Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Robert Balen

V 61-letu starosti je umrl novinar in politični analitik Danilo Slivnik. Po neuradnih podatkih naj bi si življenje vzel sam.

Leta 2005 je Slivnik postal član uprave družbe Delo za tehnične zadeve, leto kasneje pa njen predsednik. Bil je tudi solastnik in urednik Maga ter dolgoletni novinar časopisa Delo. Nekaj časa je bil tudi dopisnik iz Moskve.

O Danilu Slivniku je 17. oktobra 2005 portret napisala tudi Večerova novinarka in komentatorka Dragica Korade:

""Nič posebnega. Člani uprave se bomo začeli pogovarjati o tem, kako poiskati novega glavnega in odgovornega urednika Dela." Tako preprosto je Danilo Slivnik odgovoril na vprašanje, kaj bo počel danes, ko po desetih letih vodenja Maga, tiste "nizkonakladne revije", ki tudi išče novega lastnika, prihaja kot član uprave spet delat k Delu. Nič posebnega ne vidi niti v tem, da pri svojih 55 letih po svoje vendarle začenja na novo. Res je, da Delova hiša zanj ni novost: v njej je preživel toliko časa, da jo pozna do obisti. Ampak kot član uprave se bo z njo srečal prvič. In vsaj po protestih, ki so zaradi te zakulisne kupčije, po kateri naj bi Mag prevzemal Delo, prišli iz novinarskih vrst, se zdi, da to srečanje ne bo ravno srečno. A za Slivnika, ki je mnogih nespodobnih srečanj v življenju vajen, najbrž tudi to ni nič posebnega.

Posebnost, ki zaznamuje njegovo vrnitev na vrh največje časopisne hiše v Sloveniji, vidi samo v načinu, na katerega so potvorili njegovo izjavo o "najslabšem Delu". Ker takoj po imenovanju v četrtek zvečer v televizijskih Odmevih o Delu ni več govoril kot o novinarski katastrofi, smo ga vprašali, kako to, da je sedaj, ko sedi v upravi, svoj pogled spremenil.

Kar je o Delu povedal tokrat, je bilo daleč od vsega, kar je o njem govoril leta in leta, ko je urejal Mag. Zato ni presenečalo, ko so prejšnji teden Finance poslale v obtok njegovo izjavo, po kateri je "Delo najslabše v zadnjih desetih letih". Pač: presenetilo je Slivnika. Da so ga spet potvorili, pravi in doda, da so ga kar naprej narobe razumeli ali pa kratko malo preslišali njegovo resnico. Saj ne, da tokrat ne bi bil rekel o Delu tistega, kar je pač rekel, ampak novinarka je zgrešila kontekst: on je govoril o formi, v javnosti pa je nastal vtis, da govori o vsebini časopisa. "Veste, meni kar naprej govorijo, da sem menjal poglede, ampak to ni res. Jaz sem menjal službe in institucije, svojih pogledov pa ne." To, da Slivnik funkcionira na ravni empirične zavesti kot eden najbolj znanih slovenskih konvertitov, je seveda res. Ampak še preden se prične kdo zgražati nad tem pojavom, se je treba spomniti, da je v krajih, kjer vlada nesvoboda, konvertitstvo ena najuspešnejših formul preživetja. In Slivnik ni tisti, ki bi jo bil izumil. Če sploh za kaj, ima nekaj zaslug za ustvarjanje okoliščin, v katerih se je ta formula lahko znova izkazala za uspešno.

Danilo Slivnik se je rodil 29. oktobra 1950 na Koroškem v družini vrtnarjev, a tudi politikov: njegov oče je bil že pred drugo svetovno vojno organizacijski sekretar slovenske partije. Osnovno šolo je skupaj z Maksom Tajnikarjem obiskoval na Prevaljah, srednjo metalurško na Ravnah. Po vojski v Pulju, kjer je osvajal radiotelegrafske veščine, je odšel na FSPN. Že med študijem je postal član partije, pri 23 letih se je poročil in postal oče prvega sina, čez šest let pa še drugega. Prvo službo je dobil pri sindikatih, ki jih je takrat vodil Vinko Hafner. Ker je vmes tu in tam kaj napisal, ga je leta 1981 povabil k Delu Jak Koprivc in mu ponudil dopisništvo v Moskvi. Svojo moskovsko izkušnjo je v knjigi Potnikovo poročilo zaokrožil z mislijo, da "tranzicije ne bi razumel, če ne bi bil v nekdanji rdeči prestolnici in ne bi videl njene dvoličnosti". S tem obdobjem je povezan zdaj že prosluli udbovski dosje Potnik, s katerim se je pozabaval tudi sam. Po vrnitvi v Ljubljano je leta 1989 postal notranjepolitični urednik, nato pa namestnik glavnega in odgovornega urednika Dela. Na tem mestu je bil do leta 1995, ko se je zgodila Depala vas, potem pa je "spokal in šel delat Mag".

Slivnik, ki je za svoje novinarsko delo prejel obe Tomšičevi in potem še Jurčičevo nagrado, seveda ni povsem brez zaslug za zgodbe o svojem konvertitstvu: leta 1989 je postal član CK ZKS, leta 1990 je neuspešno kandidiral na volitvah na listi socialistov, leta 1996 pa na listi Janševe SDS. Kar se je zgodilo vmes, je bil obrat iz gorečega komunista v gorečega antikomunista. Sam gleda na članstvo v cekaju kot na formalnost: "Če si hotel imeti službo, si moral biti član. Tako je pač bilo. Bil sem formalno član, ampak še zmeraj človek s svojimi pogledi. V arhivu Dela ne boste našli enega članka, v katerem bi zagovarjal enopartijski sistem ali kaj podobnega." Kar mu je to visoko članstvo prineslo, je tudi uvid v to, kako funkcionira formalna in kako zakulisna politika. Ko je spoznal, "da se prave stvari v politiki dogajajo v ozadju", je začel pisati o tem, da tranzicija "ni tako preprosta stvar". Tako je nastal Kučanov klan in vsi dejanski in namišljeni spori s tem fantomskim klanom. Če mislite, da politika še zmeraj deluje tako zakulisno, vam bo povedal, da ne tako zelo, ker je danes vse bolj transparentno. Takšno delovanje je "problem tranzicije" in medijem zameri to, da tega niso hoteli videti. Problem pa je bil velik, saj je transmisijski sistem, ki je po inerciji deloval naprej, za svojo razgradnjo potreboval 15 let.

Morda so strahovi, ki so jih Delovi novinarji prepoznali v Slivnikovi vrnitvi, vendarle pretirani: mož je že pred časom sezul škornje, tudi humweeja nima več, cekaju, ki mu je preostal, pa lahko pripada samo neformalno. In morda se ne moti, ko pravi, da je tranzicija pri koncu: danes zadošča za dobro službo že neformalno članstvo. Če so seveda pogledi pravi."

Robert Balen

Robert Balen

Spletno uredništvo

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.