Datum: 27.10.2009 -
Stran: REPORTAŽE, LJUDJE
Gremo v Piran, Piran
Sto let spominov na piranski trolejbus
 (Kristina Menih) Priložnostna razglednica s piranskim trolejbusom iz leta 1909
Ob vzpostavitvi ozkotirne železniške proge Parenzane, od leta 1902 povezujoče kraje in mesta med Trstom in Porečem, so bili Pirančani izigrani. Vlak do Pirana namreč zaradi težkih terenskih razmer ni mogel voziti in domačini so ostali praznih rok. Vozovi že dolgo niso zadoščali vsem potrebam, za povrh pa piranski občinski svet s cesarskega Dunaja ni in ni dočakal dovoljenja za postavitev tramvajske proge. Pa so mestni možje staknili glave in na lastno pest v Nemčiji naročili "breztirno električno železnico". Nabavili so tri vozila in menda tudi eno prikolico, ki jih je poganjal enosmerni tok z napetostjo okoli 500 V. Prva vožnja z novim prevoznim sredstvom na električni pogon brez tračnic je 24. oktobra 1909 Piran povezala s takratno Sv. Lucijo (današnjo Lucijo). Od kod Pirančanom v tistem času elektrika? Iz termoelektrarne, postavljene v tedanjih "škverih", manjših ladjedelnicah Francesca Appolonia na Bernardinu, se podučimo iz mestne kronike.
Skozi včeraj v danes
Takšne gneče, kot je bila na piranski pošti minulo soboto, 24. oktobra, uslužbenci ne pomnijo. Botrovali so ji reprodukcija razglednice s piranskim trolejbusom iz leta 1909, ki je kar klicala po priložnostnem žigu in priložnostni znamki s trolejbusom na njej. Natanko sto let kasneje so namreč na piranskem Tartinijevem trgu počastili prvo trolejbusno vožnjo v teh krajih. Pobuda za izdajo znamke je prišla iz Filatelistično-numizmatičnega društva Piran. "Sprva je Pošta Slovenije našo pobudo zavrnila, saj naj bi bil imel prednost ljubljanski trolejbus. A ta je star šele devetinštirideset let. Na koncu je na račun naše peticije in številnih pisem podpore Pošta Slovenije le pristala, in znamka s staro fotografijo in vrisanim, povečanim trolejbusom je sedaj tu," je zadovoljen Mitja Jančar, predsednik omenjenega društva.
"Trolejbus v Piranu je logično nadaljevanje dogajanja v Istri konec 19. stoletja, ko so ti kraji beležili zelo živahen razcvet. Prvega aprila 1902 je vlak prvič zapeljal med Trstom in Bujami, do konca leta pa so Parenzano dogradili do Poreča. Parenzana je sicer nedokončan projekt železniške proge, ki bi morala potekati do Kanfanarja," začenja zgodovinsko pripoved raziskovalec Slobodan Simič Sime. Konec 19. stoletja je bil Piran v izrednem vzponu: mesto se je širilo, z močnimi blagovnimi tokovi pa so se v jedru naseljevali mnogi prišleki. Piran je bil takrat eno največjih istrskih mest, s svojimi 12.000 prebivalci je bil celo večji od Kopra, pripoveduje Simič. Tako veliko mesto je seveda potrebovalo ogromno obrtnikov, trgovcev in blaga. A kaj ko prometne povezave niso sledile napredku: v cvetoči Piran so se po prašnati in luknjasti makadamski cesti še vedno peš valile množice delavcev, drugi so jahali na konjih, tretji pa so se vozili z vprežnimi vozovi, zato so bile nujno potrebne sodobne rešitve. Takoj ko je postalo jasno, da v mesto vlak "parenzaner" ne bo mogel voziti, so iznajdljivi Pirančani že leta 1902 na Dunaj poslali pismo z željo po vzpostavitvi tramvajske povezave. Avstroogrski birokratski aparat pa je bil še počasnejši od sodobnega. Tako dolgo so uradniki premlevali in mencali z izdajo državnega dovoljenja, da so se piranski veljaki znašli po svoje. Smelo so se odločili za trolejbus, saj zanj državno dovoljenje ni bilo potrebno. "Piranski trolejbus je bil prvi na naših tleh, prvi na Balkanu in med prvimi desetimi na svetu. Prvi res uporaben trolejbus je zapeljal 1901. leta v bližini Dresdna, piranski pa osem let kasneje. Imel je trda, polna kolesa, vozil pa je s pomočjo električnega toka. Ker je tod vedno pihala burja in je bila pot za povrh vedno polna konjskih vpreg, boškarinov (tipičnega istrskega goveda, op. p.) in muš, se za piranski trolejbus nikoli ni vedelo, kdaj bo dejansko prispel v Piran. Enkrat je zapihal veter in snel električni kabel, da ga je moral voznik ročno namestiti nazaj, drugič je zaradi izogibanja bogvekateri volovski vpregi zapeljal preveč v levo in spet se je snel kabel, povrh proga ni imela nekih formalnih postajališč, ampak je voznik ustavljal, kjer so potniki pač želeli vstopiti ali izstopiti. Skratka: približno pet kilometrov dolga vožnja od Pirana do Lucije je lahko trajala tudi pol dneva," slikovito pripoveduje Simič. Priložnostna razglednica ob 100. obletnici piranskega trolejbusa je nastala prav na osnovi avtentične razglednice iz njegove bogate zbirke. Žal po doslej znanih podatkih ni ohranjen noben kos tega trolejbusa. "Vsaj sam ne vem niti, kje so končali trolejbusni vagoni, prepričan pa sem, da bi temeljita raziskava še marsikaj odkrila."
Dunajski paradoks
Po devetih letih čakanja je 11. septembra 1911 v Piran z Dunaja končno prispelo pismo s koncesijo za postavitev tramvajske proge. Cesar Franc Jožef je bil očitno strašanski optimist, saj je Pirančanom koncesijo podelil kar do leta 1970. Naveličani nenehnih težav s trolejbusom so se Pirančani takoj odločili za tramvaj. Trolejbus je na svojo zadnjo vožnjo zapeljal 19. julija 1912, že dan kasneje, 20. julija 1912, pa je iz Pirana zapeljal tramvaj. Tudi ta je vozil "na elektriko", zato so za napajanje uporabili kar obstoječe trolejbusne drogove. Leta so tekla, avstroogrsko monarhijo je vzel hudič, piranski tramvaj so tedanje oblasti ukinile 31. avgusta 1953. Bojda zato, ker ni bil več konkurenčen tedanjim sodobnim avtobusnim prevozom. Tudi termoelektrarno so zaprli, piranski škveri pa so začeli nezadržno propadati.
 (Kristina Menih) Slobodan Simič Sime
KRISTINA MENIH
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|
Ste bili priča dogodku?
Da
