Datum: 19.5.2012 -
Stran: SOBOTNA PRILOGA
Tema
Eden najcelovitejših spomenikov srednjeveške umetnos ti
Nova monografija o ptujskogorski cerkvi je znanstvena publikacija, a je način pisanja avtorjev tak, da mu zlahka sledi vsakdo
 Matjaž Učakar Pogled v notranjščino proti oltarju
Dr. Samo Štefanac
profesor na oddelku
za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete
v Ljubljani
Kdor vsaj malo pozna starejšo slovensko umetnost, se zaveda pomena Marijine bazilike na Ptujski Gori kot ene najodličnejših gotskih arhitektur in enega najcelovitejših spomenikov srednjeveške umetnosti pri nas. Temu primerno bogata je tudi zgodovina monografskih objav v zadnjem stoletju, od Avguština Stegenška (1914) in Franceta Steleta (1940, 2. izdaja 1966) do Marijana Zadnikarja (1987, 1992). Čeprav gre v omenjenih primerih zgolj za vodnike in poljudne monografije o cerkvi, velja poudariti, da so bili pisci vrhunski strokovnjaki svojega časa in njihovi teksti izražajo stanje raziskav v času objave ter še danes predstavljajo osnovno referenčno literaturo.
Ob razstavi in mednarodnem simpoziju Gotika v Sloveniji sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je dobilo raziskovanje gotske umetnosti na Slovenskem nov zagon in ob pomembnih novih spoznanjih se je pokazala tudi potreba po obsežnejši znanstveni monografiji o ptujskogorski cerkvi. Ta je izšla proti koncu preteklega leta kot plod prizadevanj Umetniškega kabineta Primoža Premzla, urednika Janeza Hōflerja in avtorjev posameznih sklopov v knjigi.
(Marija Zavetnica na Ptujski Gori. Zgodovina in umetnostna zapuščina romarske cerkve, uredil Janez Hōfler, Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2011, format 21 x 30 cm, 264+XLVIII str., 244 črnobelih in 37 barvnih prilog, integralna vezava, cena 49 eur, http://www.primozpremzl.si)
Med 1396 in 1400
V uvodnem poglavju Janez Hōfler opisuje ter natančno in kritično analizira dosedanje pisanje o spomeniku od prvih zapisov v dnevnikih Paola Santonina iz leta 1487 do najnovejšega časa ter pojasnjuje izhodišča za nastanek monografije. Sledi poglavje Marjete Ciglenečki z naslovom Med izročilom in stvarnostjo, kjer avtorica opisuje zemljepisno lego spomenika in analizira urbanistično zasnovo Ptujske Gore, ki je dobila že leta 1447 trške pravice. V nadaljevanju govori o imenu kraja ter o njegovih historičnih različicah, temu pa sledita razmišljanji o Ptujski Gori v ljudskem izročilu ter o zgodovini romanj skozi stoletja. Posebno zanimivo je podpoglavje z naslovom Ptujska Gora in likovni ustvarjalci 19. in 20. stoletja, v katerem je posebej poudarjena vloga Stojana Kerblerja, domačina s Ptujske Gore, čigar fotografije imajo ne le izjemno umetniško vrednost, ampak so tudi pomembno pričevanje o življenju in navadah prebivalcev teh krajev v desetletjih po drugi svetovni vojni.
Veliko novih zgodovinskih spoznanj prinaša poglavje o ustanovitvi cerkve v luči zgodovinskih virov Janeza Hōflerja: arhivskih virov, neposredno povezanih z ustanovitvijo cerkve ali njeno gradnjo skorajda ni, dovoljenje, ki ga je papež Bonifacij IX. izdal Ulriku Walseejevskemu za gradnjo "kapele", pa je vendarle mogoče z dokajšnjo gotovostjo datirati v čas med 1396 in 1400 in v ta čas lahko datiramo tudi začetek gradnje ptujskogorske cerkve. Hōfler poskuša tudi karseda natančno pojasniti okoliščine ustanovitve cerkve in po podrobni razčlenitvi zgodovinskih okoliščin se v resnici izkaže za verjetno že večkrat izražena teza, da je šlo za zaobljubo za primer srečne vrnitve štajerskega plemstva iz bitke proti Turkom pri Nikopolju leta 1396; sicer so pri gradnji poleg Ulrika Walseejevskega (in pozneje njegovega varovanca Bernarda Ptujskega) pomoč prispevale tudi druge vplivne spodnještajerske rodbine.
