Včasih delam tudi z ljudmi in podjetji, ki ne igrajo čiste igre, delajo zahrbtno, kradejo in si izmišljujejo. Ta, sicer majhen del, kao sprejmem. Kot začimbo poslovnega, beri balkanskega, življenja. Bi pa s telegraf štango čez plučnco vžgal tiste, ki s takšno igro žalijo moj IQ. Med njimi se, neverjetno, zmerom najdejo kakšne oglaševalske, marketinške agencije. Z agencijami delam več kot 10 let, tudi sam sem bil del te scene in ne morem verjeti, da se stvari niso spremenile niti malo.
Na primer, fenomen, ki se ga očitno ne da izkoreniniti, je budget za neko aktivnost. Če daš agenciji 1 mio SIT za neko aktivnost, bo agencija trdila, da je optimalno 1,3 mio SIT. Če ji daš 2 mio, bodo trdili, da bi pa s 3 mio naredili res najbolje. Pa jim daš 10 mio, pa pridejo z optimumom tam nekje 13 mio SIT. "Mi smo ocenili, da je to optimum.." Na osnovi česa, majke vam? Ko jim pa ne dam budgeta, pa zabuljijo kot diaprojektor brez diapozitivov. Belo in nekam daleč. In naenkrat ne vedo, kje je optimum. Tistega, ki mi zna razložiti ta fenomen, častim pivo.
Drug fenomen je menjavanje vodij projektov. Na prodajni razgovor pošljejo najboljšega, na drugem operativnem sestanku že sedi nek junior, ki ni dorasel receptorki, ki ga je sprejela, kaj šele agresivnemu prodajnemu / marketinškemu pogovoru. Sedi in si piše, se strinja z vsem, tudi s tem, da so njihovi kreativci zanič in da jih itak nihče, tudi v agenciji, ne razume... Halo?
Očitno gre agencijam še zmerom zelo dobro. V nasprotnem primeru bi pričakoval več profesionalizma.
Se mi je kar režalo, ko sem si predstavljal obraz Američana Nicholasa Wooda. Novinarju NYT je verjetno kak naš žurer mladenič razlagal svojo verzijo zgodbe o fantovščinah v Sloveniji. To je na Nikija pustilo tak pečat, da je podatek uvrstil v svoj članek o Ljubljani kot "Local Flavor".
Če me že kaj navduši, so to fantje in punce, ki naredijo enostavne toda izjemne stvari. Eno teh predstavljam tukaj. Gre za svetovni fenomen, online igro Line Rider. Igro je kreiral mladenič, Boštjan Čadež, koncept je izjemno enostaven. Na prazen "list papirja" narišeš črto, pritisneš play in po njej se spusti sankač z rdečim šalom. Igram se že pol ure s svojim mulcem in oba umirava od smeha. Revija Time pravi, da je v enem mesecu pokasiral okrog 300.000 downloadov in okrog štiri milijone ogledov strani. Impresivno, vredno globokega poklona.
No, pa smo našli tudi tole. Mobitelov oglas je izjemen, skupina je iz New Yorka, tolčejo art-punk, so trije, obstajajo že 6 let. Band je Yeah Yeah Yeahs, komadu se reče Honeybear.
O tej ideji sem slišal že nekaj let nazaj, pa sem se samo namuznil. Dubajski sindrom, sem si mislil. Danes o tem govorijo že drugi. Slovenci bomo gradili otok na morju. Tako pravijo v Washington Timesu in B92. Stal naj bi 100 mio evrov, zgrajen naj bi bil v naslednjih 7 do 13 letih, velik bo 30 tisoč m2. Država naj bi finančno prispevala 30%, ostalo EU in privatniki.
Mene ta ideja ful rajca. Matematično lahko dobimo vsaj 700 metrov novih plaž. Ne pozabimo, da je 30.000 m2 nekje 170x180 v metrih. Hurej. Če bodo plaže široke vsaj 10 metrov, več ne morejo biti, ker nekje mora ostati prostor za kišto s sladoledarjem, to pomeni prostor za novih 5.000 ležalnikov. Oz. 4.000, če želimo, da imajo vsi ležalniki dostop do morja.
Torej vsaj 7.000 m2 plaž. Ostane še 23.000 m2. Na otoku naj bi bila še marina, recimo za gumake. To odvzame, v vsem svojem infrastrukturnem glamurju, dodatnih 1.000 m2. Potem restavracija. Če naj bi nahranil vsaj polovico otočanov, to odnese skupaj 4.000 m2, upoštevaje najmanjšo dimenzijo vozička za hrano. Wellnes in bar odneseta še 1.000 m2. Torej nam ostane še... 17.000 m2. Ok, sem se že ustrašil, da ne bo dovolj zemlje za vikend hiške naših pomembnežev.
