Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Reuters

Včasih je težko pisati o nečem, kar me ni niti oplazilo, kaj šele, da bi se s tem vsaj približno ukvarjal. Ker pa so me z neke radijske postaje vendarle poklicali in naprosili, da kaj povem o našem "slavju" predzadnjega mesta na minulem bakujskem izboru za najboljšo evrovizijsko popevko, sem malo napel možgane. Da ne bo pomote: nobene popevke nisem ne slišal, niti videl kateregakoli scenskega nastopa. Res sem (po svoje) čuden - namreč: v neposrednem prenosu iz Bakuja si je ta spektakel ogledalo na milijone ljudi po svetu, predvsem Evropejcev.

Za moj "pogled s strani" je vseeno absurdno, da se paradigme merjenja in ocenjevanja prenaša iz športa v umetnost - četudi bolj kičumetnost. Resnici na ljubo in na žalost moramo tudi kiču, ki se mu reče Evrovizija (Eurosong), reči umetnost. Ampak da bi umetnost merili, to je vendarle absurd. A ljudje to pač hočejo, po tem hlepijo. In potem se v resnici na neki način merijo ekscesnost, senzacionalnost, šokantnost, karizmatičnost - da ne rečemo norost - samih izvajalcev in tudi scenskega nastopa. Paradigma evrovizijskega izbora "najboljše" popevke je bila in je (p)ostala skrajno paradoksalna. Paradoks Evrovizije kot koncepta je približno take vrste, kot če bi penisu merili lepoto. Ljudje božji - predvsem ljubitelji glasbe -, všečnosti neke pesmi oziroma popevke se vendarle ne da meriti po enem niti po nekaj poslušanjih. Šele ko se "komad" usede v nezavedno, torej ko dobi neko simbolno zastopstvo, nam lahko postane všečen. Koncept Evrovizije je takšen, da poskuša na vrat na nos neki popevki pospešiti proces naselitve v poslušalčevo nezavedno, v njegove simbolne procese - z namenom, da bi naša zavest dotično popevko prepoznala kot všečno. To se pač ne da. Če pa ljudje, nekateri lobiji, vendarle hočejo na silo imeti spektakel, moramo na neki način odmisliti, da imamo opravka z glasbo oziroma umetnostjo (ali pa s kičem) - in celo kič je mogoče na silo meriti in ocenjevati. Denar se bo obračal, ljudje bodo noreli, ker so pač nori, in karavana gre dalje, če psi lajajo ali ne.

Ko smo ravno pri psih: morda bi naslednje leto Slovenci na Švedsko eksperimentalno poslali kakšno papigo, ki bi jo naučili deklamirati, če že ne peti, psi pa bi tulili kot "back vokali". S takšnim šokom bi morda vendarle osvojili srca norcev po celi Evropi, tudi kakšnih "strokovnih" komisij. Če nam ni uspelo s travestitskimi Sestrami, "govejim rockom", Majo Keuc, Evo Boto, bi morda poskusili s kakšnim "zoobendom" - no, imamo še enega aduta: Perpetuum Jazzile. Glede na to, da se ve, da kolesje Evrovizije - lahko bi ji rekli tudi Evronorije - obvladujejo gejevski lobiji, morda ne bi bilo narobe, če bi slovenski izbor (Emo) opravili kar na slovenski Paradi ponosa.

No, šalo na stran. Na evrovizijskem izboru Slovenija pač ne more zmagati. Lobirati ne znamo in po svoje je prav, da je tako - pomoč (bivših) jugobratov pač ni in nikoli ne bo dovolj. Bi bilo pa dobro, da se vsaj ne sekiramo, če smo med zadnjimi. Spodletel, da ne rečemo gnil, je sam koncept izbora. Bolj pošten bi bil loterijski izbor zmagovalca in vseh naslednje uvrščenih. Če bi Evrovizija temeljila na paradigmi "pokaži, kaj znaš" (zapeti in zafnano pokazati na odru), ne pa na agonu (tekmovanju), bi mnogim "eurosongfilom" prihranili žalost.

Te dni se veseli Švedska z maroško "multikulturnico" Loreen - če bi zmagala Norveška, bi bilo, glede na Breivika, prehudo oziroma preočitno. Lani je zmagal - in bil že prej favoriziran - kapitalistično prosperirajoči Azerbajdžan. Leto prej je Angela Merkel na vsak način hotela zmago za Nemčijo - in Lena je bila zgolj dovolj všečna in seksi. No, tudi Srbe je bilo treba pred leti "povojno" rehabilitirati in Marijina Molitva je prišla na svoj račun. (Vprašanje je, koliko je bila za zmago takrat pomembna Marijina "liberalna" spolna usmeritev.)

In končno, naj se ve: dovolj dobre pesmi in scenski nastop imajo vsi udeleženci, vse države, "fušajo" pa tudi ne. Umetnosti, še posebno tiste v popevkarski pop glasbi, se ne da (iz)meriti tako, kot je to mogoče v športu oziroma kot si to zamišljajo ideologi Evrovizije. Biznis ima tudi svoje zakonitosti. Svet bi se sesul, če ne bi bilo družbene galame, kakršna se je ustvarila okrog Evronorije. S slovenskimi evrovizijci tudi tokrat ni bilo nič narobe - ne z Evo Boto, ne s spremljevalnimi vokalistkami, ne s pesmijo. Tudi naši "strokovni" komisiji - ne tisti, ki je delila glasove drugim udeležencem, ne tisti, ki je Evo Boto (so)izbrala kot našo zastopnico - nimamo kaj očitati. Evronorija je pač nepredvidljiva.

ROMAN VODEB, TEORETSKI PSIHOANALITIK

Roman Vodeb

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.