Morda se sliši nerealno ali pa celo neumno, pa vendar smo s profiliranjem RFID (Radio Frequency Identification) tehnologije in zadnjih ter naraščajočih dogodkov na področju uporabe RFID implantatov že na poti k resnično »integrirani družbi«, ki bi lahko predstavljala nadgradnjo trenutno aktualne sodobne informacijske družbe.

Čeprav je bila nekaj let nazaj implantacija RFID tehnologije v ljudi predvsem zgodba nekaterih kibernetičnih provokatorjev, se je po podatkih podjetja VeryChip to število danes povečalo že na okoli 2000 človeških implantatov. Humano ali ne, pa vendar vemo, kako je z družbenimi virusi in tehnološko modo, ki svojo pot vedno prične na neki zmerni številki okužb. Okužba ali moda gor ali dol, pa kljub temu ima vključevanje RFID implantatov v sodobni človeški družbi dobre ali slabe strani. Nekega lepega sončnega dne sem se peljal v Ljubljano z mojim klasičnim tehnološko »nabitim« vozilom, ki ima RFID tehnologijo ne-le za odpiranje vrat ali zagon motorja, temveč tudi za preverjanje in označevanje koles, odložil našo žensko plat družine skupaj z RFID kartico na bencinski črpalki, se odpeljal dalje, potem le s težavo izključil avtomobil, pri tem pa ga nikakor ne zaklenil. Ne glede na to, da je preprosto rokovanje z vozilom resnično prijetno, saj si s kartico v žepu preprosto odpreš vrata, pritisneš tipko »start« in se pelješ, sem imel s to RFID tehnologijo v mojem vozilu že vsaj trikrat slabe izkušnje. Med drugim sem imel težave tudi z menjavo platišč, saj so morali na servisu takrat poklicati posebnega strokovnjaka, ki je nov RFID ventilček prijavil v sistem, celoten poseg menjave enega platišča pa je trajal kar cel teden. Zgodbe o zimskih pnevmatikah in novih platiščih sploh ne bom opisoval, pa vendar je uporaba RFID tehnologije v te namene precej pristna. Ljudje se v tem izjemnem življenjskem tempu kar hitro privadimo tehnoloških ugodnosti in dokler ne nastopijo resnično »velike« težave, mnogokrat majhne probleme enostavno pozabimo.

Nikakor ne bom prehajal na humanistično plat RFID implantatov, temveč se mi v tem trenutku zdi izjemno zanimiva predvsem tehnološka plat, ki dejansko z vedno večjim tempom dobiva realno podobo. Res je, da so RIFD implantati na področju vzreje goveda že nekaj vsakdanjega, pa vendar se je na primer v ZDA leta 2004 legalizirala tudi implantacija RFID tehnologije v ljudi. Saj ne, da bi prebivalce ZDA lahko primerjali s prejšnjim primerom in prav tako nisem seznanjen s tem, kako je z RFID implantati v članicah evropske skupnosti, pa vendar se mi zdi zanimivo, da se ljudje samostojno odločajo za takšne posege. Še posebej zanimiv je primer lastnika več podjetij na področju tehnologije in mobilnih komunikacij Amal Graafstra, katerega zgodbo najdete na http://www.rfidtoys.net/. V njegovih rokah se nahajata že dva RFID implantata, ki mu omogočata odpiranje vrat brez ključev, prijavo v računalnik brez dotika tipkovnice in zagon njegovega motornega kolesa brez ključev. Uporablja precej klasično in izjemno razširjeno RFID tehnologijo na 125 kHz frekvenčnem področju, tako da ni prevelikih težav z združljivostjo med njegovimi implantati in splošno dostopnimi RFID bralniki. Implantati z velikostjo 12 mm x 2 mm in nazivom RFID-TAG-125-GAXSM v steklenem ohišju so v splošnem dobavljivi v enem ali dveh delovnih dneh (v Sloveniji se ponavadi dobava zaradi težav lokalnega transporta med Brnikom in drugimi slovenskimi mesti zaradi prometnih težav zavleče na kakšen teden) za precej mamljivo ceno 6.11 EUR (1461 SIT). Potem je potreben še zgolj obisk enega »poslušnega« kirurga, ki naredi 2 mm zarezo in vstavi RIFD implantat ter zarezo zalepi s kožnim lepilom. Če se vam takšen petminutni kirurški poseg zdi precej kritičen, potem si lahko nabavite tudi ustrezen injekcijski sistem za označevanje goveda, ki vam RFID implantat zažene pod kožo v kratkih 30 sekundah, pri tem pa se tudi rana hitreje celi. Res pa je, da so ti injekcijski sistemi, ki jih uporabljajo za vzrejo govedi, napolnjeni z majhnimi RFID značkami, ki jih je potrebno s časom izmenjati. Torej je najverjetneje uporaba klasičnega steklenega 2 mm x 12 mm RFID implantata s kirurškim posegom boljša in bolj dolgoročna naložba (vsaj dokler se ta standard ne umakne s tržišča). Precej pozornosti je potrebno posvetiti tudi dezinfekciji RFID implantata, saj vemo, da lahko klasične dezinfekcijske naprave, ki jih uporabljajo v bolnišnicah, zaradi visoke temperature uničijo implantat (potem bo najverjetneje neuporaben za identifikacijo).

Morda sem nekoliko preveč zabredel v praktične nasvete in upam, da nisem nikogar navdušil nad to RFID »bedarijo«, pa vendar ob vsej tej »kovini«, ki jo naša mladina nosi v popkih, preko obrvi, v nosovih, v ustnicah in še »kje«, res ne bi bilo nič čudnega, če bodo tovrstni implantati zaživeli svojo pot. Morda bi bile RFID značke v obliki nakita bolj primerne, kot na primer poročni prstani ali verižice in podobno, ki v sebi nosijo identifikacijsko kodo. Kljub temu, da je v zadnjem času mnogo govora in dejanj na področju biometrične identifikacije z uporabo analize očesne roženice ali analize prstnega odtisa, se mi zdijo ti sistemi v nasprotju z RFID identifikacijo mnogo manj robustni in pori tem mnogo dražji. Ženska plat naše družine ima takšen neuporaben bralnik prstnih odtisov na svojem prenosniku, prav tako pa sem pred že kar nekaj leti en tak sistem namestil na vzhodna vrata našega laboratorija, ki sicer deluje, vendar je mnogo enostavneje izvleči ključ od vrat, kot pa prisliniti prst na bralnik. Saj vemo: »Če gre komot, potem pač komot«!

Iz poenostavljenega humanističnega pogleda bi rekel, da vsako rojstvo novega življenja zaznamuje matična številka, ki je potem prisotna v mnogih podatkovnih bazah, pa če to želimo ali ne. Pri tem pa je tudi povsem res, da je nekdo ne more tako preprosto prebrati, kot prebereš RFID značko. Sicer bi bilo preprosto dvigniti denar na bankomatu, če bi bilo potrebno zgolj odtipkati svojo PIN številko, je pa tudi res, da tako ali tako moraš potegniti denarnico iz žepa, da pospraviš denar. Torej ni tako težko vzeti bančne kartice in je potem tudi pospraviti. Sicer nekateri stavijo na mobilne telefone, vendar le-ti se mnogo pogosteje izgubijo kot bančne kartice, vsaj v mojem primeru. Kakor koli že, implantati da ali ne, po moje bi bil RFID nakit lahko izjemno zanimiva tržna niša.

Ne glede na to, da me je letošnji Cebit izjemno fizično izčrpal, sem domov prinesel »ultimativno« USB pripravo, kar sem jih kdaj videl. Gre za rotirajoč barvni USB zaslon »Glowbee«, ki so jo prijatelji preprosto imenovali »lučka«.

Tokrat sem se odločil, da zaradi fizične izčrpanosti, ki jo je povzročil letošnji Cebit, ne bom temu zapisu namenil posebnega naslova. Namreč ta dva dni obiska sejma sta me tako namučila, da me je danes zjutraj, ko sva z najmlajšim članom naše družine vozila njegov motor, tako močno »vsekalo« v križu, da bom moral vsem prijateljem prepovedati, da mi govorijo vice. Precej ironično, ampak v četrtek, ko smo se s prijatelji odpravili na pot v Hannover, sem se celo nekoliko norčeval iz tega, kako je, če te »vseka« v križu.

Kljub vsemu, se je obisk sejma kar precej izplačal, saj sem si nekoliko osvežil sliko aktualnega tehnološkega napredka, pri tem pa sem malo razočaran nad novostmi, ki so jih prikazovali v univerzitetnem delu sejmišča, saj sem od zanimivosti našel le en satelit.