Tistemu, ki bi mi v teh dneh pristopil in rekel, da sem srečen, ker sem manager, bi lastnoročno vrat zavil. Povsod govorijo samo o dobrih straneh managerjev - lahko delegiraš, imaš dobro plačo, služben avto, dober notebook, služben telefon, dobra izobraževanja...bla, bla, bla.
Nihče ti ne pove, da si na tej stopnici od realnega trga oddaljen dlje kot lektor Kamasutre od pravega seksa. Ne ustvarjaš nasmehov na ustnicah strank temveč samo določaš pogoje za nasmeh in vpogni kot le-tega. Nimaš svojega vrtička, za katerega skrbiš, da je najlepši daleč naokoli. Orješ celo njivo, na kateri moraš spregledati majhne kamne, plevel in luknje. Samo tako lahko kam prideš. Naenkrat se ne ukvarjaš več s sabo in svojimi "težavami" temveč s podrejenimi in njihovimi menopavzami in ljubicami. Tvoj izdelek je dokument. Običajno nikoli dvakrat uporabljen. Kot sekret papir. Delaš za večjo plačo, a nihče ti ne pove sam od sebe, da je urna postavka ob takšni količini dela enaka kot prej. Žena se pritožuje, da je prostor na mojih kolenih za njo. Ne za notebook. Predvsem po 22h. Sin pri petih letih obvlada vseh pet angleških besed: loading, save, print, undo, cancel. Sodelavci vedo, da me dobijo vsak dan med 21h in 1h na IM. Naj gre vse k vragu. Čas je za kratek izklop. Potem bo vse bolje.
United States of Slovenia. Razvijamo se v moderno amerikanizirano družbo. Imamo velike trgovske centre na obrobju mesta, vozimo vedno večje avtomobile, delamo vedno dlje, vedno več jih živi na obrobju mest, od pred kratkim pa tudi oglašujemo orožje. Upam, da je to enkraten dogodek.
Pred časom me je ljubljanski znanec prosil, da za prijateljevega sina najdem dobro službo. Ok, ni težav, se bom potrudil, le spoznati moram tega korenjaka, da vem, kaj prodajam.
No in pride dan srečanja. Fant zgleda v redu, dobro oblečen, simpatičen, mogoče za odtenek sramežljiv na prvi pogled, a to ne moti. Torej, dober vtis, dokler se nisva začela pogovarjati. Bog pomagaj. Študiral je zato, ker so starši tako želeli. Huje. Študiral je tisto, kar so mu starši rekli. Ga to sploh zanima? Ni teorije. Takšno službo išče samo zato, ker so mu starši tako rekli. Kaj ga pa zanima? Kaj bi delal? Prazen pogled, kot bi mi želel povedati, da pri njegovih 24 letih ne morem pričakovati, da bo vedel, kaj početi v življenju. Prav. Ne pričakujem. A kako naj te prodam, fant moj? Po vezah, pravi. Saj to je tisto, kar delajo vsi.
Popolnoma jasno, da sem se v tem trenutku nehal zanimati zanj. Če ne verjamem v izdelek, ga ne morem prodajati. In tukaj je najhuje od vsega... Med približno 50 razgovori za službo, v koliko sem jih vključen vsako leto, je vedno več doštudirancev, ki ne verjamejo niti vase. Saj ne vedo, po 24. letih s samim sabo, povedati kje so dobri, kaj jih zanima, zakaj jih to zanima in kaj jih motivira, da grizejo in delajo z veseljem. Tukaj ne govorim o izjemah, fantastičnih fantih in puncah (mogoče 5 od 50ih), ki jim je to jasno. Govorim o večini, ki se žal izgublja v povprečju. Govorim o tistih, ki za tak način razmišljanja najprej krivijo šolski sistem, potem okolico, nazadnje tudi prehude (neumne?) zahteve delodajalcev.
Na razgovorih, vsaj tam, kjer sem zraven, imajo vsi lepo oblikovan življenjepis. Dobro. Vsi imajo noter opisane hobije. Najpogostejši so branje, potovanje, šport. Dobro. A slaba polovica (žal) že pri hobijih pade na izpitu. Imel sem primer punce, ki je rada brala ruski realizem, a je znala omeniti samo eno ime. Pa nobenega Francoza, Angleža. Hobi? Dvomim. Pač kdaj kaj prebere. Tako kot večina nas. In kako naj ji verjamem ostale stvari, če že pri hobijih nalaga?
