Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Med Nebesnimi lestvami Yoko Ono: (z leve) Marika Vicari, ob njej soprog Jernej Forbici, skupaj tvorita organizacijsko jedro festivala Art Stays, Carlo Sala in Sanja Selinšek (Slavko Podbrežnik)

SLAVKO PODBREŽNIK

Čeprav je 10. festival sodobne umetnosti Art Stays zaokrožil svoje živo dogajanje, pa bo navzoč skozi številne razstave tja do 1. septembra. Vredne so ogleda, saj ponujajo likovno umetnost vseh celin sveta, celo Arktike. Hkrati so razporejene po različnih lokacijah starega ptujskega mestnega jedra in bližnjih krajev, tako da lahko predstavljajo tudi svojstven način za raziskovanje mesta in okolice.

Ena najbolj zanimivih postavitev so Nebesne lestve ali Skywatch Ladders ameriške umetnice Yoko Ono. Nebesne lestve veljajo za eno ključnih umetniških del 20. stoletja. Razstava v Razstavišču Art Stays v Krempljevi ulici v starem ptujskem mestnem jedru je plod znanstev med Jernejem Forbicijem, umetniškim vodjem festivala Art Stays, sicer pa plodovitim umetnikom mlajše generacije, in Carlom Salo, italijanskim umetnikom, ki je postavil eno izmed Forbicijevih razstav. Salo je tudi kustos uglednega Archivioa Bonotto - Arhiva Bonotto, italijanske zasebne ustanove, posvečene arhiviranju umetniških del gibanja Fluxus, ki hrani tudi posamezna dela Yoko Ono. Prošnja Jerneja Forbicija, naslovljena na Arcivio Bonotto, je naletela na ugoden odziv, kar kaže na dobre reference, ki si jih je ptujski festival Art Stays pridobil v desetih letih delovanja.

Dotakniti se neba

Izvirnik Nebesnih lestev je bil leta 1968 posvečen tragično preminulemu Johnu Lennonu, enemu izmed četverice, ki so tvorili nesmrtno pop skupino The Beatles. Delo je bilo ustvarjeno z namenom, da bi bilo izvedeno v treh različicah, v zabavi podobnem vzdušju, z gospodičnami s senčniki in naočniki ter gospodi s cilindri in monokli. Delo in njegove današnje izvedbe so skladne s konceptualnimi navodili in vključujejo različne lestve, ki ustvarjajo videz gozda in prebadajo nebo. Z njihovo pomočjo se ljudje lahko dotaknejo neba. Ne gre za pomen neba v religioznem smislu, ampak v smislu svobode.

Na Art Stays so predstavili še eno delo Yoko Ono z naslovom World Paintings. Gre za enajst slik, na pogled zelo preprostih, ki pa so konceptualno vezana na najbolj znano knjigo Yoko Ono z naslovom Grapefruit. Umetnica gledalce vodi po sami razstavi, a ti so tisti, ki s svojimi mislimi, s svojo domišljijo zgradijo samo likovno delo.

Pomemben del festivala Art Stays so redni javni pogovori z gostujočimi umetniki in kustosi, ki so v času festivala ustvarjali in bivali na Ptuju. Namenoma za te dogodke so ustvarili tako imenovani Mali oder, ki so ga umestili na edini srednjeveški nagnjeni trg v Sloveniji - na osrednji ptujski Slovenski trg. Otvoritev razstave Yoko Ono je tako spremljal pogovor s Carlom Salo na temo petdesetletnice umetniškega gibanja Fluxus, ki so ga ob Yoko Ono zaznamovala umetniška imena, kot so John Cage, George Brecht, Nam June Paik in Joseph Beuys. Pogovor, potekal je v italijanščini in slovenščini, je vodila Sanja Selinšek, vpeta v organizacijo Art Stays, prevajalec pa je bil Jernej Forbici.

Zunaj klišejev

Začetek gibanja Fluxus umeščamo v politično in socialno razburkano leto 1962. Gibanje samo ni izpisalo manifesta, ampak gre zgolj za simbolno točko, okoli katere so se zbirali ne le vizualni umetniki, ampak tudi glasbeniki, gledališčniki, literati, filozofi. Stična točka njihovih umetniških raziskovanj je bila težnja preiti začrtane smeri umetnosti in se izraziti v novih umetniških jezikih. V svojem delu so se želeli postaviti proti ustaljenim vrednotam; krščanskim, socialnim, političnim, ekonomskim.

