Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Primož Hieng

Orlek v Kinu Šiška, v četrtek, 29. marca 2012

Dobra promocija, intervjuji v takšnih in drugačnih prilogah, nov album. Obisk pa ne ravno zavidljiv. Slab, pravzaprav. Pa so Orlek, ta živ, neuničljiv in prefrigan rudarski Perkmandeljc v Kinu Šiška dajali Repete, novo reciklažo svojih manj znanih komadov. V kombinaciji s precej bolj udarnimi epitafi Zasavju, jasno, so vseeno žagali. Dobro razpoloženi pevec Vlado Poredoš je z odra kljub temu metal dovtipe. Ni kaj, radi igrajo. Tudi v koncertno razvajeni Ljubljani.

Take skupine so pri nas preživele na dolgi rok. Trenutno najbolj popularna? Mi2. Živi med ljudmi. Na isti dan so igrali v Planici in Prekmurju. Avtodom, road trip. Gladko so razprodali mariborski Štuk, nekaj dni vnaprej, kar se sploh v Mariboru le še redko zgodi. Pa je njihov piar praktično neobstoječ. Niti ga ne rabijo, vabijo jih z vseh koncev države, iz tistih krajev, kamor marsikateri mlad band iz takšnih ali drugačnih razlogov najbrž sploh ne bi šel. Naslednja dva koncerta? Brežice in Ravne na Koroškem. Imajo daleč najboljši piar. Tisti brezplačen. Od ust do ust. Ne facebook, ne twitter, ne youtube. Izkušnja v živo, ta šteje. Enajstminutna verzija Oda gudeki. Zato pa Orlek, ki imajo z Repetejem, ne ravno svojim najboljšim izdelkom, gotovo več šans v tujini kot doma (tu smo jih vseeno vajeni v bolj domači različici), igrajo v Pakistanu, na Kitajskem in v Urugvaju. Noben tam sicer nima pojma, o čem pojejo, ampak že mora biti dobro, če je tak žur.

Drugo pot so ubrali Elvis Jackson. Včeraj so igrali v Londonu, danes jih čaka še Southampton. "Ne vem, kako bom z gatami. Kaj naj?” je pred odhodom vprašal bobnar Marko Soršak - Soki. Robert Novak - Flik, basist Mi2, mu je predlagal, naj kupi tiste ta poceni in jih enostavno vrže stran. Rock’n’roll. Niso vajeni tega, čeprav je to druga evropska turneja Elvis Jackson. So pa vajeni pohval in izmučene mladine. Tako pač je, ko greš na koncert Elvis Jackson. Moraš pričakovati, da se ti bo z odra nekdo vrgel na glavo. Ni druge. To je tisto, kar te skupine dela uspešne. Čeprav si to že videl in doživel, hočeš še. Spravi te v dobro voljo. Tudi Orlek. Ker so totalni naturščiki in ne samo da tega ne skrivajo, temveč to še posebej, na glas poudarijo. V dialektu. Slovenci znajo to ceniti (dokaz so tudi komentarji na spletu pod njihovimi članki, eni redkih pozitivnih). Razpršeno poseljen narod v mali državi. Nismo narod stadionskih koncertov. Žal ali na srečo. Tako je tudi recimo z Big Foot Mamo. Grega Skočir mi je pred časom povedal, da v Tolminu niso baš idealni pogoji. A grejo. Čeprav jim morda sploh več ne bi bilo treba. Ampak to je rock žn’ roll. Ne balet.

In tu nastopi težava mladih skupin. Sanjajo nekaj, česar pri nas sploh ni. Trenutno jih je ogromno, kolega iz Radia Študent mi je te dni prinesel kakšnih petnajst cedejev, ki so pristali v nabiralniku na nedavnem založniškem festivalu Tresk. Na Slovenski teden glasbe se je prijavilo kar 150 izvajalcev, ki so upali na preboj na festivale Exit (Srbija), Terraneo (Hrvaška), Sziget (Madžarska) in Waves Vienna (Avstrija). Po večini imajo dobro opremo. Res dobro, res drago. Ogromno vlagajo v družbena omrežja, videospote, interaktivnost. A pogosto se zgodi, da ne znajo navdušiti niti lokalne sredine (z izjemo punc, babic in tet), kaj šele celo državo. Številni raje najamejo piarovca kot dobrega tonskega tehnika, kot je za te strani poleti razlagal glasbeni frik Jizah. In to se lahko boleče pozna, kar je izkusila ljubljanska skupina Neomi. Njihov prvenec Poglej je zelo okej izdelek, eden boljših zadnjih nekaj let, a promocija v Kino Šiška našim ušesom ni naredila prav nobene usluge. Tega ne more popraviti noben piarovec.

Nasploh je slovenski piar hudo problematičen (podobno sicer velja tudi za slovensko glasbeno novinarstvo). Agresiven je, vsiljiv, tranzicijski in popolnoma netransparenten. Najbolj očiten primer je, da boste dobili lažjo predstavo, ko si zaželijo intervju z izvajalcem, ki bo zdaj izdal svoj novi album. Ni problema, z veseljem, ampak bi se dalo prej slišati album? "A album bi? Hm. Ni še zunaj, ne vem, kako bi vam ga zavrteli, pa res morate slišat?”

Da, tako hudo je. Ni važna vsebina intervjuja, važno je le, da je objavljen. Pogosto svojim "strankam” rišejo gradove in barvajo oblake z obljubami o 28 najavah, ki so v precejšni meri le copypaste osnovnega sporočila za medije z vsemi pravopisnimi napakami in funkcionalno polpismeno slovenščino vred. Zato so glasbeniki, ki jih medijsko žal nihče ne šola, potem silno užaloščeni in ogorčeni, če pobašejo slabo kritiko. Tega sploh niso vajeni, s piarovcem pa si lahko bolj malo pomagajo, ker se ta post festum z njimi več ne ubada (recenzije običajno itak sploh ne prebere), saj ima že na vrsti naslednji huxleyjevski projekt. In tako naprej in tako nazaj.

Nasploh živimo v času - zlasti v kulturi, kjer po enem dokaj slabo obiskanem (in dokaj dragem) filmu dobiš gladko še enkrat državni denar za naslednji film -, kjer nihče več nikomur preprosto ne reče, da ni dovolj dober. Da to ni to. No, razen v nedeljo zvečer na Pop TV, kjer pa v precejšnji meri počnejo samo to. A tisto je pop, to pa rock’n’roll. In kar zadeva mlade skupine, te že dolgo niso bile tako daleč, tako vsaksebi stran od publike. Ta pa, kakršnakoli že je, je takšna kot volivci na volitvah. Ne moreš jih zamenjati, pa če se na glavo postaviš.

Kvečjemu lahko narediš to, kar so predsinoči naredili Orlek in kar delajo Mi2, Elvis Jackson, Big Foot Mama. Vztrajajo. Uživajo. Igrajo. Pred 200 ali 2000 ljudmi. In dokazujejo, da se da priti tudi v London. A je treba najprej v Žiri, Ilirsko Bistrico, Črnomelj ... In tam, brez intervjujev in naslovnic, navdušiti (običajne) ljudi. Ne novinarje.

Foto:

Orlek v Kinu Šiška (Primož Hieng)

JAŠA LORENČIČ

Dobra promocija, intervjuji v takšnih in drugačnih prilogah, nov album. Obisk pa ne ravno zavidljiv. Slab, pravzaprav. Pa so Orlek, ta živ, neuničljiv in prefrigan rudarski Perkmandeljc v Kinu Šiška dajali Repete, novo reciklažo svojih manj znanih komadov. V kombinaciji s precej bolj udarnimi epitafi Zasavju, jasno, so vseeno žagali. Dobro razpoloženi pevec Vlado Poredoš je z odra kljub temu metal dovtipe. Ni kaj, radi igrajo. Tudi v koncertno razvajeni Ljubljani.

Take skupine so pri nas preživele na dolgi rok. Trenutno najbolj popularna? Mi2. Živi med ljudmi. Na isti dan so igrali v Planici in Prekmurju. Avtodom, road trip. Gladko so razprodali mariborski Štuk, nekaj dni vnaprej, kar se sploh v Mariboru le še redko zgodi. Pa je njihov piar praktično neobstoječ. Niti ga ne rabijo, vabijo jih z vseh koncev države, iz tistih krajev, kamor marsikateri mlad band iz takšnih ali drugačnih razlogov najbrž sploh ne bi šel. Naslednja dva koncerta? Brežice in Ravne na Koroškem. Imajo daleč najboljši piar. Tisti brezplačen. Od ust do ust. Ne facebook, ne twitter, ne youtube. Izkušnja v živo, ta šteje. Enajstminutna verzija Oda gudeki. Zato pa Orlek, ki imajo z Repetejem, ne ravno svojim najboljšim izdelkom, gotovo več šans v tujini kot doma (tu smo jih vseeno vajeni v bolj domači različici), igrajo v Pakistanu, na Kitajskem in v Urugvaju. Noben tam sicer nima pojma, o čem pojejo, ampak že mora biti dobro, če je tak žur.

Drugo pot so ubrali Elvis Jackson. Včeraj so igrali v Londonu, danes jih čaka še Southampton. "Ne vem, kako bom z gatami. Kaj naj?" je pred odhodom vprašal bobnar Marko Soršak - Soki. Robert Novak - Flik, basist Mi2, mu je predlagal, naj kupi tiste ta poceni in jih enostavno vrže stran. Rock'n'roll. Niso vajeni tega, čeprav je to druga evropska turneja Elvis Jackson. So pa vajeni pohval in izmučene mladine. Tako pač je, ko greš na koncert Elvis Jackson. Moraš pričakovati, da se ti bo z odra nekdo vrgel na glavo. Ni druge. To je tisto, kar te skupine dela uspešne. Čeprav si to že videl in doživel, hočeš še. Spravi te v dobro voljo. Tudi Orlek. Ker so totalni naturščiki in ne samo da tega ne skrivajo, temveč to še posebej, na glas poudarijo. V dialektu. Slovenci znajo to ceniti (dokaz so tudi komentarji na spletu pod njihovimi članki, eni redkih pozitivnih). Razpršeno poseljen narod v mali državi. Nismo narod stadionskih koncertov. Žal ali na srečo. Tako je tudi recimo z Big Foot Mamo. Grega Skočir mi je pred časom povedal, da v Tolminu niso baš idealni pogoji. A grejo. Čeprav jim morda sploh več ne bi bilo treba. Ampak to je rock 'n' roll. Ne balet.

In tu nastopi težava mladih skupin. Sanjajo nekaj, česar pri nas sploh ni. Trenutno jih je ogromno, kolega iz Radia Študent mi je te dni prinesel kakšnih petnajst cedejev, ki so pristali v nabiralniku na nedavnem založniškem festivalu Tresk. Na Slovenski teden glasbe se je prijavilo kar 150 izvajalcev, ki so upali na preboj na festivale Exit (Srbija), Terraneo (Hrvaška), Sziget (Madžarska) in Waves Vienna (Avstrija). Po večini imajo dobro opremo. Res dobro, res drago. Ogromno vlagajo v družbena omrežja, videospote, interaktivnost. A pogosto se zgodi, da ne znajo navdušiti niti lokalne sredine (z izjemo punc, babic in tet), kaj šele celo državo. Številni raje najamejo piarovca kot dobrega tonskega tehnika, kot je za te strani poleti razlagal glasbeni frik Jizah. In to se lahko boleče pozna, kar je izkusila ljubljanska skupina Neomi. Njihov prvenec Poglej je zelo okej izdelek, eden boljših zadnjih nekaj let, a promocija v Kino Šiška našim ušesom ni naredila prav nobene usluge. Tega ne more popraviti noben piarovec.

Nasploh je slovenski piar hudo problematičen (podobno sicer velja tudi za slovensko glasbeno novinarstvo). Agresiven je, vsiljiv, tranzicijski in popolnoma netransparenten. Najbolj očiten primer je, da boste dobili lažjo predstavo, ko si zaželijo intervju z izvajalcem, ki bo zdaj izdal svoj novi album. Ni problema, z veseljem, ampak bi se dalo prej slišati album? "A album bi? Hm. Ni še zunaj, ne vem, kako bi vam ga zavrteli, pa res morate slišat?"

Da, tako hudo je. Ni važna vsebina intervjuja, važno je le, da je objavljen. Pogosto svojim "strankam" rišejo gradove in barvajo oblake z obljubami o 28 najavah, ki so v precejšni meri le copypaste osnovnega sporočila za medije z vsemi pravopisnimi napakami in funkcionalno polpismeno slovenščino vred. Zato so glasbeniki, ki jih medijsko žal nihče ne šola, potem silno užaloščeni in ogorčeni, če pobašejo slabo kritiko. Tega sploh niso vajeni, s piarovcem pa si lahko bolj malo pomagajo, ker se ta post festum z njimi več ne ubada (recenzije običajno itak sploh ne prebere), saj ima že na vrsti naslednji huxleyjevski projekt. In tako naprej in tako nazaj.

Nasploh živimo v času - zlasti v kulturi, kjer po enem dokaj slabo obiskanem (in dokaj dragem) filmu dobiš gladko še enkrat državni denar za naslednji film -, kjer nihče več nikomur preprosto ne reče, da ni dovolj dober. Da to ni to. No, razen v nedeljo zvečer na Pop TV, kjer pa v precejšnji meri počnejo samo to. A tisto je pop, to pa rock'n'roll. In kar zadeva mlade skupine, te že dolgo niso bile tako daleč, tako vsaksebi stran od publike. Ta pa, kakršnakoli že je, je takšna kot volivci na volitvah. Ne moreš jih zamenjati, pa če se na glavo postaviš.

Kvečjemu lahko narediš to, kar so predsinoči naredili Orlek in kar delajo Mi2, Elvis Jackson, Big Foot Mama. Vztrajajo. Uživajo. Igrajo. Pred 200 ali 2000 ljudmi. In dokazujejo, da se da priti tudi v London. A je treba najprej v Žiri, Ilirsko Bistrico, Črnomelj ... In tam, brez intervjujev in naslovnic, navdušiti (običajne) ljudi. Ne novinarje. •

JAŠA LORENČIČ

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.