Datum: 24.3.2012 -
Stran: KULTURA
Filmska kritika
Prikaz družbene izrojenosti
Britanska filmska drama Sramota
 (Arhiv Kinodvora) Reševanje pred travmami izrojene družbe - odlična Michael Fassbender in Carey Mulligan v izzivalni Sramoti
Izzivalno ali po drugi strani odbijajoče, manj verjetno pa nevznemirljivo lahko učinkuje nedvomno svojstvena, tudi že nagrajevana britanska drama Sramota (Shame, 2011), ki zelo razgaljajoče podaja, kot je videti sprva, samo zgodbo o mlajšem, navidez kultiviranem newyorškem poslovnežu, a zasebno nebrzdano obsedenem s seksom tako v fantaziji kot še zlasti praksi. S tem da se že od vsega začetka precej izzivalno, vse bolj kar naturalistično prikazano razgaljanje postopno zazdi kot (pris)podoba družbene odtujenosti posameznika, nato njegove razčlovečenosti in navsezadnje sodobne izrojene družbe.
Sramota je drugi celovečerec vse bolj cenjenega, a tudi očitno izzivalnega 42-letnega temnopoltega britanskega filmskega režiserja in (so)scenarista Stevea McQueena, ki ga je posnel po scenariju v soavtorstvu s, kot kaže, prav tako izzivalno 44-letno Britanko Abi Morgan, namreč tako rekoč hkrati tudi scenaristko pravkar v kinih pri nas aktualne, v nekaterih vidikih nedvomno izzivalne britanske drame Železna lady (The Iron Lady) z letošnjo oskarjevko, legendarno Meryl Streep v naslovni vlogi postarane, a v marsičem še zmerom pasje, nekdaj razvpite prve britanske premierke, politično konservativne Margaret Thatcher.
Uresničil pa je Sramoto McQueen predvsem z že pri sebi dodobra preizkušenim, izzivom očitno ne izogibajočim se, čeprav že napol zvezdniškim, skoraj 35-letnim angleškim igralcem severnoirsko-nemškega rodu, Michaelom Fassbenderjem, sicer zastopanim v kinu pri nas hkrati še v vlogi enega od utemeljiteljev psihoanalize, Carla Junga, v psihoanalitični Nevarni metodi (A Dangerous Method, 2011) kultnega kanadskega filmskega Davida Cronenberga. Fassbender in McQueen pa sta soustvarila že McQueenov opevani celovečerni prvenec, celo na 19. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe 2008 z glavnim odličjem, vodomcem, nagrajeno skrajno pretresljivo zaporniško dramo Lakota (Hunger), kjer je Fassbender kot eden zaprtih pripadnikov IRA na Severnem Irskem leta 1981 naturalistično gladovno stavkal do smrti. Lakota pa je sicer povezana tudi z Margaret Thatcher, saj jo je v filmu celo slišati, ko od nje zaporniki brezupno zahtevajo status političnih ujetnikov.
Gladovna stavka je za Fassbenderja bila že "samo fizičen izziv pa tudi neke vrste razgaljenje, s tem da oboje morda še bolj zaznamuje njegovo vlogo v Sramoti, kjer ga zanima zgolj gola spolnost, popolnoma brez človeškega stika z njegovimi seksualnimi izbrankami, s tem da se potem izkaže, da stika sploh ni sposoben vzpostaviti, a če ga že poskusi, popolnoma pogori. Prava drama pa se začne zapletati, ko se k njemu nenapovedano preseli njegova svojeglava mlajša sestra - v oživitvi izredno nadarjene, prav tako izzivom ne izogibajoče se 26-letne Angležinje Carey Mulligan, predlani nominirane za oskarja kot odraščajoče, naivne najstnice v nemirnih preteklih 60. letih, a zaradi naivnosti skoraj propadle, v drami Šola za življenje (An Education).
Nemirni odnos brata in sestre namreč nakaže, da sta oba osebnostno travmatizirana, lahko celo da že iz otroštva, ko sta še bila skupaj, kar je možno tudi slutiti. Vse pa se stopnjuje skoraj do propada, ko postane edino bistveno oziroma kar neizogibno že reševanje življenj(a). Pred travmami izrojene družbe
UROŠ SMASEK
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|
Ste bili priča dogodku?
Da
