobiš toliko medalj, pri drugih pa maksimalno eno. Zato te primerjave niso povsem korektne. Vztrajam pa pri diagonalnem vrednotenju športov, četudi nas nekateri vztrajno prepričujejo, da so nekateri športi pomembnejši, težji in večvredni."

Zagrizeni verniki v nogomet bi vam rahlo cinično odvrnili, da je v večjih mestih, denimo ravno v Londonu, konkurenca za prvo nogometno moštvo enega stanovanjskega bloka večja kot za SP v metu kladiva.

"To je nepravičen pristop. Tako kot z nogometom se tudi z metom kladiva ukvarja vsak. In hudičevo težko je priti na vrh. Množičnost v športu, ki ga lahko gojijo vsi, ni dokaz pomembnosti. Dopovedati nekomu, da je manj vreden, ker igra badminton in ne tenisa, je povsem zgrešeno. Vsak, ki se ukvarja s športom, ima prav. Razvili smo sistem kategorizacije, ki skuša ugotoviti mednarodno kvaliteto, primerljivost. Najboljša športa po mednarodnih primerjavah sta kajak in kanu. Moja prognoza je, da bomo v Riu zraven v več kot 17 športih. Zelo dobre rezultate smo dosegli v Londonu in ne govorim le o medaljah. Imamo 34 športnic in športnikov, ki so dosegli interno normo - uvrstitev do 16. mesta."

Dejstvo je, da smo Slovenci uspešnejši v manj recimo temu spektakelskih športih, bližje so nam "nišne" panoge.

"Težko sprejmem to tezo. Slovenci ne iščemo niš v športih. Obstaja cel kup športov, ki so manj razviti in v katerih je lažje priti do medalj. Nekatere države so se specializirale prav za to, recimo Kitajska. Slovenci poskušamo osvojiti medaljo v množičnih športih. Zgodovinsko gledano imamo največ medalj v gimnastiki in alpskem smučanju, po devet, uspešni smo tudi v plavanju, atletiki. To so bazični športi, kjer je najtežje uspeti. Rekel bi torej, da je obratno. Rinemo tja, kjer je najtežje. Za ekipne športe potrebuješ močne domače lige. Potreben je tržni sistem: plača Anžeta Kopitarja je tolikšna, kot so proračuni naših posameznih panožnih zvez. Skupaj! V takih razmerah je sestavljati reprezentanco poseben problem. Za sredino tekmo z Romunijo je moral nogometni selektor Slaviša Stojanović izbirati igralce, ki igrajo po vsej Evropi. Naši mladi odrinejo v svet in potrebujejo kar nekaj časa, da se privadijo igrati z vrstniki, katerih niso videli več let."

V Londonu so slovensko čast reševali stari asi. Mora biti olimpijec izkušen? Ali se že pozna (gospodarska) kriza pri mlajših rodovih?

"Večkrat sem že citiral Iztoka Čopa: 'Ko osvojiš medaljo, te nihče ne vpraša, koliko si star.' Enostavno boljši moraš biti od ostalih. Starejši so, to drži, skoncentrirani na takšen trenutek in so v prednosti. Kajti olimpijske igre so drugačne od svetovnih pokalov, kjer je resda lahko večja konkurenca, toda na olimpijskih igrah ni popravnega izpita. To, da se z aktualno generacijo športni uspehi izpevajo, ne drži. Imamo uspešno mladino: v Singapurju smo na OI mladih pobrali štiri, v Innsbrucku pa kar sedem medalj, kar je visoko nad povprečjem. Zato verjamem v prihodnost slovenskega športa, je pa velik izziv za nacionalne zveze, kako poskrbeti, da bodo svetovni mladinski prvaki tudi pri 25 letih v svetovnem vrhu. Naredili smo celo vrsto sistemov - olimpijska štipendija je eden takšnih -, kar pa očitno ni dovolj. Sistematično bo treba investirati v razvoj talenta." >>

Ko je Vladimir Kevo "ustvarjal" Primoža Kozmusa, ga je popoldan treniral, zvečer pa delal v krški nuklearki. Še bolj nazoren je primer Boštjana Mačka, ki je v Londonu v trapu za las zgrešil finale, doma pa zgodaj zjutraj razvaža kruh.

