Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Igor Napast

Matthew Cowan: "Kakor hitro se folklore razvijejo v večje forme, izgubijo svoj čar, se skomercializirajo."

Pri svojih tedaj dvajsetih letih, v času pred internetom, pripomni Matthew Cowan, je diplomiral iz angleščine in psihologije na Univerzi v Aucklandu (Nova Zelandija), magistrski študij likovne umetnosti je po selitvi v Veliko Britanijo, od koder je njegova mama, zaključil v Newcastlu. V umetniškem ustvarjanju se posveča videu, performansu in kiparstvu, svoje zanimanje namenja raziskovanju vpliva folklorne tradicije, odnosa ljudi do nje, pri čemer domiselno oživlja ljudske običaje in rituale tako, da njihove posamezne elemente vključuje v svoja dela in povezuje preteklost s sedanjostjo. Ključna elementa svojih del, humor in subverzijo običajnega družbenega reda, je predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah v Veliki Britaniji. Na obisku v Mariboru je v okviru umetniškega rezidenčnega programa Guestroom, minuli mesec raziskoval folklorno tradicijo regije, iskal njene sledi v sedanjosti in razkrival vplive na ljudi.

Odslikava vaše delo znanstvene paralele, s katerimi ste se srečali med študijem psihologije in umetnosti?

"Četudi bi morda mimoidoči zdravorazumsko ocenil, da med njima ni paralel, in četudi sam priznam, da čiste povezave med smerema ni, ima na neki način vse, kar počnem v umetnosti, odnos s socialno psihologijo, za katero sem se specializiral med študijem. Danes, tako se rad pošalim, skozi svoje ustvarjanje umetniško študiram manjše družbene skupine, komune, folklore, njihovo zgodovino, način, kako in zakaj delujejo prav tako, kot delujejo, iščem odgovore na vprašanja, kaj je tisto, kar jih je pripeljalo do današnjega stanja."

Ne glede na tradicionalno povezavo ste se po selitvi v Anglijo najbrž morali privaditi na marsikatero kulturno spremembo?

"Nedvomno. Fasciniral, na trenutke celo zgrozil me je predvsem v vsakodnevnih odnosih vselej prisotni angleški razredni sistem. Če se vanj preseliš iz Nove Zelandije, je to privilegij, imaš namreč za svojo državo značilni naglas, kar je za življenje v Angliji prav praktično, neke vrste varovalka pred socialnim razslojevanjem, ki se ga tam igra prav vsak posameznik. Sicer nikoli ne bi priznali, vendar Angleži takoj, ko nekdo prične govoriti, (lahko) ocenijo, kateremu sloju sogovornik pripada, na to so precej pozorni, tovrstne ugotovitve pa so tiste, ki determinirajo njihov odnos do sočloveka, stopnjo prijaznosti, tudi mero tolerance. Kot Novozelandčana me po tem selekcijskem ključu niso mogli uvrstiti na svoje lestvice pomembnosti, zato se še danes kdaj pošalim, da so se moje socialne karte s selitvijo z ene celine na drugo znova premešale."

Pa vendarle opisujete angleške umetnike kot dobro izobražene, gibajoče se v različnih krogih, zato naj bi bili, kot redkokdo drug, sposobni adaptacije ...

"Za umetnika je trenutno najbolj logična, celo taktična odločitev - življenje v Londonu. Je že res, da tam vlada enormna konkurenca, vendar nudi metropola veliko več opcij in ko dosežeš neko prepoznavno stopnjo, si avtomatično v drugem krogu, tri korake pred še neuveljavljenimi umetniki."

Fascinira vas (ne le) angleška folklora.

"Zanimajo me majhne, izključno lokalne folklore, moje dolgoletne študije so namreč pokazale, da kakor hitro se folklore razvijejo v večje forme, izgubijo svoj čar, se skomercializirajo. Preden sem zapustil Novo Zelandijo, sem se naučil nekaj angleških folklornih plesov. Najprej je zajemalo moje umetniško delo le dokumentiranje raznolike narave folklornih plesnih skupin, proučevaje njihovih korenin, kmalu pa me je pričela zanimati njihova zgodovinska linija, spreminjajoča se domišljija današnjega pripovedovanja, obujanja enake tradicije skozi različne oči in glasilke, kar je precej smešna zadeva.

Ko sem se ukvarjal z raznolikostjo percepcije, zgodovine angleškega folklornega plesa morris, izvirajočega še iz časa Shakespearja, mi je učitelj dejal, da je med plesom ključno posredovanje vtisa, kako se plesalec ne dotika tal. Od tod sem dobil umetniško idejo, da na raznolike načine to stanje 'umetno' ponovim, denimo z visenjem iz stavb, visokimi skoki, kar sem insciniral in ujel v fotografski objektiv."

V Sloveniji so vas pritegnili kurenti, srečali ste se z njimi, prav tako z butalci. Ima evropska folklorna tradicija univerzalne značilnosti?

"Vsaka regija in država imata svoje lokalne tradicije, a nekaj paralel med njimi nedvomno o(b)staja. Rdeča folklorna nit, ki se, opažam, vije skozi vso Evropo, je tradicija, da se folkloristi premikajo od hiše do hiše, tudi z vašimi kurenti je podobno - so mi povedali. 'Mesto' Indije Koromandije, ki sem si ga ogledal, srečujem po vsej Evropi, podobna naselja sem obiskal v Franciji, Angliji in Nemčiji. Vsa ta namišljena sela, četudi nepovezana, delijo podobno zgodbo: veliko hrane, ljudje so lahko umirjeno dolgočasijo in kar je najbolj fascinantno - revni ljudje so bogati in obratno, bogati ljudje so revni."

TAJA KORDIGEL

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.