Arhitekturi ptujskogorske cerkve in njeni stavbni plastiki je posvečeno obsežno poglavje, katerega avtor je Robert Peskar, vodilni strokovnjak za gotsko arhitekturo na Slovenskem. Prav kar zadeva arhitekturo cerkve, je bil v zadnjih desetletjih tako pri iskanju njenih izhodišč kot pri interpretaciji njenega značaja - predvsem po Peskarjevi zaslugi - dosežen pomemben napredek. V pričujoči študiji so strnjena in dodatno poglobljena vsa dosedanja spoznanja: tlorisna in prostorska zasnova stavbe izhajata iz tradicije monumentalnih gornještajerskih romarskih cerkva 14. stoletja (Straßengel, Mariazell, Pōllauberg), vendar to ni edina sestavina njene arhitekture: obočna shema kaže najsodobnejše rešitve, kakršne je v poznem 14. stoletju v Pragi uveljavil mojster Peter Parler in so se v naslednjih desetletjih razširile po vsej srednji Evropi.
A prav tu se izkaže pomen Ptujske Gore v širšem geografskem okvirju, saj so ptujskogorski oboki morda sploh najstarejši primer parlerjevskega oboka zunaj Češke. Peskar se natančno posveča tudi stavbni plastiki ter s številnimi primerjavami na podlagi uporabljenih oblik in visoke kvalitete izdelave dokazuje neposredno navezanost ptujskogorske delavnice na Prago. Ob tem vključuje v primerjavo tudi druge sočasne spomenike v širši okolici in tudi ta primerjava uvršča Ptujsko Goro v sam kvalitetni vrh. Odprto ostaja vprašanje, kdo so mojstri, ki so gradili cerkev: številni kamnoseški znaki dokazujejo prisotnost velikega števila kvalificiranih kamnosekov, niso pa znana njihova imena, a Peskar meni, da moramo stavbenika iskati v ožjem krogu naslednikov Petra Parlerja.
Temeljno referenčno delo
Polona Vidmar je prispevala poglavje o kiparski opremi cerkve, natančneje študijo o kiparskem okrasju, ki je pripadalo prvotni opremi cerkve. Gre za skupino kipov in reliefov, ki pripadajo mednarodnemu gotskemu slogu - ta je doživljal največji razcvet med približno 1380 in 1430 - in jih zaznamuje izjemno visoka kvalitetna raven. Že Emilijan Cevc je v svojih razpravah prepoznal njihovo kvaliteto in opozoril na njihov pomen v širšem srednjeevropskem prostoru, novejše raziskave (s problematiko se je v zadnjem času podrobneje ukvarjal tudi Janez Hōfler) pa so njegove izsledke nadgradile in dodatno poglobile. Vidmarjeva podrobno analizira posamezne skulpture ter poskuša na podlagi grbovnih znamenj in virov ugotoviti njihovo pripadnost posameznim oltarjem ter rekonstruirati prvotno podobo celote, prav tako pa se sprašuje, od kod so prišli kiparji: avtorica se zavzema za praška izhodišča, dodati pa je treba, da umetnostnozgodovinska stroka glede tega še ni dosegla konsenza, saj se nekateri avtorji nagibajo k tezi o šlezijsko-pruskem poreklu mojstrov. Morda bodo problem dokončno rešile prihodnje študije.
