Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

V času sprejemanja varčevalnih ukrepov aktualne vlade nenehno poslušamo, da ne moremo porabiti več, kot ustvarimo, da to razume vsaka gospodinja, da je to v skladu z zdravo kmečko pametjo itd.

Temu res ni mogoče oporekati, vendar stvar ni tako preprosta. Ekonomska veda je na svojem začetku res bila veda o pravilih ravnanja gospodinjstva (oikonomia: oikos - gospodinjstvo, nomos - pravila, torej pravila hišnega gospodarstva). Renesančno obdobje je prestavilo ekonomsko problematiko na raven celotnega narodnega gospodarstva. Od tistih časov je ekonomija precej napredovala, uporablja znanstvenoanalitično orodje in skuša postati čim bolj eksaktna.

Vendar ekonomija ni fizika, ekonomski procesi so veliko manj deterministični kot procesi v fiziki. Ekonomisti lahko ugotavljamo trende, pri napovedovanju dogodkov pa smo bolj podobni meteorologom, ki težko natančno napovejo vreme za več kot tri dni. Ekonomska znanost je torej precej nebogljena pri napovedovanju prihodnosti, bolje se odreže pri pojasnjevanju preteklosti in ekonomske odločitve so pogosto podrejene političnim.

Zakaj tak uvod? Zato da bi poudarila, da se z ekonomijo ne more vsak ukvarjati in da bi za pomembne odločevalce o ekonomskih zadevah v naši državi bilo dobro, da bi se na ekonomijo spoznali bolj kot gospodinje ali v nekaterih primerih vsaj toliko kot gospodinje.

Iz "zraka" v milijone

A če že apliciramo gospodinjska pravila na raven države (kar je pretirana poenostavitev), potem jih dajmo v celoti: vsaka gospodinja ve, da ne more dolgoročno porabiti več, kot ima; kratkoročno se sicer lahko zadolži in je njena poraba večja kot dohodki, kar v ekonomiji imenujemo negativno varčevanje. Toda v nedogled se naša gospodinja ne more zadolževati, in če se je zakalkulirala, bo z dolgovi vred propadla. Aktualna zdravorazumska nemška doktrina o nujnosti varčevanja temelji na tej analogiji med državo in zasebnim dolžnikom.

Toda hudič je v podrobnostih: prezadolžena gospodinja bo bankrotirala, nima te sreče, da bi njeni dolgovi postali javni, da bi postali dolgovi vseh davkoplačevalcev. Zato se gospodinje nerade zadolžujejo, raje varčujejo kot ne, na kratko, obnašajo se racionalno. Če bi enako veljalo za tiste, ki so našo državo dejansko zadolžili, potem ne bi bilo treba sprejemati zakona o uravnoteženju javnih financ in ne bi bilo treba pisati zlatega fiskalnega pravila v ustavo.

In kdo nas je dejansko zadolžil? Finančni špekulanti, banke, tajkuni, vlade. Z reševanjem finančnega sistema se dolžniška kriza poglablja, hkrati pa prepričujejo ljudi, da je do krize prišlo, ker da so živeli preko svojih zmožnosti. Dejansko so preko svojih zmožnosti živele banke, ki v sistemu delnih bančnih rezerv ustvarjajo denar iz "zraka", nevezano na zlato ali katero koli blago. Tako ustvarjeni denar seveda posojajo z obrestmi. Da bi čim več zaslužile, pretiravajo (nadzorni organi očitno niso opravili svoje funkcije). Brez zadostnih jamstev so banke posojale denar tajkunskim privatizatorjem - od najbolj ekscesnih (RKC, Bavčar, Šrot, Kordež, gradbeni baroni, pidovski baroni ...) do številnih plenilcev nekdaj družbene lastnine na lokalni ravni, zlizanih z vsakokratno politično in finančno oblastjo ter nadzornimi sveti, imenovanimi po strankarski pripadnosti.

Država se je enormno zadolžila šele takrat, ko je začela reševati te bančne dubioze (dvomljive in težko izterljive terjatve). Gre torej za sistem, v katerem lahko finančni sektor vedno računa na podružbljanje izgub in privatizacijo dobičkov.

