Župan ga je v pravem času podurhal pred letalskimi napadi. Že včeraj sem videl kolono tovornih vozil, ki se je vila prek Pobrežja in Dogoš na Dupleški vrh. Kaj vse je bilo naloženo na tovarnjakih, ptičje hišice z mesta, krasem širokoritni fotelj, prekrasne črtaste srajce, kavbojk za en tovornjak, oglje, ne vem zakaj ga vozijo iz mesta. Morda je bilo namenjeno za protokolarne namene. Bog si ga vedi. Še svijo sem videl. Hrana. V takih časih pride do pomanjkanja. Naj še kdo reče kaj grdega čez našega ljubljenega gospoda župana. Pomembno je, da ohranimo vodilne ljudi z občnije. Ti so srž vsega, pamet in srce Maribora in to je potrebno ohraniti. Mikl jo je stisnil s kolone v Degoši. Je tudi tam morda kakšen vrh? Kozovc verjetno. Najboljša je štalinka, tja nikoli ne trofi bomba.
No zdaj je vse mimo. Mikla sem že videl kolovratiti po Maribori. Ni se mogel načuditi kako malo je bombni napad napravil škode na objektih. Videl pa je nenavadno razdejanje. Ves papir je zmetalo iz smetnjakov in leži po ulicah. Po vsakem bombnem napadu kaj frči po zraku. Tudi to mu ni šlo v glavo, da so labodi na Dravi nepoškodovani enako kot vsi mostovi in nikjer nobenih mrtvih, še golobov ne. Zdaj se bodo občinski oblastveniki vrnili na svoje pomembne položaje. Hec je v tem, da so jih nasrali, da bo v soboto novi napad. He, he, to jih je hudič nasankal, bog ni tako na hece!