"Da, za eno ploščico, enega glinastega goloba je zgrešil. Imamo športnike, ki z ogromnim entuziazmom presegajo svoje razmere in prihajajo v svetovni vrh. Želel bi si, da strukturirani slovenski šport ne bi pripadal le profesionalcem, vendar ne verjamem, da bodo vsi športniki in trenerji v državnih službah. Moramo pa naprej razvijati sistem, da bomo najboljšim zagotovili socialno varnost, kot omogoča obstoječa pogodba s slovensko vlado. Brez profesionalnega odnosa do športa seveda uspehov ni."

Gre tudi ali zlasti samo za status športnikov po karieri. Čop je povedal, da si v teh letih za penzijo niti približno ni zaslužil.

"Razen v komercialnih, ekipnih športih se v večini športov ne da zaslužiti toliko, da bi imel pri 35 letih dovolj do konca življenja. Naš cilj je, da si športniki pridobijo znanje, čemur Mednarodni olimpijski komite (MOK) pravi 'dual career', dvojna kariera. Športnik se mora zavedati, da bo v življenju počel še kaj drugega. Mi pa želimo, da bi tako ali drugače ostali v športu s študijem na fakulteti za šport, morda študijem podjetništva."

Dvojno kariero ima denimo Sara Isaković. Intenzivno vlaga v študij, končni rezultat v Londonu pa ni bil blizu srebrni medalji iz Pekinga.

"Sara Isaković je izredno simpatična športnica z vrhunskim uspehom v Pekingu. Tudi tokrat so bili rezultati dobri, res pa neprimerljivi za sam svetovni vrh. Odločila se je za študij na elitni ameriški univerzi, ki je zelo zahteven. Če bo vrhunska strokovnjakinja na svojem področju in dokazala, da se da biti uspešen v enem in drugem, bo veliko naredila za prihodnost športa."

20 tisoč evrov je vredna zlata medalja za OKS, 22 tisoč še za državo, vlado. Se vam zdi to dobra, primerna nagrada?

"To je nagrada, ki jo v tem trenutku zmoremo. Pa še ko jo izplačujemo, dihamo na škrge. Javni financerji nas relativno skromno podpirajo, sploh v primerjavi s sosednjimi državami. Pri nas javna in državna sredstva variirajo med 25 in 35 odstotki prihodkov OKS, povprečje, izračunano na 38 državah, pa je 56 odstotkov. To je pomembna razlika. Zato smo usmerjeni v zbiranje denarja v relativno obubožanem slovenskem gospodarstvu."

Ravno vprašanje financ se je odprlo na relaciji OKSnova vlada. Ta oblast pravi, da je treba šport vrniti športnikom. Franc Pukšič se je izrazil, da je Kocijančiča treba odmakniti od korita.

"Z gospodom Pukšičem ne bi polemiziral. Nikjer nisem, kjer se deli denar. V nobenem takšnem gremiju. Ta teza, vrniti šport športnikom, je relativno enostavna, da ne uporabim še tršega izraza. To govorijo namreč ljudje, ki bi se zgrozili, če bi jim nekdo rekel, da je treba vrniti tovarno delavcem in zemljo kmetom. Danes je šport strukturirana zadeva, v njem niso samo športniki, temveč še stroka, zveze, trenerji, fizioterapevti, organizatorji ... Kdor misli, da je enostavno razmerje država-športnik, se moti."

No, pa funkcionarji živijo lepo v tem sistemu, kajne?

"Prvič, zdi se mi, kot da bo funkcionarjev pri nas ravnokar zmanjkalo. Vsi smo, tako kot tudi jaz, popolni amaterji. Od športa ne dobivamo nobenega prihodka, zato imamo težave pridobiti predsednike nacionalnih zvez in zlasti klubov, saj ne morejo niti sestaviti klubskih financ. Negativni odnos do funkcionarjev je neutemeljen."

