Po štirih urah hoje, sredi stene, psihično uničena, na meji med jokom, smehom, obupom, levo prepad, desno prepad, nazaj nimaš kako, razen da se zopet vržeš v prepad, pred tabo še enkrat toliko poti in strme stene: » Ok, ami lohkzaboga razložiš, kaj si si mislu, ko si me vleku sem gor?!?!!!!!!«On pa čist skulirano: »Lubi, vidu sem da maš dost kondicije in da rabiš sam mal psihološkega treninga.
Psihološkega treninga!!! AAAAA!!!
Ok, zdej sem doma, poslušam zgonjen radio ena in se jezim, za koji k…nisem še zamenjala postaje, ker desetkrat na dan, se mi res ne da vem poslušat Total eclipse od the heart..In se nekako lahko počutim varno…
Razen ogabnega musklfibra, bolečega kolena in tipičnih potolčenih nog, ni videti drugih znakov prestanega »psihološkega treninga«. In najbolj hecno. Spet bi šla. Groza!!! ;)
Torej po vrsti.
Sva šla za vikend v Bovec. Jaz veselo vzela moje na novo kupljene knjižice. »Jutri greva na Krn.« A ni to nekam daleč? » Ne , ne, par urc. Bova šla iz Drežnice. Direkt gor. Eno urco bo mal hoje po previsu, ma ni panike. Sej bova privezana, na zajli, tko da mal vidim mojo Burjico.«
Dobro, Burjica. Zanimajo te nove stvari, si paničen človek, torej je itak potrebno vsake tok časa mal te okol kepe in se znebit določenih strahov, kot so vrtoglavica itd. Sploh pa mora videt, da nisi reva.
Dve uri sva hodila do stene. Že do takrat sem bila čist živčna. Ker me je kar nekako pripravljal. Govoril, kako in kaj naredit, pa na kaj bom pozorna. Pa sem si v bistvu predstavljala da bom resnično eno urco hodila bolj po ravnem, v bistvu, da bo treba samo prečit steno in potem zopet po navadni gorski poti do vrha. Mhm…My ass… Sploh pa sej M. ve, kolk je ura pri meni. Da sem bila do zdej parkrat na Šmarni, ok, pol Kofce, pa Kamniško sedlo, Svinjak, Nanos…pol se pa nekako konča. Lubi že ve, kam me pelje. Pa ve tudi za moje napade panike ob različnih situacijah…Tko da valjda me ne bo vozu nekam, kjer bo potencialno zaradi mojih psihoz še on v nevarnosti.
Lohk rečem sam svaka mu čast, da me je prenašal faking 3 ure in pol v steni. Že ko se je bilo treba prvič vpet sem se tresla. Če bi vedla, kaj me čaka, bi šla po moje peš nazaj do Bovca, tekla bi iz Drežnice, proč od tistih groznih temnih špičastih skal, sten in oddaljenega vrha. Pa nisem vedla. On me je pa spodbujal. Pa nisem hotela izpasti reva poleg njega. Burjica, bodi pogumna, ne pokazat, kakšna strahopetka si. Hm, pa je na začetku nekako šlo. Noge so me držale, dihanje je bilo pač plitvo, glasno, hitro. »No, počasi, globoko dihat, poglej kako je lepo« »Lepo?!?! A se ti hecaš? Če pogledam okrog, se mi glih sfrkla.« Kakšne gorske rastlinice, iglavci, knjižica moja, sam da prideš gor. On pa tako miren, vsake tok časa pobožal, rekel, da mi gre super, me objel in da je normalno, da me je strah in da bom tako bolj previdna, da je treba spoštovat vsak korak, pazit, kam stopim, preverit vsak korak, čim manj se z rokami prijemat, vzravnano. Pa je šlo. Sva poskusila, kako bi bilo, če bi mi zdrsnilo, kako zgleda, ko te vrvi držijo. In kako se pobrat in take zadeve. Sicer sem parkrat v življenju plezala, ampak po umetnih stenah, boj tako za hec.
