Datum: 7.5.2012 17:01:00 -
Stran: Šport - nogomet
Pet vikend ugotovitev
 Reuters Prioritete navijača Manchester Uniteda.
Vsak vikend je več nogometa. In še več ga bo. Sploh prihodnji konec tedna, ko se bo odločalo o angleškem prvaku, nemškem pokalnem prvaku, statistiki se ga bodo najbrž napili v Franciji, kjer se Paris SG in Montpellier lovita še bolj kot Francois Hollande in Nicolas Sarkozy. V Italiji je prvak postal Juventus. In to v Trstu. Vse to pred poletnim evropskim prvenstvom na Poljskem in v Ukrajini (8. junij – 1. julij).
***
Mali Zaho.
Dvojega nismo pričakovali. Prvič, da bo Ljudski vrt v petek tako konkretno poln, praktično nabit na novi in stari tribuni (8.132 nas je bilo), saj sta bili obe tribuni za golom nerazumljivo zaprti. In drugič, da ga bo Luka Zahovič, na tribunah bolj poznan kot Mali Zaho, dal z glavo. Nazaj, mimo branilca, ob štango. Za častnih 3:1.
Razlika med Nizozemsko in Slovenijo je konstantna. Če bi se v Ljudskem vrtu v petek pomerili članski reprezentanci... Vprašanje, če bi bilo kaj drugače. Kar sta počela Thom Haye in Raiu Vloetu, bi Robin van Persie in Arjen Robben tudi. In ne dvomimo, da bi se tudi v članski reprezentanci cincalo z menjavami, kot se je pri U-17. A selektorju Milošu Kostiću pač ne gre česa očitati, čeprav so se poznavalci kadetskega nogometa (da, tudi take imamo) prerekali, zakaj je v igro poslal toliko upov NK Maribor, ki je letos zbral večji del žogobrcarskega potenciala. Kakorkoli že, Nizozemci niso bili boljši za en razred. Razlika je bila kot med devetim razredom osnovne šole in prvim letnikom gimnazije.
Luka Zahovič je po porazu, dovolj prepričljivem, da so si aplavz prislužili oboji, Nizozemci za kvaliteto, naši za vztrajnost, povedal, da bi gol takoj zamenjal za točko. Danes ta proti Poljakom ne bo dovolj. Slovenski upi morajo v Lendavi zmagati, če želijo brcati tudi v Ljubljani, v polfinalu (in finalu), na sicer presenetljivo dobro obiskanem prvenstvu. Vstopnina 2€ za otroke in 4€ za odrasle se je izkazala za fenomenalno, potezo očitno niti pozen termin (20.15) ni škodil.
Zahovič. Luka Zahovič.
***
Trst je torinski.
Giorgio Chiellini nosi bele spodnjice, če vas je morda zanimalo. Torinčane vsekakor, vsaj tiste, ki navijajo za Juventus (večji del Torina sicer navija za drugoligaša Torino). Zmešalo se je, 15.000 navijačem stare dame v Trstu. Tja so morali po naslov, Cagliari je zaradi varnostnih težav izbral Siciliji povsem diagonalni Stadion Nereo Rocco, kjer igra Triestina in kjer je Sebastjan Cimerotić (po Evropi znan kot Cimirotić, v Ljubljani pa kot Cime) davno tega narolal Christiana Panuccija.
Varnostne težave? Tudi v Trstu jih ni manjkalo, pa Sicilijanci niso imeli nič s tem. Visoke ograde so varnostniki postavili še pred koncem obračuna, v katerem je Juventus gladko vodil z 2:0. A ni bil ta rezultat tisti, zaradi katerih so šli postavljati ograjo, navijači pa čez njo. Ne. Torinčani so noreli zaradi izida na San Siru, kjer se je Inter v kot-x-factor gledljivi drami igral z AC Milanom. Derbi della Madoninna je odločil prvaka, Inter je v tekmi treh penalov, hat-tricka Diega Milita in evrogola Maicona ugnal Milan (4:2) in poskrbel za norenje v Trstu, kjer so evforični navijači odnesli, kar so pač lahko. Majice, nogavice, hlačke. Celo kamero Sky Sports so vzeli s seboj. Vse. Devet let so čakali, težko jim kdo karkoli zameri.
