Datum: 24.3.2012 -
Stran: SOBOTNA PRILOGA
Šesti dan
(Ne)mir ob potoku Sopota
"Postati želimo vodilni proizvajalec papirja in kartonov v jugovzhodni Evropi. Širimo se na nove trge, kjer tekmujemo z nekaterimi največjimi svetovnimi proizvajalci iz naše dejavnosti. V Poslovnem sistemu Radeče papir posodabljamo tehnologijo in povečujemo energijsko učinkovitost." To je le nekaj zapisov s spletnih strani radeške papirnice, ki zelo enostavno povedo, zakaj so se v nekaj več kot 5 milijonov evrov vredni papirnici odločili za nakup 20 milijonov evrov vrednega papirnega stroja. Superlativi so se v soteski potoka Sopota ob otvoritvi naložbe jeseni 2010 kar množili, pred halo, v kateri stoji dragoceni stroj (tega zato, ker tiska papir za bankovce, niso izpostavili očem navadnih smrtnikov), pa se je slikal sam takratni premier Borut Pahor.
Le nekaj mesecev zatem so sledila pogajanja z bankami za odobritev likvidnih sredstev. Stroj še ni bil utečen, zato je bil izmet nad pričakovanji, za nameček pa se je osnovna surovina drastično podražila. Govori se, da je največjo državno banko motil lastnik Peter Tevž, ki pri štetju dobička ni želel imeti družbe, pri preštevanju izgube pa je iskal botre. Vendar se v normalnih odnosih z jasnim odgovorom vendarle ne menca celih devet mesecev. Sploh če je ta že po prvem pregledu bilance kristalno jasen. "Kolega, zavozil si. Če hočeš, da ti pomagam, hočem tvojo lastnino. Pošteno?" "Pošteno," naj bi bil na tak predlog odgovoril Tevž. Pa vendar treh milijonov ni bilo od nikoder. Strojema je pojenjala moč, delavci so stali križem rok, vsak dan tovarniškega miru pa je papirnico še za dodatnih 150 tisoč evrov porinil v izgubo.
Tri milijone bi bila papirnica potrebovala lani, ko je zato, da bi vse resurse usmerila v nov, dragoceni stroj, ustavila stroj, ki tiska navaden pisarniški papir. To je, mimogrede, razlog, da smo parlamentarne predstavnike na izrednih volitvah obkroževali na tako kvalitetnem papirju, saj so papir v tistem času lahko izdelali le na dragocenejšem stroju. Koliko bi ga potrebovali zdaj, ko sta se stroja že dvakrat v tem letu ustavila, jim v papirnici ne uspeva prištevati. Je pa menda dobro kalkulirala oblatena banka. Če podjetju pomagaš preživeti, mu moraš takoj dati milijon, na grbo pa dobiš lastnino, ki jo ta trenutek težko komu prodaš. Če pa gre podjetje v stečaj, na račun hipotek čez približno leto dni iztržiš vsaj dvajsetino vrednosti nepremičnin. Obenem je to vzgojna kazen za povzpetnega Slovenca, 57. najbogatejšega, ki je mislil, da jo bo z lastninjenjem tako poceni odnesel.
Na to, da ob takšnem razkazovanju mišic nokavtirajo zaposlene, ki v tej soteski nimajo prav nobene druge priložnosti za delo, kot da nihče ne misli. Tudi podatek, da edini v Sloveniji lahko tiskajo vodni tisk, jih ne zmoti. Ali da bodo ob delo spravili 120 ljudi, ki so jih zato, ker so zdravje pustili za papirnim strojem, prezaposlili v hčerinsko podjetje Muflon. (Prav na to 3,4 milijona evrov vredno podjetje, ki je bilo porok materi, naj bi se določene banke že spravile.) Edina "svetla" točka je, da lahko sindikat iz te bede potegne svojih pet minut slave. Upanja oropane ljudi oboroži s čepicami in zastavicami in jih odpelje v prestolnico. Po skandiranjih in izžvižgavanjih sledi nekaj vljudnostnih sestankov, na katerih jim konkretnih rešitev ne uspe najti. Spomnimo le na primer državne Steklarske nove in njihovih rednih avtobusih linij do Ljubljane. Pa na steklarske pokojnine, ki bodo zato, ker delodajalec nekaj let ni polnil pokojninske blagajne, skromnejše. Je res vse to potrebno zgolj zato, ker, kot je povedal Tevž, "Slovenci ne smemo biti lastniki, tujcev se bojimo, banke pa ne znajo biti lastnik"?
Rozmari Petek, novinarka Večera
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|
Ste bili priča dogodku?
V novi industrializaciji, kot to predlaga župan.
