Datum: 10.8.2012 -
Stran: V ŽARIŠČU
Ne samo krizni, tudi neugledni
Slovenski ugled je kriza zamajala, mi pa se vedemo, kot da to ni pomembno
Slovenija je v težavah: to je ena redkih ugotovitev, s katero se prav vsi strinjajo, pa če so v koaliciji ali v opoziciji, v javni upravi ali v gospodarstvu. Strinjajo se tudi tujci in še zmeraj odmeva poteza minulega tedna, ko sta bonitetni agenciji Moody's in S & P oklestili oceno naši državi - naš javni dolg velja po novem za še bolj tveganega. Obe agenciji še sporočata, da bomo morali sanirati banke, popraviti javne finance in postati bolj gospodarsko učinkoviti, tudi s pomočjo strukturnih reform - isti nasveti, kot jih poslušamo vsaj že od začetka krize. Vmes pa drsimo vedno globlje.
Statistike molčijo o najhujšem
Naš javni dolg se je konec 2011 že povzpel na 47,6 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP). Letos naj bi po ocenah finančnega ministrstva dosegel 51,9 odstotka. Res bistveno manj od grških 165,3 odstotka ali italijanskih 120,1, ampak trend je slab. Še leta 2008 je Slovenija dolgovala samo 21,9 odstotka. Kaj v tem vidijo tuji finančniki? Državo, ki je zašla na stranpoti in ne najde nazaj. Naše odprto, izvozno gospodarstvo se seseda pod težo treh težav. Samo ena prihaja od zunaj, to je vpliv recesije v naših trgovinskih partnericah. Ostali bremeni sta še hujši, skuhali smo ju doma: birokratske ovire, ki jih kljub vsemu govoričenju vlade vseh barv še niso odpravile, in neumno zadolževanje pred krizo, tudi za sumljive širitve po Balkanu in za menedžerske prevzeme. A v ozadju se skriva še en bistveno globlji problem, ki hkrati tudi ovira razreševanje vseh ostalih. Izgubljamo mednarodni ugled.
Žal za mednarodni ugled ni tako prikladnih in "trdih" podatkov, kot so statistike o BDP in javnem dolgu. Je pa nemara še bolj pomemben. Dober ugled se gradi desetletja, zapravi pa v samo nekaj letih - kar tudi sami zdaj presenečeni ugotavljamo. Kot rečeno, sistematičnih meritev slovenskega ugleda ni. Lahko pa na podlagi različnih podatkov sklepamo, da upada in da bo to našim javnim financam in našemu gospodarstvu škodovalo še desetletja v prihodnost. Tako se denimo nihče ni nikoli vprašal, koliko posla bi lahko v obojestransko korist naredili s sosednjo Hrvaško, če bi že v devetdesetih uredili obmejno vprašanje in problem varčevalcev LB. Ampak kratkoročni notranjepolitični računi v obeh državah so to preprečili. Zaradi spornih poslov naših bank na Balkanu, predvsem pa zaradi človeka nevrednega ravnanja z bosanskimi delavci zdaj že propadlih gradbenih gigantov smo morda za eno celo generacijo izgubili dostop do tamkajšnjih potrošnikov.
A posledice zapravljenega ugleda nas bodo teple šele na srednji in dolgi rok. Občutimo pa že, kaj pomeni izgubljen ugled med tujimi posojilodajalci. Če nam ti ne zaupajo, želijo za svoj denar vsaj višje obresti, največkrat pa nam ga sploh ne dajo. In prav o tem je minuli teden govoril Moody's: "Stroški zadolževanja slovenske vlade rastejo in dostop do (kreditnih, op. a.) trgov je vedno bolj omejen." Kaj o nas menijo bonitetne agencije, je še zlasti pomembno. Ker smo majhna država, je za veliko večino tujih finančnih analitikov preprosto predrago in preveč zamudno, da bi se sami poglobili v naše politične in gospodarske razmere. Raje se zanašajo na delo agencij. Še tuji mediji ne poročajo veliko o nas, samo takrat, ko nas znova okregajo bonitetne agencije. Prav nižja ocena je bila povod, da sta članka o Sloveniji objavila tudi nemška Frankfurter Algemeine Zeitung in Spiegel Online. Komentar, ki ga je pod članek v frankfurtskem časniku zapisal uporabnik "Gerd Mannes Deutscher Burger", je jasen: "Nič hudega, pa bomo preprosto dodali še en S v tej lepi besedi PIIGSS." Smo črka, nič več.
Gleda nas tuje občinstvo
Kaj torej storiti? Tuji ekonomisti nam priporočajo, naj se pri sprejemanju protikriznih ukrepov zavedamo svojega tujega občinstva. Od tod nuja, da si povrnemo vsaj nekaj kredibilnosti - v prispodobi, slovenska kura si mora nanesti puder in šminko. V kriznih časih namreč šteje tudi videz, ne samo substanca. Iz takšnega razmišljanja pa izhajajo tri smernice.
Prvič, proračunski primanjkljaj bi moral letos na vsak način ostati pod maastrichtskimi tremi odstotki, še bolje, da bi bil nižje. Tudi če bi pri tem uporabili računovodsko kreativnost - številko bi morali doseči že samo zato, da bi bonitetnim agencijam odvzeli izgovor za vnovično ocenjevanje naših javnih financ. So nam dale že več svaril.
Drugič, morali bi izpeljati eno od strukturnih reform - ni pomemben vrstni red (ali bi najprej prišla na vrsto reforma trga dela ali pokojninskega sistema ali zdravstvena), še to ne bi štelo, kako radikalna in temeljita bi bila. Samo sprejeti bi jo morali, in to s podporo vseh strank in vseh socialnih partnerjev in na koncu tudi uveljaviti, ne pa zavrniti na še enem referendumu. Tuji finančniki so namreč večkrat jasno povedali, da jim je jasen znak politične enotnosti (in s tem stabilnosti) bolj pomemben od same vsebine zakonov. Nihče namreč ne pričakuje, da bomo enkrat za vselej rešili vse težave, ki jih imamo zaradi demografskih in gospodarskih trendov. Svet se preveč spreminja, da bi lahko imeli nespremenljive zakone. Dokazati bi morali, da jih zmoremo spreminjati v duhu časa, v katerem živimo.
Tretjič, tujcem bi morali prodati eno veliko državno podjetje - katero, bi bilo v tej fazi vseeno. Ne zato, ker bi potrebovali denar, ne zato, ker bi se končno zedinili, kaj sta naš nacionalni interes in državna strategija lastništva, pač pa zato, ker nam danes noben tuji investitor ne verjame več, da mislimo resno. Prevečkrat smo namreč prodajali Mercator, NLB, NKBM in si v zadnjem hipu spet premislili, da bi lahko to vajo še kadarkoli ponovili.
 Tit Košir Tuji ekonomisti nam priporočajo, naj se pri sprejemanju protikriznih ukrepov zavedamo tujega občinstva. Politiki bi se najbrž lahko kaj naučili od častne straže.
Jure Stojan
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|
Ste bili priča dogodku?
V novi industrializaciji, kot to predlaga župan.
