Datum: 6.12.2008 -
Stran: POGLEDI
Primer Rupel
 DR. VESNA V. GODINA, SOCIALNA ANTROPOLOGINJA
22. novembra, takoj po prvi večerji nove Pahorjeve vlade, je Ali Žerdin v sobotni prilogi Dnevnika pisal o tem, kdo bo Judež, ki bo izdal Pahorja. In povedal je, da bo ta Judež sam Pahor. In čeprav je Pahor samemu sebi v Žerdinovi zgodbi dejal, da naj izdajo izvede hitro, verjetno niti Žerdin ni pričakoval, da bo Pahor to izpeljal tako rekoč takoj. In to s tem, ko je 27. novembra razglasil Rupla za svojega posebnega odposlanca za zunanjo politiko.
Reakcije so bile burne. Ne toliko uradne - vodje koalicijskih strank so namreč skušali stvar zminimalizirati - ampak neuradne in "ljudske". Ljudje, posebno tisti, ki so volili Pahorja kot alternativo Janševi vladi, Pahorjevo potezo razumejo kot izdajo. Kot nateg. In seveda obljubljajo, da Pahorja ne bodo volili nikoli več. Česar v resnici ne gre jemati preresno. Kajti ljudje si bodo v naslednjih štirih letih še vsaj nekaj stokrat premislili. Kar Pahor ve. To ga očitno ne skrbi. Njega skrbi nekaj drugega. Namreč Rupel. Neodpravljivi Rupel ga skrbi.
Rupel, ki je vsekakor fenomen. Fenomenalno je, kako se v vsaki vladi najde način, ki mu omogoča, da živi na veliki nogi. Na državne stroške. In to kljub pogosto očitnemu pomanjkanju strokovnosti in vsem fiaskom, ki jih s svojim delovanjem proizvaja. Tisti, ki ga vsaj na videz poznamo še iz predosamosvojene Slovenije, se bomo spomnili, da mu je dobro življenje uspevalo tudi v socializmu. Na ta račun so se v tistem času širile najrazličnejše "ljudske" govorice: od tistih, da mu takšno življenje zagotavlja pripadnost rdeči komunistični eliti, do tistih, da je to njegovo življenje povezano s tem, da je ameriški vohun. Skratka, Ruplov talent živeti dobro je že takrat postal "ljudsko blago", ki se ga je prosto po domišljiji nadgrajevalo v najrazličnejše smeri.
A pustimo preteklost. In se vrnimo v sedanjost. V Pahorjevo izdajalsko odločitev. Ter v njeno argumentacijo. Pahor je svojo odločitev utemeljil z izjemno koristnostjo Rupla in njegovega notesnika, v katerem so pomembne telefonske številke. In ne glede na to, da se ta utemeljitev zdi za lase privlečena, ji sama v nasprotju z drugimi verjamem. Z dodatkom: da namreč Pahor ni omenil tistih pravih telefonskih številk, zaradi katerih je Rupsi neodstavljiv in nepotonljiv. In ki, vsaj po mojem, nikakor niso tiste od veleposlanikov, veleposlaništev in vlad. Te številke namreč lahko Pahor kadarkoli dobi po povsem uradni poti. Za to ne potrebuje Rupla. Rupla potrebuje zaradi drugih reči. Drugih številk.