Zgodovinsko obdobje Fluxusa je bilo med letoma 1961 in 1972. To je čas umetniških festivalov v ZDA in Nemčiji. "Njihova posebnost je bila v tem, da umetniki niso želeli delati v klišejskih umetniških okvirih," pojasnjuje Carlo Salo. "Tako ni bilo posameznih likovnih razstav, ne gledališča, plesa, literarnih dogodkov, ampak so želeli posamezne umetniške zvrsti združiti v nove dogodke, v tako imenovane evente. Ti se razlikujejo od happeningov, ki so verno sledili določeni navodilom. Fluxus je svoje dogodke gradil na preprostih, banalnih navodilih, denimo zgolj na tem, da so podali nek predmet, okoli katerega se je performans razvil sam, spontano. Eden takšnih performansov Yoko Ono se je imenoval Cut piece - vse, kar je umetnica naredila, je izhajalo iz tega, da je podala škarje nekemu udeležencu dogodka in mu velela, naj začne rezati njeno obleko. Nato se je performans sam odvil do konca. To se je zgodilo v letu 1965, ko je bila močna emancipacija žensk iz okovov spolnosti. Yoko Ono je s svojo gesto želela povedati, da sama golota ni dovolj, in pozvala, da se tam zbrani ljudje z umetniško akcijo družno osvobodijo spolne togosti tistega časa."

Rojstvo video umetnosti

Umetnost je bila več desetletij zunaj življenja. Ravno to je bil razlog za preprostost navodil performansov - da namreč uspe prodreti življenje v samo likovno delo in postane del umetniških stvaritev: "V ideji Fluxusa umetnost in življenje nista več ločena - umetnost ne vpliva na življenje in življenje ne vpliva na umetnost, ampak je to vse eno in isto. Vse, kar se živi v realnem času, kar se živi v vsakdanjiku, je del umetnosti in življenja. Ta koncept gre preko gibanja Dada, ki je vzpostavljalo idejo, da vsak objekt, ki ga umetnik prime v roke in iz njega kaj naredi, postane umetniško delo. Za Fluxus je tudi vsak dogodek, vsaka akcija umetniško delo. Izpostavil bi Josepha Beuysa, ki je bil velik filozof, tudi ustanovitelj stranke Zelenih v Nemčiji. Uvedel je pojem 'socialna umetnost'; vsak človek je lahko po njegovem umetnik, sama družba je lahko umetniško delo, vsa kreativnost in kritičnost ljudi kot pripadnikov družbe so lahko del tega velikega umetniškega dela. Z geslom Umetnost je kapital je hotel povedati, da sta v času velikega razcveta kapitalizma prav umetnost in družba tisti pravi, resnični kapital."

V osemdesetih letih bi lahko govorili o drugem delu gibanja Fluxus. Takrat sta se pojavila gospodarstvenika Francesco Conci in Luigi Bonotto, ki sta Fluxus finančno podpirala že v sedemdesetih letih in ki sta oblikovala italijanski del gibanja. "Marsikdo ne ve, da so se umetniki gibanja Fluxus predvsem v sedemdesetih letih zbirali v majhnem mestecu Azolu v severni Italiji. Prav tam je nastalo veliko najpomembnejših del sedemdesetih let. Vsa, ki so jih ustvarili, so naredili iz predmetov, ki so jih našli v Azolu. Vse performanse so izvedli s pomočjo mimoidočih. Tako je to malo mestece postalo inspiracija umetnikom, ki so pripadali ideji Fluxus."

Fluxus je pogosto kritiziran, da ne gre za nekaj novega, da je lahko mešati posamezne umetniške izraze, da je lahko opustiti pravila izražanja, da je lahko vse minimalno in preprosto. Carlo Sala pojasnjuje, da so bili ljudje, ki so stali za gibanjem Fluxus, teoretično zelo pripravljeni in študiozni: "Yoko Ono je denimo študirala glasbeno kompozicijo na najpomembnejši japonski šoli glasbene kompozicije, ko je bila stara 13 let. Eden rezultatov mentalne svobode umetnikov Fluxusa je rojstvo video umetnosti. Za očeta video umetnosti velja namreč Nam June Paik."

Arhiv Bonotto je za gibanje Fluxus zelo pomemben, je še dodal italijanski kustos, saj skozi dokumentiranje vzdržuje spomin na kratke, minljive evente, za katerimi sicer ne ostaja veliko artefaktov.

SLAVKO PODBREZNIK

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.