Včeraj sem oblekla svojo pevsko uniformo in se odpeljala v Maribor. No ja, odpeljal me je moj mož, ki me sedaj, ko je tudi on "penzek", vozi v trgovino, knjižnico, na pevske vaje...Oddolžim se mu s kavico, čajem, pecivom...
Društvo upokojencev Maribor-Center vsako leto organizira prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Letos so pripravili razstavo akademskega slikarja Rada Jeriča in ob otvoritvi pripravili krajšo kulturno prireditev, ki sta se je udeležila tudi predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije gospa Mateja Kožuh Novak in mariborski župan gospod Franc Kangler, ki je razstavo tudi odprl. Poslušali smo žlahtno pesem naše ženske vokalne skupine Ljudske pevke, prisluhnili melodiji Prešernovih pesmi, ki jih je izvajala naša dramska sekcija, dijaki Glasbene in baletne šole Antona Martina Slomška iz Maribora, so s čudovitimi samospevi popestrili praznični večer. Ženski komorni zbor društva, ki ga vodi nova zborovodkinja magistra Nina Lorber prof. glasbe, je prireditev zaključil z Barbaro Ann, komadom ameriške glasbene skupine Beach Boys. Poslušalci so bili navdušeni. Kako ne, saj smo se gospe v zreeelih letih zibale v ritmu rock and rolla. Ja, res smo vžgale. To pa nastane takrat, kadar se žlahtno pomešata mladost in starost. Sicer smo pa po duši še vsi zelo mladi.
Ema, kaj, povej, je res: mi ljubezen meša glavo? Ali je ljubezen sama le norosti moje ples?
Oh, kako me, ljuba Ema, razen nore te ljubezni, te norosti iz ljubezni muči zdaj še ta dilema!
Heinrich Heine
Emma živi na svoji kmetiji, kot da bi zanjo življenje obstalo. Ali pa tudi ne. Živi s svojo ljubo in edino družino, ki jo sestavljajo prašički, kure in še vsa druga perutnina. Mirno plavala bi njena barka, če le nebi iz njenih rok tako hitro odtekal denar. Grozi ji izguba kmetije. Zato si strašno želi obogateti. Pa še nekaj jo muči. Moški. Potrebuje moškega. Takega pravega, takega,ki bo potešil njene čute in telo. Oboje ji neke noči prileti na dvorišče.
Max mu je ime. Moški, ki ga je med begom z ukradenim denarjem v ukradenem avtomobilu zaneslo s ceste. Max je prodajalec avtomobilov, ki izve, da je na smrt bolan. Zadnje dni svojega samotnega življenja si želi preživeti tam, kjer je bil nazadnje srečen, v Mehiki.
Takšen je začetek te nenavadne in ganljive zgodbe, ki govori o življenju in smrti, predvsem pa o ljubezni. Povežeta se življenji dveh osamljenih ljudi, ki tako kot vsi iščeta ljubezen in srečo.
Všeč so mi podobe iz kmečkega življenja, ki me spominjajo na brezkrbne počitnice, ki sem jih preživljala pri stari mami na Koroškem. Lepota in širina narave, sreča in svoboda misli in srca. Samo jaz in narava.
Pretresljivo zgodbo avtorica poveže s posebnim humorjem, ki na svojevrsten način opeva življenje.
"Nobeno življenje na Zemlji se Emmi ni zdelo čudovitejše, preprostejše, bolj čutno, bolj izpolnjeno kot biti svinja na njenem lastnem dvorišču."
Claudia Schreiber (roj.1958) je otroštvo preživela na kmetiji v majhni nemški vasi. Po študiju novinarstva, pedagogike in sociologije je postala novinarka ter radijska in televizijska voditeljica. Zdaj se je posvetila pisanju literarnih del, še vedno pa deluje tudi kot novinarka. Roman Emmina sreča je preveden v številne jezike, po njem pa sta posneta film (2006), ki je bil nagrajen na več mednarodnih filmskih festivalih, in radijska igra.
Drobna knjižica, ki se jo splača vzeti v roke in jo na mah prebrati.
21.1.2010 21:24:00 - knjiga Alekaneka Prebrala sem drugi del trilogije Aleksandre Veble, Slovenke z zelo zanimivo življenjsko izkušnjo. Zelo
mlada se je odpravila v svet, se v Bejrutu poročila, od koder pa je
s hčerkama pred vojnim nasiljem pobegnila v Slovenijo. Srečo in
ljubezen je našla na Havajih, kjer prebiva s Slovencem Adijem. V
obeh delih trilogije Al eksandra in Alekaneka, pa so tudi zanimivi
recepti bližnjevzhodne kuhinje ter zgodovinsko kulturni podatki krajev.
