Anketa:
Ali bi po smrti darovali svoje organe in s tem nekomu rešili ali vsaj podaljšali življenje?
O blogu:
Vse kar mi v danem trenutku pride na misel.
O avtorju:
Vprašaj se, ali si zadovoljen, pa ne boš več. (John Stuart Mill)
Iskalnik:
Arhiv:
Skupine:
Zadnji prispevki:
|
Zadnji komentarji:
|
Povezave:
Nemirna dušica
Iz vseh vetrov pobrano.. nikoli isto in totalno nepovezano.
4.12.2008 2:53:00 - Življenje
| Prejšnji prispevek: Bodo grozljivi prizori res zmanjšali kajenje? |
Slovenci bi, vendar ne upamo
Darovanje organov po smrti postaja zmeraj bolj aktualno vprašanje, saj se starost tragično umrlih zdravih drastično znižuje, kar pomeni, da vsak dan na svetu izgubi življenje vsaj nekaj potencialnih darovalcev organov. S temi organi bi lahko rešili življenja mnogih, ki jim usoda ali naključje nista dala "izpravnega orodja". Vendar pa se je o tem veliko lažje pogovarjati v teoriji, problem pa nastane, ko se moramo za to tudi dejansko odločiti. Pojavijo se namreč pomisleki o tem, kakšna bi bila naša zdravstvena oskrba v primeru darovalcev in kakšna, kadar to nismo. Bi se kdaj bolj potrudili za nas? In kako določiti, da smo res mrtvi ali vsaj dovolj mrtvi za darovanje? O tem sem spraševala tudi v svoji anketi in od 5541 sodelujočih, bi se jih le dobra četrtina odločila za to nesebično in humano dejanje. Četrtina jih še zmeraj okleva, saj jim je misel na to, da bodo organi po njihovi smrti nadaljevali svojo funkcijo v neki drugi osebi, neprijetna. Ostala polovica pa se temu dejanju raje odreka oziroma se s tem vprašanjem še ni srečala. Dejstvo, ki ostaja je, da lahko potem, ko za nekoga upanje umre, to posveti nekomu drugemu. In nikoli ne morete biti dovolj prepričani, da ne boste ravno vi tisti, ki bo obtičal na listi iskalcev organov, samo zato, ker je premalo tistih, ki bi organe podarili. S tem, ko naredimo prvi korak, odpremo možnosti ne le sebi, temveč tudi številnim drugim. Konec poti za nekoga, tako pomeni začetek poti za drugega. Le upati je treba.
 |
Reddit! - 
Del.icio.us - 
DiggKomentarji k prispevku:
| Komentira: | Turdus (5.12.2008 8:14:00) En ugleden, a že star in od tobaka pergamentiran profesor, je zelo pogosto začinil svoja predavanja z namigovanji in celo "kvantami". Na brucovanju je bilo eno od vprašanj:Kaj je po XY-u biseksualnost? Pravilen odgovor je bil: Bi, če bi mogel. Nekaj poguma je potrebno za vsako stvar - tveganje zame je možnost zate in tudi zamenjano - tveganje zate je možnost zame. In moj (kostni) "mozak" in moji organi so že dolgo na razpolago - prvo kadarkoli, drugo v primeru, da jih sam ne bom več potreboval in bo še uporabno. Da me zaradi tega ne bodo prej "odklopili", je stvar (za)upanja. In seveda tveganja. Dum spiro, spero. |
| Komentira: | zirosi (5.12.2008 8:24:00) http://www.zirosi.net/ Brez ušesa ne prideš v nebesa... Za začetek bi bilo dobro, da bi najprej naši zdravstveni delavci pokazali nekoliko več resnosti in skrbnosti ter nekoliko manj zanimanja za denar - potem bi se pa mogoče lahko pogovarjali. |
Preostale strani:
