Smisel komentarja v tem Blog postu, je v zadnjih odstavkih:
Povejte že enkrat gospodu Janši in njegovim
Varčevanje na tistem česar nimaš, prinaša za prihranek le nič.
Zato bi bila pravilna in pomenska beseda: vzeti in posledica tega, prikrajšanje tistega, ki mu vzameš.
A kaj ko se lepše in tudi čustveno primerneje sliši, varčevali bomo.
Ne, gospod prvi minister, vzeli boste od tistega, kar ljudem pripada in je bilo priborjeno in upravičeno dodeljeno.
In če se ljudje ne strinjajo s tem, da jim vzamete njihovo, jim boste, skriti za interventnimi zakoni, kradli v imenu neke nedomišljene in histerično iskane rešitve ter posledično z denarjem tistih, ki niso sesuli javnih finac in gospodarstva, plačevali napake in kriminalna dejanja tistih, ki so odtujili naše skupno premoženje in se z blagoslovom vladajoče, katerekoli politike, dobesedno igrali z enormnim državnim premoženjem.
Ja, gospod prvi minister, tako se sliši v razumu in srcu džavljanov vaše reševanje naroda.
Nimate pravih idej, nimate svežine v političnem praktikumu in sploh nimate smiselno opravičljivega pristopa k dejanjem katerih se lotevate.
Grozite z zaupnico, s še enim izsiljevanjem hočete v mlačnem in poslušnem Državnem zboru iskati koncesijo za slabe projekte.
Vemo, gospod minister, da vam stavka ustreza, saj pokaže ljudi, nasprotnike pa tudi njih šibke točke v boju za pravice, že izborjene pravice. Potem potrebujete le še malo sindikalnih razprtij in boste kot mali slovenski despot lahko odšli v Evropo in pokazali papirnato zmago v sprejetih zakonskih aktih.
Stavka, vsaj v Mariboru, se je, tudi po vaših predvidevanjih, gospod prvi minister, izkazala za bolj nerodno in vsebinsko neorganizirano dejanje, ker je manjkal politični, strankarski, tudi opozicijski in neparlamentarni glas.
Ni v tolažbo nam, da si rečemo, da ni še vse izgubljeno, ker resnično ni; gre le za enodnevno dejanje, kjer se je marsikdo spotaknil, klecnil pod bremenom ali pa izkričal le svoje frustracije v razdrobljeni pa nekompletni sindikalni združbi javnega sektorja.