Ob nakupu letalske karte zahtevajo ogromno podatkov. Predlagam, da jih izkoristijo. Pilot potnikom:

"Spoštovani potniki in potnice, danes imamo na letalu 154 predstavnikov moškega in 112 lepšega spola. Za enega ne vemo, kam naj ga uvrstimo. Prihajate iz 17 različnih držav, v petnajstih imate težave s politiki, v dveh zmečete ogromno denarja v referendume. Povprečna starost je 34 let. Ob tem opozarjam, da smo v izračunu že upoštevali zmanjšanje let vsem potnicam na primerno starost. Povprečna teža prtljage močnejšega spola je 12kg, lepšega 45kg. Danes trije med vami praznujete rojstni dan, ob odhodu boste dobili sladko darilo naše letalske družbe in darilo sponzorja Blend-a-med. Nasmejan let vam želim."

Sem v USA in pošiljam sms. Sistem mi javi, da ga ne morem poslati. Isti dan pred tem sem poslal vsaj 10 smsov. Pogledam v vsebino in odkrijem stavek "Zanima me Washington Frankfurt flight". Seveda ne verjamem v teorije zarote, a vseeno izbrišem "Washington Frankfurt" in napišem čezoceanski polet. Ne gre. Izbrišem cel stavek in sms se pošlje.

Ok, naključje včerajšnjega dne.

Danes pošljem sms o tem, da poslušam "CC plane" (načrte). Sms ne gre naprej. Oddelam isto kot včeraj - izbrišem besedo "plane" in nato cel stavek. Sms se pošlje.

Pojma nimam, kaj naj si mislim.

p.s. Poslal sem še en sms glede Air Jordan majic. Pa spet ni šlo. To ni več naključje. Skoraj lahko trdim, da Ameri cenzurirajo smse.

Navajen sem hoditi v ZDA. Leta nazaj sem potreboval dva potna lista. Enega zase in enega za svoje navdušenje. Letos je drugi ostal doma.

Mogoče zato, ker se staram, a tile Ameri me resno nervirajo. Ne razumem, kako lahko sploh preživijo s takšnim pristopom. Ok, razumem. Ovce. Pa pastir. Pa električna ograja. A vendar.

Izgubili so prtljago. Na majhnem prostoru, kjer naj bi se nahajala, je ni bilo. Sem preveril dvakrat. A ni hudič, da me Amer clerk pošlje še malce naokoli, like "...you know, people usually find it." Mah, gonny se! Izgubili ste mi prtljago. Me vpraša clerk na check-in šalterju, če imam kaj prtljage. Nimam, pravim, ste mi jo izgubili. "Ha ha, that's interesting". Idiot. Od petih sodelavcev na različnih letih smo s prtljago do hotela prišli - NULA! ZERO! NOBODY! Smo vzvratno vstopali v hotel, da ne nagazimo na dolge nosove.

Za check-in je v Washingtonu pred mano stalo v vrsti nekje 10 ljudi. Po ameriško je to 2,5 uri! Ker sem nekaj nergal nad čakalnim časom, me je clerk obtožil nesramnosti. Čakalne dobe ni komentiral. Ga niso nadrejeni pooblastili.

Sicer se pa ne smem pritoževati. Nemški državljani so morali v komoro, da jih poškropijo proti rdečkam. Baje jih fašeš na travi. Recimo, med igranjem nogometa. Recimo na svetovnem prvenstvu. Tako pravijo plakati na carini. A so Nemci lahko srečni, da niso komore nemška proizvodnja. Iz njihovih namreč ni prišel še nihče ven.

V torek letim v Orlando. Florida. Imel se bom izjemno. Vsaj tako sem mislil, preden sem pogledal vremensko napoved. Za lase spulit. Po mojem vremenarji tam nimajo ravno bogatega vokabulatorja. V glavnem tunderstorms. Zgleda, da besedo SUN iščejo med arhivskimi dokumenti.

Po krajšem razmisleku pa... Saj tam vremena sploh ne potrebujejo. Pri temperaturah okrog 30% in skoraj 100% vlažnosti se nihče ne sprehaja na prostem. Zjutraj iz hiše s klimo v avto s klimo. Sledita pisarna s klimo in restavracija s klimo. Pozno popoldan shopping mall s klimo in hiša s klimo. Pa žena s klimo. In mi smo amerikanotom vedno bliže po lifestyleu.