Prav močno me veseli, da se je zgodba mobilnega WiMax (e - standard) že pričela odvijati. Na razstavnem prostoru podjetja Alcatel si je bilo možno ogledati delovanje mobilnega WiMax na enem sektorju. Prijatelj mi je povedal, da je brez težav izvedel tudi telefonski klic, torej dobrodošli v zgodbi mobilne internetne telefonije. Pri Alcatelu med drugim tudi prikazovali delovanje »Wimax Mobile« PCMCIA in SD kartic za prenosne računalnike in digitalne osebne organizatorje – dlančnike. Kako bo naprej pa bomo videli, vendar verjamem, da je pot dobro začrtana.

Med izjemno številnimi kitajskimi, tajvanskimi in korejskimi proizvajalci je v tem trenutku najpopularnejši izdelek okvir za sliko, ki vsebuje LCD zaslon. Mislim, da ni bilo njihovega razstavnega prostora, ki ne bi imel v svoji ponudbi takšnega slikovnega okvirja, kjer imamo namesto vložene slike vgrajen LCD zaslon, na katerem se dinamično oziroma izmenjujoče prikazujejo fotografije. Zadeva ima na hrbtni strani nameščen vgrajen računalnik, v katerega lahko vstavimo USB ključ ali kakšno drugo pomnilniško kartico. Tehnološko gledano totalno neumna zadeva, ki jo z AVR32 procesorjem in malo Linuxa izvedemo v dveh tednih, vendar očitno pije vodo. Treba je priznati, da so potrebne ideje…

Prav tako sem opazil, da je močno napredovala tehnologija prenosa podatkov po napajalnem omrežju ali s kratico povedano PLC (Power Line Comunnication). Pred leti, ko smo v našem laboratoriju naredili prvi tovrsten gorenjski aparat (hladilnik podjetja Gorenje), ki je za svojo povezljivost z ostalim svetom uporabljal zametke širokopasovnih komunikacij preko napajalnega omrežja PLC s takratnimi prenosi 11 Mbit/s, se je omenjena tehnologija precej povzdignila, saj sedaj z izkoriščanjem frekvenčnega pasu med 2 in 30 MHz ponuja celih 250 Mbit/s. Brez težav lahko sedaj preko napajalnega omrežja prenašate trenutno celovito ponudbo (»Triple Play«). Obstajajo mali adapterji, preko katerih lahko speljemo širokopasovni LAN priključek v domače napajalno omrežje in si ga izvzamemo na poljubnih lokacijah v hiši. Našel sem tudi MPEG4 IP televizijski sprejemnik, ki nima LAN vhoda, temveč si digitalno televizijo izvzema kar iz napajalnega omrežja. Seveda je pred tem v napajalno omrežje potrebno spraviti signal. Omenjene PLC komunikacije so prešle tudi na zgodbo internetnega dostopa oziroma okvirje zgolj prenosa v hiši. Tako so bile prikazane v živo precej cenene rešitve, kako lahko ima kar nekaj gospodinjstev dostop do interneta preko napajalnega omrežja. V takšnih okvirjih vam ponudnik električne energije internetni dostop ponudi kar zraven dobave električne energije, vi pa dostopate do interneta kar preko majhnega adapterja, ki ga priključite v napajalno omrežje, da sebi pa ima izhod za omrežni kabel. O teh zadevah sem že pisal v blogu »Nacionalni Internet« (http://www.vecer.com/blog/v1/default.asp?kaj=2&blog=hobi&id=819).

Pri vseh teh telekomunikacijskih tehnologijah in storitvah, ki tečejo na njih, pa sem domov prinesel precej zanimivo zadevo z imenom »Glowbee«. Moram priznati, da je bila borba za vzorec tega artikla precejšnja. Kakor koli že, gre za zanimivo napravo z USB priključkom, ki omogoča prikaz slike v prostoru. Seveda ne gre za nobeno tehnološko novost, saj je teh zaslonov s hitro rotirajočimi LED diodami ogromno, vendar tale preprosta in cenena kitajska rešitev resnično prekaša tiste drage zaslone. Zraven te »čudežne« lučke je še gonilnik za USB in preprost program, ki omogoča nalaganje slikovnega materiala. Med drugim lahko nanjo nalagate od klasičnih slik do tekstovnih zapisov in celo preprostih animacij. V sredini naprave je tiskano vezje v obliki diska z vso elektroniko, na katerega je navpično nameščeno tiskano vezje s serijo barvnih RGB LED diod. Zadeva rotira s kar precejšno hitrostjo, pri tem pa LED diode glede na položaj rotacije spreminjajo svoj prikaz. Rezultat tega je tridimenzionalen prikaz na pasovnem obodu krogle.

