Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

(Igor Napast)

Mytyl in Tyltyl, Mirjana Šajinović in Matevž Biber - na poti za modro ptico

Ob odhajanju s premiere Modre ptice sem v foajeju ujela (retorično) vprašanje srednjeletnega gospoda: "A za ta tekst je človek dobil Nobelovo nagrado?!" Ne samo za ta tekst, seveda, a tudi zanj. Pravzaprav jo je dobil kmalu po sijajnih odmevih na prve uprizoritve prav te drame, za katero je sam menil, da je neuprizorljiva. Zakaj? Ker je verjel, da skrivnosti in prezrtih kvalitet, ki so ga zanimale, ni mogoče uprizarjati, saj bi "postavitev" odstrla tančico. A kajpak je izziv neuzprizorljivosti celo stoletje vztrajno mamil velika in manjša (gledališka, filmska, plesna) režiserska imena.

Kot je povedala na konferenci za medije pred premiero režiserka Ivana Djilas, je njeno tolmačenje temeljilo na dveh "adaptacijah": na adaptaciji besedila in na pretvorbi besednega materiala v gibalnega.

Vendar se žal zdi, da je mariborska Modra ptica pri obeh podvigih ostala nekje na pol poti. Besedilna adaptacija drame je očitno temeljila na predpostavki o preobloženosti in neuprizorljivosti celotnega besedila, manj pa na spraševanju o tem, kaj se je z besedilom v enem stoletju zgodilo. Zdi se, da je Maeterlinckovo upiranje stvarnosti povozila stvarnost sama. Nekateri znaki, ki so na začetku prejšnjega stoletja spadali v simbolistični arzenal, so zdaj del banalne vsakdanjosti. In iskanje in aktualistično poudarjanje prav tistega, kar je Maeterlinck "videl vnaprej" (mikrob, ki prodre izza enih od vrat, ki jih čuva Noč, nosi identifikacijski napis N1H1, lepo prosim), žal ne rezultira niti v realizmu, ki je že tako hud odmik od originalnih intenc, temveč v hudo popreproščeni, vulgarni didaktiki.

To odločitev za (napačne ali napačno poudarjene) dele besedila res milijo nekatere druge odločitve, brez dvoma gibalne (koreografijo Sonje Vukićević si bomo morda najbolj zapomnili po "slow motion" prizorih, ki se zdijo pravo sredstvo nerealizma) in glasbene (Boštjan Gombač ne pristaja na pravljico kot fantazmo, temveč mračen simptom), še bolj pa morda celovita scenska rešitev (Branko Hojnik ustvari težko osvojljivo vzpenjajočo se kovinsko pokrajino z vrati v drugi svet in iz njega). Tako dobimo v nekaj prizorih precej prepričljive "slike" (Maeterlinck sam drame ni razdelil na prizore, temveč slike), kakršna je recimo gibalno zanimiva in redkobesedna slika v deželi mrtvih. Da je mistični svet življenja po življenju in pred njim precej boljša podlaga za uprizoritev kot banalna aktualnost, dokazuje tudi "prolog" v Modro ptico, ki ga na izhodiščno mesto postavi domiselna in učinkovita režiserska premestitev dramsko sicer "desete slike". Čas, ki tiktakajoče spušča otroke na svet, sijajno diktira tempo in pomen, gledalec zlahka pade v ta prenatalni sen, a se že pri naslednji sliki žal prebudi in ostane nemiren do konca predstave. Odločitev, da bo igra glasna in naivna (ne le v grotesknih, temveč tudi v subtilnih deli), mu pri tem iskanju izgubljene polnosti gotovo ne pomaga, zastavljeno nalogo pa opravijo vsi igralci dobro.

Na vsaki konferenci za medije pred premierami v mariborski Drami je umetniški vodja povlekel tematsko rdečo nit sezone, in sicer intimne odnose z ozadji in pogoji, ki jih določajo. Umetniški vodje to pač počnejo, kombinacija naj bi osmislila selekcijo, kakšnega presežnega smisla pa takšne prisilne argumentacije ne poženejo. A se kdo spomni kakšnega dramskega dela, ki ne govori o odnosih z ozadji in pogoji? Kakorkoli, Modra ptica oziroma tokratni iskalci le-te niso prinesli prav presežnega epiloga sezone.

Petra Vidali

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.