Do bank, mogočnih in bogatih ustanov, sem pri svojih 20ih gojil ogromno strahospoštovanje. Nedosegljivi, večvredni in popolnoma brezkompromisni so se mi zdeli. Na okencu sem se počutil majhnega. In nerodnega. Čeprav je šlo za moj denar.

Prvo pravo izkušnjo sem doživel leta 1998. S sedanjo ženo sva želela kupiti stanovanje. Seveda s kreditom. 125.000 takratnih nemških mark je stalo 67 kvadratov. Svojega denarja itak nisva imela nič in takrat ni bilo banke, ki bi na lepe oči dala 100% kredit za stanovanje.

V knjigi "Največji goljufi" sem takrat prebral zgodbo o tipu, ki je dvakrat prodal Eiffelov stolp. Njegovi kupci so bili skrbno izbrani - novi, nadebudni, v Parizu še ne ravno znani podjetniki. Ti naj bi bili pripravljeni narediti marsikaj, da bi se prebili med elito. Tudi za ceno večjega rizika.

To razmišljanje se mi je zdelo idealno pri izbiri prve banke, s katero sem se bil pripravljen spopasti v pogajanjih. Po nekajdnevnih raziskovanjih so me podatki pripeljali do Banke Celje, ki se je takrat želela dokazati v Ljubljani.

Taktika je bila enostavna. Na list papirja sem si napisal (utopične?) želje, kot so 100% kredit, v katerega so všteti tudi vsi stroški odobritve, obrestno mero kot redni stranki in med drugim tudi zlate kreditne kartice zase in za ženo (to je bilo čisto ego preseravanje).

S tem spiskom sem poklical vodjo podružnice v Ljubljani, mu povedal, da želim velik kredit za stanovanje in da bi se rad z njim sestal in pogovoril, kaj se da narediti. Vodja je pristal. Na sestanku sem mu po kratkem uvodnem razgovoru na mizo položil svoj spisek želja. Rezultat? Dobil sem vse, kar sem si želel.

Tri leta kasneje je Banka Celje pod novim lastništvom NLB malce zaspala. Odločil sem se, da bom kredit prenesel na drugo banko, ki se je želela dokazati. Bank Austrio.

Jajca ali dosti sreče, ne vem, toda na banki sem naletel na čudovito gospo, ki je prehod kredita in izvrstne pogoje uredila skoraj čez noč. Danes, šest let po začetku sodelovanja, poznam vse v podružnici v BTCju in dobil sem res vse, kar sem si želel. Verjetno tudi oni. Sem njihov zelo zadovoljni "fizični" komitent, zato sem jim v tem času pripeljal vsaj okrog 500 tisoč € kreditov prijateljev in znancev ter s tem kar nekaj novih komitentov.

A vsaka pravljica ima svoj konec. Z ustanovitvijo firme sem za svojo banko postal neznanec. Na začetku pogovorov o sodelovanju (beri:kredit) banke z Adremo smo se še nekako poznali in prišli do tretjega sestanka, a dlje ni šlo. Podjetje je žal novo in kljub že nekaj dobljenimi in podpisanimi pogodbami nisem dovolj zanimiv za njih. Ker sem nova, "pravna" oseba. Nova oseba = rizična oseba. Zgodovina kot "fizična" oseba ne šteje. Biznis delamo s firmo, ne s posameznikom (?!).

Tega dela zgodbe je torej konec. A vsak konec ima svoj novi začetek. NLB se je ponudila, da mi bo pomagala. NLB!?! Kao velika, okorna, starodobna banka vidi v meni večji potencial kot mlada in dinamična banka? Nekaj se je očitno v zadnjih letih pri NLB spremenilo in tega nisem opazil.

Draga NLB, nazdravim na skupno zgodbo.