Na Havajih se je srečala s huno, to je prastara polinezijska beseda, ki
pomeni šamansko filozofijo. Gre za osnovna načela zdravljenja v sedmih
idejah ali načelih, ki so se mi zdela toliko zanimiva, da jih
posredujem tudi vam.
IKE - "Svet je, kar misliš, da je."
Doživljanje sleherne naše izkušnje je pogojeno z našimi prepričanji,
verovanji, strahovi, dvomi. Če so v nas dvom, strah, jeza, žalost, to
izkušamo tudi v zunanjem svetu. Če torej spremenimo svoja prepričanja,
verovanja, naravo svojih misli, spremenimo svojo življenjsko izkušnjo.
Svojo življenjsko zgodbo lahko režiramo le z zavestnim delovanjem. To
možnost izbire vsekakor imamo, če smo si jo le voljni priznati. Huna
nas uči, da je vsaka naša beseda molitev, ki prinaša zdravje, radost,
lahko pa je bolezen ali trpljenje, odvisno od nas samih in izbire
besed.
KALA - "Omejitev ni."
Smo bitja s popolnim potencialom. Imamo svobodno voljo. Dosežemo lahko
vse, kar si zamislimo, če smo le pripravljeni v to verjeti. Ta princip
tudi predpostavlja, da je vesolje neskončno, zaradi česar je središče
dogajanja povsod. Tako smo povezani med seboj v vsakem trenutku, ne
glede na to, kje se nahajamo.
MAKIA - "Energija teče v smeri pozornosti."
To pomeni, da z usmerjanjem pozornosti usmerjamo tok energije. Bolj ko
se ukvarjamo z neko zamislijo, bolj se ta uresničuje, kar velja tudi za
zdravljenje oziroma ozdravitev.
MANAWA - "Moč se nahaja v sedanjem trenutku."
Pomeni, da se moč za kakršno koli spremembo nahaja v sedanjosti, ali
rečeno drugače, energija za delovanje, oziroma spremembo, se nahaja v
sedanjem trenutku. Preteklost je zgolj izkušnja iz katere se učimo.
ALOHA - "Ljubiti, pomeni biti zadovoljen."
Ljubezen - Aloha je stanje prostega pretoka življenjske energije, je
stanje neodpora. Ljubimo tisto, do česar ne čutimo odpora. Presoja, ki
je posledica in hkrati povzročitelj odpora, je obratno sorazmerna z
ljubeznijo. Ljubezen je vir naše moči in zdravja, torej povsem
praktična zadeva.
MANA - " Vsa moč je v nas samih."
Vsi prihajamo iz istega kraja, iz duha. Smo duh in um in telo. Telo je
naš instrument v fizičnem svetu. Um ima možnost izbire in domišljije,
toda moč, da zmoremo udejanjati zamisli, prihaja iz duha. Duh je vir
moči in inspiracije. Moči izven nas ni.
PONO - "Učinkovitost je merilo resnice."
Vsi sistemi tega sveta so izmišljeni, huna pri tem ni izjema. Do istih
stvari lahko pridemo na različne načine. Sedem principov hune je zdrava
osnova za izvajanje katere koli duhovne ali zdraviteljske prakse, kar
pomeni, da lahko huna služi vsakomur. Huna ni dogma. Je izkustveno in
zgodovinsko življenjska, svobodna in odprta, saj v svojih okvirjih
podpira vse, kar vodi k fizičnemu, čustvenemu, mentalnemu in duhovnemu
zdravju.
Aleksandra Veble je ženska, ki ne skriva
svojih čustev in čutnosti, ki se predaja trenutku, ki ji ljubezen
pomeni osnovno gibalo v življenju, ženska, ki uživa v svobodi svojega
duha in telesa, ki se upira nasilju, predsodkom, ženska, ki je našla
svojo ljubezen in neizmerno uživa v življenju.
Knjiga je izšla pri agenciji Baribal, 2009.
Aleksandra Veble ima tudi svoj blog, kjer lahko najdete še več podatkov o knjigi in avtoričinem življenju.
"Prej ali slej bodo vsi prišli do svojega deleža oblasti. Desnica, center, levica, vsi so iz iste družine. Nekaj etičnih problemov. Nobenih estetskih problemov. Danes vlada socialist, živimo pa povsem enako. Komunisti (ki živijo, kot da Zid ni padel ), krščanski demokrati, socialisti,desnica, vojaki. Ali obratno. Isto lahko povem tudi v obratnem vrstnem redu! "
V Čilu rojeni pisatelj in pesnik Roberto Bolano ( 1953- 2003 ) je že pred smrtjo veljal za najvplivnejšega avtorja svoje generacije v latinskoameriški literaturi, ki se je odmaknila od eksotike magičnega realizma. Z izbrušenim slogom se je kot detektiv podajal na mesta zločinov in sledil prikaznim, zaradi katerih je njegova generacija v sedemdesetih letih izginjala v nočeh in kleteh latinskoameriških diktatur.Odpiral je dosjeje svoje mladosti, ki je bila razpeta med ostre robove eksperimentov, tveganj, seksualnosti,močne sle po življenju in vere v literaturo, v kateri ni bilo razmika med ustvarjalnostjo in življenjem.
