Datum: 10.5.2012 -
Stran: KULTURA
Kritika razstave
Nova F 2012: O fotografiji
Razstavljajo Andraž Beguš, Bojan Radovič, Aleksandra Vajd in Hynek Alt, Fotogalerija Stolp, Maribor
 Aleksandra Vajd & Hynek Alt Aleksandra Vajd & Hynek Alt: Brez naslova (Luknja v dlani), 1000 offset plakatov, 29,7 x 42 cm
Razpravljati o fotografiji skoz strogo selekcioniran in k "novemu" naravnan konceptualni okvir razstavnega cikla Nova F (ki ga vse od leta 1977 uresničujejo pod okriljem Fotokluba Maribor), je odgovorno početje, tudi iz razloga ekskluzivnosti treh trojic fotografov, ki se bodo v času zvrstile v prostorsko samosvojem razstavišču. To že samo po sebi odvrača od množičnosti in posplošenih preglednih razstav. Zdi se, kakor da je prostor narekoval razstavne odločitve. Majhno število izbranih fotografov zvišuje raven zavedanja nacionalno zamejenih izborov. Kustos Vasja Nagy kot vezivo tokratnih fotografskih situacij poudarja teorijo fotografije.
Kaj nam razstava artikulira o fotografiji, kot jo ustvarjajo razstavljajoči?
Fotografije Andraža Beguša beležijo njegov tukaj in zdaj, vsakdanjost hipa. Razstavljene kot (iz)zbir utrinkov, natisnjene na "razgledniški" format in nalepljene na steno so svetlobno poenotene z rabo istega aparata. Opažajo detajle, kot jih vidimo v vsakdanjem življenju. Gledalec, soočen s številčnostjo posnetkov, se bolj kot s fotografijo seznanja z nujo izbora - pogleda, izreza, kadra. Ni zapis specifičnega časa in prostora, iz kadrov so odstranjeni elementi, skoz katere bi prepoznavali osebe, kraje, čas. Beguš se specifičnemu približuje do mere, ko je ta že nedoločljiva. Odnos med mikro in makro razsežnostmi v smislu prepoznavanja ter poistovetenja je vzpostavljen tako, da z gledalcem komunicira le še skoz ostanke, preostanke nepreštevnih podob, ki jih dnevno (ne)zavedno zaznavamo na ekranu, priključeni na svetovni splet, na lasten arhiv digitalnih slik, listajoč časnike in vsa raznovrstna prizorišča vizualne kulture. Ob konceptu snapshota, ki je bil, z dostopnostjo digitalnih aparatov aktualen konec prejšnjega stoletja, se posnetki Beguša znajdejo nekje vmes med nepregledno banalnostjo ništrca, ki pritiska na sprožilec iz njemu znanih razlogov, estetiko vsakdanje konkretnosti in brkljanjem za iskano ključno besedo skoz slike na internetu.
Dela Bojana Radoviča časovnost in z njo zvezano spreminjanje neposredno vabijo v svojo materialnost. Svetlobna snovnost njegovih fotografij je čas, merjen z razmerji med svetlobami in teminami. Je osrednji učinkovalec, subtilni slikar, odprt naključju. Gol, nezaščiten fotografski papir, ki mu je procesualno trajanje omogočeno v nikoli končno fiksirani svetlobi, je v antagonizem umeščen z uokvirjanjem teh fotografij. Avtor jih togo postroji v natančno urejeno stensko razporeditev ter s tem poudari enakomerno razsekano monotonost barvne površine. Zasteklitev se odrazi kot distanca med publiko in svetlobno-časovno občutljivim delom. Igra odbleskov in odsevov skoz okna razstavišča in šipe na fotografijah gledalca vabi k intimnemu približanju, sploh če ta želi podrobno ogledovanje konkretnih sledi, brez svetlečih odsevov. V papir vtisnjeno ime avtorja še dodatno prispeva k dinamično-statični fotografski poziciji.
V drugo razstavljeno delo, večptih, se avtor prav tako intimno avtoportretno vpisuje, tokrat ne skoz ime, ampak podobo. Posnetki človeških figur so postavljeni v igro senc, odsevov. Okenska šipa je tukaj dejansko zajeta v podobo. Delo uteleša minevanje skoz izpostavljanje redukcije podobe - spomina (fotografija je, kot vsak medij, nujno redukcija). Fotografija išče status priče v sledeh izven nje, kot sta bel rob in luknjica žebljička. Tudi to so elementi s potencialom animacije intimno utelešenega spomina. Nova romantika, ki jo je moč zaslutiti v tem delu, se plaho spogleduje s formalizmom in sistematizacijskim principom avtorjevega konceptualnega fotografskega komponiranja.
Aleksandra Vajd in Hynek Alt se v razstavljenih delih navezujeta na tradicijo iluzionizma, raziskovanje perspektive, tradicijo slikarskih in kiparskih optičnih pomagal in trikov, tudi prividov skoz arhitekturo kot orodje preseganja materialnosti, k novejši tradiciji lahko prištejemo op art, pa tudi situacionizem s Fluxusom navidhujočih gibanj.
Fotografija, prilepljena neposredno na steno, izvablja začudeni pogled obiskovalca, hipoma izgubljenega sredi iskanja oprijemališč nepričakovanega prizora - podobo Hyneka Alta, rahlo lebdečega tik nad tlemi, kakor da se vzpenja za prizorom izza okna. To izjemno konsistentno delo je premišljeno umeščeno v razstavišče. Insitu obravnava prostora in fotografij je odločilnega pomena, sploh če naj delo učinkuje skoz fluidnost vmesnega prostora, kjer se zgosti presenečenje, začudenje, dvoumnost. Druga tri dela so premišljene inscenacije predmetnih situacij, v enem izmed primerov v kombinaciji s figuro. Pa vendar, če pri Radovičevi umestitvi odbleski konstruktivno doprinašajo k izkušnji in percepciji ter sovpadajo s konceptom in izvedbo, so tukaj moteči, ovirajo opazovanje. Kar je problematično predvsem iz razloga, da podoba intenzivno usmerja pozornost na točno določeno linijo pogleda, na žarišče. Odslikavanje okoliške realnosti je prej ovira kot ustvarjalni doprinos. Objektnost visokega podstavka s kupom potiskanih listov papirja pa obstane v nejasnosti, ki istočasno razlaga v fotografijah ustvarjene enigme ter preizkuša razmerje med konkretnostjo, fotografijo in dispozitivi razstavljanja.
Petra Kapš
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|
Ste bili priča dogodku?
V novi industrializaciji, kot to predlaga župan.