Potem pa je na določenih delih zmanjkalo zajle in je bilo treba kar tako hodit. Pa me je privezal nase, da se bom bolj varno počutila. Sploh mi ni jasno, kako si je upal. Ma da bi jst zgrmela dol, bi itak oba. On pa čisto skuliran. To me je nekako pomirjalo. V bistvu sem mu zaupala. Vedela sem, da ima veliko izkušenj, da je to zanj mala malca. Pa sem se mu opravičevala, ker sem sitna in ker me je strah. Pa je reku, da mi gre super in da je vse Ok in da se mu nimam kaj opravičevat.
In sem šla, plezala..ob zajli že skoraj uživala, brez zajle živčnega fasala in se mi zazdi po eni urci, da vidim vrh in priletim gor. Vidim, da sva prišla le na grben. Ozrla sem se okrog. Konec. Nisem mogla verjet. Tema. Okrog mene prepadi, pred nama pa se je šele začelo. Navpične stene in še kaka ura hoje. Vrh je bil še tako daleč, jaz pa na tleh. Pa ne telesno. Kondicije imam očitno resnično veliko. Psihično pa da ne govorim. Sesedla sem se. Jok. Sam solze so mi tekle. In sem vedela, da ni druge. Dol ne morem več, torej bo treba splezat gor. Pa sva sedela in mi je pripovedoval o situacijah, ko se je on zaplezal, kako ga je bilo strah, da je tudi njega panika grabila. Jaz sem jokala, se mu opravičevala, da sem ga najbrž razočarala. On pa se je samo smehljal, me božal in reku, da sem super in da mi gre fantastično in da je vsaka moja reakcija normalna. Pa sva se odpravila naprej. Korak za korakom. Zdi se mi da sem bila potem kar v nekakšnem šoku. Govorila sem kar nekaj, pela, se pi…. A je zajla? Je zajla. Matr, zajla, se mi je zdela najboljša stvar na svetu. Sam da sem se lahko zahaklala. Ko sem se počutila tako varno v tistem plezalen pasu, ko se mi je čelada zdela najboljši izum in ko proti koncu nisem hotela več, da me M. varuje in sem hotela sama po nezavarovanih delih. »Počasi, lubi. Ne vihraj naprej, pazi na korake, do zadnjega. Konec je, šele ko si v dolini. Do takrat pa počasi. Na zadnji lestvi pod vrhom naju je ujel avstrijski plezalec in skupaj smo priplezali na vrh. Do konca. Plezanje do koče.
Ne vem, če sem bila še kdaj tako ponosna nase in hvaležna M. da me je zvleku gor. Da mi je dal priložnost, da sem premagala strah in priplezala na Krn po najzahtevnejši poti. Mislim, da se ji reče po Silva Korena. Da je verjel, da zmorem in da je prenašal 3 ure mojega pritoževanja. Je reku, da ponavadi ni tako potrpežljiv, da v gorah je pa čist drugi.
Sem ga vpršala, če je ponose name. Pa je odvrnil: »Si ti ponosna nase?« » Sem.« »No, vidiš, to je pomembno. Ti moraš biti ponosna nase.« Pa se je nasmehnil in rekel: » Veš, da sem ponosen nate.« Pa me je s štrikom po riti. In sva šla v dolino.
Pa sva pol urce pred koncem postala pri potočku. Jaz sem potegnila iz nahrbtnika knjižice in raziskovala živa bitjeca okoli sebe, on je bral časopis. Pa sva pila vodo iz potoka, se vsake toliko časa spogledala, se nasmehnila eden drugemu in brkljala naprej.
srat me prtisne, ko si poskusam predstavlat kje in kako si lezla... vsaka cast, js sm javkala ze pri vzponu na Okreselj da bi pa sla na en vrh kjer je treba uporabit zajlo in vrvi... no way. res si lahko ponosna nase ja lp
Uuuu boga... Sam si pa dobra - precejšen podvig. Jaz sem sama včeraj z mojim hodila po hribih, vendar ne tak hudih . Na začetku mi je bilo težko, potem pa ko sem se "uhodila" ali ne vem kaj, pa bi še hodila.
Sam sem mela smolo, da ko sva prišla na vrh, je zelo pihal veter in sem danes bolana in čajčkam.
Komentira:
saso (9.7.2007 15:23:00)
Draga Burja, nimam besed. Do sedaj sem bil vedno prepričan, da so vse zgobe v ljubezenskih romanih izmišljene, da so vsa žrtvovanja za ljubeči spol izmišljena sedaj pa vidim kako sem bil v zmoti. Žrtvovati svoje življenje zato, da je nekdo ponosen na tebe????????? Mislimmmmmmmmmmmmm. Ko pa preberem zadnji stavek "Bova šla še, a ne?" se mi megli pred očmi. Je pa v principu dobro imeti tako navdušenega alpinistva za moža. Vsako soboto ko je ptrebno pospravljati, opravljati domača dela, voziti otroke v živalski vrt 90% alpinistov oddide v gore. Saj veš "ljubezen moja" da so gore moja strast. Saj te bom zopet vzel s seboj ko bodo otroci zrasli sedaj pa res ne morete poleg saj veš, a ne lubica moja....
Ohh, Krn. Zaradi njega so se mi že dolga leta nazaj zagabile gore. Sem bila čisto premajhna, z veliko pretežkim ruzakom in brez pametne spodbude za na pot. Pa smo šli po precej lažji poti kot vidva. Fajn da si preživela, malo manj fajn da si imela po poti take travme, ampak očitno hujšega ni bilo.
Sašo: Tole tvoje špikanje mi je pa privabilo prav nasmeh na ustnice. Sem podobno situacijo doživela tudi sama... Štala na obzorju, čas za se truditi za zvezo, rabila sem ga ob sebi, ampak "saj veš ljubezen moja da je jadranje moja strast." Bila je pač sezona za jadranje. In sem ostajala sama. Še dobro da je to že tako daleč nazaj, da se zdaj temu znam smejati.
Ajajaj,moja Burja,vse v redu in prou,ma če bi te mal precenil in bi se ti kaj zgodilo, bi se pol tud njemu kaj zgodilo...tako sedaj lahko diham... Nekako verjamem, da tokrat Saso "mim strela" ker mislim,da sta zrelejša in bosta znala preseči te šablone,...pa malo naše krvi imaš v sebi in vem da se mi ne pustimo predolgo "vozat"...prav s knedlom v želodcu ti povem,da vem kaj si naredila zase in sem mu celo mal hvaležna , unmu tvojmu.
Komentira:
katjuša (9.7.2007 19:37:00)
ej, še en post, k me je zadel prov v živo. Se namreč še spomnim, kako sem v megli zalutala na sedlu in šla namesto na Krn na Trdnjavo (al neki tazga) po cca 40 cm široki potki - levo stena, desno prepad. In nikjer nikogar, megla pa taka... In ko so svizci skakal okol mene, mi je blo jasno... Takrat bi mi en tvoj M. zlo prav prišel. Ampak je pa lepo tam gor. Še mal, pa boš spremenila iz Burje v Hribolazko
Jah nč, če to ni ljubezen, pol pa res ne vem. Je pa za vsako treba kdaj pa kdaj mal garat. Pogumno naprej!!
Sliši se noro, ja. Tudi sama sem kdaj pristala višje, kot sem mislila, čeprav z zajlami to ni imelo opravka... Sem pa enkrat pomotoma zvlekla dva angleška penzionista na en manjši hrib v Savinjski dolini ("infarkt" je bil kar pogosta beseda, vendar niti slučajno nista hotela odnehati)in bi rekla, da me tako hitro ne bosta pozabila
Vseeno: na tak hrib bi se dala zvleči samo nekomu, ki (tako kot tvoj) po pravici prizna, da je strah del paketa.