Juventus letos ni izgubil niti ene tekme, ima neulovljive štiri točke prednosti pred zadnjim krogom, novega trenerja Antonia Conteja, staro legendo Alessandra Del Piera, novi stadion… Vse se je poklopilo, stari dami. Po devetih letih sramote, sodišč, druge lige in odhajanj zvezdnikov. Dilem v Italiji je še kar nekaj - kdo bo šel v ligo prvakov, najbližje sta Udinese in Napoli, čeprav imata možnosti še Lazio in vstal-od-mrtvih Inter, Juventus pa čaka še finale pokala z Napolijem -, glavna debata pa bo tudi ta, koliko zvezdic bo zdaj nad svojim grbom lahko imel našitih Juventus. Navijači pravijo, da tri, za 30 naslovov. Vsi ostali pa, da jim tretja še ne pripada, saj jim je afera Calciopoli za zeleno mizo odnesla dva naslova. Kakorkoli že, Juventus je prvak. Zlatan Ibrahimović pa ne, prvič po letu 2003 ni prvak s klubom, za katerega igra.
Giorgio Chiellini je domov odnesel le ... spomin.
***
Modrost Wembleyja.
Vse bolj se zdi, da je Roberto Di Matteo edini, ki je dobil priložnost igrati igrico Football Manager v živo. Zakaj? Pa saj sam tako trdi. Da je neverjetna priložnost, poslati adute Chelseaja vsakič znova na zelenico. Do sedaj jih je poslal 18-krat in izgubil le dvakrat. Prišel je v finale lige prvakov, dvakrat premagal Barcelono in v soboto v finalu angleškega pokala še Liverpool (2:1).
Pravzaprav Di Matteo ne počne nič takega, kar najbrž ne bi nihče od nas. V igro vztrajno pošilja tisto, kar vsi po vrsti, od navijačev do novinarjev, pojmujejo kot Chelsea tam od ere Joseja Mourinha dalje. John Terry, Frank Lampard, Didier Drogba, Petr Čech. To. To je Chelsea. Ni kdo ve kako premeten, ne igra ravno igre, zaradi katerih bi se še dekleta sprla s pivom v roki. Je pa učinkovit. Zelo učinkovit.
Liverpool je upal, da bo po ligaškem pokalu osvojil še precej bolj častitljiv FA pokal, toda Kennyju Dalglishu po tako bedni uri igre, v kateri so rdeči tekli brez cilja in, kar je še slabše, brez žoge, ni preostalo nič drugega, kot da je priznal očitno - Liverpool potrebuje izkušnje. To je tisto, kar Chelsea pelje naprej. No, to in neustavljivi Ramires. Brazilec bi se počasi lahko prijavil tudi za brazilsko štafeto 4x400 metrov. Dvakrat je pobegnil Barceloni (na Stamford Bridgeu je podal Didierju Drogbaju, na Camp Nouu pa sam lobal Victorja Valdeza) in zdaj še Liverpoolu. Pepe Reina ni več vajen takih, po svoje enostavnih zadetkov, ko napadalec ne komplicira, ne razmišlja, ali bo reklamiral olivno ali motorno olje. Le strel. Direkt. Bum. Gol. Enako je zadel Didier Drogba. Preprosto. Neubranljivo. Osmič je igral na Wembleyju, osmič zabil.
Bilo bi vse lepo in prav, Roman Abramovič bi si lahko bil privoščil kakšno novo jahto in jo poimenoval Di Matteo. Ne še. Vse slavje na Wembleyju, ves preobrat po odhodu Andrea Villas-Boasa, še na klopi nasmejani Fernando Torres… Vsega tega je lahko v Mūnchnu v hipu konec. Kalkulacij je ogromno, Chelseaju je še dosegljivo tudi četrto mesto v prvenstvu, a morajo za to najprej jutri zmagati še enkrat proti Liverpoolu. In potem spet za vikend proti Blackburnu in… Skratka, razlogov za pravo slavje še ni. Dokaz? Di Matteo ni nič kaj bližje pogodbi. Vse skupaj lahko gre za Chelsea še zelo narobe. Ali pa zelo prav. Čar nogometa, ni kaj.
Andrea Villas-Boasa so isti igralci odnesli iz Chelseaja. Roberta Di Mattea nosijo po rokah.
***
Manchester. City.
Roberto Mancini se ne izmika več. Tudi on priznava. Manchester City je favorit za angleški naslov. In zdravo. Da, City in United imata enako število točk, 86, toda ker v Angliji odloča gol razlika, je pred zadnjim krogom prihajajočo nedeljo - Manchester City bo gostil šestnajsto uvrščeni QPR (temu še grozi izpad v drugo ligo), medtem ko mora Manchester United k Sunderlandu (ki lahko iz 11. mesta spolzi pošteno navzdol) - v izraziti prednosti, saj ima 8 zadetkov več kot United, ta razlika pa na Otoku odloča med izenačenima moštvoma.
City je v Newcastlu slavil (0:2), a ne tako, kot bi pričakovali. Odločil je - Yaya Toure. Dvakrat je zabil. Kot premeteni napadalec. Kot bi to pričakovali od Maria Balotellija. Na Italijana Mancini tokrat ni računal, niti na klop ga ni posadil. Nič. Pametna poteza. City zdaj, ko na tekme hodi tudi Liam Gallagher, Balotelli šova ne potrebuje.