Je pa za vas, gospod Kocijančič, po 21 letih vodenje OKS pomemben vir neformalne moči. In velikokrat so v obtoku namigi o sodelovanju vašega svetovalnega podjetja z OKS.

"Imam le eno samo podjetje, ki ni nikdar sodelovalo v nobenem segmentu s športno sfero. Niti slučajno! In ne poslujem že dolgo vrsto let s podjetji v državni lasti. Kar pa zadeva neformalno moč, je vprašanje, za kaj se izkorišča. Sam sem z njo pridobival sredstva za razvoj športa in mislim, da je bil ta razvoj razmeroma uspešen. To je tisto, kar gre v nos tistim, ki kritizirajo. Najraje bi videli, da bi stvar propadla. Ker pa je zelo uspešna, se najdejo negativni prizvoki, ki jih ni moč utemeljiti. Ne nazadnje, v OKS in v športnih zvezah, kjer delujem, imamo volitve. Tajne! In tam sem bil vselej izvoljen."

Ukvarjate se s svetovanjem. Komu?

"Gre za izrazito strokovno svetovanje."

Ste lobist?

"Ne."

Kako ste se počutili v slovenski gostilni v Londonu?

"Vzdušje je bilo dobro. Imeli smo to srečo, da se je Pivovarna Laško sploh odločila, da bo v okviru prodajne politike najela pub v enem od londonskih predmestij. V tem smo bili zelo različni od drugih narodov: Italijani so najeli Center Elizabete II., ki je nekaj večji kot Cankarjev dom, kar je stalo znatno čez 10 milijonov evrov. Hrvati so najeli hotel blizu blagovne hiše Harrod's in imeli celo vrsto dobro organiziranih dogodkov. Slovaki so bili v hiši vojnega kabineta Winstona Churchilla, svojo hišo so imeli Avstrijci, butik v Belgravii so najeli tudi Romuni. Primerljivi narodi so ocenili, da so olimpijske igre tudi kulturni, politični, gospodarski dogodek, in so investirali v promocijo. Mi žal nismo, prejšnja vlada je odobrila sredstva, mi bi pridobili še sponzorje. Žal mi je, da je bila sprejeta drugačna odločitev zaradi politike varčevanja. To je bila izgubljena priložnost, ki se ne bo nikdar vrnila."

Utemeljevalo se je, da pekinška hiša ni prinesla nobenega efekta, bila je pa izjemno draga.

"Pekinška hiša je prinesla rezultate: tam je bilo podpisanih nekaj večjih pogodb, tudi Luke Koper z enim večjih kitajskih pristanišč. Organizirana je bila, v sodelovanju naše in kitajske gospodarske zbornice, poslovna konferenca. Za kvalitetni karakter gospodarsko-političnih odnosov pa ne more odgovarjati OKS."

Nekoč so v času OI prekinjali vojne, OKS in slovenska vlada pa sta le sklenila vsaj protokolarno premirje. Toda bitka se očitno nadaljuje, vmes je bil spremenjen zakon, ki (pre)ureja delitev loterijskega denarja, Fundacija za šport bo zdaj bolj pod okriljem ministrstva. Mislite, da vse to res zato, ker je Janez Kocijančič politično drugačen od sedanje oblasti?

