Datum: 28.1.2012 -
Stran: SOBOTNA PRILOGA
Ogledalo iz črk Bob leta 2011
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
 Sašo Bizjak Peter Boštjančič
Kriza. Težko da je bila kakšna beseda v 2011. izrečena in napisana večkrat. Pa volitve. Prve predčasne v slovenski dvajsetletki. Težko leto privajanja na težke čase je bilo. Vidi se to bobom, drobnim resnicam, ki so preživele rok trajanja dnevnega časopisa in prišle v bobovski finale. Ena od desetih bo jutri zvečer, na bob šovu v mariborskem teatru in v neposrednem teve prenosu, zrasla v Večerov bob 2011.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
"Blaginja ni to, da imam jahto pa mercedesa pa račun na Cipru. Blaginja je, da ima človek delo, svoj ponos, svojo držo."
Peter Boštjančič, igralec
Vprašanje je bilo postavljeno bolj za šalo kot zares, ampak dramski igralec Peter Boštjančič ne bi bil to, kar je, če ne bi nanj odgovoril zares. Pred decembrskimi volitvami je bilo, vse je vrvelo od političnih bojev za oblast in narodov blagor, pa sem ga vprašala, kaj bi on naredil, če bi bil predsednik vlade. Še zdaj, ko sem ga znova brala, sem se čudila, kako to, da ga nobeden od kandidatov za predsednika vlade ni citiral. Če poveš kaj pametnega, te v teh krajih očitno nihče ne citira.
Boštjančič, ki je bil na odru že skorajda vse, kralj in hlapec, upornik in tiran, poštenjak in goljuf, je odgovoril brez težav v razumljivem človeškem jeziku, v katerem slovenska politična gospoda že dolgo več ne govori. Na prvo mesto je postavil tisto, kar bi moral postaviti vsak, ki rine v politiko: skrb za ljudi namreč. To pomeni ustvarjati pogoje, v katerih bomo lahko živeli kot polnokrvni državljani, poglabljati strokovnost, socialno in zdravstveno varnost, prisiliti banke, da opravljajo svoje delo, namesto da zapravljajo naš denar. V politiki potrebujemo več modrosti in manj klanjanja. Več dela in manj zaporov. "Zadnjič sem hodil po Goričkem z gimnazijskim sošolcem, ki je duhovnik, pa je kazal hiše: ti delajo v Avstriji, ti delajo v Avstriji, ti delajo v Avstriji. Tisoče ljudi si služi kruh v Avstriji, ker si ga doma nima kje. Zmrazilo me je. V molitvi prosim Boga, daj nam danes naš vsakdanji kruh. Zakaj ta kruh ne bi bil slovenski? Zakaj se nihče s tem ne ukvarja?"
Res: zakaj se nihče s tem ne ukvarja? Ker se je po osamosvojitvi vse skrčilo na primitivni instinkt pohlepa, politika pa ni imela nobene vizije, nobenih jajc, samo čvekala je, odgovarja igralec, ki je po velikih vlogah na velikih odrih pred dobrim desetletjem v mračnem podzemlju Narodnega doma začel odkrivati še zadnji gledališki prostor, v katerem lahko "kopljemo in rijemo po globinah človeške biti". Čeprav zatrjuje, da ni razočaran nad okoljem, v katerem že od Prešerna naprej "mrgoli butic neukretnih", je jasno, da mu gre vladajoči primitivizem na živce. Občuduje Shakespearovo genialnost, zmeraj znova bere Dostojevskega in preizprašuje Cankarjevo analizo družbe, ampak o življenju se je največ naučil od Sandija, ki je pri dveh letih prebolel raka na možganih. "Ko ga poslušam, kako se mu je zaradi bule v možganih širila glava, postanem ponižen. Tega fanta vprašajte, kako živi, pa vam bo več povedal o življenju kot prvak Maribora."
DRAGICA KORADE
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|
Ste bili priča dogodku?
Da
