Ko to pišem, imam odprto sijajno teološko knjigo Helmuta Blatta Nicht gegen Fleisch und Blut (Ne proti krvi in mesu, Efežanom 6,12). To je biblična študija o bistvu in delovanju satanskih moči. To je tema, ki se je danes bolj ali manj izogibljejo skoraj vse cerkve, ker se boje posmeha iz klopi sicer že tako zarjavelega razsvetljenstva in ateizma 19. stoletja. Imenovanje Aleša Guliča za direktorja Urada za verske skupnosti pri slovenski vladi je temo satana in satanizma obudila v novo publicistično življenje, kar ni slabo. Katoliška reakcija na to imenovanje je nasedla zunanjemu videzu in tako pokazala, da v tej hiši niso več sposobni ločevati zunanjega od notranjega. Imeti koga za satanista zato, ker si je nekoč oblekel majico s sicer prismuknjenim napisom Satan's Brothers (Satanovi bratje), je, zelo blago rečeno, hudo naivno.

Kdor se je kdaj resneje ukvarjal s teološkimi pogledi na obstoj in delovanje Božjega nasprotnika, kar je pomen besede "satan", ta ve, da to padlo ustvarjeno bitje nepredstavljive moči in inteligence pri svojem delovanju uporablja tri osnovne strategije. Najprej je tu strategija načelnega priznavanja svojega obstoja, a v popačeni obliki, pri čemer predvsem uporablja cerkve, ki so se oddaljile od evangelija in tako pridigajo, kolikor to sploh še delajo, prej Jurčičevo karikaturo hudiča, ki ga je Krjavelj presekal na pol, kakor pa resnično duhovno stvarnost osebnega zla. Sledi strategija skrivanja in zanikovanja lastnega obstoja in delovanja, pri čemer uporablja hudič nekatere humanistične in totalitarne ideologije, kakor francosko svobodomiselstvo in nemški marksistični komunizem. Tretja strategija pa je neposredno razkazovanje svoje prisotnosti in svojih moči, pri čemer uporablja razne satanistične cerkve, združenja, klube in posameznike, ki jih tako imenujemo in se zvečine tudi sami imenujejo "sataniste".

Kakor imamo tri načine, kako se Satan skriva ali razkriva ljudem, tako imamo tudi tri vrste satanistov, ki bi jih lahko načelno označil takole: satanist v talarju, ki pridiga karikiranega hudiča, ker tudi sicer pridiga ponarejen evangelij; satanist v civilni obliki, ki kot ideolog, šolnik, publicist, kulturnik itd. zanikuje obstoj hudiča, ker tudi sicer zanikuje obstoj transcendentalnega sveta, tako tudi človekove duše, Boga v nebesih in njegov regiment, posledično pa tudi hudiča in njegovih padlih angelov, demonov; in satanist v obrednem ogrinjalu in z znamenji Satanovega kulta, ki obstoj Satana ne le priznava, ampak ga celo postavlja na mesto, ki sicer pripada Bogu, ga časti in mu žrtvuje, od zaklane mačke v milejši obliki do umorjenega otroka v hujši obliki, do kakršne na srečo na Slovenskem še ni prišlo. Kdor sodi po zunanjosti in čisti posode od zunaj in od zunaj beli grobove, kakor je Jezus očital farizejem, tedanjim in nič manj današnjim, ta bo za najbolj nevarnega satanista imel kajpada tistega, ki se sam za to ima, to javno razkazuje in oznanja. Najmanj pozoren pa bo sodobni farizej na satanista v duhovniškem talarju katere od današnjih množičnih, iz konstantinovske prepletenosti med cesarstvom in cerkvijo nastalih zgodovinskih cerkva. A kakor je bil v času bojev med nemško in partizansko vojsko na Slovenskem najmanj nevaren nacistični nasprotnik, ki je z vsemi znamenji javno in očitno kazal, kdo je, najbolj pa potaknjenec, imenovan tudi "raztrganec", ki ga je okupatorska oblast kot lažnega partizana skušala vtihotapiti v partizanske vrste, da je od tam pošiljal pomembne informacije in tako ogrožal življenje tisočev ljudi, tako je tudi satanist v talarju bistveno bolj nevaren od očitnega satanista, ki svojega napačnega kulta ne prikriva.

