Ali bi po smrti darovali svoje organe in s tem nekomu rešili ali vsaj podaljšali življenje?
| 27 % | Seveda. To se mi zdi popolnoma naravno dejanje. (2513) |
| 23 % | Mogoče. Neprijetno mi je sicer ob misli, toda po smrti jih tako ne bom potreboval/a več. (2167) |
| 23 % | Ne. Moji organi so del mene in želim, da tako ostane tudi po smrti. (2121) |
| 24 % | Nisem še razmišljal/a o tem. (2186) |
Vse kar mi v danem trenutku pride na misel.
Vprašaj se, ali si zadovoljen, pa ne boš več. (John Stuart Mill)
|
|
Nemirna dušica
Iz vseh vetrov pobrano.. nikoli isto in totalno nepovezano.
4.1.2007 18:41:00 - S časom
| Prejšnji prispevek: Pa-pa lisička | Naslednji prispevek: "Naredi, da mi pride." |
Hvala, ker ne kadite!
|
Moram reči, da me je presenetil ta predlog novega zakona o kajenju na javnih mestih. Saj ne, da se ni o njem govorilo. Ampak govorilo se je tudi o zaprtih trgovinah ob nedeljah in praznikih, se nadaljevalo z referendumom, konec je pa enak začetku. Pa saj veste.. pes, ki laja, malo grize. In zdaj se bodo začeli prepiri o pravilnosti take odločitve, o tem zakaj da in zakaj ne... Nisem kadilka. Niti hočem to postati. Imam pa prijatelje kadilce. In fanta, če se že tako vzame. Priznam, da sem pred leti poskušala prekiniti to njihovo razvado na vse možne načine, toda.. če je nekomu to prešlo v kri in se vsako jutro zbudi ter avtomatsko prižge cigaret, bo to delal še naslednjih pojma nimam koliko let ne glede na moja dejanja. Pravica do izbire pač. Ko nanese beseda na ta zakon, se vedno občuti nekakšno prikito sovraštvo v zraku. Češ, kaj pa hočete vi nekadilci. Pravica do izbire je osnovna človekova pravica. Ma saj, je ja. Samo tako kot jo imaš ti, jo imam tudi jaz. Ne motijo me kadilci. Res ne. Itak poznamo ločene prostore in če že grem kam ven s prijatelji, ne bomo zahtevali drug od drugega nemogočih stvari. Ven gremo, da se zabavamo in če hočeš kaditi pač kadi. Kar me pa moti je sledeče... pred letom ali več sem sedela v nabito polni restavraciji. Mize so bile že itak zasedene, toda še vedno so prihajale nove stranke. Pa se usede za mizo tik (5 cm razmaka) zraven mene in kolegice nek študent. Zamik med našim prihodom je bil ravno takšen, da sva dobili hrano malo po tem, ko je prišel in na najino "veliko veselje" sva jo bili prisiljeni pojesti v velikem oblaku poceni cigaretnega dima. In to me moti. Ker ima še pes rad pri jedi mir, zato ga hočem tudi jaz. Vseeno mi je za lokale, vseeno mi je za vse ostale prostore, kjer kajenje še ni prepovedano, toda kadar se je se je. In takrat hočem svoj obrok pojesti v miru, ne da bi bila pri tem prisiljena požreti še velik oblak cigaretnega dima! |
 |
Reddit! - 
Del.icio.us - 
DiggPreostale strani:
