Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2012

Ona, prvoosebna Ivana, gre z možem restavratorjem in majhnim otrokom s trebuhom za kruhom na Dunaj. V časih, ko je bila še Jugoslavija in je bila Evropa še prava tujina. Ne brez glave, ne brez pomislekov v zmožnost preživetja, gotovo pa brez dvoma v skupnost, ki bo preživela tudi v nenaklonjenih okoliščinah. Okoliščine potem seveda niso naklonjene, ampak še vedno se zdijo daleč od pravega brezna, zato pa začnejo najedati privatno, podirati tisto, česar ni mogoče rešiti s povratno vozovnico.

V tej trezno in natančno izpisani pripovedi na površju nič na napeljuje k metaforičnemu branju, in vendar, nisem se mu mogla upreti, ko pa se zdijo poklicne in bolezenske in druge karakterizacije tako simbolov polne. Najprej je tu restavratorstvo, dovolj tehničen poklic, da ga je mogoče opravljati na tujem, in taka zakladnica pomenov. Že ko na še uvodnih straneh mož restavrira priprošnjico Marijo, ki jo skrivata kar pod posteljo, spita v njenem zavetju, čeprav narobe obrnjenem, in ko potem nanaša tanke zlate lističe na kip, ki je izgubil sijaj, sem bila pripravljena napisati tako rekoč generalno tezo: Dunaju, temu vsaj do 1918. mestu, ki je kalilo in bolelo velike slovenske duhove, pozneje pa postalo ena od možnosti, poskuša V pozlačenem mestu vrniti pozlato. Ja, zanjo Dunaj je posebna izbira, privlači jo in kljub neatraktivnosti vsakdanjika (četudi intelektualnih) gastarbajterjev ni mesto tisto, nad katerim bi obupala. Ampak vseeno, to ni zlato mesto, "samo" pozlačeno je. Mogoče je v tem filigranskem aktu več subilnosti, več vrednosti kot v čistem zlatu, to se mi zdi verjetno, ampak enako verjeten in močen je prizvok krhkosti, ranljivosti tvorbe, ki je nobena pozlata ne more okrepiti.

Potem se mi je med branjem zazdelo, da je restavriranje bolj kot mestu "namenjeno" intimnemu odnosu protagonistke. Kako ohraniti nekaj, kar se zdi poškodovano do nepovratnega? Kako sliko (svete, no, vsekakor pa nekoč nekje trdne) družine očistiti nabrane umazanije in ji vrniti barve in najti še fiksirno sredstvo, da bodo sledi truda nekaj časa ostale? Zdi se, seveda, da prav tisti, ki je največji mojster med restavratorji, Ivanin mož, edino tega posega ne bo mogel opraviti. Celo tako je videti, da edini ne vidi, kako zelo potreben bi bil, ali pa, ja, to postane z leti verjetneje, čeprav še nezavedno, noče videti, ker ne želi restavracije, ker več sploh ne želi te slike. Tista, ki lepi razrezano platno in doslikava uničene delce, je ona, edina nerestavratorka v romanu.

Potem so tu še vsi semaforji v stranskih ulicah, ki prav tako utripajo rdeče. Je družinski prijatelj, ki mu tujina samo še potencira doma skoteno bolest. Paranoja kriči po neznanem terenu in tujcih, da se uresniči do popolnosti. Kjer ni gotovosti, se razraščajo slutnje. In še se zdi (se pa zavedam, da je to verjetno rubikon te interpretacije, da ga mogoče ne bi smela prekoračiti), da ta prišlek s preganjavico (enako kot na drugi strani poljska prijateljica, zaznamovana z utopitvijo in pljuči, ki ji ne pustijo dihati) ne pride v roman samo zato, da bi "simboliziral" splošno tujstvo, temveč da bi povedal o protagonistki, česar sama ne more povedati in česar tam, takrat tudi ni mogla videti. Seveda se sama lahko sprašuje, ali je njeno demonsko videnje poljskega delodajalca njenega moža pretirano, seveda se bralec sprašuje, ali je tak nadzor res mogoč (in sploh ne pravim, da v resnici ni mogoč), ker je toliko večji od življenja, da mora nekaj pomeniti. In ko se utaplja, ko res več ne more dihati v tej sliki, ali ni tisti, ki jo (verjetno) reši, ji da tisto nekaj, da bo stopila čez most na drugi breg reke, pravzaprav samo svetla projekcija demona? Tudi on jo zasleduje, lovi jo, odkar je videl, kar je samo njeno, odkar je brez njenega privoljenja živel v njenem domu, gledal njene fotografije, si prilastil njeno življenje. Z njim (in njo) dobimo nekaj najlepših trenutkov romana, ampak ali zares premagajo tesnobno sliko celote? Na koncu pomislim, da je, če že hočem videti generalno metaforo, roman prilika generalnega tujstva med vsemi nami, večnimi inozemci sredi domačih preganjavic.

V pozlačenem mestu je freska, ki se jo odkriva pod plastmi s skalpelom, počasi, počasi. In je potem odvisno od (lokalnih) običajev, okusov, navdihov, ali jo bomo osvežili z močnimi barvami ali ohranili bledico patine. Težko se je odločiti, v vsakem primeru se nekaj izgubi. V vseh primerih pa bo ostala povsem drugačna od doslej odkritih slovenskih slik tujine. Nima glasne bolečine starih, a tudi ne večinoma nereflektirane, samoumevne kozmopolitskosti najmlajših. Čisto sama svoja je.

Petra Vidali

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.