Datum: 18.2.2009 -
Stran: 7DNI
dvojec
Smrtno nevarna dosmrtnost
Ali dandanes lahko ima predsednik dosmrtni mandat?
Za sodobni svet je kar nekako sprevrženo izzvenel nedeljski referendum v Venezueli o dosmrtnem mandatu predsednika. Nihče sicer ne trdi, da bi to bil prav Hugo Chavez, ki si ga je izmislil, saj ga kaj lahko v prihodnosti odnese oziroma odstreli kak vojaški udar, toda sama zamisel, da lahko nekdo v imenu tistih, ki imajo trenutno volilno pravico, ne pa s privolenjem njihovih otrok ali vnukov, vlada do smrti, je skregana z osnovami demokracije.
Kdor je vsaj srednjih let, se gotovo spomni dosmrtnega predsedovanja Josipa Broza Tita, kar so "bratski narodi in narodnosti" SFRJ pospremili z bolj ali manj glasnim aplavzom, po njegovi smrti pa s solzami in sto tisočimi mrtvimi. Podobno se je kazalo na sosednjem Hrvaškem za časa Franja Tudjama, ki so mu nekateri prav tako hoteli podeliti vodenje države za veke vekomaj. Da o sedanjih afriških državah, kjer morajo ljudje glasovati ZA ali pa dobijo kroglo v tilnik, niti ne govorimo. Dati kateremukoli politiku, pa naj bo predsednik vlade ali države, dosmrtni mandat, je smrtno nevarno. Če malo brskamo po polpretekli zgodovini, si ga je kar sam predpisal sovjetski predsednik Josif Visarionovič Stalin. S takšno bianco menico je potem preganjal in moril vse politične nasprotnike, tako prave kot namišljene. Tudi njegovi sodobniki, pa naj je šlo za španskega diktatorja Franca ali pa južnoameriške samodržce, so ga pri tem zvesto posnemali.
Kaj ima vse to skupnega z devetim letom tretjega tisočletja našega štetja? Ogromno. Dosmrtno so izbrani, ne pa voljeni ali na referendumu potrjeni, le mnogi najvišji verski dostojanstveniki, toda naj mi bo oproščeno vera in politika imata le malo skupnega. Kajti demokracija je, pa četudi v svoji najbolj zaslepljeni obliki, v končni fazi še vedno volja ljudstva. Ustava, če jo to isto ljudstvo spremeni glede na trenutno evforijo ali pod pritiskom, pa v vsaki normalni državi ostaja temeljni pravni akt, ki ga je brez prisile diktatorjev ali diktata dnevne nezrele politike hudimano težko spreminjati.
Prav v lahkotnosti spreminjanja ustave se ločijo zrele demokracije od tistih komaj dozorelih ali diktatur. Če nekdo nepremišljeno sprevrača ustavo, ker se mu tako zahoče in ker je dobil na volitvah mandat, bodisi vladni bodisi predsedniški, s tem v 99 odstotkih primerov ne pomaga ljudstvu, ki ga je pred nekaj leti volilo. Pa naj gre pri tem za pred desetletjem izvoljenega Chaveza ali parlamentarno garnituro kake evroazijske države. Dobrih namenov v politiki ni. So predvsem osebni interesi.
Vojislav Bercko
|
|
|
Pošlji na Twitter:
|
|
|
Ste bili priča dogodku?
Da, vladni program stabilnosti in reform bo prepričal Bruselj