Američani ne potrebujejo vremenske napovedi. Nihče več ne stopi ven iz... česarkoli. Pričakujem, da se bo napoved čez nekaj let izrodila. Lepše, sledila bo vrednotam ameriškega življenja:

Napoved za trgovski center ORLAND:
Ponoči in jutri zjutraj bo pretežno prazno. Na zelenjavi bo pršilo in pihala bo šibka vzhodna klima, drugod čez dan severna do severozahodna klima. Jutranje cene bodo znižane med 8% in 14%, na oddelku tehnike okoli 19%. Temperature okrog zelenjave bodo 15 stopinj C, na tekstilu se bodo dvignile na 25 stopinj C.

Napoved za sosednje trgovske centre:
Povsod bodo prevladovali nezadovoljni prodajalci.

Že enkrat omenjeno mi moja višina, 191cm, in atletska (beri suha) postava povzročata svojevrstne izzive. Eden teh izzivov je nakup majice. Navadne T-shirtke. Posebej me v obup spravljajo majice, ki so po obliki popoln kvadrat s 4 luknjami. V takšni, klasično krojeni, zgledam bedasto, v oprijeti sem kot homo glistus. Žal v naši državi do sedaj nisem našel trgovine, za katero bi lahko trdil, da ima majice zame. Pred časom sem zapravil nekaj dni na internetu iščoč meni ljube dimenzije. TO JE REZULTAT.

Fenomenalna izkušnja, odločil sem se za Hanes Fit, XXL. Stane med 25 in 35 EUR (ni ravno poceni), odvisno od števila napisov, pošljejo po DHLu (že v zgornji ceni), dostava v nekaj dneh iz Nemčije. Kvaliteta zelo dobra. Dizajni prav tako. Za vse dizajnerje - na tej strani si lahko odprete svoj shop. Stane nič. Od vsake prodane majice z vašim logotipom dobite 4 USD. Nekaj je.

Možnosti uporabe: Osebno darilo za rojstni dan, unikatna majica za zabave,... Priporočam.

V petek je bil naš zadnji dan na Exitu. Če vse skupaj strnem zgleda nekako takole. Srečal sem človeka, po katerem je moj sin dobil ime. Fotografija je nastala v hotelu Park ob 5h zjutraj, ko so se The Cult odpravljali naprej na Madžarsko. Ian se je razburjal zaradi telefonskega računa (170 EUR za 25 minut pogovora z ZDA). Receptorka nam je dovolila fotografiranje Ianovega zapisa v hotelsko knjigo. Želel si je več šampanjca.

Prav tako sem spoznal Veljka, kamermana iz Beograda. Veljko je ujel Ianov tamburin, vržen med občinstvo. Pravi, da je imel takrat na hrbtu vsaj deset ljudi. Veljko ima še posebej zanimivo zgodbo. Enkrat ga je fotografiral fotograf časopisa Politika in veliko sliko njega s kamero in trotl bobnom objavil v časopisu. Podnapis pod sliko: "Kamerman i idiot". Idiot pravijo Srbi trotl bobnu. Veljkov komentar: "Kupio moj otac 20 komada tog časopisa i podelio prijateljima rekavši - Pa jesam vam ja govorio!".

Videl sem norega ex-frontmana Sepulture Maxa Cavalero, zajtrkoval mizo ob mizi z Vlatkom Stefanovskim, se družil z Anjo, glavno glasbeno urednico RTS, Teodoro, znano srbsko rock pevko in Aleksandrom Bojovićem, srbsko bivšo TV zvezdo.

Vmes sem izvedel, da je novo srbsko himno Bože pravde napisal Slovenec Davorin Jenko, da je Eros Ramazzotti dve uri pred koncertom v Novem Sadu zaprosil dekle iz tega mesta za roko, da je bil Erosov koncert po mnenju NSjevcev in Anje klasa nad vsemi, kar so jih videli v življenju. Eros je te dni pri bodoči tašči v Novem Sadu. Izvedel sem, da je Billy Idol v hotelu zahteval več Perrier vode, da so NSjevci v vsaki vojni izgubili vse tri mostove in imel sem čast v restavraciji Plava Frajla jesti najboljše kosilo v življenju (jarac in kokošja supa). Skratka, imel sem se carsko.

Danes zjutraj smo se vračali v hotel. V popolnoma praznem lobiju je (spet) sedel Billy Duffy. Zraven eden od crew memberjev s kovčkom. Tile se odpravljajo, pravi žena. Totalno sranje. Vedeli smo, da je to naša zadnja priložnost. Vsedli smo se nekaj metrov vstran in čakali. Ianov sin je bil tam, kitarist je bil tam, ekipa je hitela naokrog, nekaj se je dogajalo. Receptorka je nekomu rekla, da nekdo gre iz hotela čez eno uro, mogoče tudi manj. Sigurno so The Cult. Adrenalin je nažigal, pol ure smo že čakali, potem se je pojavil. Z ruto na glavi, neobrit, v kratkih hlačah. Izjemno karizmatičen. In izjemno razpizden. Shit. Zadnja priložnost ever, nekaj metrov vstran. In vse je odvisno od prvega stavka. Mora biti kratek in mora mu prodati našo zgodbo.

Hi, Mr. Astbury, my son got a name after you. Can I take a picture of you and my wife?

(Kako me je pogledal sem mislil, da me bo vžgal po gobcu): Well, wait a bit.

Stal sem zraven njega, moja družba je mislila, da me je zavrnil (tako so mi potem povedali), so mislili, da ga prosim, rotim, da sem tečen. Jaz sem pa samo stal kot vkopan in čakal. Saj je rekel, da naj počakam. No, čakam.

V tem trenutku je receptorka izdavila: "170 Euros, please". Ian je čisto ponorel: "This is a robbery! One phone call to US! Good reason not to come back anymore!", vrgel kartico na pult in pihal skozi nos. Jaz sem pa čakal. In upal, da me ne bo vslinil okrog kepe, tako, za sprostitev.

Ko se je končala kalvarija z računom, se je obrnil k meni: "Ok, but make it fast. I"m not in a best mood right now!"

Ovde bi želeo da se zahvalim Aleksandru, koji nam je preko jakih veza obezbedio VIP kotizacije i sobe u hotelu Park, Sale, da nije bilo tebe, ovo se nikada ne bi desilo. Hvala ti puno.

Danes sva z ženo na Exitu. Razlog? En sam. Ian Astbury, pevec skupine The Cult. Moj sin je dobil ime po njem. Astbur (šala). Cilj - priti do Iana. Strategija: VIP akreditacija in nočitev v istem hotelu.

Oba samozavestna zakorakava v hotel in tam sedi - Billy Duffy. kitarist. Pogovor je stekel spontano:

Hi, are we bothering you?

Yes!

Can we take a pict...?

No!

Well, thanks anyway.

Poskus z drugo najboljšo izbiro je spodletel. Pa kaj nam mar. Gremo na Iana. Kmalu.

Visok sem 191 cm, čez ramena nekje 55 cm, razpon rok 195 cm. Se bere kot oragutan, a to ni pomembno. Pomembno je, da imam neverjetne težave v tuš kabinah. Ne vem sicer, kdo je postavil standard tuš kabinam 60 v širino. Domnevam, da puritanci. So z utesnjenostjo preprečevali pohujšanja v dvoje.

Kakorkoli, brisanje in šamponiranje mojega raztegnjenega telesa v 60x60x195 cm prozorni, plastični, navpični škatli zgleda smešno. Samo primer - nogo si namilim in obrišem tako, da v kolenu pokrčeno dvignem navzgor, kolikor se da, hrbet in glava morata biti strogo zravnani. S koncem očesa sledim dogajanju, začnem od spodaj in nogo počasi spuščam do tal. In bog ne daj, da mi šampon pade na tla. Lahko ga samo zbrcam diagonalno od vrat, odprem vrata in se sklonim tako, da potisnem rit ven iz kabine. Užas.

Nekoč bom imel veliko kopalnico, z veliko tuš kabino. Do takrat se bom pač veliko razgibaval.

Zadnja dva tedna gledam na TV Mobitelov oglas. Nič posebej presunljivega razen zame izjemne muske. Pa nihče mi ni znal povedati, kdo poje.

Kakorkoli, moja draga žena je danes razvozlala misterij. Katie Melua. Tudi spletno stran ima uporabno. Mimogrede, punca je stara vsega 22 let. Izjemno. Priporočam romantikom.

V petek je Jonas v svojem blogu pohvalil moj intervju s sodnico. Dnevni obisk se je iz nekje 650 dvignil na 1.688 obiskovalcev. V dveh dneh sem na račun Jonasa dobil 1.300 novih bralcev (priložena tabelca). Danes je objavljen drugi del intervjuja, obisk gre proti 1.300. Hvala, Jonas.