"Imamo ustavni sistem, kjer je politično opredeljevanje svobodno. Tudi za vse (nekdanje) športnike, ki so bili deležni kritik zaradi kandidature na volitvah, kar je izrazito diskriminatoren poskus izganjanja športa in športnikov iz politike. Moja politična opredelitev je jasna, morda je moteča, ker je ne menjam. Drugi se sprehajajo po politični sceni levodesno in mislijo, da je to hvalevredno. Sam v športu ne uveljavljam nobenega osebnega političnega koncepta, uporabljam le učinkovit športno-politični koncept. Da to nekaterim ne ustreza, je očitno. Toda sistem ravnanja z javnim denarjem bi moral biti tak, da bi bila razlika med delitvijo državnega in javnega denarja. Pri državnem smo se velikokrat uskladili z vlado, javni denar od iger na srečo bi se pa moral deliti tako, da bi nanj imela pretežno vpliv športna sfera. Da se je tam vzpostavilo načelo nezdružljivosti funkcij, po katerih vodilni člani športnih organizacij ne morejo biti člani sveta Fundacije za šport, je negativno. Če imamo 7200 športnih organizacij, je to 15, 20 tisoč ljudi, ki so izločeni. Izgnati želijo vse, ki se na šport razumejo, pripeljati pa športne birokrate in politične delegirance, kar je po mojem mnenju slabo in škodljivo. Z veseljem bi se pa prepiral z ministrstvom, če bi v tem videl kakšen smisel. Olimpijska premirja so varljiva razmerja, saj ne funkcionirajo ne v mednarodnih okvirih in očitno tudi ne pri nas. MOK namreč kot eno temeljnih načel poudarja politično avtonomost športa. Če oblast posega, šport izkrivlja. Krave bi se smejale politični oblasti, če bi določila, da eno nogometno moštvo sestavlja devet igralcev. Če posegajo v delitev denarja za šport, pa mislijo, da imajo prav. Gre pa za isto: poseganje v avtonomnost športa."

Še huje, v šport posega neoliberalni trg. MOK je v bistvu korporacija. Kako vam gre zdrav duh v zdravem telesu skupaj z McDonald'sovim krompirčkom in kokakolo?

"Kompleksno vprašanje. Prvič, če bi se šport držal okostenelih načel Pierra de Coubertina s konca 19. stoletja, bi propadel. OI ne bi imele prestižnega pomena, kot ga imajo danes. Seveda pa ta razvoj nima samo pozitivnih konotacij. MOK je bil pod predsednikoma Averyjem Brundaggeom (1952-1972) in Baronom Killaninom (1972-1980) na robu preživetja. Vztrajal je pri abstraktnih normah delitve profesionalizma in amaterizma, ki ni dovoljeval velikih pogodb z velikimi mednarodnimi korporacijami, čeprav CocaCola sodeluje že več kot 90 let. Oboje je spremenil Juan Antonio Samaranch: prekinil je delitev na amaterje in profesionalce in podpisoval pogodbe s korporacijami."

Ki veliko skupnega z olimpijskimi ideali ravno nimajo.

"Predvsem dajo veliko denarja. Gotovo poskušajo afirmirati svoj korporativni imidž in povečati svoj promet. Nekateri so pri tem zelo nasilni, do česar sem zelo kritičen."

V olimpijskem parku se ni smela prodajati nesponzorirana voda, denimo.

"Kar je oslarija in pretiravanje, ki se kaže tudi pri plačevanju z eno samo plačilno kartico na prizoriščih. Če se te skrajnosti odmisli, je po svoje modro, da MOK sodeluje s svetovnimi korporacijami, od katerih dobi dohodek za drag olimpijski program, nekaj tega denarja od MOKa prejmejo tudi nacionalni komiteji. Bral sem veliko člankov, da šport ne bi smel propagirati dokazano nezdravih stvari. Razmislek je zanimiv in v skladu s časom mora priti do novih rešitev v teh odnosih."

Lahko olimpijske igre postanejo talec velikih korporacij? V Pekingu so se plavalni finali premaknili zaradi televizijskih prenosov v ZDA.

"Prihodki iz teh pogodb so tako ogromni, da se iger sicer sploh ne bi dalo financirati. Sodobno življenje bo tako, da se bomo morali prilagoditi medijem. Vsem je v interesu, da so živi prenosi. Kdor plača, bo povedal, kaj želi. Kot funkcionarja me bolj zanima, ali so bila vsa tekmovanja športno korektna. In teh prijav je bilo najmanj, ogroženost integritete športa na račun komercialnih odnosov nismo zabeležili."

Dr. Lev Kreft je v Poletu zapisal, da je MOK aristokratski gremij starcev, ki vlada svetu mladih. Kaj pravite vi?