Moram priznati, da takoj, ko sem videl to kitajsko »neumnost«, sem jo moral zavzorčiti, namreč z malo dodanega signalnega procesiranja na sliki bo »Glowbee« odlična priprava za tridimenzionalen prikaz objektov v prostoru.

Moram priznati, da sem si proti koncu tedna že precej odpočil od vseh pestrih dogodkov skozi teden in petek »zadetek« je bil na račun prijateljevega rojstnega dne izjemno sproščujoč, saj smo na koncu pristali celo v KMŠ. Ne glede na to, pa sem se v torek ta teden s prijateljema odpravil v Ljubljano na nek poslovni pogovor in glej ga zlomka, takoj za Slovensko Bistrico se mi je zapletla kravata. Namreč že v Mariboru mi je prijatelj prišepnil, naj si slečem sako, ker mi bo vroče, saj on še na ta lep »zimski« dan ne bi vklopil klime. Ker sem do Slovenske Bistrice čepel s telefonom na ušesu, sem si tudi temu primerno slačil sako in dal dol »motečo« kravato, le-ta pa se mi je pri tem pestro zapletla. Tako vozel ni bil več kravatni vozel, temveč bolj mornarski. Kravato sem podal naprej svojemu drugemu prijatelju, ko me je ponovno zmotil telefon. Malo pred trojanskim tunelom sem prenehal pogovor in ugotovil, da junak spredaj še vedno drži kravato tako, kot sem mu jo podal. Kljub temu, sem ga povprašal, če mi je ponovno zvezal kravatni vozel, vendar kar hitro tudi ugotovil, da smo v avtu sami »junaki« brez sleherne sledi o tem, kako se zveže kravata. Tako mi ni preostalo drugega, kot da ponovno poženem moj mali mobilni terminal in o problematiki vezanja kravate vprašam »Google« vseveda. Pri tem moram pohvaliti mobilnega operaterja »Mobitel«, saj mobilna podatkovna zveza z Internetom kljub hitrostnim omejitvam brezhibno deluje tudi v tunelih pri hitrosti okoli 130 km/h. Mojster »Google« mi je na zastavljeno vprašanje »zavezati kravato« vrnil kar nekaj zadetkov in ne morete si misliti, da je na prvem mestu pot kazala na podjetje Rutar (http://www.rutar.si/zavezati-kravato.html). Kakor koli že, sem sledil navodilom na slikah za »Windsorski vozel« in se tako po vsaj deset poskusih naučil zvezati kravato. To je živi dokaz, da je vseživljenjsko izobraževanje izjemno pomembno za preživetje. Tako sem si do Ljubljane le uspešno zvezal »štrik« okoli vrata.

Ko sta fanta končala s pogovori, smo še šli na en zanimiv pogovor, ki je bil na temo inovativnih pogonov. Ta tematika me izjemno zanima, še posebej zato, ker so po mojem mnenju današnji motorji na notranje izgorevanje le nekoliko predelani parni stroji. Vse kar bom zapisal v tale blog je zgolj to, da gre za zanimivo zamisel poganjanja v prostoru, ki še ni povsem dodelana in tudi ne do docela premišljena, morda pa še manj fizikalno podprta, vendar z zanimivim imenom »potisnik«.

Od zadnje seje Sveta za elektronske komunikacije RS se mi kar pogosto poraja morda precej nepomembno vprašanje: »Kaj je bilo prej? Storitev ali tehnologija!« Ne glede na to, da se obe zadevi medsebojno neprestano prepletata, se mi zdi precej zanimivo, da v zadnjem času od mnogih slišim izjemen poudarek na storitveni bazi.

