Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Pridružite se nam
Spremljajte nas

Litera, Nova Znamenja 32, Maribor, 2010

"Mnogi pripovedujejo, kako je pisanje / poezije zapleteno, / mukotrpno, težaško opravilo. / Vse v enem kosu, / tok naj se ne pretrga, / Šalamun se zbuja sredi noči in šprica pesmi, / kot bi stiskal mozolje, / Transtr'mer piše vsak vsak dan le po kako vrstico, / eni ždijo dolge minute v naravi, / spet drugi imajo baje računalniške programe / za sonete in druge / tradicionalne pesniške oblike," zapiše Anja Golob v pesmi s pomenljivim naslovom Nič takega pesem, pesmi, v kateri spregovori o svojem ustvarjalnem aktu, ko "pesmi pridejo, pridejo (kot) zaporedja besed, ki dovolj dobro zvenijo". Anja Golob se v svojem pesniškem prvencu najbolj zanaša na notranji tok besed, ki jih sproži zunanji vzgib (železniška postaja, letališče, gledališče, mama, brat, morje, otroštvo, obisk knjigarne...), verzi se nanizajo kot pršenje tako spominskih reminiscenc kot hipnih asociacij, kar seveda spominja na (post)modernizem, na dramaturgijo paradoksov in obratov, na to, "da stranski enoti dveh množic izničita svoj presek", v katerem "vse je treba tvegati, / saj niti ni mogoče, misliti ne".

In prav v zadnjem navedku se skriva način njenega "pletenja poezije", v kateri prepleta tako linearno Zupanovo naracijo kot šalamunovsko lucidnost. Ob vprašanju, kako njene pesmi sploh nastanejo, pesnica odgovarja, da pisanje ni nič "takega niti drastičnega", da jo zgolj "presenetijo zaporedja besed, / ki se ena drugi lepo prilegajo", pesnica torej potihem računa tako na melodični kot semantični refleks verza, v katerem razbiramo tudi čarnost gledališke iluzije. Ne smemo namreč pozabiti, da je Anja Golob predvsem gledališka kritičarka in dramaturginja, zato sem imel marsikdaj vtis, da kratkomalo sedi v zatemnjenem parterju ter si hlastno skicira dogajanje na prizorišču, ki je en sam nepredvidljiv kolaž med comedio dell' arte in grotesko.

Zbirka je razdeljena na tri razdelke: Znotraj, Med in Zunaj. Trije krajevni prislovi določajo topos njene poezije in sveta, ki ga upesnjuje kot danost, vredno, da "pretočimo čas vsakega od nas skozi / poljubov globino ali / svetlobo /.../ (ali) raztreščimo čas preko neba v prah". Gre torej za absolutno priseganje na voljo po svobodi, ki je tudi "gosta mreža bolečine, skozi katero je treba presejati bisere", bolečine, ki zapeče tako ob jutranjem prebujenju kot pri erotičnem dotikanju, bolečine, ki je lahko tudi prisanjana, a ne zato, da bi bolj bolela, temveč da bi razgaljala. In poezija Anje Golob je taka: pesnica skuša brez predsodkov in prestopov potovati na relaciji znotraj-med-zunaj, torej po daljici, na kateri, kot sama pravi "jaz segam vase in se obračam / odznotraj navzven / kar je izdano / je zunaj je tuje - / a sliši se le to / kar je izdano / drugo umolkne zakrkne / in vate odmre". In prav ob tej preobrazbi "ji pride" pesem, za katero pravi Mladen Dolar v spremni besedi, da "obenem prenaša in tvega, zapeljuje, nagovarja, izziva, terja, v paralizi najde svojo moč, otrpli jezik in onemeli glas napravi za gonilo poezije, njen subjekt ter v (svoji) nemožnosti najde svoje orožje".

Pesniški prvenec Anje Golob je knjiga sveže in pogumne poezije (ne vem, čemu sta priobčeni dve pesmi v angleščini brez prevoda), knjiga, v kateri pesnica ne meče vrat s tečajev od zunaj do znotraj, saj se zaveda, da si le vzdržema, torej "počasi zamenjaš veno za aorto"; prostori se torej zlijejo v nov (meta)fizikus, potovanje se "prelevi v plavanje nazaj", poezija, vsaj ta v pričujoči knjigi, pa ostaja kot "seme, ki tiho čaka svoje jajčece". Vsekakor knjiga, ki ne sme ostati spregledana.

Milan Vincetič

Pošlji na Twitter:

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.