"Svet starcev vlada mladim skoraj na vseh področjih. Tudi v športu. Sam problematiziram, koliko MOK še sploh vodi igro oziroma koliko ne gre bolj za fasado. Ti ljudje se dobijo enkrat na leto in odločajo o nečem, kar slabo poznajo. Volijo predsednika, sprejemajo formalne odločitve, sicer pa gre stvar svojo pot. Ki je nepregledna in v mnogočem nedemokratična. MOK je zastarela institucija, nastala ob koncu 19. stoletja v času imperialističnih držav, ki so se pripravljale na prvo svetovno vojno. De Coubertin se je potrudil, da bi bil komite čim bolj neodvisen, je telo, ki samo sebe voli. Veliko je aristokratov - denimo vsi zadnji trije predsedniki -, zraven je 14 kraljevih družin, kar ni reprezentativna struktura svetovnega športa, zato izgublja stik z realnostjo. S starim tovarišem Kreftom pa se ne bi strinjal v celoti, saj je ta sistem po eni strani zelo arhaičen, a po drugi najbolj reprezentativen na svetu. To je edina manifestacija, kamor - po bojkotih Moskve in Los Angelesa - pridejo vsi: od najbolj demokratičnih do najbolj totalitarnih režimov. MOK si je zadal civilizacijske funkcije, pri nekaterih je bil uspešen, denimo v boju proti apartheidu. Ni moč priti na olimpijske igre brez ženske članice ali ekipe. Mi smo tri korake spredaj, ker smo imeli kar 37 deklet in 28 fantov."

Tam filozof razmišlja še, da je znamenje nedemokratičnosti športa, da ima svoja sodišča, da lahko samo dopiniške komisije vstopijo v spalnico športnika domala vsak trenutek. Kar ne prestane testa varovanja človekovih pravic. Pa vsi odločno obsojamo doping, da ne bo pomote!

"To je kritika levo usmerjenega intelektualca, ki je vredna spoštovanja, a se z njo v vsem ne strinjam. Morda nekaterih stvari ne pozna do detajlov. Eden temeljnih problemov športa je integriteta. Šport ni omejen le na fizično gibanje in rezultate, ki so posledica tega, ampak mora imeti svojo etiko, sistem pravil, odločanja in sojenja. Zahteva športna razsodišča, da se tisti elementi, kjer šport ogrožajo v svojem bistvu, eliminirajo. Eden teh je doping. Borba proti njemu je uspešna. Na teh OI je bilo malo razvpitih primerov, najbolj izrazit je bil Ostapčukova v metu krogle. Mednarodna agencija za boj proti dopingu WADA je bila ustanovljena pod MOK, a je bila kasneje v dogovoru z vladami preoblikovana v skladu s konvencijo UNESCA. Gre za meddržavni dogovor, za mednarodno pravo. V enem oziru pa je sistem izrazito nedemokratičen - pri odnosu do tistega, ki naj bi kršil dopinška pravila. Če nekdo nekoga ubije, pa ga ujamejo s kadečo se pištolo, mora tožilec pred sodiščem dokazati krivdo. Velja domneva nedolžnosti. Pri športu pa mora športnik, pri katerem so našli v telesu nedovoljene substance, dokazovati nedolžnost. Velja domneva krivde. Po mojem bo to slej ali prej padlo denimo pred evropskim sodiščem za človekove pravice. Ker v njih nesporno posega. A ne smemo pozabiti, da so človekove pravice bistven temelj današnje civilizacije in vsako zmanjševanje standardov je lahko usodno za demokratični razvoj. A športa ne ogroža več predvsem doping, ampak je zdaj še večja grožnja organizacije ilegalnih stav in lažiranje tekem."

Gremo še širše. Košarkarska zveza se je ambiciozno lotila projekta EP 2013, a še vedno nima osnovnega - prizorišč. In nima dovolj denarja. In spet smo tudi pri slovenskem zdraharstvu.

