Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana

Čestitke najprej ob vašem življenjskem jubileju, letošnji osemdesetletnici! Koliko pa ste preživeli lutkarskih let od začetkov prek rednega angažmaja v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) do upokojitve?

"Z lutkami sem se prvič srečala okoli leta 1949, ko sem bila še gimnazijka in trenirala gimnastiko v ljubljanskem Narodnem domu, kjer je bilo tudi lutkovno gledališče gimnastičnega društva Sokol in je ravno pripravljalo predstavo Sneguljčica ter zanjo potrebovalo tudi ženske glasove za lutke. Ampak tam tako nisem začela kot lutkovna animatorka, kar sem potem bila do upokojitve, temveč glasovno kot Kraljica iz Sneguljčice, ki je tako postala moja prva predstava."

In kako ste prišli do LGL?

"V Narodnem domu je že deloval tudi moj zdajšnji mož (cenjeni, dolgoletni filmski in gledališki lutkar Dušan Hrovatin; op. p.), ki je tudi izdelal lutke za Sneguljčico, a je že sodeloval tudi z ljubljanskim lutkovnim gledališčem, tedaj Mestnim lutkovnim gledališčem Ljubljana (MLGL; op. p.). Potem sem tja hodila gledat predstave, leta 1954 pa je MLGL objavil razpis za kandidate z zaključeno bodisi fakulteto bodisi srednjo šolo, za polletni gledališki tečaj z recitatorskim delom v smislu dramske igre ter lutkovno animacijo, ki ga je vodil Črt Škodlar (prav tako cenjeni, dolgoletni filmski in gledališki lutkar; op. p.). Od skupno okoli dvajset, trideset vpisanih nas je tečaj opravilo kakih pet. In skoraj takoj smo bili redno zasedeni. Bila sem v zadnjem letniku študija, zasedli pa so me, ko je eden dotedanjih animatorjev, Milan Čenčur, šel kot siceršnji strojni tehnik Litostroja delat v Afriko. Takoj sem 'podedovala' vse njegove animacije pod vodstvom Jožeta Pengova (znameniti lutkovni režiser, tedaj direktor in umetniški vodja MLGL; op. p.). In že leta 1955, ko sem bila še absolventka in sem se ravno zvečer vrnila z absolventskega izleta po vsej Jugoslaviji do Dubrovnika, sem z gledališčem morala že naslednje jutro nazaj na dubrovniški festival."

Začelo se je torej "in medias res"?

"Da bomo z lutkami šli v Dubrovnik, sploh nisem vedela, samo doma so me čakali z obvestilom, da gremo zjutraj. (smeh) Tam pa sem prvič igrala samostojno, Milana Čenčurja že ni bilo več. A ker sem šla skozi tako hud podnebni prehod od Dubrovnika do Ljubljane in že čez nekaj ur spet nazaj, sem dobila tako hudo angino, da se skoraj nisem mogla premikati in sem animirala le nekaj malega. V naslednjih, novih predstavah pa sem dobivala že vloge, ki sem jih v celoti izoblikovala sama. Najraje sem igrala v predstavah, kjer sem lahko izbirala, kaj natančno bom naredila, se pravi, da sem seveda izvedla, kar je želel režiser, ampak potem sem zmerom gradila še tisto, kar se mi je zdelo dobro za določeno lutko. V tem sva z Jožetom Pengovom dobro sodelovala. In tako se nisem zaposlila, za kar sem študirala, kot profesorica zemljepisa, ampak sem ostala v MLGL in že leta 1956 bila stalno zaposlena. In po približno 36 letih sem imela že več kot 120 premier ter se upokojila v začetku 90. let."

Ampak upokojili ste se zgolj formalno, saj ste še zmerom lutkarsko dejavni.

