Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Reuters

Ni besed, ni besed.

203 minute! Dvesto tri! Skoraj tri ure in pol! Ne verjamete? Vprašajte kogarkoli od 30.000 prisotnih v Trstu, ki sinočnjega koncerta Brucea Springsteena ne bodo mogli nehat prehvaliti. Zakaj? Ker imajo 29 prekleto dobrih razlogov. Da, 29 komadov - devetindvajset! - je odigral že 62-letni Springsteen skupaj s fenomenalnim E Street Bandom. Kdaj se je koncert končal, vas torej zanima? Ob 00.37. Ne, takšni koncerti niso za pejmo-malo-pogledat publiko.

Zame je to bil drugi Springsteenov koncert - prvič so mi noge skoraj opadle na zadnji turneji, leta 2009 na stadionu Friuli v Vidmu -, a vseeno nisem bil pripravljen na takšno energijo, zanos in voljo. Morali bi biti tam, da bi videli, kako neopisljivo energijo ima ta tip. Skače, stiska roko publiki, se vrže na kolena, pleše s kitaro, teče od enega na drug konec odra... In ob tem kriči "Come on, rise up!" in podobno. Del koncerta se je ob fenomenalnih spremljevalnih pevkah in pevcih zdel kot pridiga na jugu ZDA. Gospel. Religija. Vnebovzetje.

Debata. Ste bili tudi vi na koncertu v Trstu? Delite svoje komentarje ali pa pošljite mnenje, vtis, izkušnje na jasa.lorencic@vecer.com in bomo izpostavili k članku.

Na oder so prišli kot - gospodje. Vsi, tudi vse tri dame, v skladu z rekom. Kot gospodje. Ob spremljavi melodije Enia Morriconeja. Pomahali so, ob 21.15. Dostojanstveno. Bruce v svojih nezgrešljiv kavbojkah (da, dame, če vas zanima, še vedno mu pristojijo), črnem telovniku, črni kravati in črni srajci. Pozdravil je, voščil dober večer v italijanščini in v hrvaščini (pod odrom je nek vnet oboževalec iz Hrvaške že 2 uri pred koncertov marljivo mahal z zastavo). Gladko bi lahko pozdravil tudi v slovenščini. Slovencev je bilo toliko, da je bila avtocesta proti Ljubljani ob 2. zjutraj polna kot ob jutranjih in popoldanskih konicah.

Bruce Springsteen je star 62. let.

Nima smisla opisovati komada po komadu. Nima. Preveč jih je. Stojiš tam, noge ti klecajo že pred koncertom, čeprav se je dalo najti zelo zavidljivo pozicijo še tik pred začetkom, in predvsem razmišljaš, kako boš zdržal več kot tri ure. Veste kaj? Mine. Gladko. Prvih šest, sedem udarnih komadov je šlo po klasičnem principu. Ena, dve, tri, štiri. In to je bila prva ura. Cik-cak je minilo. Hip-hop. Ne, Springsteen komadov ne konča, samo zakričili ena, dve, tri, štiri in zanesljivi bobnar Max Weinberg že udriha novega.

Presenetljivo dobro so "delali" komadi iz aktualne plošče Wrecking Ball. Marca je izšla, pa se že mrmra melodije, kar je glavna Springsteenova odlika. Sploh pa v Italiji. Saj veste, kako radi pojejo ole-ole-ole in podobno, naši zahodni sosedje. No, tokrat so to peli v različnih melodijah in bolj ali manj celo niso fušali.

Foto. Pa vi, ste tudi ujeli kak trenutek v Trstu, kot je tale, posnet s telefonom?



Ko je tako 17 ljudi na odru prepevalo We Take Care of Our Own, jim je šlo verjeti. Skrbi jih za narod, na čelu s Springsteenom. Pa ne skrbi v tistem političnem smislu. Ni važno, ali bo jutri bolje. Ne, važno je, da je bolje sedaj. V tistem konkretnem trenutku.