Zdaj, ko sem dobil veter v jadra, se moram samo še odločiti, a naj začnem pisati intervjuje ali naj nadaljujem tako, kot sem si zamislil na začetku. Slabo bom spal.

V hiši sem ravnokar gostil klima mojstra. Redni pregled. Malce je dopolnil plin in nekaj izmeril. Račun? 12.000 SIT za 7 minut dela. Brez računa, seveda. To je urna postavka okrog 103.000 SIT. Sicer ni fer, ker nisem štel prevoza. Pa odštel plina. In vendarle...

A nekaj me je pa le naučil. Za boljši vonj ni treba kupovati dišav (Zvone, beri tole). Dovolj je, da pod ali nad filter vstaviš dišečo smrekico. Recimo, da je ta ideja vredna tega denarja.

Spet Tanja, mednarodna nogometna sodnica. Našlo se je še nekaj vprašanj. Tokrat zadnjič.

Kaj narediš, če ima kdo od igralcev nevarno nalezljivo bolezen?
Ne moreš vedeti. Edino pri krvavitvah poskrbimo, da igralci nemudoma zapustijo igrišče. Pač zaradi bolezni, ki se prenašajo s krvjo. Pogoj za nastop igralcev je pa vsakoletni zdravniški pregled.

Med igro ugasne sonce. Mrk.
Prekinemo tekmo za nekaj časa.

In potem prižgete reflektorje.
Niti ne. Prižig reflektorjev je dovoljen samo na začetku tekme in ob polčasu. Ne sme se jih prižigati med tekmo, kajti niso enaki pogoji igranja.

Nobena država nima na dresih sponzorskih logotipov. Je prepovedano?
Da. Na začetku tekmovanj nogometne zveze prijavijo na FIFA proizvajalca in barve dresov. S temi dresi morajo države tekmovati.

Nasprotna igralca se samo dotakneta in oba zabriše po tleh. Gravitacija?
(smeh) In to v glavnem v ali blizu 16m prostora. Igralec samo začuti dotik in že simulira. Trenerji in igralci so pač mnenja, da je možnost zadetka večja, če izsilijo prosti strel kot da se mučijo z žogo.

22 moških na terenu glumi zate. Ti laska?
Ne, imam občutek, da me podcenjujejo.

Kako igralci vadijo prekrške?
Je pač del rednega treninga.

Gledate sodniki posnetke fake prekrškov?
Gledamo sodniške napake. Je pa težko ker kamera in sodnik ponavadi ne gledata iz istega zornega kota.

Si je že kak igralec po tekmi izmenjal dres s sodnikom?
Mi ne menjamo dresov.

Je prepovedano?
Ne, a na leto dobimo samo dva dresa - dolge in kratke rokave - v treh različnih barvah. Če menjaš z igralcem, ostaneš brez.

Kaj pa sodniki med sabo?
Zakaj bi zamenjala, če imam jaz medium in mi je prav. Od drugega mi je lahko prevelik.

Barve vaših dresov so?
Letos na SP črna, fluor-rumena in rdeča. Se menjajo vsako leto glede na barve klubov, reprezentanc. Zato morajo klubi in reprezentance vnaprej prijaviti tudi barvo svojih dresov, da se lahko sodniki odločimo za najbolj razločne barve.

Nekaj se govori o predlogih za nova pravila. Recimo?
Recimo predlog je, da se lahko igralec med izvajanjem 11m ustavlja (da fintira). Sedaj se je moral gibati neprekinjeno.

Nasprotni igralec ti v igri zlomi nogo. Ga lahko civilno tožiš?
Mislim, da ne, ker je tekmovanje.

A žoga mora biti bela?
Ne, lahko je poljubne barve.

Je ime igralca na dresu obvezno?
Ne, to je marketinška poteza. Zaradi prodaje dresov.

Zadnje vprašanje - največ frustracij je pri nedovoljenih položajih ali žogi, ki je na golovi črti in avtu, ki to ni. Enostavno pravilo pri tem je?
Vmes mora biti prostor, zrak. Pomeni, da je nedovoljen položaj takrat, ko sodnik vidi prostor (zrak) med igralcema. Isto velja za gol ali avt. Med črto in žogo mora biti viden prostor, zrak. Torej mora žoga s celim obsegom biti čez črto.