V zadnjem času sem naletela na nenavadno veliko ikon Martina Krpana. Njegove likovne upodobitve opažam na prehranskih izdelkih, njegov lik je v grbu občine Pivka; po njem se imenujejo navadne in športne trgovine, gostilne, fitnes klubi, družbe za davčno svetovanje, zavodi za turizem, kulturo in ekologijo, lovske družine, moški pevski zbori, osnovne šole in vrtci; turistične agencije ponujajo izlete po poteh Martina Krpana; imamo opise poti po Krpanovi deželi Notranjski; maratone in pohode, ki potekajo prav tam; tekmovanje za najmočnejšega Slovenca Martin Krpan; celo desetletje, tja do osamosvojitve, je delovala glasbena skupina z njegovim imenom... V Cankarjevem domu in SiTi Teatru v Ljubljani že nekaj časa igrata predstavi, posvečeni sodobnim Martinom Krpanom. V njih je Krpan tarča naših ambivalentnih občutij do nacionalne samozavesti ter do prepričanosti o svojih sposobnostih in zavezanosti resnici. Npr. igralec Pavle Ravnohrib kot Krpan ter glasbenik Boštjan Gombač se prepričljivo transformirata v odlični priredbi Martin in Gregor: od junaka do bedaka; prvi v predmet očrnjevanja, norčevanja in zaostalosti, drugi v mladega, oholega, žaljivega častihlepneža. V predstavi Krpan vs. Brdavs pa se Tomo Tomšič in Andrej Murenc poskušata igrati z nacionalnimi stereotipi Slovenca in Bosanca ob srečanju na Dunaju, ki se konča v alkoholni omami nacionalistične "folie a deux". Tudi izven gledališča so nekatere fraze iz Levstikovega dela postale ponarodele metafore in se pogosto uporabljajo ter zlorabljajo v javnem govoru, še zlasti v političnem teatru ("pozdravi mater županjo", "minister Gregor pa nič").

Nacionalni mit, ki je preživel več državnih ureditev

Martin Krpan je očitno literarni junak, ki je kot nacionalni mit preživel več državnih ureditev, bil metafora za mednarodne odnose Slovencev s tujino, že od osamosvojitve Slovenije pa je tudi junak krpanomanskih promocij kulturne in naravne dediščine države. Martin Krpan je več kot stoletje in pol od svojega nastanka še vedno hudo ljudski junak. Iz tega zimzelenega literarnega dela v vsakdanjem življenju uporabljamo Krpanove nazorne izreke ter prispodobe, zlasti ko pojasnjujemo svoje razmerje s svetom ("če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj"), ko izražamo svojo moč ("majhno kljuse, velika moč"; kri izpod nohtov šprica"; "krpan", dvojni mestni avtobus), se kleno sklicujemo na zdravo kmečko pamet in realna pričakovanja ("bolje drži ga, kakor lovi ga"), pridušamo zoper pravdarstvo ("lipova pravda") ali nespametno trobezljanje ("eno žaltavo razdreti", "prazne besede razdirati"). Mit Martina Krpana navdihuje stvarnost in stvarnost navdihuje mit.

Ob vseh teh rabah Martina Krpana pa ga bomo morda odslej mislili tudi kot preudarnega diplomata in strateškega vojščaka. Razsežnosti teh primerjav nam ponuja knjiga dr. Milana Jazbeca, profesorja vojaške diplomacije in zunanjih odnosov EU ter diplomata z Ministrstva za zunanje zadeve, ki mu je to delo že petnajsta knjiga in deveta o diplomaciji. Avtor nas esejistično domiselno seznani s pogajalskimi in diplomatskimi veščinami ter s tehnikami in okoliščinami bojevanja, ki jih primerja z Levstikovim literarnim likom. V prilogi knjige so še angleški povzetek, povest Martin Krpan z Vrha brez ilustracij, da si bralec uporabljene citate lahko sproti ogleduje tako v interpretaciji kot v izvirnem besedilu ter bibliografija Levstikovega Martina Krpana. Ilustracije so delo akademskega slikarja Petra Ciuhe. Knjiga je bila zasnovana ob stopetdeseti obletnici prve objave, izšla pa je leto dni pozneje.