Komentira:
mars (9.7.2007 21:27:00)
Draga Burja, v življenju nisem kaj dosti hribolazila in moj največji vzpon je verjetno Komna in naprej Lanževica, kjer so me bičali. Vendar več kot kakšno melišče krize ni bilo. Mi je pa - odkrito povedano - slabo od strahu, če samo POMISLIM, da bi se znašla na tvojem mestu. Ma, po drugi strani, če bi me moj dragi vlekel v neke mejne prostranosti in bil ob tem tako miren in odločen, kot je bil tvoj M., bi se mu verjetno pustila. Ne morem si pomagat, ampak je prov veliko podobnosti z materinstvom / očetovstvom. Ko si enkrat tam, ni poti nazaj. Ko si na poti, misliš, da si zmešan, kaj se greš. In ni poti nazaj. Ko si pa na cilju, pa veš, da ne bi zamenjal za nič na svetu ali pa, da bi (se) še šel... SAŠO, mislim, da je tebe samo strah, da se naši Burji kaj zgodi. In da je tvoj strah tukaj odveč. Ko bodo mulci, bodo postala plezala na otroških igriščih novi izziv za velikega plezalca/očeta - to jaz verjamem. KATJUŠA, od vsega ti zavidam samo to, da si svizca videla v živo (pa čeprav megleno) AJA, BURJA, a greva na bungi, ko neham dojit?? Takrat boš vajena že vsega hudga
Res se dobro bere. In dobro je, da ti bo ostalo zapisano in boš videla, če ti bo tudi ob življenskih krizah stal tako ob strani in zaupal vate ali pa je res tisto, da sicer "ni tako potrpežljiv, v gorah je pa čist drugačen..." Spomnim se, ko smo na obisku imeli prijatelja iz Vojvodine in smo ga spravili na Triglav. Z vrha smo občudovali razgled in nekomu se je izvilo: "Joj, kako je lepo v dolini.." On nekaj časa zaprepadeno gleda, nakar zine: "A koji K.... smo potem hodili gor, če je pa dol tako lepo!"
Komentira:
Burja (11.7.2007 14:36:00)
G4B1:Sej ne vem, ali naj bom ponosna nase al ne. Izbire tam sredu stene, nisem imela ravno velike. Okrešelj? Upam, da je za gor navadna gorska pot
Pavla: A ti tut po hribih. Upam, da si se že opomogla in da je čajček pomagal Sašo:Zdej me pa poslušej Nisem šla gor, ker sem zaljubljena al pa ker bi se mu morala dokazovat. V življenju sem bila že nekajkrat v situacijah, ko bi lahko stisnila rep med noge, pa ni bilo nobenga lubija okol mene, in sem ravno zaradi tega, ker sem zelo prestrašen človek in bi se rada znebila tega, prisilila, da sem šla čez svoj strah. Tukaj je bilo enako. Ne vem, če bom šla še kdaj po plezalni poti, če bom, vem, da ne bom zaradi njega. Vem pa, da bom šla še v hribe. Pa lepo od tebe, da te skrbi zame
Sunshine:Ja, vsak se odloči, kako bo živel v zvezi. Morda bo tako kot je sašo reku, al pa kot se je tebi zgodilo. In če bom lahko s tem živela, bom, in če ne, bom šla. Zelo enostavno. Sej me poznaš.. loli: 1. dbest, da si dala vaš link gor 2. ma sej veš, da sem taka sračka, da bom pazla nase, zdej po tej izkušnji še tolk bolj katjuša: uuu, nism vedla, da si mela podobno izkušnjo, pol veš, kako je
alcessa: Točno to, zaupala sem mu, ker je upošteval vse komponente in ker me je vodil gor s spoštovanjem do narave in ker je prisluhnil vsemu okol sebe mars: bugi?!?! A se hecaš Pa to ne pomeni, da te nimam rada. Tja me ne zvleče 10 M. hehe. Bova našle, kakšen približek. Lohk pa te grem fotografirat
Pengovsky:Hja, bojim se, da ne zadnjič
mm:haha, res je. Se pa kdaj stvari bolje vidi, če se jih gleda z distance..al neki..
Okrešelj? BV... isto kot Šmarna gora... Bolje je iti iz Okrešlja gor na Kamniško sedlo... Tist je zabavno
Strani:
O blogu:
Polna jadra burje, kar je naporno, ampakG
utu tisto nevidnost z vso silo..in v da siG>iv..G e se nikamor ne premakne, pomaga motor. Kar tudi ni slabo, ker te uspava, ko se "sončiš"..In tako živimo..in je lepo..eni prazni, ampak hočejo pustiti sled, eni prekipevajo, pa jih nikjer ni...Vsak je kdaj eno, kdaj drugo...
O avtorju:
Jadranje, jutra z M.,kave z M., petkovo vino z G., moja družina, tek, sveže pokošena trava, ko pritisnem kljuko svojega razreda zjutraj,pomlad,tek, klavir...
Reddit!
Del.icio.us
Digg