"Niti ne. Košarka je šport, ki je pri nas razvit znatno nad razmerami. Imamo nadarjeno generacijo in ta si zasluži veliko tekmovanje doma. Brez velikih tekmovanj ni celovitega razvoja športa. Če ne bi bilo Dušana Senčarja in njegovega vztrajanja pri Zlati lisici, nikdar ne bi bilo uspehov, ki smo jih dosegli v ženskem smučanju. In Maribor bi bil veliko manj znan v svetu. EP je dobra stvar za Slovenijo. Je pa v kriterijih evropskega dela FIBE nekaj napak. S predsednikom Olafurjem Rafnssonom sem govoril, je tudi moj kolega, predsednik islandskega olimpijskega komiteja. Kriterij, da je treba v majhnih krajih graditi velike dvorane, je neumen. Ker teh dvoran ni mogoče več nikoli napolniti. V Londonu bodo polovico olimpijskih objektov razgradili. Prvi, ki so se problema zavedeli in resno lotili, so bili Norvežani v Lillehammerju. Tam so razgradili celo hotele. Zato bi za EP morale biti dopustne tudi manjše dvorane. Ne bi se rad vpletal v konkretno dogajanje. Zelo smiselno bi se mi zdelo izkoristiti to priložnost, da se obnovi dvorana Tabor, ki ni bila nikoli do konca dograjena. Menda možnost obstaja. Če pa bi se kje zalomilo, imamo mesta na zelo kratkih razdaljah, ki bi vskočila za predtekmovalne skupine. Trst in Zagreb. Oboji so rekli, da bi z veseljem pomagali."

Slovenija je poskušala z olimpijsko kandidaturo v okviru iger treh dežel. A v času krize so OI postale luksuz, ki si ga lahko privoščijo le še najbogatejši.

"Dvakrat smo kandidirali. In obakrat je bilo vse skupaj precej iluzorno, ker je enkrat Avstrija, drugič pa Italija kandidirala še samostojno. . Kar je pravzaprav v nasprotju s pravili MOK, da lahko država kandidira samo z enim mestom. Kandidirali smo za zimske OI, ki so precej manjši projekt od poletnih. Soči bo izjema, ker so morali zgraditi tako rekoč vse. V vsakem primeru so OI fenomenalen zalogaj. Pekinške igre so stale 42 milijard dolarjev, to je uradna številka. V Londonu so stale 9,3 milijona funtov. In to brez infrastrukturnih stroškov! To je čuden razvoj in do njega sem izrazito kritičen. To vodi, da se bo formiral klub 20 držav med 204, ki so članice MOK, ki bodo lahko organizirale OI. Tako Kitajska kot Brazilija z organizacijo svetu sporočata, kako močni sta, kako silovito se razvijata ... Težišče svetovnega razvoja se prenaša v države, ki imajo ali veliko ljudi ali lastne vire energije ali surovin. In se seli iz zahodnega sveta, ki smo ga razumeli kot svet med Moskvo in Washingtonom."

Vrhunski šport je pač vse bolj fevd bogatih?

"To bi težko rekel. Gotovo je za preboj v vrhunskem športu potrebnega veliko denarja. A številne države tretjega sveta v športu uspejo na vrh iz različnih razlogov. Zelo siromašne afriške države so nenadkriljive v tekih na dolge razdalje - Etiopija, Kenija, Maroko, Alžirija, Uganda ... V šprintih kraljujejo države karibskega območja. Trinidad in Tobago je dobil prvo zlato v metu kopja. Nekaj je stvar naravnih danosti, predispozicij. A obenem velja, da je mednarodni šport še vedno oder, kjer so dovoljene sanje. Kot svoj čas Abebe Bikila brez copat pridejo do olimpijske slave in kasneje tudi večjega blagostanja v življenju. Pri nas predvsem kolektivni športi omogočajo prosperiteto ljudi iz relativno siromašnih okolij."

Ronaldo v Španiji služi fantastične zneske. Polovica mladih tam pa je brezposelna. In Madrid kandidira za OI 2020. Lahko razložite te paradoksalne relacije športa, politike in socialne slike?

