Datum: 14.4.2012 -
Stran: SOBOTNA PRILOGA
Šesti dan
Krik učiteljev
 Tit Košir
"Status učitelja v družbi mora odsevati vlogo in pomen, ki mu ju družba pripisuje. Učiteljeva vloga ostaja temeljni element v razvoju izobraževanja in s tem bistveno prispeva k razvoju človeka in sodobne družbe." To so že leta 1966 na posebni medvladni konferenci Unesca in Mednarodne organizacije dela v Parizu zapisali v priporočila o položaju učiteljev. Pri tem so poudarili, da morajo države podpirati razvoj in širitev izobraževanja, ki je dejavnost posebnega družbenega pomena in eden ključnih dejavnikov gospodarskega razvoja. 146 členov se spoštljivo priklanja poslanstvu učiteljev. Priporočila? Kdo bi jih jemal resno, si najbrž misli vlada, potem ko je dobrih 45 let po njihovem izidu učitelje spet prisilila, da kažejo mišice in se v boju za svoj položaj podajo na ulice.
Približno tretjino življenja se oblikujemo in kalimo v rokah največje področne skupine strokovnjakov pri nas. Dobro, vsi vemo, da imamo učitelje in učitelje; kot v vsakem poklicu so dobri in slabi. A že od nekdaj ti poleg zdravnikov predstavljajo enega najpomembnejših elementov družbe. Prenašajo namreč znanje, ki ga učenci, potem ko vsakega dobrega učitelja presežejo, razvijajo naprej. Učitelji, znanstveniki in raziskovalci naj bi nas z znanjem pomagali povleči iz krize. V iskanju novih prebojnih idej, ko so obstoječe razvojne paradigme izpraznjene, lahko samo znanje najde odgovore. Avstrijci so zato med varčevalne ukrepe zapisali tudi investicije, štiri milijone evrov so predvideli za investiranje v izobraževanje, zaposlovanje mladih in starejših ter zdravstveno oskrbo. Kljub krizi dajejo večji poudarek izobraževanju tudi v Belgiji, danska vlada pa bo v izboljšanje prometne infrastrukture, šolstvo, izobraževanje in raziskave vložila okoli 2,5 milijarde evrov.
Pri nas pa se zdi, da na drzno Slovenijo in družbo znanja pozabljamo. Kot da želi vlada sporočiti, da so "možgani" države kot del javnega sektorja parazitsko pripojeni na državne jasli, preveč potratni. Pa tudi, da bodo morali nastaviti hrbet in prevzeti odgovornost za luknjo, ki je nastala potem, ko so posamezniki razgrabili družbeno bogastvo in zdaj namesto za zapahi ždijo na luksuznih jahtah. Kako ob takih sporočilih pričakovati, da bodo na pedagoške fakultete, zato ker zahtevamo najboljše učitelje, drveli bistri dijaki? V drugačnem vzdušju, ob potrditvi in sprejetosti, ob večjem zaupanju, avtonomiji in kompetencah, bi učitelji najbrž lažje razumeli, zakaj se odpovedati desetim odstotkom plače.
Bodo zahteve šolnikov podprli starši, mladi, dijaki in študentje, ki bi lahko zaslutili, da jim država "krade" prihodnost? Krovna študentska organizacija, ki je mlade naščuvala protestirati proti malemu delu, je tokrat bolj tiho. Jim jemljejo premalo denarja, bodisi politični trenutek ali pa barva ni prava? Študirajoča mladež pa, kot da se ugibanja o šolninah ne morejo čez noč spremeniti v realnost, kot da privatizacija šolstva in vzgoja prihodnjih rodov nista tehtno vprašanje. Stavke resda potekajo po celem svetu, ena zadnjih je minila v zavezništvu med študenti in šolniki v Kanadi, vendar pa ne prinesejo velikega učinka.
Politično-menedžerska naveza, ki smo jo slišali ta teden, je, opogumljena s takimi vzorci in priporočili OECD, še močneje pritisnila na rajo. Ve se, v službi česa so napovedi, da stavka ne bo plačana, prav tako sveže sodbe kardinala Rodeta o nujni "skromnosti, varčevanju in omejevanju apetitov". O smiselnosti varčevanja nas prepričujejo taki, ki se vozijo v zlatih mercedesih in mešetarjenju z denarjem pravijo "lokalni spodrsljaj". Tudi v luči tega gre napovedano stavko razumeti kot krik Mi smo 99 odstotkov.
 Cril Horjak
Franja Žišt, novinarka Večera
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|
Ste bili priča dogodku?
V novi industrializaciji, kot to predlaga župan.