Herkulska naloga

Slovensko gospodarstvo je izropano, samo v letu 2011 je bilo 577 stečajev, v letu 2012 je doslej prijavljenih 132 stečajev, dodatno število brezposelnih znaša 80.000. Za nameček nam ni uspelo ohraniti proizvodne baze slovenskega gospodarstva; Nemčiji je to v znatnem deležu uspelo, tudi zato ji gre bolje kot drugim.

V stečaj niso šla samo posamična podjetja, ampak kar cele panoge. Ali bo kdo za to odgovarjal? Verjetno nihče od zgoraj navedenih. Zdi se, da pri relevantnih politikih ne obstaja želja po pravni državi in da obstaja konsenz, da tajkunskih privatizatorjev ne bodo preganjali ali pa le simbolično - kot pesek v oči ljudem. Tako bodo ti lahko še naprej prihajali na sodišče v spremstvu dragih odvetnikov, z ironičnimi nasmeški na obrazih in prezirom do naših sodišč.

Račune zaradi prezadolženosti bomo dobili vsi drugi - sleherna porodnica, brezposelni, upokojenci, kulturniki, mlade družine, javni sektor v celoti (kako priročno). Zato teh varčevalnih ukrepov (čeprav sedaj v omiljeni obliki) ni mogoče razumeti drugače kot prerazdelitev družbenega bogastva navzgor. Varčevanje in racionalizacija nista problem, problem postaneta takrat, ko je vanju skrita prerazdelitev družbenega bogastva; ali z drugimi besedami, ko moramo ljudje plačevati tuje račune - tuje spodrsljaje, ki znašajo na stotine milijonov evrov.

Kar zadeva začasnost teh ukrepov in ustvarjanje novih delovnih mest, gre za čisti blef. Razloga sta vsaj dva: tehnološki napredek in globalizacija. Danes živimo v dobi, ko lahko tehnologija nadomesti čedalje več človekovih funkcij, kar pomeni izgubo delovnih mest.

Naslednji dejavnik, ki izpodkopava dohodke srednjega sloja, je globalizacija. Zaradi upadanja stroškov transporta in komunikacije ter prihoda več sto milijonov prebivalcev dežel v razvoju na mednarodni trg delovne sile je delo, kakršno je tradicionalno opravljal srednji sloj, zdaj mogoče dosti ceneje opravljati drugje. Znotraj ekonomskega modela, ki ga poganja maksimiranje dobička, bodo podjetniki taka dela ponujali zunanjim, cenejšim sodelavcem. Lepe besede o delovnih mestih, temelječih na znanju, na katerih bodo visoko izobraženi ljudje počeli ustvarjalne reči, ne morejo zakriti neusmiljenih dejstev deindustrializacije; koristi od takega sistema se stekajo k nesorazmerno majhni skupini ljudi znotraj sveta financ in visoke tehnologije.

V vladnem programu reševanja zadolženosti so skoraj popolnoma umanjkali ukrepi za spodbujanje gospodarske rasti (odpravljanje birokratskih ovir za ustanavljanje podjetij je še najbolj trivialen problem), kar ne preseneča. Varčevanje ne oživlja, v razmerah vsesplošnega varčevanja je vzpodbujanje gospodarske rasti herkulska naloga: krčenje porabe pomeni krčenje proizvodnje in delovnih mest; zmanjšanje gospodarske aktivnosti pomeni tudi manjše davčne prilive v proračun, tako da imajo varčevalni ukrepi v končni fazi ravno nasproten učinek od želenega - namesto da bi se javnofinančni primanjkljaj zmanjševal, se začne povečevati. Najti je treba pravo ravnovesje med varčevanjem in gospodarsko rastjo.

Ravno zaradi tega je ekonomija kompleksna zadeva in je ni mogoče v celoti obvladovati z domačijsko, gospodinjsko logiko. Upravljanje gospodarstva ni vožnja z avtomobilom, ampak z velikim plovilom (tudi s Titanicom, če hočete). Če je smer vožnje napačna, so potrebne vedno večje korekcije, zato upravljanja gospodarstva ne gre prepustiti politikom, še posebej ne, ker utegnejo gospodarsko politiko uporabiti za lastno promocijo, ne pa v splošno dobro ljudi. •

Reuters

Frankfurt, 6. avgusta letos

Dr. Mira Rihtarič

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.