"Ronaldo je iz Portugalske, kjer je kriza še hujša. Do zvezdniškega statusa je prišel zaradi svojega nespornega talenta. Druga plat zgodbe je grozljiva. Eden od dveh španskih diplomantov naslednji dve leti, verjetno pa kar tri, ne bo dobil službe. To je eksplozivna situacija. In takšne razmere kreirajo atmosfero kruha in iger. Zato ne verjamem, da se bodo plače tistim, ki so 'zadolženi' za igro, za spektakel, kaj zmanjšale, čeprav jih z vidika etičnih meril nikakor ni mogoče upravičiti, in sem do tega kritičen. Španija je ena od držav, ki potrebujejo novo politično in gospodarsko paradigmo."

Ste še član SD?

"Sem."

Ampak svojega dolgoletnega predsednika, svojega naslednika ne boste podprli v tekmi za predsednika republike?

"V okviru stranke sem predlagal, da podpremo dr. Danila Tūrka. Njega je 2007 predlagala SD in funkcijo je opravljal dostojno in dostojanstveno. O Borutu Pahorju imam v marsičem pozitivno mnenje, v marsičem sem do njega kritičen, kar sem mu tudi povedal. In v tej izbiri podpiram dr. Tūrka."

Igorja Lukšiča vidite kot tistega, ki lahko SD vrne na vrh hitro po tem, ko ima za sabo neposrečen mandat na čelu vlade?

"Lukšič je dobra izbira in ga podpiram. SD se mora vrniti k temeljnim socialdemokratskim vrednotam. Vlada, v kateri so bili SD vodilna stranka, je vladala v zelo neugodnih razmerah in dosežek je, da je ubranila socialno vzdržnost. A preveč denarja, ki smo ga dobili z zadolževanjem, je bilo porabljenega le za socialne transferje. Povsem neposrečeno je bilo koketiranje s francosko-nemškim modelom reševanja krize. Probleme EU in Slovenije je mogoče rešiti le, če se ob zelo odgovornem trošenju denarja ustvari nov razvojni model, ki bo peljal v obdobje rasti."

Lepo zveni kakopak. Bodimo konkretni.

"Na neki način bi bilo nujno sanirati gradbeništvo s programom izgradnje hitrih železnic in še drugimi velikimi javnimi projekti. Slovenska proizvodnja in storitveni sektor bi se morala pretransformirati v višje kategorije, ki bi prinašale več dohodka. Smo storili dovolj, da bi rešili podjetja, ki so šla v stečaj? Ne vem, če smo. V mnogo primerih je bil stečaj nepotreben, ne da bi poskusili s prestrukturiranjem. Obstajajo zelo pozitivni momenti v slovenski ekonomiji. Izvoznemu sektorju gre dobro, čeprav zna opešati, ker stagnirata nemško in francosko gospodarstvo. Nismo dovolj razmišljali, kako bi določene izdelke naredili do konca. To smo ukinjali. Pa ne govorim le o lesni in tekstilni industriji. Govorim tudi o Elanu, Steklarni Rogaška, Usnjarni Vrhnika, Svilanitu, Mipu, Muri ... Dolgoročno Slovenci ne moremo biti le dobavitelji sestavnih ali pa rezervnih delov produktov, ki jih do konca naredijo drugi."

Še vedno ste pomembni člen Kučanovega kroga in član kluba "strici iz ozadja"?

"Tega kluba ne poznam. V demokraciji naj bi bili vsi v ospredju, tudi strici. V tem poimenovanju je impliciran pogojno rasistični odnos do starejših, ki naj se ne bi ukvarjali več s politiko. Nič nimam proti temu, da bi se mladi več ukvarjali z njo, ker menim, da se premalo. Izkušeni ljudje so v politiki vseeno zelo dobrodošli. Sem član Foruma 21, ki je civilnodružbeni klub brez neposrednih političnih vplivov. Govorjenje o 'stricih iz ozadja' je način diskvalifikacije ljudi, ki jih ne bi manj spraševal za mnenje, ampak več."

