Datum: 21.7.2012 14:25:00 -
Stran: V soboto

Mokre sanje in nočna mora v isti postelji
Ključni centri slovenskega gospodarstva so bili vedno veliko poželenje vladajoče politike
 Bojan Tomažič
Luči v vladni palači so še gorele. Skupina novinarjev je "kampirala" na pločnikih pred poslopji v Gregorčičevi. Le še nekaj policistov je postopalo po službeni dolžnosti tam okoli. Ko je kolegica s komercialne televizije prek twitterja potarnala, da je zmanjkalo vode, nekaterim pa še cigaret, so jih šefi za komuniciranje z mediji prijazno prinesli.
In naposled je četrtkov večer, ki je legel na prestolnico, prinesel še ohladitev. Politični triler, ki ga Janez Janša ni režiral prvič, se je razpletel s "pomiritvijo". Začasno "prekinitvijo ognja". Odločitve o zlatem fiskalnem pravilu, državnem premoženju in slabih kreditih so prestavljene za nekaj tednov. Kriza je torej vsaj ali kvečjemu odložena.
Politika se je na frontnih linijah koalicija-opozicija in tudi znotraj samim vladnih vrst spopadla pričakovano. Na mizi je (poleg zlatega fiskalnega pravila, v Evropi sicer že pretežno zamrznjenega ali vsaj pomembno revidiranega projekta) državna srebrnina, njeno upravljanje in nadzor nad njo. Okoli tega so se vedno razvnemali hudi konflikti. Gre za kontrolo nad finančnimi viri in gospodarskimi vzvodi, torej tudi nad močjo in vplivom.
Opešani "šampioni"
Slovenija za razliko od mnogih drugih srednje- in vzhodnoevropskih postsocialističnih držav svojega gospodarstva ni razprodala, zato je za naslednje faze privatizacije ostalo še nekaj "šampionov".
A trpko dejstvo je ob tem tudi, da so ti danes vredni veliko manj kot še denimo leta 2008. Njihovo vrednost je sklestila kriza, obenem pa pomembno tudi leta slabega upravljanja, politično diktiranega. Politika se iz gospodarstva ni nikoli umaknila, čeprav so je bile o tem polna usta. Dejansko se je v upravljanje vseskozi vmešavala z instaliranjem politično lojalnih in preverjenih kadrov v organe nadzora in upravljanja, za katere so bile strokovne reference še najmanj pomembne. Zato so gospodarski sistemi krizo dočakali še manj pripravljeni in prezadolženi, saj banke velikodušno odobravale kredite po politični in prijateljski liniji. Te kredite so vodilni v podjetjih namesto za razvojne projekte večinoma porabljali za prevzeme vsepovprek, razvojne oddelke so zapirali. Pod masko nacionalnega interesa so velike vsote denarja poniknile neznano kam, gospodarska kriminaliteta, ki se je razrasla po nacionalnem gospodarskem tkivu, je večinoma ostala nesankcionirana.
Stara in "nova" stara praksa
Borut Pahor je prišel na oblast z donečo napovedjo, da bo "z novo prakso prelomil staro". Zato je njegova vlada ustanovila Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb. Sprva so bile ideje, da bi predsednika uprave tam predlagal predsednik republike, imenoval bi ga državni zbor. A se politika skušnjavi ni mogla upreti. Pristojnosti imenovanja so ostale pri vladi, AUKN se je spremenil v podaljšek finančnega ministrstva, kar se je videlo pri številnih neposrednih intervencijah v ekonomske in finančne procese.
Janez Janša kani stopiti še korak naprej. V napačno smer. Tako rekoč vse preostalo državno premoženje se je namenil stlačiti v vrečo Slovenskega finančnega holdinga. Njegov portfelj bi bil še neprimerno širši kot AUKNov. Devetčlanski nadzorni svet bi bil v celoti pod kontrolo politike, seveda koalicijske. Razen ožjega segmenta vladajoče koalicije, ki drži v rokah kreiranje državnih gospodarskih in fiskalnih politik, nima podpornikov. Pomemben del ekonomske stroke ga je poimenoval kot novo lovišče klientelistično-koruptivnih mrež, obenem pa se bodo okrepili politični vplivi na odločitve o privatizaciji, o strateških in nestrateških naložbah. Tudi če ga Janševa vlada jeseni spravi skozi parlamentarna sita, je opozicija skupaj s sindikati napovedala referendum.
Več preberite v današnji prilogi V soboto!
DARJA KOCBEK, MATIJA STEPIŠNIK
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|