Vsak ima v sebi nekaj unikatnega, nekaj, kar ga lahko naredi izjemnega. To lahko pri 24ih ugotovi z odgovorom na zelo enostavno vprašanje - Kaj najraje počnem v življenju? Ležim na postelji in gledam v zrak? Ej, ni blema, pojdi v Jogi in vprašaj, če potrebujejo preizkuševalce. Korak naprej je odgovor na vprašanje - Zakaj to počnem najraje? Od tod naprej pa do točke, kjer veš, kaj bi rad počel v življenju, pa ni več daleč. Se vidimo tam.
Okrog nas vlada navidezni mir. Vsi glumimo. Gledamo poročila, beremo časopise, se pozdravljamo med sabo in sprašujemo eden drugega kako smo. Naivnim turistom, nevajenim tega okolja, se zdi, da so prišli v svet blagostanja in zadovoljstva. A oni ne vedo. Ne vedo, da za kuliso gori. Kaj gori, bruha. Nihče od nas ne bere časopisov, gleda poročil in nedolžno sprašuje znance na ulici o politiki, gospodarstvu, kulturi, športu. Te teme so nedotaknjene. Nezanimive. Škoda časa. Iščemo in čakamo nekaj večjega. Nekaj neverjetnega. Čakamo na Veliko Napako. Čakamo na enega, naivca, nevedneža, ki ne bere novic, ne gleda TV in se ne srečuje z znanci. Ki ni informiran. Čakamo na Njega, ki se bo proti vsem pravilom zaradi neinformiranosti odločil za pogubni korak. Čakamo na skoraj nemogoče. Norca, ki se bo odločil prodati košček zemlje na naši obali. Ker je nevednež, ker ne ve, da je to zlato. Kaj zlato. Diamant!
Pred nedavnim se je zgodilo. Najprej je završalo nekje v hribih nad Piranom. Narahlo. Premalo, da bi preplašilo golobe, a ravno dovolj, da je raztegnilo nosnice največjemu mrhovinarju. Potihoma se je pomaknil proti tej, skoraj neznatni, sapici. Ni ostal neopažen. Ostali mrhovinarji, ki nimajo dobrega nosu, so pa lačni denarja, so mu sledili. Tam je. En norec. Nevednež. Prodaja parcelo, s pogledom na morje, skoraj 800 kvadratov, za malo denarja. Hoče 10 milijonov. Nevedneži, kot je ta, lahko s takšno potezo ogrozijo mir in blagostanje v državi. Takšni ljudje, ki prodajajo parcelo s pogledom na morje, so krivi za inflacijo, za družbeno razslojenost. Takšni ljudje morajo odgovarjati za svoja neodgovorna dejanja.
Glavni mrhovinar je pri njem prvi. V tem trenutku panika zajame Tartinijev trg. Mrhovinar ponudi enajst. Preden izgovori "milijonov", prihiti drugi. Ponudi dvanajst. "Trinajst." "Štirinajst." Panika je zajela celoten Piran. Oni že vedo. Ce informacija zapusti obalo, jo potegne s silo orkana proti Ljubljani. In tega nočejo. Nočejo še enega žabarja, ki se bo bahal na njihovi zemlji. To morajo preprečiti. Cena je zrastla na "Dvajset!", nevednežu nič jasno, med nekajsto mrhovinarji pride do prvih fizičnih obračunov. Med tem časom Pirančani postavljajo cestne zapore. A vedo, da ne bo dovolj. Cena je presegla "Trideset!" milijonov. V Piranu, nekaj minut od prve rahle sapice, vlada obsedeno stanje. Informacija o parceli je videna pri Vrhniki. Avtomobili obračajo na prvem izvozu. "Štirideset!". Policija miri mrhovinarje, odklanja barikade, obvešča predsednika, da stanje ni alarmantno in da Ljubljančane, ki so ta trenutek izvedeli za ta, nabrušeni, "Petdeset!" diamant, obveščajo preko javnih medijev, da je sadje na osrednji ljubljanski tržnici v naslednjih nekaj urah brezplačno, naj pohitijo.
"Šestdeset milijonov!". Bolnice so polne mrhovinarjev in nedolžnih posrednikov. Informacija prebije štajersko mejo in drvi proti Mariboru. Mobilni operater zaradi povečanja prometa dvigne ceno minute pogovora. "Sedemdeset!". Predsednik je v kriznem centru s svojim štabom. Ljubljana je prazna, sadje gnije. Maribor je tik pred Ljubljano. Ostala sta samo še dva mrhovinarja, oba brez zob. "Ošemdešet!". Italijanski migi preletavajo obalno področje, "Devedeset!" radijske postaje se v borbo s ceno vklopijo v živo. "STO MILIJONOV!!"
