Natisni
Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

MAG. ROMAN VODEB, TEORETSKI PSIHOTERAPEVT

Vsak družbeni trenutek ima svoje norosti, ki jih zagrešijo ljudje, a se jih ne zavedajo. Tudi pomislijo ne, da bi bilo z njimi kaj narobe. Tako je bilo in tako bo. Različne družbene norosti so se doslej vtihotapile v vsako družbeno skupnost v vseh zgodovinskih obdobjih. Stari Grki so bili transparentno nori na svoj način - npr. v kontekstu pederastije in pedofilije kot nečesa normalnega. V srednjem veku je dominirala krščanska norost v kontekstu inkvizicije. Nemci so bili v času nacizma domala kolektivno nori in so nasedli Hitlerju ter nacistični ideologiji - verjeli so, da so nadnarod. V objemu te norosti so zagrešili toliko in takšne zločine, da je domala neverjetno, kako nori so lahko ljudje in kaj vse so sposobni zagrešiti.

Slovenci kot nacija doslej nismo imeli kakšnih izrazitih norosti in sleposti - no, tudi blesteli nismo na račun kakšnih pametnih odločitev. Morda je še najpametnejša nacionalna odločitev v vsej slovenski zgodovini ta, da smo se odcepili od Jugoslavije: v primernem trenutku smo bili kar trezni in razumni ter celo odločni, kar nas kot nacijo nikoli ni posebej odlikovalo. To, da smo se med prvimi vzhodnoevropskimi nacijami odločili za vnovični kapitalizem, sicer ne moremo šteti za kakšno posebno vrlino, kar šele sedaj vidimo. Kapitalizem v sebi nosi toliko krutosti in neetičnosti, da si ne moremo šteti v čast, da smo nasedli tej novodobni nujnosti. No, pa saj nismo bili edini. Kakšne alternative pa tudi (še) ni bilo. Storilnostno pogojeni in k užitku hlepeči nacionalni karakter je opravil svoje in neizbežno je bilo, da smo nasedli fasadi obetajočega, a pričakovano kruto-divjega kapitalizma.

Je pa zanimivo, da smo Slovenci dejansko bili eni prvih med socialističnimi državami, ki smo uvideli, da tako (socialistično) ne gre več naprej. Toda vse te vrline nam dosti ne pomagajo, da ne bi nasedali kakšnim drugim trendom raznih mini in maksi norosti sodobnega časa in tega kruto-divjega kapitalizma - zaradi kroničnega deloholizma družinsko življenje marsikaterega Slovenca in Slovenke spominja na sprint. Med slovenskimi deloholiki so tudi takšni, ki šele ob vnukih spoznajo, da so bili nekoč tudi njihovi sinovi in hčere otroci. Medtem ko se je zdelo logično, da kapitalizem s seboj nosi tudi razlike med bogatimi in revnimi, se šele sedaj zavedamo, da vendarle ni tako logično, še manj etično, da ima nekdo 500 evrov plače, drugi pa 20.000 evrov (dan pa je za vse enako dolg in mesec tudi). Čeprav se zdi nelogično, še manj pravično, da obstajajo takšne razlike v zaslužku (in bogastvu) med ljudmi, bi po drugi strani enačili kar vse povprek. Če je kaj noro in za zdrav razum nedojemljivo, je to, da se (v isti državi) nekateri kopajo v denarju in bogastvu, drugi se utapljajo v bedi in celo lakoti. In tej naši neznansko pametni Sloveniji se je zgodil natančno ta absurd. Po drugi strani se na račun načela enakosti absurdi kar vrstijo - kot da bi medsebojno tekmovali, kdo bo bolj nor. Pod krinko človekovih pravic in načela enakosti se otrokom jemlje temeljna pravica in zakonitost rase homo sapiens, torej da "mladič" (otrok) potrebuje (žensko) mater in (moškega) očeta - kot možnost ali celo kot alternativo se jim sedaj sistemsko nameščajo istospolni starši kot potencialni posvojitelji. Tudi nasilje bi Slovenci radi čez noč (prav tako z novo družinsko zakonodajo) izkoreninili in v ta paket nenasilja vključujejo tudi neprimernost vzgojnih klofut, ki so iz čisto drugega konceptualnega polja.

Še (naj)bolj transparentna norost, ki je zaznamovala Slovenijo ravno v času osamosvajanja, je feminizem. Ta dvorezna družbena ideologija zveni izjemno etično, saj temelji na ideji, da naj bi bila spola enaka, enakovredna in enakopravna, da ne bi smelo obstajati nobenih družbenih razlik, ki izhajajo iz razlik med spoloma. Na tej točki se seveda zalomi, in to na dolgi (družbeni) rok. Ne gre samo za to, da je ta ideološki kontekst spolzek. Mnogi v feminizmu zaznavamo določeno norost, ki bi se ji lahko odrekli - bolje rečeno: v imenu družbenega napredka bi se ji celo morali odreči. Ne gre samo za to, da spola v resnici nista enaka - spola morati biti različna in se ravno skozi različnost ujemajoče dopolnjevati. Le na tak način se lahko aritmetična sredina prijetnosti življenja v družbi dvigne na višjo raven. Dvigovanje tega nivoja pa je univerzalni trend. Ravno politiki so poklicani, da skušajo skozi zakonodajo dvigniti nivo prijetnosti življenja in sreče na višjo raven.