Ne govorimo o starostnih kategorijah, ampak o vzporednih strukturah demokratičnim, izvoljenim nivojem, ki vladajo državi.

"To so bolj predpostavke kot resnica. Vaš ugledni kolega Gustinčič je iz ZDA pisal zelo domišljene komentarje, med drugim enega z naslovom Večnadstropna Amerika. Sodobna demokracija, kakršna je ameriška z vsemi svojimi stranpotmi, lahko funkcionira le, če je zelo veliko struktur odločanja in pristopov. Majhna družba funkcionira sicer drugače, a v osnovi enovit sistem odločanja vodi v avtoritarnost ali navidezno demokracijo. Številne strukture odločanja, avtonomni podsistemi, ki so koordinirani na nacionalni ravni v okviru nacionalnih konsenzov, so prava pot."

Bili ste del komunistične oblasti, vaš sin, priznan filozof dr. Gorazd Kocijančič, pa se ukvarja poglobljeno s Svetim pismom. Zanimivo.

"Sin je sin, jaz sem jaz. V mnogočem imava podobne pristope in poglede, v mnogočem različne. On je povsem avtonomen človek in nikoli se nisem trudil, da bi ga usmerjal, sploh ko je dozorel. Trenutno se ukvarja s predsokratiki, obdobjem, ki je zelo predkrščansko. Na svojem področju je zelo izrazit, ga podpiram in občudujem, se pa ne usklajujeva."

Se bomo po Riu spet dobili in analizirali OI?

"Če me boste kaj vprašali, bom z veseljem na voljo. Ne bom pa več predsednik OKS. To sem se odločil že pred zadnjimi volitvami, a so me zelo pritisnili sodelavci. Bolj ko me zdaj napadajo, bolj se vidi, da imam v pomembnem delu slovenske športne strukture veliko podporo. In se bojim, da jo bom imel tudi čez dve leti. A tudi leta ne dovoljujejo več nadaljnjih avantur. Bom pa v skladu z možnostmi z veseljem sodeloval in pomagal."

Vidite naslednika? Iztok Čop se je omenjal.

"Pa še kdo. Iztok Čop je gotovo zelo nadarjen. To je stvar tistih, ki bodo glasovali. Svojemu nasledniku bom z veseljem, če bo želel, pomagal. Zelo zahtevno se je uveljaviti v mednarodnem okolju."

Ni potem lažje nekomu, ki je bil vrhunski športnik?

"Je in ni. Predsednik italijanskega olimpijskega komiteja je župan srednje velikega mesta, avstrijski kolega je direktor casinoja, hrvaški je nekdanji predsednik hrvaške vlade. Madžarski šef komiteja je bil izvoljen za predsednika republike, a je neslavno končal zaradi plagiata doktorata. Novi predsednik je bivši športnik. Za vodjo olimpijskega komiteja potrebuješ marsikaj. Če si bil vrhunski športnik, je velika prednost, a ni edino, kar potrebuješ."

Lord Sebastian Coe, vodja OI v Londonu, bo pa novi šef MOK?

"Je oseba z veliko pozitivnimi lastnostmi. Dvakrat je bil olimpijski prvak, dvakrat drugi. Je pa tako ambiciozen, da je to moteče. Za moje pojme tudi zelo demagoški. Njegov govor na otvoritvi OI je bil primer izsiljenih aplavzov. Veliko je bilo trkanja po prsih, nacionalizma: oni so si izmislili industrijsko revolucijo, Florence Nightingale sodobno zdravstvo, popularno muziko ... Če si spremljal BBC, je izgledalo, kot da so bile OI angleško prvenstvo z mednarodno udeležbo. Ni dvoma, da cilja ali na položaj šefa MOK ali na položaj londonskega župana. S tem lepuškasto samovšečnim pristopom, ki ga ima, bo v MOK težko izvoljen."

Robert Balen

JAŠA LORENČIČ, MATIJA STEPIŠNIK

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.