Datum: 21.7.2012 -
Stran: SOBOTNA PRILOGA

Fluid Elifantree, finski trio, gost junijskega 53. ljubljanskega mednarodnega jazz festivala
Kot novi val v jazzu
Draga Anni Elif,
in tvoja prav tako draga kolega, saksofonist Pauli Lyytinen in bobnar tolkalec Tatu Rōnkkō! Ja, ali ti sploh lahko rečem draga? Želim pa ti kot Glasu tria Elifantree reči draga zato, ker je moje nedavno prvo srečanje z vašim igranjem in glasbo na vaši aktualni drugi plošči Time Out v že kar dolgem času ena meni najbolj dragih izkušenj! Vaš koncert na nedavnem 53. ljubljanskem mednarodnem jazz festivalu (mimogrede, ali veste, da je to eden najstarejših evropskih jazz festivalov, če ne morda celo najstarejši?), ki je bil zame (in zagotovo za marsikoga) vaš prvi koncert, je bil zame pravo odkritje - podobno kot pred tremi leti na jubilejnem 50. festivalu koncert norveškega izjemnega pianista Buggeja Wesseltofta, s katerim sem si zatem prav tako dopisoval kot zdaj z vami.
Obiskovalci vašega koncerta smo bili informirani, da igrate intelektualno pop glasbo z jazzovskim pridihom ali neke vrste postjazz v svojstvenem spogledovanju s popom in da tudi ognjevito improvizirate. Vendar se mi vaša glasba zdi bolj kot neke vrste novi val, recimo, kakršen je bil pred leti v rocku in je zdaj nekako prestavljen v jazz, prepojen z različnimi "peklenskimi" ritmi Tatuja, večkrat kar eksperimentalno zvenečim saksofonom Paulija in, Anni, poleg tvojega zvončkljajočega metalofona in klaviatur predvsem s tvojimi edinstvenimi visoko-nizkimi pevskimi linijami, ki učinkujejo sprva zdaleč ne zlahka spevno, vendar obenem takoj nepozabno in tudi poetično.
Ali se torej strinjaš z mojim videnjem vaše izjemne glasbe, kot že rečeno neke vrste rockovskega novega vala v jazzu? In ali s tem v zvezi lahko razkriješ svoj morebitni odnos na primer do rockovsko-novovalovske pevke Lene Lovich ali morda tudi do njenih dejansko ne novovalovskih, zato pa bolj intelektualnih in še zmerom zelo aktualnih kolegic Kate Bush ali Laurie Anderson, ki je ravno nedavno koncertirala v Mariboru, ki je prav letos evropska prestolnica kulture.
Koliko je v vaši glasbi, posebej v tvojem petju, če lahko rečeš, prostora za improvizacijo? Ker če sodim po vašem koncertu (ki je, mimogrede, zvenel precej bolj energično kot vaša "žametno mehko" sproducirana nedavna plošča) in predvsem po tvojem kompleksnem petju, se mi vaša glasbena celota zdi precej trdno zgrajena, z ne res neizmerno prostora za improviziranje. Pravzaprav pa, kako ustvarjate glasbo? In že kako je vaš trio sploh bil rojen? Kaj pa lahko poveš o njegovem imenu? Ki se mi zdi kot besedna igra, Anni, s tvojim drugim imenom Elif, preoblikovanim v Elifant kot asociacijo na Elephant (slon) z dodano besedo Tree (drevo) kot rastlino, a hkrati tudi kot asociacijo na Three (tri) za trio! Se strinjaš?
Vaš ljubljanski festivalski koncert se je zgodil s posredništvom mednarodnega festivala 12 Points, ki domuje v Dublinu in redno gosti dvanajst najperspektivnejših mlajših evropskih glasbenikov (skupin ...) in tudi organizira njihova gostovanja (pod dodatnim nazivom 12 Points Plus) v sodelovanju s festivalskimi partnerji po vsej Evropi. Kakšno izkušnjo torej imate s tem festivalom in kaj meniš o njegovem pomenu?
Elifantree je še precej mlada skupina, najprej že po mladosti vseh vas treh članov in tudi po tem, kot zasledim, da ste jo ustanovili šele pred pol desetletja. Vendar imate za seboj že zavidljiv niz številnih koncertov, nedavno tudi na Južnotirolskem (Sūdtirol) jazz festivalu v Italiji in v prihodnje na Voicingers mednarodnih jazz dnevih na Poljskem. Kaj bi rekla o teh dveh prireditvah, recimo, kako pomembni sta za sodobni jazz? In kako vam sploh uspe že tolikšen koncertni niz v sicer kar kratkem času od vaših začetkov? Kaj pa meniš o razvoju vašega tria od prve plošče Love & Trees (2010) dalje?
Na ljubljanskem koncertu ste Ljubljano označili za izjemno mesto. Ali se boste kdaj kmalu poskušali vrniti za vaš samostojen, ne festivalski koncert? Že kar v njegovem pričakovanju vas vse tri iz srca pozdravljam!
Uroš Smasek
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|