Avtor se v romanu loti ene svojih velikih tem, odnosa med umetnikom in totalitarno oblastjo. Gre za izpoved ostarelega jezuita Sebastiana Urruita Lacroixa kot njegov obračun pred poslednjo sodbo. Brani se pred tožilcem, ostarelim mladeničem, ki pa je oče Sebastijan sam, njegov alter ego. Vedno je bil na strani zgodovine, bil član Opus Dei, za katero je opravljal pomembne naloge in v sebi udušil pesnika, ker bi po Bolanovi etiki moral slediti edinole umetnosti in nujno priti v konflikt s katerokoli oblastjo. Vrhunec romana je noč, ko se kulturna elita Pinochetovega režima udeleži ene od številnih zabav v vili na obrobju Santiaga, v hiši, v kateri mučijo nasprotnike režima.
"Kako lahko nekdo, ki po naključju naleti na izmučeno žrtev,mirno pogasi luči, zapre vrata in se vrne iz kleti, kot da se ni zgodilo nič."
Ti ljudje so predstavniki večine, ki ni vedela ne v Čilu v odobju Pinocheta ne v Nemčiji v času nacizma.
Ena boljših knjig, ki sem jih prebrala v zadjem času. Niti enega dialoga,pa vedar te tako pritegne, da padeš not in samo uživaš.
Knjiga je izšla pri Študentski založbi, v zbirki Beletrina, 2009.
Marios me je v svojem prispevku spomnil na Vangelisa, ki sem ga pred leti zelo rada poslušala. Sedla sem k oknu, se zazrla v idilično zimsko pokrajino in uživala. Nekaj malega teh užitkov sem pripravljena deliti tudi z vami.
Mogoče sem vam že rahlo tečna s svojim pisanjem o nesrečnem dečku Boru Nekrepu. Kaj morem, ko je pa ta žalostna "zgodba" tako zelo podobna naši, ki se je zgodila pred dobrimi štirinajstimi leti v isti Pediatrični kliniki. Kaže, da se zdravljenje ter odnos zdravnikov invodstva UKC Maribor v vseh teh letih nista prav nič spremenila. Šli smo skozi podobno kalvarijo kot Borovi starši, le da v medijih nismo bili toliko prisotni ( Slovenske novice). Žal te ljudi lahko premakneš samo na ta način, da greš v medije. Drugače ne gre. Če ostane samo na odnosu zdravniki - prizadeti, počasi, pri nas po štirih letih, zaključijo, da je bilo zdravljenje pravilno, čeprav slučajno ugotoviš, da krivdo valijo drug na drugega. Grozljivo in skrajno nesramno pa je, da te nazadnje skušajo prikazati kot človeka, ki zaradi svoje globoke bolečine nisi več sposoben trezno razmišljati. Stavijo na dejstvo, da čas celi rane in da se bomo starši slej ko prej sprijaznili z usodo in spoznali, da nimamo prav. Žal, nikoli. Otroka je pokopala njihova domišljavost, bog ne daj priznati, da česa ne obvladajo, vzvišenost, aroganten odnos do staršev. Sami so krivi, da stvari pripeljejo tako daleč. Iz spodnjega zapisa, ki je objavljen v Sobotni prilogi Dela dne 19.12.2009, sklepam, da se morda res v njihovih glavah nekaj malega premika. Upam, da se ne motim.
Preberite spodnji tekst. Najdete ga pod naslovom Nekaj nekrepostnega je v deželi tej.
"Vsa Barcelona je bila pod mojimi nogami in hotel sem verjeti, da mi bodo njene ulice, ko bom zvečer odprl svoja nova okna, zašepetale zgodbe, ki jih bom ujel v ušesa in jih spravil na papir ter jih povedal vsakomur, ki jim bo želel prisluhniti."
