Natisni
Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava

- Prilagodi pisavo

Ste bili priča dogodku?
Pošljite nam svojo plat zgodbe,
morebitne slike, videe...

Imate novico, zgodbo,
fotografijo?
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko

Robert Balen

Začetek šole nam v družini letos prinaša nekaj sprememb: zadnjega otroka v devetletki, novo srednješolko, drugo gimnazijko in prvo izkušnjo študija ter s tem selitev najstarejšega sina od doma.

Najmlajši otrok je iz prve generacije, ki je šla v šolo s šestimi. Nikakor se še po sedmih letih ni sprijaznil z dejstvom, da bi iskal v obiskovanju šole kak širši smisel, kaj šele v učenju. Je bister in radoveden otrok, a v glavnem ne na področju šolskega predmetnika. Zanimajo ga stvari, za katere v šolskem urniku ni prostora. V prvem razredu je jokal, ker so bili premalo na svežem zraku. Lani je zamenjal razred, ker se ni znal ubraniti nasilju med vrstniki. Zdaj je edino, kar si želi, da bi imel v poklicu opraviti z zemljo in naravo.

Druga hči je bila ves čas odličnjakinja in bo obiskovala štiriletno srednjo šolo, ki jo veseli. Komaj je čakala, da bo konec osnovne šole. Da bo šla iz province v mesto. (Sicer živimo v Kamniku.) In tudi zaradi vzdušja v razredu, ki ji ni bilo vzpodbudno. Ima svoje cilje in svoje življenjske ambicije, ki jim sledi. Sprememba bo verjetno v socializaciji na Ljubljano, v novem ritmu vstajanja, v nekaj več samostojnosti. A nas glede tega ne skrbi in ji zaupamo.

Prva hči nadaljuje v tretjem letniku gimnazije. Z njo imamo izkušnjo, da si v šoli zelo prizadeva, a nikakor ne doživi vzpodbudnega odziva, ki bi ji učenje naredilo smiselno. Zamenjala je že eno šolo, ker je zelo občutljiva za odnose in težko preživi ob poniževanjih s strani učiteljev. V šolo hodi iz nuje in v nekem iskanju smisla, ki se pa nikakor ne pojavi.

Najstarejši sin se seli iz domačih krajev. Našel je fakulteto, ki ga resnično veseli in mu je pisana na kožo. Veseli se, da si bo nabral znanja na področju, kjer uživa in se z njim ukvarja, kadar le najde priložnost. Prepričala ga je izjava, da vsi diplomanti šolo zapuščajo z zagotovljenim delom.

Bedna in odveč

Spominjam se vseh štirih, ko so bili še v obdobju pred šolo. Kako so bili radovedni, kako so bili vsestranski, kako jih je vse zanimalo. Kako radi so listali po knjigah in leksikonih in kako so videli smisel v vsem, kar smo jim pripovedovali. S kakšnim zanosom so se lotevali vsakega dnevnega opravila. In kako so komaj čakali, da se začne nov dan, ki bo prinesel spet kaj novega in zanimivega. Takrat sem jih videl kot uspešne bodoče študente, morda celo raziskovalce, izdatno podprte z domačimi vzpodbudami.

Takrat sem še razmišljal v kontekstu časa, v katerem sem tudi sam študiral. Študirali smo, ker smo si tako podaljšali mladost in razširili obzorja. Ker smo imeli ambicije, ki jih skoraj nič ni omejevalo. Ker smo lahko sanjali o prihodnosti neskončnih možnosti. V času dveh ciklov osnovne šole, spremembe političnega sistema in družbene preobrazbe zadnjih 15 let se je ta zanos razblinil. Šola je v izjavah otrok zdaj bedna, šola nima smisla, šola je odveč. Osnovna je sicer obvezna, naprej pa je vse skupaj ena sama muka brez jasnega cilja. Mlade zanima, koliko se kje zasluži. In vidijo, kako se do denarja pride (tudi in prej in več) brez izobrazbe. Najbogatejši sošolci imajo doma privatna podjetja, kjer jih vnaprej čakajo zaposlitve. Direktorji bodo brez kakšnega večjega šolskega naprezanja, denar jim bodo zagotavljale drugje pridobljene veščine in neke druge možnosti.

Kje je obtičala radovednost

Kaj je perspektiva naših otrok? Kje je optimizem, s katerim je še generacija njihovih staršev razmišljala o neskončnih možnostih? Ali služba takoj po srednji šoli in napredovanja ali študij in zagotovljena zaposlitev. Učenje je ves čas imelo neko perspektivo. Kaj pa danes?

Če pomislim najprej pri sebi, je povsem res, da skoraj nič ne uporabljam znanj, ki sem jih od srednje šole dalje zbiral po obveznem šolskem predmetniku. Uporabljam pa veščine, ki sem jih pridobil vzporedno ob obveznem učenju. Kaj je navsezadnje smisel tega, da otroke silimo k učenju? Dejstvo je, da šolsko znanje samo po sebi danes več ne zagotavlja ne zaposlitve ne osebne kariere.

Kje so se torej izgubile vrednote znanja? Kje je obtičala radovednost, ki je bila gonilo motiviranosti in želje po pridobivanju novih znanj? Kje tiči splošna nemotiviranost za učenje, ki jo podpiraj(m)o apatični učitelji, preobremenjeni starši in razvajena otročad?

Učenje je postalo dresura

Ko opazujem šolske predmetnike in se tudi poklicno ukvarjam s težavami, ki jih prinaša neuspeh v šoli, vidim skupno značilnost vseh šolskih predmetnikov: čim bolj se približati stotim odstotkom. S tem pritiskajo učitelji in veselo jih tudi starši posnemamo v svojih zahtevah do otrok. Čim manj napak, čim bolj dosledno in natančno ponoviti, kar je bilo posredovano kot norma. Učenje je postalo dresura, z jasno predpisanimi vajami, z natančnim urnikom vežbanja. Učenje je postalo delo, ki utruja in mori.

Pri učenju ni dovoljeno delati napak. Ni dovoljeno poskušati. Zlasti ne poskušati na svoj način. Učitelj je norma, kurikulum je norma, zakoni so norma. Normirana je snov, normirano je znanje, normirana je hrana. Normirani so prostori, normiran je čas, normirani so papirji, obrazci. Normirani so razredi in odnosi. Vse poteka po normativih, sicer so učitelji z vodstvom na čelu zelo nezadovoljni. Normiran je tudi prosti čas. Ni več časa za igro. Tudi za miselne igre ni več ne časa ne prostora.

Šola je postala rigiden prostor, kjer domujejo tatovi duha, tatovi svobode, tatovi ustvarjalnosti. V šoli ni dovoljeno delati napak!

Kako naj se pa učimo brez dovoljenja do napak? Kako naj preskušamo svoje sposobnosti in pridobivamo samozavest? Kako naj spoznavamo sami sebe? Kako naj bomo ustvarjalni?

Doma smo sklenili, da...

V šolo otroci morajo hoditi. Brez šole zanje ni prihodnosti. Kakšna bo ta prihodnost? Za kakšno prihodnost sploh pripravljamo svoje otroke? Še tega ne vemo, kako se bo končalo to leto in kaj nam prinaša prihodnje, kako naj vemo, kaj bo potrebno za preživetje čez deset, dvajset let? Družba postaja vedno bolj dinamična, treba je biti fleksibilen, se prilagajati spremembam, biti sposoben zamenjati en okvir za drugega, biti inovativen, iskati še neizhojene poti in nove načine razmišljanja. Poleg tega je treba ohranjati svoje zdravje in skrbeti za planet, saj nam sicer veščine in sposobnosti nič ne bodo pomagali. Ali je kaj od potreb, ki so nujne za preživetje na dolgi rok, zajetih v šolskih programih?

Ja, otroci v šolo morajo hoditi, ker sicer ne bo nič iz njih. Tako so nas učili in to je naše globoko prepričanje. In zdaj živimo v času vseživljenjskega učenja, kjer se je za obstanek treba učiti skozi vse življenje, LLL - lifelong learning. Pri vsem tem ne vidim ne ravnotežja ne logike. Tudi ne vem, kako naj uskladim, kar se v oko bijoče izključuje: potrebe po ustvarjalnosti in prožnosti kot nujne opremljenosti za prihodnost, in duhamornega zatiranja tega prek šolske dresure, podprte s strahovi staršev, da bodo ostali otroci neopremljeni za prihodnost.

Kakšna sporočila glede učenja in glede znanja posredujemo generacijam za nami s tako zgodljanimi pojmi in s svojim še bolj zgodljanim ravnanjem?

Pri nas doma letos otrokom ne bomo grenili življenja s šolskim delom. Vsaj ne z dodatnimi prisilami v smeri doseganja sto odstotkov. Sklenili smo, da se bomo raje igrali in zabavali. In ohranjali svoje še edino varno zavetje domačih navezanosti. Verjamemo namreč, da je to naložba, ki nikoli ne izgubi smisla.

DR. ALBERT MRGOLEMOŽ IN OČE ŠTIRIH OTROK, SISTEMSKI DRUŽINSKI TERAPEVT IN ŠOLSKI SVETOVALEC V ZAVODU VEZAL

DR. ALBERT MRGOLE

Ocena članka:

Za oceno članka kliknite na zvezdico.

Število glasov: 18
Povprečna ocena: 4,3

To povezavo uporabite, kadar želite vključiti povezavo do članka
na svojem blogu, forumu ali drugih spletnih straneh.