Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Kaja Kraner

Nataša Ribič, Sanje naprodaj (detajl).

Slikarka Nataša Ribič se v svojih modifikacijah slikarskega medija praviloma referira na sanjske, fiktivne svetove pobega in domišljije. Avtorica klasično koherentno slikovno površino preko vključevanja vsakodnevnih predmetov razširja v prostorsko postavitev. V pričujoči razstavi je ta nadomeščena predvsem z vzglavniki najrazličnejših velikosti, ki postanejo podlaga za njene senzibilne intervencije.

Avtoričino delo je tako pogosto označeno kot značilno "žensko senzibilno". Tudi umetnica sama se navsezadnje velikokrat eksplicitno nanaša na ključne ženske umetnice, kot v svoja dela občasno vključuje tudi tradicionalno "ženske umetnosti". V tem kontekstu pa njena dela znova odpirajo eno temeljnih vprašanj feministične umetnostne zgodovine in teorije umetnosti 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Koncept "ženske estetike" (izum nekaterih feminističnih teoretičark samih) namreč predstavlja eno izmed pojasnjevalnih sredstev, zakaj v zgodovini visoke umetnosti dejansko niso obstajale ali pač niso bile prisotne velike ženske umetnice. Vendar je tovrsten konceptualni izum pogosto močno navezan na esencialistično pojmovanje ženskosti, ki se skozi označevanje univerzalne kategorije žensk tudi zlahka zaplete v pasti (problematičnega) "belega feminizma". Kakorkoli že, teoretične zavrnitve koncepta "ženske estetike" so svoje argumente pogosto konceptualizirale na podlagi problematiziranja stereotipno ženskih vrednot, ki so se vezale na ta pojem. Definicija "ženske estetike" je namreč največkrat temeljila ravno na nežnem, rahločutnem slogu, uporabi pastelnih barvnih odtenkov, izbiri prizorov iz domačega življenja in podobno. Da se tovrstna konceptualizacija pripenja na že izpostavljeno poenostavljajoč, kot tudi že zdavnaj preživeti stereotip, najbrž ni potrebno posebej poudarjati. Vendar, ali ni navsezadnje ravno umetnik 'kot tak' (do nedavnega še skorajda izključno moškega spola), stereotipno (romantično) rahločuten?

Že avtoričina naslovitev razstave Sanje naprodaj izpostavlja komodifikacijo nekdaj še zadnjega pribežališča pred "umazano" vsakodnevno dejanskostjo. Umetnica v svoji prostorski postavitvi poustvarja intimno, zasebno sfero (še ena referenca več na nekdaj tipično žensko mesto). Osrednje mesto galerijskega prostora zaseda predvsem starinska, skorajda že pravljična postelja - ravno tako površina za umetničine intervencije. Dopolnjuje pa jo še obilica lebdečih vzglavnikov kot nekakšnih ilustracij frfotajočih sanjskih prizorov.

Ribičeva se v svojih delih resda poslužuje izredno senzibilnega izrazja, vendar v kontekstu naslovitve postavitve lahko le-to beremo tudi kot (strateško) zaostritev intimnega, individualnega teritorija v skorajda že idealizirano, vsekakor pa znova stereotipizirano podobo sanjskega sveta. V tem smislu seveda ni naključje, da je avtoričin izrazni način zelo blizu ilustraciji. Do skrajnosti privedena idealizacija pa že prestopa meje nedolžne pravljičnosti ter poudarja nekakšno tragiko obsesivne potrebo po sanjskih begih. Avtoričine upodobitve namreč niso mirne sanjske pokrajine počitka, vsaka idilična podoba globoko v sebi skriva dobršno mero zloveščosti, nekakšno podtalno grozljivost. Vendar to ni izključno groza komodificiranosti in spektakelskosti, četudi podobe očitno ciljajo v to smer (vsaka od njih je opremljena z etiketo, kjer so tudi zabeležene informacije za potencialnega kupca), to je groza neke precej bolj starodavne "prodanosti".

Avtoričini vzglavniki so kompleksna "ročna dela", sestavljena iz nešteto podrobnosti, ki izpričujejo dejstvo, da jih je nekdo preko dolgotrajnega procesa obsesivno dodeloval in jih skorajda več ni hotel spustiti iz rok. In predvsem na tem mestu se pripenja neka mera groze: to ni poblagovljena skrb, to je posesivna skrb, ki ne da dihati. Jo je torej mogoče interpretirati kot nekakšen rezultat sodobne radikalne poblagovljenosti, kot obrambo pred občutkom brezvrednosti, ki ga prinaša. Obramba, ki se ne more izpolniti/zadovoljiti pri videzu. Vendar se tega kljub temu vztrajno oklepa, da bi v svoji obsesiji morda uspela prikriti, da za videzom ni nikakršnega bistva.

Seveda sodobno vizualno nasilje v službi kapitala napada ravno sanje, napada naše najintimnejše teritorije, ki so teritoriji želje. V tem kontekstu je tako mogoče brati tudi avtoričino eksplicitno partikularizirano govorico, ki pa je hkrati očitno citatna in polna dobro znanih podob. Lepe, vitke vile, morske deklice, volkovi, dame z rdečimi ustnicami, škrati in druga groteskna bitja, so v končni fazi vsi lahko tudi nasilni vdiralci v našo podzavest, ki domišljiji zapovedujejo, kako bi bile sanje videti.

Kaja Kraner

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.