"Po upokojitvi sem z LGL stalno honorarno sodelovala še do okoli leta 1996, nakar sem ostala doma z vnuki, toda ko so v LGL igrali že tisočo Sapramiško Svetlane Makarovič, so me ponovno povabili zraven. Od takrat spet občasno honorarno sodelujem, medtem pa je ponovitev Sapramiške že čez tisoč petsto. Ampak, pred upokojitvijo so v LGL začeli prihajati novi igralski kadri, tako da mi je tedanji direktor Aco Šunjić predlagal upokojitev, ker da imam dovolj let, a da bi bila stalna honorarka, kot je že bil Nace Simončič. Denarno se mi je splačalo, vendar pa pozneje poznalo pri pokojnini, saj bi zanjo lahko nabrala več let, pa tudi pozneje se je začelo upoštevati prejete nagrade, česar potem na ministrstvu za kulturo nisem več mogla uveljaviti, tudi zadnje, leta 2009 prejete Klemenčičeve nagrade ne (najpomembnejša domača nagrada za življenjsko delo v lutkarstvu, poimenovana po legendarnem lutkarju Milanu Klemenčiču; op. p.). Čeprav sta mi celo tedanja gledališki direktor Marjan Gabrijelčič (žal umrl predlani; op. p.) in umetniška vodja Jelena Sitar Cvetko dala zelo dobra priporočila. Zdaj pa igram le še v treh predstavah, Sapramiški ter Žogici Marogici in Zvezdici Zaspanki."

V teh treh predstavah so tudi tri vaše najpopularnejše, naslovne vloge. Ali bi ob njih izpostavili še kakšno, recimo, posebno ljubo?

"Moja ljubezen so marionete, ker z njimi najbolj prepričaš otroke, da to niso lutke, ampak kar čarobno žive igrače. Rada imam tudi ročne lutke. Nisem pa navdušena nad marionetami na dolgih, šestmetrskih ali celo daljših navezavah za animacijo na velikem odru, ker je z njimi nemogoče hitro reagirati, kar je zelo moteče, niti nad tistimi lutkami, ob katerih so na odru preveč vidni njihovi animatorji in govorci, četudi zakrinkani v črno. In če se osredotočim na marionete, mi je bila posebno ljuba - čeprav je nisem študirala od začetka, ampak prevzela od Cirila Jagodica (ustanovnega člana LGL, dolgoletnega vrhunskega tehničnega vodje in animatorja; op. p.) leta 1955, torej že takoj, ko sem prišla - v predstavi Mojca in živali (premiera 1952) po avtorici Lili Novy vloga lisice, ki jo je govorila igralka Ruša Bojc (sicer tudi leta 1963 v filmu Srečno, Kekec! nepozabna Pehta; op. p.). Z njo je bilo čudovito igrati, saj me je tako sledila, takoj ko sem z lutko naredila kak poudarek, da je takoj reagirala. In tudi vsi, ki so to gledali, so pravili, da se vidi, kako se z Rušo ujameva. To je bila moja skoraj najljubša vloga, še tudi po zaslugi Vide Kastelic, sicer ne igralke, ki pa je zelo dobro nasledila Rušo in dolgo sodelovala v gledališču. Ljub mi je bil tudi Obuti maček (premiera 1953), 'podedovan' leta 1959 po Črtu Škodlarju, pa Žogica Marogica (premiera 1951) in ne nazadnje Mrtvec pride po ljubico (1986) Svetlane Makarovič v likovni zasnovi slikarja Jožeta Tisnikarja. Omenim pa naj vsaj še predstavo Igračke na cestah (1957), kjer prvič nisem animirala lutke osebe ali živali, ampak - skiro, kjer je bilo vprašanje, kako ga oživiti, da bo deloval živo. Bila je zelo zahtevna vloga, prav tako kot kar vse v Božanski komediji (1982) v režiji tudi likovnika Zlatka Boureka, sicer ne z marionetami, temveč ogromnimi lutkami ali kar v njih ali pa za njimi v kaftanih, ki nam včasih niso dali niti dihati. Zahtevna je bila tudi vloga marionetne Labodke-carične v Puškinovi Pravljici o carju Saltanu (1985) ali v Čarovniku iz Oza (1973) vloga Strašila, kjer sva se po skupnem temeljitem študiju čudovito ujela z igralcem Binetom Matohom, pojočim kot opernim pevcem, medtem ko je marioneta Strašila bila na kotalkah. Ja, bistveno je, da igralec, ki govori besedilo, skrajno pozorno spremlja, kaj počne animator."

Ljuba vam je zagotovo tudi legendarna Sapramiška, s katero ste prepotovali tako rekoč ves svet!

"Seveda jo imam zelo rada in nekoč sem že dejala, da se mi zdi čisto taka kot jaz, se pravi, trmasta, svojeglava ... (smeh) Najbrž se skoznjo kaže moj otroški jaz. In res sem z njo bila skoraj povsod, v Braziliji, na Islandiji ter Japonskem in v Južni Koreji pa na Kitajskem, v Mehiki, na Portugalskem oziroma Madeiri ..."

V čem je skrivnost njene univerzalne priljubljenosti? Ob že sami pravljici najbrž tudi, da je predstava v bistvu iskreno nepretenciozna, neizumetničena, preprosta?

"Ja, njen čar je verjetno prav ta, da je zelo razumljiva in skrajno preprosta, tudi brez vse bogatejše scene. Kako zelo ji sledijo otroci, prav začutiš iz dvorane na oder. Ampak, sprva je bila zamišljena samo za novoletni gledališki program 1986. Vaje zanjo smo začeli sredi novembra, sicer je režiser Nace Simončič istočasno imel še obveznosti drugje, tako da mu je zelo pomagala naša kolegica Nina Skrbinšek, predstavo pa smo postavili v 15 dneh. Toda samo do konca decembra ali januarja smo jo odigrali že stokrat. Torej smo se čisto prelevili v Sapramiško in preostale pravljične živalske like. Leta 1988 pa smo že šli na Japonsko in v Južno Korejo. Ja, predstava je pač marionetna, tako da je njena uspešnost tudi zasluga prav čarobnosti marionet. Kajti čeprav smo animatorji vidni nad odrčkom, nas otroci zaradi čarobnosti ne opazijo."

Kaj pa je bilo res bistveno pri lutkah, zaradi česar ste se jim posvetili za vse življenje?

"Hja, priznati moram, da v prvi vrsti ni bilo samo gledališče, ampak predtem že vsi moji prijatelji, ki so bili animatorji v gledališču, recimo, Marjan Sežun, Peter Dougan pa Črt Škodlar in moj mož. Kot prijateljska družba smo se potem družili tudi tako, nakar se je to še razširilo. Zgodaj sem namreč začela izvajati tudi lutkovno filmanje, tako da sem skupaj s Črtom delala že svoj prvi lutkovni film Rondo (1958). Zatem smo delali tudi razne reklamne filme, nakar sem postopno prešla na televizijo, kjer je delo vodil najprej Črt, za njim pa Nace Simončič, medtem ko je moj mož še naprej delal lutkovne filme, med njimi partizanske, za produkcijo Triglav film. Na televiziji pa sem imela določeno obdobje, ko nisem bila zelo zasedena v gledališču, tako da sem včasih že občutila, kakor da sem v službi bolj na televiziji kot pa v gledališču. Tako rekoč vsak večer smo namreč snemali, tudi s Petrom, recimo, slovenske narodne pravljice pa sploh same nadaljevanke, tudi skoraj trideset nadaljevanj Nacetovega Kljukca. Ampak na televiziji so bile v glavnem ročne lutke in veliko še senčne. Za televizijsko lutkovno uprizoritev pravljice Zrcalce pa smo bili celo nagrajeni na festivalu otroških televizijskih iger v Tokiu. V že bolj 'zrelih' letih ... (nasmeh) ..., torej po svojem 50. letu, pa sem se spet bolj posvetila gledališču in tudi dobivala same večje vloge, recimo, Martina Krpana (1984), za katerega so sicer vsi mislili, da ga igra moški, ampak to je bila pač tista skoraj človeško velika in tako rekoč mimična lutka. S Petrom pa sva postala reden par v glavnih vlogah."

Ob vaših naštetih sodelavcih je možno reči, da so z vami sodelovali tako rekoč vsi zgodovinsko pomembni slovenski lutkarji. Kako se spominjate teh sodelovanj in skupnih dosežkov?

"Ja, na začetku smo bili mladi in navdušeni, da smo sploh lahko igrali vse te predstave. Kot drugo pa smo se kot mladi - jaz sem imela 22 ali 24 let - po malem bali Jožeta Pengova, ker je zahteval, da je bila vsaka predstava odigrana popolno, kar pa preprosto ni bilo zmerom možno, nakar ti je Pengov takoj naravnost povedal, kaj ni bilo v redu. Ampak, ta njegov način mi je bil nekako všeč, saj je pomenilo, da smo se dela lotevali resno. No, potem so več ali manj vsi ti prvi kolegi odšli po svojih poklicih in sem dobila nove sodelavce, ki pa sem jih že sama učila animacije, recimo, Marka Velkavrha in Boža Jokiča, skupno kakšnih šest, ter pozneje spet nove, med njimi Roberta Waltla ali Berto Bojetu. Poučevanje animacije pa je zatem prevzel še Peter Dougan."

Kot kako pomembno v današnjem času različnih sodobnih tehničnih sredstev, recimo, digitalnih filmskih učinkov, ocenjujete vlogo lutkovnega filma in nasploh lutkarstva?

"Če se osredotočim najprej na animirani film, mi danes učinkuje vse preveč hitro, migajoče in nisem še prepričana, da je to res tako všeč otrokom in da jih ne utruja. Čeprav moram priznati, da se mladi generaciji pri nas doma lutkovni filmi, ki smo jih delali za Triglav film, zdijo sicer lepi in dobri, toda včasih malce prepočasni in vse preveč poudarjeni. Zato pa imam izkušnje, da je otrokom bolj kot lutkovni film všeč gledališka marioneta, najbolj čarobna, ker jo lahko vidijo res čisto tridimenzionalno."

Prav v času vašega jubileja vam je vaš nekdanji učenec Robert Waltl, sicer že lep čas direktor in umetniški vodja mednarodno uspešnega ljubljanskega Mini teatra ter predsednik slovenskega dela svetovne lutkarske organizacije Unima, posvetil v svoji lutkovni režiji in izvedbi Mini teatra vrhunsko uprizorjeno znamenito pravljico Svetlane Makarovič Pekarna Mišmaš, v uprizoritvi katere ste sami sodelovali že veliko prej v vašem LGL. Ali je zdajšnja uprizoritev ravno za vaš jubilej bila naključna ali pa prav načrtovana morda tudi zaradi kakšnega posebnega lutkarskega pomena te pravljice za vas?

"Ne, po mojem ni bila načrtna. Sicer sem res igrala v njeni marionetni uprizoritvi (1977) v našem LGL, ampak z njeno postavitvijo nisem bila preveč zadovoljna. Zdela se mi je razvlečena, medtem ko je zdajšnja predstava v Mini teatru zelo dinamična, tako da otroci ob njej očitno nadvse uživajo in ji popolnoma sledijo. Presenetil pa me je tudi način njene uprizoritve, recimo, da vključuje hkrati kakšne tri vrste tudi različno velikih lutk, tako da me je prav navdušila. Zdi se mi torej krasna tako za otroke kot za odrasle. V zvezi s tem naj omenim, da smo v ljubljanskem lutkovnem gledališču takrat, ko sem prišla, torej od leta 1956, iste predstave, ki so bile namenjene otrokom, vsako soboto zvečer na višku gledališke sezone igrali tudi za starejše občinstvo, ki jih je prihajalo gledat tako množično, da so pogosto eni spraševali druge, ali ima kdo mogoče kakšno vstopnico več. Skratka, tudi zvečer smo imeli vedno polno dvorano, ko smo igrali bodisi Žogico Marogico, doslej odigrano preko tisočkrat, bodisi Mojco in živali okoli štiristokrat ter ne nazadnje Obutega mačka, Čarobne gosli (iz leta 1951; op. p.) ali seveda Zvezdico Zaspanko. Tako smo imeli ob sobotah po navadi tri predstave, ob treh in petih popoldne ter ob osmih zvečer."

A če zdajšnja Pekarna Mišmaš ni bila načrtovana za vaš jubilej, pa je tako postala zelo lep poklon vam.

"Ja, to pa vsekakor. Tako me je presenetilo, da je predstava posvečena meni, saj se je kaj takega zgodilo menda prvič doslej v gledališču nasploh, torej tudi dramskem, ter velja za veliko čast, da ti je posvečena predstava, v kateri sicer ne nastopaš. O tem se je Robert zmenil s Svetlano, ki se je strinjala, izvedel pa je v imenu tako Mini teatra kot najbrž širše tudi Unime. V Mini teatru sem namreč sodelovala že pred leti v predstavi Trnuljčica, nastali pravzaprav še v teatru Jaz in ti igralk Nine Skrbinšek in Alje Tkačev, nakar je prešla v Mini teater. Takrat sem tam bila edini animator in sem jih res učila animacije, Trnuljčico v predstavi pa sem sama animirala in govorila. Potem je to postala prva predstava v tedaj novi dvoranici Mini teatra na Ljubljanskem gradu in bila zelo obiskana, odigrali smo jo velikokrat."

Kaj je lutkarska skrivnost odlične lutkovne uprizoritve oziroma v njej odlične lutkovne vloge?

"Ah, skrivnost ... Kot prvo mora imeti režiser že od vsega začetka razčiščen pojem, natančno kakšno predstavo hoče postaviti na oder, ne pa da potem, recimo, ko so že govorne vaje, sprašuje sodelujoče, kako in kaj bi sploh naredil. Tedaj mora to že popolnoma vedeti in se tudi že z likovnikom dogovoriti o tipu lutk in celo, kakšni glasovi bodo zraven njih, ne pa da se potem dogajajo konflikti, recimo, da igralec glasovno že izoblikuje vlogo, nakar šele vidi dokončano lutko, ki je čisto drugačna in enostavno ne prenese take vloge. Kot drugo je bistvena dobra tehnična izdelava lutk, ki pa se jo pogosto premalo upošteva, ampak lutka enostavno mora biti dobro izdelana. Temu pa kot bistvene sledijo vaje, kjer ugotavljaš, kaj ti lutka sploh omogoča in na kakšne načine, šele potem lahko začneš res igrati."

Ali kot še zmerom dejavna lutkarica morda načrtujete še kakšen res nov podvig?

"Najverjetneje ne ... (smeh) ..., 80. leta so pa res že tako visoka, da mi vsakdo reče, da sem še dobra glede na to, kaj počnem. Na marionetni oder oziroma most se je namreč možno povzpeti samo po lestvi, čemur sledi približno ura animacije na mostu, ko moraš včasih tudi ves čas stati pri miru. Poleg tega pa je popolnoma drugo igrati to, kar že imam 'v prstih', kot pa da bi zdaj študirala kaj novega in to hotela narediti res dobro. Tega po mojem ne bi vzdržal niti moj organizem, ki se mu poznajo tudi zdravstvene posledice našega igranja na zimskih gostovanjih, kjer smo morali kdaj predstavo tudi odpovedati, v nezakurjenih dvoranah, v garderobah z razbitimi okni in zato celo zmrznjeno tekočo vodo. Vesela pa sem, da zdaj za marionete radi poprimejo tudi mladi igralci in da so pri tem zelo dobri, tako da upam, da marionete ne bodo izginile." •

UROŠ SMASEK

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.