Ob besedilni analizi povesti spoznamo dodatne sporočevalne namene in družbene okoliščine oziroma duh časa, spričo katerih v Krpanu zaslutimo zgled uspešnega diplomata in vojščaka. Izzivalna trditev, še zlasti zato, ker po besedah pisca ene od spremnih besed, dr. Franceta Bučarja, naša diplomacija neke posebne moči še nima oziroma jo bo šele morala odkriti. S tem sicer ne odreka slovenski diplomaciji poznavanja diplomatske tehnike, ki se jo da naučiti, pač pa se njegova pripomba nanaša bolj na pomanjkanje duhovne podlage diplomacije. Zato je Martin Krpan poosebljenje ljudske diplomacije, smisla za stvarnost ter zdravega razuma, svojevrstne diplomatske spretnosti v povezavi z izjemno fizično močjo.

Realist, ki se upa preizkusiti tudi onkraj lastnega miselnega in dejanskega sveta

Diplomat Martin Krpan je imel na voljo samo besede. Nič drugega, nobenega drugega pripomočka, s katerim bi si lahko pomagal prepričati neprepričane, da sprejmejo njegovo stališče, in že prepričane, da ga spremenijo. Le z besedami si je na dunajskem dvoru in ob prvem slučajnem srečanju s cesarjem utiral pot do uspeha in ugleda. Levstikova povest nima dokončno določljivih mej prostora in časa. Ne vemo, kje je bil Vrh pri Sveti Trojici, le domnevamo lahko, da je okvir celotne povesti postavljen v obdobje približno dveh let, Krpanovo bivanje na dvoru pa je trajalo kakšna dva meseca. Toda Martin Krpan je, kljub svojemu kmečkemu poreklu, ki se ga nikoli ni sramoval, obvladal protokol formalnega obnašanja in govorjenja, kamor sodijo tudi druge odlike diplomatov: laskanje oz. všečno in ljubeznivo obnašanje ter govorjenje, spretnost v veščini pogajanja, hladnokrvnost, iznajdljivost, previdnost, pogum, takt, samoobvladanost, samozavest, sproščenost, prijaznost, posrednost v delikatnih situacijah ter neposrednost v polemičnem vzdušju, strateško načrtovanje, izbira sredstev za spopad, poznavanje svoje dežele, modrost, ki bi jo danes imenovali čustvena inteligenca, dober spomin. Krpanove značajske poteze in izkušnje so ga naredile realista, ki se upa preizkusiti tudi onkraj lastnega miselnega in dejanskega sveta. Svoj ugled si je gradil s fizično in govorniško močjo ter s svojimi dejanji, zaradi česar je zbujal tudi zavist in nevoščljivost ter kar zijal, ker so se mu dvorne spletke cesarskega zakulisja zdele tako grobe.

Vojščak Martin Krpan se ni pustil psihološko ustrahovati od Brdavsa, ampak ga najprej ob zbrani in mirni drži retorično premikastil, nato pa bliskovito in nepričakovano za vse prisotne premagal ter usmrtil. Martin Krpan je prišel, videl, zmagal in odšel, saj na koncu boja ni mislil na čast in slavo, ampak na dom. Tekmečeve prednosti je obrnil sebi v prid, svoje pomanjkljivosti in netipičnost pa prav tako. Pri poplačilu njegovega dela se je na dvoru nekoliko zataknilo in zabelilo z zamerami podcenjujoče cesarice, ki ji je posekal lipo, da si je izdelal obrambni kij. Plačilo za njegovo zmago in pogoji uporabe nagrade kažejo na dvoličen odnos dvora do običajnega človeka, toda Krpan, ki je vse to dojel in spoznal, je tudi hitro in odločno reagiral, ko je razkrinkal naročnikovo nehvaležnost. S tem je dvakratno zmagal: na bojnem polju in dvornem parketu. Nauk tega dela povesti je, da se morajo vsi tudi sami do določene mere pobrigati, da kaj izpulijo gosposki iz rok.

Milan Jazbec ugotavlja, da so nekatere Krpanove diplomatske poteze vredne posnemanja tudi v sodobni diplomaciji, simbolika povesti, ne glede na njene različne zgodovinske in literarne interpretacije, pa je blizu tudi načelom okoljskega in družbenega trajnostnega razvoja. Vsekakor pa raziskovalni eseji, razvrščeni po motiviki diplomatskih in vojaških veščin nevsiljivo in humorno popeljejo bralca k razumevanju temeljnih pojmov diplomacije in vojskovanja. Primerjava lika diplomata z določenimi osebnostnimi lastnostmi, opredeljenimi nalogami, psihološkimi zahtevami in državniško odgovornostjo z literarnim mitološkim likom Martina Krpana pa je, po besedah dr. Helge Glušič, poučna prispodoba o modrosti diplomatskega sporazumevanja in razreševanja sporov, če je le mogoče brez kija in mesarice.