In United? V vsem slabem - vsekakor je najslabše, če naslov pobaše mestni tekmec, ki je izbral enako število točk, a te dvakrat nažge v sezoni, povrhu 6:1 na Old Traffordu - je po suvereni, a kilavi zmagi proti Swanseaju (2:0) dobro vsaj to, da bo Alex Ferguson zdaj imel dober razlog, da grobo potrka, potolče po vratih uprave. Podre jih lahko. Uprava Uniteda je za nakupe v zadnjih petih letih porabila 51,6 milijona funtov. Koliko je to? Malo. Manchester City je odštel 418,9 milijonov, Chelsea 155,9 milijonov, Liverpool 83,3 milijonov, Tottenham 66,7 milijonov. Še Sunderland, Aston Villa in Stoke so porabili več.
Dosežek je, da je Ferguson stavil na mlade (Young, Jones, Welbeck) in z njimi pošteno, do konca konkuriral Cityju. Za Evropo pa to ni bilo več dovolj, po fiasku v ligi prvakov proti Baslu in Benfici so naleteli še na visokoleteči Athletic Bilbao v evropski ligi in pokasirali takšno porcijo, da bodo rdeči vragi, ki s svojim najbolj iskrivim talentom in zdaj že starimi nakupi niso bili kos Barceloni (dvakrat), spet tolkli po tekmecih v Angliji.
Seveda se lahko vse še obrne prihajajočo nedeljo, gotovo bo Ferguson vzneseno žvečil do 90. minute na stadionu luči v Sunderlandu. Toda davek bitke za Manchester sta drago plačala oba kluba. Razen, če je neumorno lovljenje na Otoku izhodišče za bolj plodno evropsko sezono. Ne gre pa spregledati, da City na novi naslov čaka 44 let (in da je United v tem času nanizal natanko ducat naslovov).
Yaya Toure. Yaya Toure. Dvakrat.
***
Teden odločitev.
In peta ugotovitev? Ta teden se bo odločilo marsikaj. Okej, finale lige prvakov je resda šele naslednjo soboto, 19. maja, ko se bosta na Allianz Areni udarila Bayern in Chelsea. Toda ta teden ne bo nič manj pestro.
Evropska liga. V Bukarešti se bosta na povsem novem stadionu v sredo udarila španska kluba Atletico Madrid in Athletic Bilbao (zdaj boste končno videli razliko v zapisu obeh klubov). Madridčani so lovoriko osvojili pred dvema letoma (proti Fulhamu) in imajo Radamela Falcaa, ki je odločil lanski finale (Porto - Braga), medtem ko so Baski doslej enkrat igrali v finalu evropske lige, takrat še pokalu Uefa, ko sta se igrali dve tekmi in je Athletic zaradi gola v gosteh klonil proti Juventusu (skupaj 2:2). Tekma bo, jasno, ob 20.45. Sodil ne bo Damir Skomina, temveč Wolfgang Stark.
Anglija. Jutri se bosta udarila Chelsea in Liverpool, v nedeljo pa se bodo, kot se zdi, pomerili vsi z vsemi. Za prvo mesto se borita City in United (oba 86 točk), Arsenal (67) bi moral biti tretji, toda tja tiščita še Tottenham (66) in Newcastle (65). Za izpad konkurirajo Bolton (35), Wigan in QPR (oba 37).
Nemčija. V Nemčiji je, vsaj kar se prvaka tiče, vse odločeno, že odkar je Arjen Robben zapravil vse živo v Dortmundu in Borussii do vrat dostavil drugi zaporedni naslov. Zdaj imajo Bavarci priložnost, da vsaj malo zagrenijo življenje Jūrgenu Kloppu in njegovim fantom. V soboto v Berlinu, v finalu nemškega pokala. Bodo pa Bavarci še večji carji, če osvojijo ligo prvakov. Pokal bo v vsakem primeru nekaj za zraven. Obračun bo v soboto ob 20.00.
Španija. Malo verjetno je, da bo Cristiano Ronaldo (45 golov) nadoknadil pet zadetkov zaostanka za Lionelom Messijem (50). V ospredju bo zato protokol: v soboto bo Barcelona gostovala v Sevilli pri Betisu, kjer bo Pep Guardiola vodil svojo zadnjo tekmo, v nedeljo pa bo Mallorca na Santiagu Bernabeu morala Realu pripraviti špalir. In potem bo z Realom za nekaj časa mir (Barcelono še čaka finale pokala z Athletic Bilbaom).
Radamel Falcao (Atletico Madrid). Bo evropsko ligo odločil tudi letos?
Jaša Lorenčič
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|
Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava
- Prilagodi pisavo
Ste bili priča dogodku?
Da