V časih, ko se od sodobne emancipirane ženske zahteva dobesedno vse - tudi tisto, česar s svojim naprezanjem in "rinjenjem" ne bi zmogel niti moški -, je neprimerno, nelogično, neetično in nesmiselno od te iste ženske zahtevati še vso feminilnost in nanjo vezano seksualnost, ki je nekoč zaznamovala domala vsako povprečno žensko (če pač ni podlegla sramu). Marsikaj se v strukturi ženske osebnosti izključuje - če mora ženska denimo v službi "hudiču puliti rep" in "riniti kot buldožer", je iluzorno pričakovati, da ne bi "hudiču pulila repa" in "rinila kot buldožer" tudi doma, "po"/v družini, "po"/v partnerskem razmerju. In če ima doma (še en) "buldožer", ki falično "rine", ker je pač moški, se v partnerskem razmerju hitro zalomi. Če zamižimo ne obe očesi in rečemo: okej, sodobni stil življenja je iz emancipirane ženske naredil "moškinjo", kaj potem...

No, na tej točki je treba povedati, da enačenje spolov s seboj nosi še kopico pasti. Otroci - dečki in deklice - ne morejo "prebaviti" tega enačenja spolov brez posledic. Otroci so tisti, ki na račun enačenja spolov znotraj primerne družine postanejo (najmanj) identitetno zbegani, če že ne temeljito (vzgojno) spotaknjeni. Ob sebi mnogi doživljajo falično mater in simbolno kastriranega očeta, ki se ga dečki niti ne bojijo več, deklice pa ga ne spoštujejo natančno zato, ker je kot moški simbolno kastriran. Le kako naj potem otrok normalno razreši Ojdipov kompleks in na koncu postane moralno razsoden, etičen in - če govorimo o dečku - še zdravo "testosteronsko" agresiven? Ob takšnem enačenju spolov je to nemogoče. Na žalost pa ni samo družina tista, ki onemogoča razvoj ženske feminilnosti in možate tekmovalnosti. Tukaj je še nori sistem - npr. šolski. Že na ravni osnovne šole, še bolj pa na ravni srednje, so največji aduti slovenske nacije, torej fantje, sistemsko (simbolno) kastrirani. "Pridne punce" postanejo odličnjakinje, ki imajo dovolj točk za vpis na razne elitne fakultete, v roku diplomirajo, opravijo enega ali dva magisterija, doktorat, se usidrajo v pomembnih službah, vmes pa odigrajo še ljubico svojemu (20 let starejšemu) šefu, direktorju ali profesorju. O srečni zaljubljenosti v kakšnega "zelenca" svojih let pa ne duha ne sluha. Novih rodov slovenskih alfa samcev ni več, (slovenski) sistem jih že v startu (simbolno) kastrira, na površje prihajajo povzpetniško-goljufivi mladi moški, ki nimajo čuta za moralno razsojanje, brez etične odgovornosti, brez zdrave "testosteronske" agresivnosti. Njihov Nadjaz je na psu na podoben način, kot je na psu feminilnost žensk - pa ne mladih, temveč bolj tistih, ki se najprej seksualno zdivjajo, po nekajletnem partnerskem življenju pa postanejo aseksualne in skrajno falične, torej poslovno uspešne, emancipirane "moškinje", ki jih nemalokrat zaznamuje tudi pogojevalna ljubezen do otrok, bodočih (patetičnih) narcisov in (brezsrčnih) deloholikov. Zagata je domala popolna.

Dokler ne bomo dojeli, da spola nista enaka in da se psihično razlikujejo že ("neukrotljivi") mladci in ("pridne") mladenke, se nam slabo piše. Namesto "Urada enakih možnosti" bi morali ustanoviti "Urad različnih možnosti" ali pa "Urada za razlikovanje med spoloma", v katerem ne bi smel manjkati oddelek za razlikovanje srednješolcev po spolu. To, da je nekaj naravnega, da obstajajo "pridne punce" in "neukrotljivi fantje", bi se morali naučiti najprej uradniki oziroma ideologi ministrstva za šolstvo in šport ter Zavod za šolstvo, potem pa tudi srednješolski profesorji. Če se to ne bo zgodilo - če ne bomo tolerantni do "neukrotljivih" srednješolskih fantov -, bomo zavozili, torej simbolno kastrirali številne rodove moških, ki bi nas lahko popeljali iz različnih družbenih in gospodarskih zagat. Moški so tisti, ki lahko in morajo "poriniti", in to takrat, ko je treba in ko to od njih terja etični imperativ. Koncept koitusa, torej spolne združitve, je vselej bil in vselej bo takšen, kot je, kot ga diktirajo razlike v genitalijah. "Riniti" morajo moški in tudi vest jih mora peči, če "rinejo" neetično in neodgovorno. Če se to ne bo zgodilo, se nam obeta civilizacijski kolaps in (pro)feministična ultraliberalna Slovenija bo v tako koncipirano krizo (v)stopila par korakov pred ostalimi.

(Reuters)

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.

Število glasov: 40
Povprečna ocena: 3,6

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.