Resda so vstopnice pošteno zasoljene (60-110€), toda izkušnja je dejansko neprecenljiva. Bruce vam stisne roko, če stojite blizu. Vam jo. Zaigra tudi glasbene želje. Da, da. Velike kartonaste napise je narod prinesel s seboj. Kot vedno. Čeprav v ZDA, na začetku turneje, ni igral glasbenih želja. Tokrat je zaigral dve - Rosalita (1973) in Downbound Train (1984) - in obe sta imeli svojo zgodbo. Downbound Train je nekdo napisal na kartonasto kitaro, ki mu jo je Bruce vzel iz rok in se z njo poigraval. Rosalito pa je E Street Band odžagal, ker je The Boss vzel karton, na katerem je pisalo "Lahko prosim zaigrate Rosalita za mojo mamo in očeta?"

Pa to še ni bilo vse. Vrhunec s kartonastimi napisi je bil ob nepogrešljivi Dancing in the Dark. Orgazem napisov. "Lahko prosim plešem s Soozie (violinistko, op.a.)?". "Plesal bi s Little Stevijem (Stevenom van Zandtom, kitaristom)!". Zmagovalen? "Prosim, pleši z mojo mamo ->!". Bruce ni okleval, pobral je gospo, ki jo je na oder spravil/a hči/sin, in zaplesal z njo tako preprosto uživaško kot s Courtney Cox (aka Monica iz Friends) v originalnem videospotu.

In še in še... Bil je tudi majhen Italijan, nič kaj plašen deček, ki ga je Šef pobral iz publike med Waitin' on a Sunny Day. In je Italijanček zapel. Fušal je, pošteno, a Bruce Springsteen ga je spodbujal. Poj, poj. Trikrat je moral zapeti refren in na koncu zaukazati E Street Bandu naj prevzame. Noro.



Waaaaaaaaa!(Reuters)

Ko se tako premika sem in tja, žaga svoj neprebojni material vsega živega, padete skoraj v trans. Noge vas bolijo. Roke. Ušesa ne, ker jim vse to prija. Ozvočenje bi lahko bilo morda kanček bolje (vsaj pod odrom), čeprav se je stadion Nereo Rocco, ki se je izkazal za še kar gostoljubnega, zaradi svoje skoraj kvadrataste oblike dobro odrezal.

Najsi so preigravali balade tipa My City of Ruins v 10-minutni verziji, kričali mravljinčasti soul s favoriti tipa The Way You Do the Things You Do (The Temptations) ali melaholično sporočilne The River, The Rising in Jack of All Trades. Vse je delalo. Vse. Mora. Sploh za tak narod. Pred mano je stal tip z napisom "Fan Club Finland". Iz Finske v Trst. Nekateri so imeli po tri zapestnice, še iz Milana (četrtek) in Firenc (nedelja). Takšni oboževalci, da.

Ker so takšni večeri tisto, zaradi česar je glasba nekaj tako specifičnega. Nekaj, kar ljudi združi. Plesali smo, neznanci, na Born to Run. Rojeni smo za to. In se sprašujemo. Kdo bo to počel, ko takšnih legend ne bo več? Ja, saj obstajajo hologrami, s katerimi zdaj od mrtvih vstajajo legende tipa 2 Pac in Freddie Mercury. A to nikdar ne bo enako temu, kar smo doživeli v ponedeljek, 11. junija 2012, v Trstu. Ne bo. Niti slučajno, niti približno, ni šans. Morda se zgodovina res ponavlja, vendar kdaj se bo pojavil 62-letnik, ki bo norel in skakal in plesal po treh urah prepričljivega garanja?



Weinberg (bobni), Van Zandt (kitara) in On! (Reuters).

***

Anali. Vse od napisov do dobre volje, plesanje ob drogu, pa z gospo, pa petje fantka pa... Ni,da ni. No, da ne pozabim, Jake Clemons, nečak legendarnega Clarenca Clemmonsa, je dostojna zamenjava na saksofonu (čeprav nikdar ne bo več, kot je bilo, jasno).

Penali. Edino, kar lahko omenimo kot "slabost", je, da koncerta ni končal s Twist & Shout oziroma, da ni odigral dveh bisov (za to je bilo treba v Milano na San Siro)

Zamudili ste...

... Hm, 203 minute garaškega rock'n'rolla, kakršnega ne spravi skupaj nihče drug?

... Vse možne napise sijajno razpoloženega občinstva.

Top 3:

1. Can you dance with my mom, please?

2. Please play Rosalie for my ma & pa!

3. Downbound train!!!

Jaša Lorenčič

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.