V letu, ko smo praznovali 20 letnico svoje mlade države se je pokazala vsa 20 letna starost njenih družbenih institucij. Ne stara se le prebivalstvo, v hiralnici je tudi njen razvojni model, ki temelji na industrijski ekonomski strukturi iz 60 let in samoupravnemu sistemu kolektivnega dogovarjanja. Postarali so se tudi sindikati, ki funkcionalno vztrajajo pri preživetem fordizmu preteklega stoletja. Medtem ko tavajo v abstraktnem iskanju izgubljenega, delavcu prijaznega časa in pravičnega družbenega reda, so pripravljeni z referendumi blokirati družbeni razvoj, ki bi razbil statu quo, ki jim kakor koli je že, žalosten v bistvu tudi ustreza.
Iste obraze, čeprav vse bolj izstopajo z starostnimi gubami ima naša politična in siceršnja elita. Del elite ki objektivno in globalno vlada v najtežjih časih moderne mirnodobne zgodovine, se ni znal ali hotel izogniti stari skušnjavi lenobe, plenilstva in totalni logiki obvladovanja državnih, predvsem pa gospodarskih podsistemov. Njen drugi del na oblasti, to s široko odprtimi očmi nemo opazuje, medtem ko se za strukturne spremembe, sicer dobronamerno, a le retorično in pozersko bori kot lev. Starim skušnjavam se ni izognil niti tisti del elite, ki čaka na oblasti in spet kaže, čedalj večje skomine po pred ali post demokratičnosti, po populizmu in avtoritarnosti.
Tehnokrati na oblasti, ki so se upali delno soočiti z vsemi družbenimi karteli, monopoli, privilegiji, mediji in strokovna javnost, ki se zavedajo nujnosti sprememb, tako lahko le mirno zrejo ali ponavljajo moč svojih racionalnih argumentov, ne vedo, kako naj se zoperstavijo, nezavednemu sporočilu ljudem, ki ga daje drugi del ljudi na oblasti, da pa mogoče spremembe res niso tako nujne, če se lahko v času krize prioritetno ukvarjamo z vsem drugim, denimo s kadrovanjem v državnih podjetjih.
Postarala se je tudi naša pasivna socialna država, ki lahko le obtesana in na novih temeljih meritokracije in omogočanja stopi v globalno 21. stoletje in obstane. Ljudem je treba jasno povedati, da nobena strukturna reforma, ni tako pomembna, kot je pokojninska, ne bo prinesla odrešitve. To je le prvi,nujni in simbolni korak v obratno smer od tiste, v katero drvimo. Kepa javno finančnih dolgov, ki jih lahko dolgoročno stabiliziramo in saniramo le z strukturnimi reformami se vali naprej. Če je ne uspemo ustaviti zdaj, jo bo potem vedno težje. Vsi družbeni in finančni dolgovi, ne glede na to gdo je zanje kriv, pa bodo na koncu z vso silo padli na tiste, ki jim ne morejo ubežati, pri tem pa bodo do konca pometli tudi s socialno državo. Družbeni napredek ne gre vedno k boljšemu, zgodovina se bo ponovila kot farsa.
Slovenija ni otok, vklučena je v evropske in globalne družbene tokove, ki postavljajo nova geopolitična razmerja moči in nove naddržavne ali državno vodene prostore ekonomske dominacije. Ko bo junija napočil čas za odločanje, pametni ne bodo glasovali za trenutno oblast ali proti njej. Glasovali bodo o tem ali želijo sanacijo države in družbe, ki ju zaradi malverzacij, nedela, pohlepa in nesposobnosti neusmiljeno odriva s tirnic. Ta odločitev pa seveda pomeni, da se bo treba odreči nekaterim privilegijem in pravicam. Šele nato nas čaka vse bolj brutalna in globalna igra konkurenčnosti.
Druga možna pot za državo ne glede na to kdo ji bo vladal, pa je da se iz tekme izključi in se vrne v svoj predzgodovinski mitološki čas in spet postane stara dobra korporativna, cehovsko debela, po možnosti s presvetlim aristokratskim cesarjem, s še bolj obstranskim gospodarsrvom, ljudstvo pa naj slika kmetske slike.