V naši sodobni informacijski in potrošniški družbi je že res, da ena tehnologija rodi celo kupico raznovrstnih storitev in iz tega razloga bi tehnologijo prej enačil s kokošjo kakor z jajci, saj iz ene kokoši lahko ponavadi nastane kar nekaj lepih jajc. Ob tem pa je tudi res, da uporabniki raje od ponudnikov kupijo jajca ali pa kar cel paket jajc (na primer: »TriplePlay«) in se s tem izognejo vzreji kokoši, saj najverjetneje to ni preprosto. Podobno je s tehnologijo, saj gre za precej kompleksno materijo, ki jo je potrebno kar nekaj časa gojiti, da le-ta prične ustvarjati nove in nove storitve.

Čeprav nisem zgodovinar ali arheolog in sem pri teh znanjih precej bos, sem se pri iskanju ustreznega odgovora poskušal nekako vrniti v davno zgodovino našega človeštva.  Ali so naši predniki morda najprej vzeli v roke oster kamen in nato ugotovili, da je možno z njim rezati, ali pa je bilo obratno, torej, da so iskali neko orodje, s katerim je možno rezati. Po mojem mnenju niti eno ali drugo. Mislim, da so želeli neko drugo stvar najprej zdrobiti, pri udrihanju pa se je kamen razletel in postal oster na določenih mestih ter primeren za rezanje. Iz tega sklepanja bi lahko rekli, da je bila za storitev »rezanja« najdena tehnologija »ostrega kamna«, ki je bila posledica storitve »drobljenja«, le-ta pa posledica tehnologije »kamna«. Je pa res, da je tehnologija »ostrega kamna« tudi neposredna posledica tehnologije »premehkega kamna«, kar nekako pomeni, da se je iz nepopolno izbrane tehnologije »premehkega kamna«, ki je bila v osnovi namenjena storitvi »drobljenja«, rodila nova tehnologija »ostrega kamna« in z njo posledično tudi storitev »rezanja«. Iz tega sem pri sebi nekako zaključil, da je odgovor na vprašanje predhodnosti tehnologije in storitve zgodovinsko gledano enakovreden vprašanju predhodnosti kokoši in jajca.

Kolikor se pač spomnim svoje srednješolske zgodovine, nam je bilo vedno rečeno, da je »potreba po delu« iz nekdanjega človeka ustvarila tisto, kar smo ljudje danes. Če se malo pošalim, ima ta izjava malo »rdečega« pridiha, je pa tudi res, da je druga skrajnost v svojem času prav tako precej zavirala nekatere tehnologije in storitve, le tista njihova storitev jim je bila tako všeč. Če bi torej izhajal iz svoje srednješolske matematike, bi ne glede na to, da sem tudi izjemen pristaš tehnologije, nekako zaključil, da je bila »potreba po delu« prva storitev in s tem tudi predhodnica prve tehnologije. Toda to bi bilo tako, kakor da bi trdil, da je bilo najprej jajce in šele nato kokoš. Morda je že res, ampak »potrebo po delu« kot prvo storitev je vendarle ustvaril človek sam, kot biološki stroj ali biološka tehnološka naprava, ki jo kot dokazano znamo tudi popravljati za vedno dražje servisne storitve. Le-ta naprava ima načeloma prav tako eno izjemno veliko potrebo po storitvi razmnoževanja, ki jo je v zadnjem času možno doseči z vedno več tehnologijami. Katera storitev ali potreba po storitvi je torej ustvarila človeka? Po moje smo sedaj prispeli do precej političnega vprašanja in tako bi lahko rekli, da je človeka ustvarila politika, ki pa izraža precej storitvenih lastnosti v obliki ciljev, vendar ob tem tudi tehnologijo za njihovo doseganje.

Če še se enkrat vrnem k tematiki kokoši in jajc, potem lahko tudi pritrdim, da nekateri kupujejo jajca neposredno od tehnoloških proizvajalk na tržnici in drugi od storitvenih posrednikov v veleblagovnicah. Sicer je to stvar navade, časa, kvalitete in konec koncev tudi prepričanja, vendar samim posrednikom storitev je v tem našem primeru po moje precej lažje kot pa neposredni tehnološki proizvodnji. Tako lahko sklepam, da če si pripadnik storitvene baze, ti je najverjetneje enostavneje in si tudi v določeni prednosti. Iz tega razloga tudi najverjetneje pogosto slišim, da se ljudje raje ukvarjajo s storitvami kot pa s tehnologijo. Ob tem pa je tudi res, da je tehnologijo vedno težje obvladovati, saj rodi vedno kompleksnejše storitve.