In zdaj lahko zapišem besedo o primeru "Gulič". Kajpada obstaja vprašanje, ali je bilo zelo primerno imenovati za direktorja Urada za verske skupnosti človeka, ki se ima za ateista, ob tem pa se še občasno krasi z znamenji, ki ne razodevajo ravno ateizma, ampak kult Božjega in tako tudi človekovega nasprotnika, hudiča. Ne smemo pa pozabiti: ta urad ni samoupravno telo verskih skupnosti in cerkva v Sloveniji, ni njihovo predstavništvo pri vladi, ampak je vladni administrativni organ, ki je preostanek nekdanje Komisije za verska vprašanja pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva, je torej recidiv prejšnjega nedemokratičnega režima. Razumeti moramo, da je z vidika laicistične države ateist najbolj ustrezen kandidat za tako službo, saj se zdi do vseh verstev enako oddaljen in tako do njih nevtralen in zato tudi lažje do vseh pravičen. Ta račun pa se ne izide v prid resnici. Ateizem namreč ni nevtralen in enako pravičen do vseh verstev, ker je sam vera. Ateizem se ima za znanstveno utemeljen svetovni nazor. Če tako, potem bi moral za svoje trditve predložiti dokaze. Teh seveda nima, kakor jih tudi verujoči nima. Nazor pa, ki nima dokazov, se lahko nasloni le na vero in tako je tudi ateizem nujno vera, le da vera v nekaj neobstoječega, kar kaže že grški prefiks pred grško besedo "teizem", ki pomeni vero v Boga. S tem nikakor ne želim postavljati razodete vere v Boga in demonsko navdihnjene vere v neobstoj Boga na isto raven, saj vsa dejstva sveta in življenja govorijo v prid razodeti veri, kakor tudi vsa zgodovinska dejstva govorijo o demonskem poreklu ateistične vere in njenih strašnih posledicah za posameznika in človeštvo. Tako gospod Gulič, kar zadeva enako pravično obravnavanje vseh verskih skupnosti v Sloveniji, v osnovi ni v boljšem položaju kakor njegova katoliško verujoča predhodnika. To ne pomeni, da ne more biti pri svojem delu pravičen, pomeni le, da ta pravičnost ni avtomatično dana z domnevno nevtralnostjo njegovega svetovnega nazora.

Mogoče obstaja zoper Guličevo imenovanje kak stvaren argument. Njegove zamisli, po katerih Urad ne more biti pisarna zgolj najmočnejše cerkve v Sloveniji in da je treba spoštovati tudi ustavne pravice manjših in najmanjših cerkva in skupnosti, gotovo ni mogoče šteti med prepričljive argumente zoper njegovo imenovanje. In "satanistična" majica? Celo če bi gospod Gulič v resnici bil satanist, ne bi bil prvi in ne edini satanist na takem položaju. Kdor namreč ponareja evangelij in poleg Jezusa časti kot "posrednike" med Bogom in človekom še druge osebe (glej: 1 Tim 2,5!), kakor to delajo častilci Marije, angelov in "svetnikov", ta nima Boga za očeta, ampak, kakor Jezus sam govori v Janezovem evangeliju, ima hudiča za očeta, je torej, tudi če se tega ne zaveda, v njegovi službi, torej satanist.

Afera "Gulič" pa razodeva še eno dvoličnost velikih cerkva. Kristjani takega urada ne potrebujemo; kakor ne potrebujemo konkordata ali kakega drugega sporazuma na meddržavni ravni. Dovolj nam je svoboda verovanja, oznanjevanja in druženja v skupnem čaščenju živega Boga. Dovolj nam je splošen zakon o društvih, a niti teh zagotovil nujno ne potrebujemo. Prva Cerkev jih ni imela. Cerkev pa, ki ima sicer toliko hudega, in veliko tega je žal res, povedati o prejšnjem režimu, mirno sprejema ta preostanek starega režima in ima za krivično, če v njem ne more imeti avtomatično prvega mesta. Raje požre pravi namen take instance, namreč nadzor nad cerkvami, samo da ga lahko uporabi kot vir in instrument privilegijev v konkurenci z drugimi verstvi.

Dvoličnost pa kaže tudi slovenska kakor tudi vsaka druga vlada, ko se sicer sklicuje na ločenost cerkve in države, pozablja pa na še bolj potrebno ločenost vsakršnega satanizma, tako satanizma lažnih cerkva, lažiznanstvenega ateizma in tudi očitega satanizma, od države. Prvi korak v smeri te nujno potrebne ločenosti bi bila ukinitev Urada za verske skupnosti. Poštena zakonodajna rešitev v smislu pravne države bi morala biti dovolj.