Poslikava ptujskogorske cerkve se omejuje na Križevo kapelo, ki je bila po zaslugi kaplana Nikolaja poslikana sredi dvajsetih let 15. stoletja. Kot sam omenja, Janez Hōfler v svoji študiji predvsem povzema spoznanja raziskav v zadnjih desetletjih, ki so freske prepričljivo pripisale južnotirolski delavnici, ki je delovala na Koroškem in se je oblikovala v krogu Erazma in Krištofa iz Brunecka. S tem je bila dokončno ovržena nekoliko preveč ambiciozna starejša teza, da gre za delo Hansa iz Brunecka, vodilnega južnotirolskega slikarja mednarodne gotike.
Baročna oprema cerkve z izjemo nekaterih delov doslej ni bila predmet podrobnejše obravnave in tako predstavlja poglavje Mateja Klemenčiča z naslovom Cerkev in njena usoda v obdobju baroka pravzaprav pionirsko dejanje. Avtor se ne omejuje zgolj na natančen popis in analizo baročne opreme, ampak namenja velik del pozornosti raziskovanju kulturnozgodovinskih okoliščin, ki so vplivale na usodo cerkve v 17. in 18. stoletju. Kot posebej pomembno se izkaže doslej slabo raziskano obdobje, ko so cerkev upravljali jezuiti iz Leobna. To je dolgo obdobje, v katerem je dobila cerkvena notranjščina današnjo podobo: nastala je kapela sv. Frančiška Ksaverija in ko je nastala večina današnje opreme, vključno z glavnim oltarjem Veita Kōnigerja, enega vodilnih štajerskih baročnih kiparjev.
Monografijo sklepa poglavje o spomeniškovarstvenih posegih v ptujskogorsko cerkev od sredine 19. stoletja do danes, ki ga je prispevala Eva Sapač. Prispevek natančno analizira dosedanje posege v stavbo in njeno opremo, ko govori o dejavnostih v najnovejšem času pa avtorica ne more skriti grenkobe zaradi škode, ki je bila storjena v zadnjih letih, predvsem ob posegu v prezbiterij leta 2008, katerega posledica je bilo pohabljenje dragocenega glavnega oltarja.
Pričujoče delo bo vsekakor izpolnilo svoje poslanstvo, saj je resnično nastalo v času, ki je prinesel mnoga nova spoznanja o Ptujski Gori in bo prihodnjim rodovom kar nekaj časa služila kot temeljno referenčno delo. Pomembno je poudariti tudi naslednje: knjiga je sicer znanstvena publikacija, a je način pisanja avtorjev tak, da mu zlahka sledi vsakdo in ne samo umetnostni zgodovinarji, seznanjeni s problematiko spomenika. Monografija je tudi bogato ilustrirana: črnobele ilustracije so med besedilom, dodatne barvne in črnobele priloge v velikem formatu pa na koncu, a na tem mestu moramo izreči tudi kritiko: medtem ko so barvni posnetki natisnjeni korektno, tega ne moremo povsem trditi za črnobele, manjka jim kontrasta in ostrine. Tudi če lahko to deloma oprostimo malim ilustracijam med tekstom, ki so predvsem študijskega in informativnega značaja, bi morale biti reprezentativne fotografije na koncu natisnjene z veliko več pozornosti. Naj omenim samo dobro znana posnetka iz zakladnice mojstra Stojana Kerblerja na zadnji strani, ki ju poznajo ljubitelji fotografije v precej drugačni podobi. Res škoda.
Druga pripomba naj bo razumljena predvsem kot predlog: knjiga je ponovno dokazala, da umetnostnozgodovinski pomen ptujskogorske cerkve močno presega lokalne okvire in študije bi morale biti dostopne širši mednarodni strokovni javnosti, zato ne bi bilo slabo razmisliti o tujejezični izdaji, saj so priloženi angleški povzetki veliko premalo v ta namen.
 Robert Balen Nikolajeva legenda: Sv. Nikola obdari revne neveste, začetek 15. stoletja Križeva kapela
 Kip sv. Jakoba st., začetek 15. stoletja
 Stojan Kerbler, Žegnanje na Ptujski Gori, okoli 1960
 Robert Peskar Pogled na baziliko z jugovzhodne strani
Samo Štefanac
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|
Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava
- Prilagodi pisavo
Ste bili priča dogodku?
Da