V tem trenutku je padel zadnji mrhovinar. Avtomobili so se ustavili. Radijske postaje utihnile, Migi odleteli, policaji popustili prijem. STO MILIJONOV. Predsednik je vstal in izmučen zapustil krizni center. Rešil je državo pred katastrofalno paniko. Ponudil je sto milijonov, da bi ustavil to norijo, ki bi lahko pripeljala do neslutenega dviga cen. V grlu se mu je naredil cmok, na ustnicah nasmešek. Ve, da to ni malo denarja. A ve tudi, kje ga bo dobil.
6.10.2006 16:07:00 - Razvajenost hrani napredek? Osnovna merska enota 1.000.000 SIT Občudujem ljudi, ki se cenijo. Imajo lastnost, ki ne pritiče normalnemu Slovencu. Znajo si postaviti ceno. In to je prav. Podpiram in razumem. Malce manj razumem, zakaj je pri teh high flyerjih 1 mio SIT osnovna merska enota za pogajanja. Če naredijo projekt A je 1 mio. Še nekaj zraven? 2 mio. Pa majke mu, a tile niso nikoli obiskovali osnovne šole, kjer se učijo manjših številk in pomena decimalne vejice? Danes sem bil z eno takšno osebo. 1 mio za osnovni projekt, 2 mio za več, 4 mio za komplet. Po uspešnem oživljanju sem pozabil vprašati ali kaj odbije od cene, če spi 1 uro dlje kot ponavadi. Pih.
Na lep, sončen dan vesel priskakljam mimo svojega sodelavca, ki le mrko bulji v ekran. Pogleda me. "A ti veš, zakaj si tako dobre volje?". Ne. "Zato, ker si slabo informiran".
Če kdaj, potem to velja v času županskih volitev. V nekaj dneh me "dobri" ljudje, županski kandidati, napolnijo s toliko informacijami, da nisem sposoben voliti. Zato bežim iz Ljubljane že v soboto. In to tako daleč, da mi v nedeljo niti v teoriji ne uspe priti na volišče. Pa saj nimam nič proti "dobrim" ljudem. Motijo me pravila. Kot zvest optimist vsake toliko trepetam pred TV sprejemnikom in čakam, da bodo končno dali moč v roke nam, ubogim meščanom. A ker vsega le ne zmorejo sami, jim bom pomagal. Pri spremembi pravil, namreč.
Najprej, spremenil bi spodnji prag volilne pravice. Pri 18ih pa res ne vemo, kaj bi radi. Dokaz? Statistika pri fakultetah. Število vpisanih v primerjavi s številom diplomiranih. Za nameček pa lahko pet let kasneje še skupaj obiščemo tista dva iz generacije, ki dejansko počneta to, kar sta si zamislila pri 18ih. Prag bi dvignil na 25 let. Takrat se namreč poročamo. Za ta korak pa so, to vsi vemo, potrebne bistre misli.
Potem bi spremenil zgodnji volilni prag. Do smrti ni dovolj dobro. Ustavil bi se tam pri 60-letih. Razlog? Kdo so najbolj tečni ljudje? Starši 30-letnika v istem gospodinjstvu. Kdo je edini proti dvigalu v večnadstropnem stanovanjskem bloku? Kdo je najbolj trd pri učenju računalniških spretnosti? Ne, ne. Gospodje in gospe so svoje govorili zadnjih 30 let. Zdaj je čas, da uživajo v življenju brez odgovornosti.
Tretja sprememba je pa drastična, zato sem se premaknil tik ob državno mejo, če slučajno "dobri" ljudje ne bodo dovzetni za njo. Predlagam anonimne kandidate. Sploh nas ne bi smelo zanimati ne kdo kandidira ne koliko je kandidatov za župana. Vse, kar bi "dobri" ljudje morali narediti, je napisati svoj program. Vse programe bi vnesli v računalnik in kandidati bi dobili prosto. Uživajte v naravi. Adijo. Sedaj smo na vrsti mi, navadni meščani. Na dan volitev vsak meščan, ne pozabimo, med 25 in 60 let, napiše na list papirja, kaj bi rad, da župan naredi v njegovem mestu. Vse predloge bi dali v računalnik in računalnik bi izbral kandidata, ki bi bil najbliže željam ljudstva.
Tako, moji predlogi so na mizi. Upam, da jih bodo odgovorne inštitucije vzele na znanje. Do takrat me pa vsako tiho soboto in volilno nedeljo najdete v najbolj zakotni kotlini Slovenije. Pa prijetne volitve vam želim.
Reddit! - 
Del.icio.us - 
Digg
