Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Roman Vodeb

Kadar je na teoretskem nakovalu kakšen družbeni fenomen, psihoanalitično razmišljujoči teoretiki vedno zastrižemo z ušesi. V mislih se nam vedno znova porajajo drugačne interpretacije, kot so tisti trenutek modne in uradno uveljavljene. Tudi ko jo je lani zagodel norveški Breivik, smo se nekateri odzvali z: "Evo ga - še en psihopat, ki ni razrešil Ojdipovega kompleksa ..." Bolj pikra misel bi se slišala takole: "Evo ga - še en pankrt, ki mu oče v Nadjaz ni naselil moralne razsodnosti, mati pa mu jo je zagodla s svojimi ljubimci, zaradi katerih je razvil ksenofobijo in nacionalizem ..."

Cinizem nas skesanih freudovcev je toliko večji, ko vidimo, kako razni "priznani" sociologi in politologi v razpravo vpletajo problem multikulturalizma in politike sprejemanja (ali zavračanja) tujcev. Tu in tam se v takšnih kontekstih razgovori tudi kakšen religiolog - verski fanatizem je tudi priljubljena tema sociologov in politologov. No, tudi religiologi se o verskem fanatizmu razgovorijo čisto drugače, kot je o religiji in veri govoril Freud. Zdi pa se, da je Freud živel zaman. Dandanes le redko kdo razume Freuda in njegove miselne oziroma psihoanalitične koncepte na tak način, da bi na primer pri Breiviku kot največji problem izpostavil njegov infantilni odnos z mamo in njenimi ljubimci ter odsotnost ojdipskega očeta. Za nas, ki čutimo Freuda in njegovo psihoanalizo v kosteh, je groza poslušati (nekatere) psihiatre - posebno tiste (norveške), ki so (sprva) Breivika razglasili za norega, torej paranoidno shizofrenega. Po drugi strani pa je res, da je spoznavni skepticizem vselej aktualen, tudi za psihoanalitično razmišljujoče teoretike - da o kakšnih samovšečnih fizikih, ki so nedavno govorili o odkritju "božjega delca", ne govorimo. Atribut znanstvenosti bi odpadel kot "knof od gat", če bi samovšečni znanstveniki včasih dali roko na srce.

V teh dneh, ko se spominjamo lanske norveške oziroma Breivikove tragedije in vseh ekscesnih izjav - vključno z manifestom, s katerim se je Breivik dobesedno bahal - si moramo naliti čistega vina. Če bi mali Anders živel v urejeni družini z ljubečima staršema, se norveška tragedija ne bi bila zgodila. Res pa je tudi, da mnogi otroci odrastejo v vzorne ali pa vsaj dokaj normalne državljane, četudi se njihovi starši ločijo. Stvari res niso enostavne in črnobele. Da se podobni dogodki - torej ksenofobični in nacionalistični izpadi - v bodoče ne bi več dogajali, je resnici na ljubo mogoče sprejeti več ukrepov. Najbolj banalen je tisti, ki se osredotoča na izobraževalne programe - v smislu "mlade je treba učiti strpnosti do različnih". Prav tako banalno bi bilo, če bi se država odločila ostro sankcionirati ksenofobične in nacionalistične izpade oziroma izgrede. Konceptualno drugačen (preventivni) pristop bi bil, če bi na primer (radikalno desna) vlada sprejela drugačno, bolj rigorozno politiko do tujcev, do priseljencev oziroma do multikulturnosti. Po drugi strani bi bil prav tako banalen - vendar zagotovo učinkovit - ukrep, če bi vlada sprejela takšen družinski zakonik, kjer bi bile ločitve staršev domala prepovedane oziroma dovoljene pod posebnimi pogoji. Namreč, če bi bili otroci deležni ljubezni (dovolj) dobre matere in avtoritativne vzgojne drže (dovolj) dobrega očeta (tudi po eventualni ločitvi), ne bi bilo ne serijskih morilcev ne psiho/socio/patov, kakršen je Breivik. Oče in mati se morata vzgojno korigirati in dopolnjevati. Če mama sinu "servira" svojega ljubimca, se "malemu Ojdipu" zgodijo določene fatalne potlačitve, ki se v odraslosti pogosto nadgradijo v ksenofobijo in nacionalizem.

V otroštvu doživeta mama ima v odraslosti vselej neko simbolno zastopstvo - je simbol mesta, v katerem se otrok rodi, in seveda tudi države. Če je neki pronacionalistično usmerjeni mladec ksenofobično popadljiv, ima v resnici probleme s tistimi tujci oziroma tujki, ki so mu v otroštvu kradli mamico. Problematični so seveda sinovi oziroma moški in ne ženske. Breivik v resnici ni bil jezen na laburistično vladno politiko, pač pa na "libidinalno politiko", ki jo je imela mama do svojih ljubimcev v njegovem otroštvu in mladosti. Tudi "libidinalna politika" promiskuitetne Breivikove najstniške sestre je odraščajočega Breivika mučila in zaznamovala, seveda nezavedno. In Breivik v resnici ni bil jezen na priseljence, pač pa je imel posredno potlačeno jezo do materinih ljubimcev. Za priseljence je rekel, da so čisto okej, tako kot so bili sami po sebi okej materini ljubimci - seveda če jih mama ne bi sprejela domov, v svojo posteljo. Namreč: Breivik se v svojih (manifestnih) napadih ni lotil priseljencev, pač pa atributov simbolne mame, torej vladnega poslopja in otrok laburističnih politikov, ki so letovali na otoku Utoya. Breivik je bil (zgolj) manifestno jezen na laburistične politike, ki so upravljali "simbolno mamo", torej Norveško. Jedro Breivikove jeze je bilo torej nezavedno, napajalo se je iz potlačitev. Moralne razsodnosti - da bi vedel, kaj je prav in kaj ne - pa Breivik seveda ni mogel razviti, ker ni imel kastracijsko pretečega ojdipskega očeta. Anders Behring Breivik je po svoje torej tragični junak družinske zablode dveh nezrelih staršev, ki sta se, potem ko sta se naveličala eden drugega - preprosto razšla. Če bi vedela, da bo iz malega Andersa izšla ksenofobično-nacionalistična pošast, se zagotovo ne bi.

Reuters

ROMAN VODEB, TEORETSKI PSIHOANALITIK

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.