In te druge reči, vsaj po mojem, niso povezane s politiko. Vsaj ne s tisto vidno. Ampak so povezane z nevidnim poljem politike. S tistim poljem, ki ga poznajo le vpleteni, ki so za volivce nevidni. Celo neobstoječi. In ki jih predstavljajo centri moči. In elite. Ki seveda že zdavnaj, kot je povedal že Wright Mills, niso več zgolj in/ali predvsem politične elite. Ampak so predvsem ekonomske in vojaške elite. Gre za tiste elite, za katere vemo, da jih sestavlja približno odstotek svetovnega prebivalstva. Ta elita ima približno 40 odstotkov svetovnega bogastva. Njeni člani večinoma živijo v ZDA. To je tista elita, ki odloča o vsem. O tem, kako z revščino drugih postaja sama bolj in bolj bogata. Ali o tem, kako in kje začeti novo vojno, zato da bo še povečala svoje bogastvo. In svojo moč. Gre za tisto elito, ki obvladuje tako svetovno banko kot tudi mednarodni monetarni sklad. Gre torej za elito, katere interesi in odločitve resnično vodijo današnji svet. Od odločitev in interesov te elite so odvisna konkretna življenja vseh ljudi v današnjem svetu. Od njih je odvisno ne le to, ali bodo ljudje bogati. Ali revni. Ampak tudi to, če bodo ti isti ljudje sploh živi. Ta elita je povsem indiferentna do življenja drugih ljudi, do tako imenovanih "human costs". Njo zanima le njena moč. In njeno bogastvo. Ta elita seveda ni vidna. Le tu in tam kak njen pripadnik pokuka na dan. Kot se to že dogaja v Obamovi vladi. Gre torej za nevidno elito. Ki se skriva za vidnimi nosilci moči. Torej in predvsem političnimi vladami. Te morajo, če želijo preživeti kot vlade (pa tudi kot posamezniki), pristati na to, da so le marionete resnične elite moči. Če si njena marioneta, postaneš nepotonljiv. Če nisi, si morda celo že pokojni.
Kar po mojem mnenju seveda je povezano z Ruplovo ne glede na režim in politično opcijo dokazano nepotonljivostjo. In kar seveda je povezano tudi s Pahorjevim političnim prostorom. Vsaj tistim realno obstoječim. Ne namišljenim. Realno obstoječi politični prostor Pahorja namreč ni tisti, ki ga vidijo volivci. V tem prostoru obstajajo mejniki, ki nam, preprostim državljanom, niso vidni. In ki dejansko določajo realno politiko. Od teh določnic poznamo le nekatere. Na primer to, da v ekonomskem smislu Slovenija sploh ni več samostojna država. Ampak, kot je rekel že Mencinger, zgolj pokrajina Evropske unije. Vemo tudi, da v Sloveniji potekajo vsi procesi, s katerimi omenjena svetovna elita moči prevzema nadzor nad posamezno državo. V Sloveniji tako poteka združevanje v naddržavne ekonomske enote. Slovenija tako nima več ekonomskih meja in moči kot samostojna država. Slovenija tudi izvaja privatizacijo državnih podjetij. V Sloveniji stavijo na liberalno ekonomijo, na t. i. "svobodni trg". V Sloveniji se zmanjšuje državno zagotovljeno raven socialne in zdravstvene varnosti. Kar vse pomeni, da Slovenija pridno izvaja vse ukrepe, s katerimi se povečuje nevidna odvisnost od že omenjene elite oblasti. Slovenija zato le na videz sprejema odločitve o sami sebi sama. V resnici so te sprejete drugje. Kar, med drugim, kažejo neverjetni nasveti, da je treba tedensko delovno obvezo pri nas povečati na 65 ur dela. Ali, kot svetuje svetovna banka, odložiti odhod v pokoj za celih deset let. To so odločitve, ki dejansko krojijo našo prihodnost. Naša politična elita jih mora le izvajati. Nič drugega. To je njena funkcija. In njen manevrski prostor. To je manevrski prostor realne slovenske vladne politike. Realni Pahorjev prostor. In njegova moč. In kot kaže, se Pahor tega še kako zaveda.
In to je, se mi zdi, tisto, kar je resnični problem. Ne Pahor. In ne Rupel. Ta dva bosta odšla. Slej ko prej. A redukcija Slovenije na poligon interesov svetovne elite oblasti bo ostala. Tu poti nazaj ni. In to bi nas moralo skrbeti. To. Ne pa Rupel. In/ali Pahor.
Citat
Slovenija le na videz sprejema odločitve o sami sebi sama. V resnici so te sprejete drugje. Kar, med drugim, kažejo neverjetni nasveti, da je treba tedensko delovno obvezo pri nas povečati na 65 ur dela.
DR. VESNA V. GODINA, SOCIALNA ANTROPOLOGINJA
Ocena članka:
Za oceno članka kliknite na zvezdico.
Število glasov: 90
Povprečna ocena: 3,3
|
Natisni
Preberi
Pošlji po mailu
Dodaj med priljubljene
PDA / GSM povezava
- Prilagodi pisavo
Ste bili priča dogodku?