Roman Igra angela je nova uspešnica katalonskega pisatelja Carlosa Ruiza, ki je napisal enega najboljših španskih romanov Senca vetra. Zgodba je postavljena v začetek 20. stoletja in se začne v Barceloni. Tako kot v Senci vetra je tudi v Igri angela vpletelv pripoved strast do knjige. Glavni junak zgodbe je mladi David Martin, ki se mu ponudi priložnost, da za časopis napiše kratko zgodbo,ki mu odpre vrata v svet pisateljev, a kmalu postane pisec pogrošnihromanov. Toda skrivnostni francoski založnik je prepričan, da je Martin sposoben napisati dober roman. Da mu ponudbo, ki je mladi, na smrt bolni Martin, ne more zavrniti. Njegovo življenje se spremeni, saj je sklenil pogodbo s hudičem. Preseli se v zloveščo hišo, ki skriva mnoge skrivnosti. V njegovo bivanje vstopajo novi ljudje, spozna temno stran življenja in svet skrivnostnih umorov. Za francoskega založnika bo napisal knjigo, ki bo imela moč, da spreminja srca in um. Ugotovi,da sta knjiga in mračna preteklost hiše povezana.
"Pisatelj nikoli ne pozabi trenutka, ko prvič v zameno za zgodbo prejme nekaj kovancev ali pohvalo. Nikoli ne pozabi sladkega strupa nečimernosti v krvi in verjame, da bodo, če mu uspe pred vsemi skriti pomanjkanje svoje nadarjenosti, literarne sanje zgradile strop nad njegovo glavo, natisnile njegovo ime na bedni košček papirja, ki bo zagotovo živel dlje kot on sam. Pisatelju je usojeno, da se bo spominjal tega trenutka, kajti takrat je že pogubljen in njegova duša ima ceno."
Pisatelj Carlos Ruiz Zafon je avtor šestih romanov, za katera je dobil več mednarodnih nagrad. Igra angela pa je v Španiji najhitreje prodajana knjiga vseh časov.
"Zafon vedno pripoveduje zgodbe - so njegov gospodar, ki mu služi, in hudič, ki ga pozna."
New York Times
Roman me je že po prvih prebranih vrsticah zelo pritegnil, saj te potegne vase skrivnostnost njegove fabule, lirični opisi Barcelone, pronicljivo odkrivanje človekovega notranjega sveta, hrepenenja, neizživete ljubezni, dvojnost, ki jo nosimo v sebi. Pisatelj me je pritegnil že s svojim prvim romanom, prevedenim v slovenščino, zato sem tudi tega z užitkom sprejela in prebrala. Priporočam ga nekoliko zahtevnejšim bralcem.
Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga, 2009.
Kako čas beži. Teče že šesti mesec mojega bivanja v Račah. In kako je?Lepo. Zelo lepo. Sama sem bila malo v skrbeh, kako se bom lahko po toliko letih mestnega življenja navadila na deželo. Pa ni bilo hudo.Malce nostalgije že tu pa tam, vendar nič hujšega. Uživam v naravi,dolgih sprehodih med njivami, vožjami s kolesom med račkimi ribniki(krajinski park ), enkrat tedensko pa se zapeljem v Maribor na delavnico hujšanja in pevske vaje. Do sedaj sem se vozila z vlakom (zelo prijetna sprememba ), sedaj, ko se je tudi moj življenjski sopotnik pridružil "penzekom", pa se odpeljeva z avtom. Kako so se v nekaj letih razdalje zmanjšale. Čez dvajset let bodo Rače že predmestje Maribora,saj sega industrijska cona že do Slivnice. Sicer pa je tudi v Račah kulturno življenje dokaj živahno. Sama sem se seveda pridružila pevskemu zboru. Všeč mi je, da se ljudje na cesti pozdravljajo, čeprav se osebno ne poznajo. Imaš občutek pripadnosti. Tudi za moje branje je poskrbljeno, saj bibliobus Mariborske knjižnice stoji vsakih štirinajst dni pred račkim gradom. Malo sicer zamerim občini, da nima večjega posluha za ureditev lepe, sodobne knjižnice, pa kaj hočemo, ko je pa denarja vedno premalo. Saj res, o svojem hujšanju že dolgo nisam nič napisala. Težko je, težko. Od septembra do danes imam tri kilograme manj. Nekaj je. Sicer pa, preveč na hitro sploh nebi želela shujšati. Jezi pa me, ko kakšen teden pridobim nekaj dekagramov, namesto, da bi jih izgubila. Pomembno pa je, da se navadiš pravilno prehranjevati, vsaj štirikrat na dan, da paziš na kalorije in da se čimveč giblješ. Na koncu pa vam pošiljam še nekaj fotografij kraja, ki ga vedno bolj sprejemam kot svojega.
"Moja družina je
bila podobna Srbiji. Bili smo nori, kot je bilo noro vse okrog nas,
včasih sprti do solz, prizadeti, vzneseni, pravičniški in ponižani.
Preglasni in tihi, resnicoljubni in nestanovitni. Grobi in neobičajno
nežni. Tudi ko ni šlo za konkretno temo, je za vsem stala politika.
Podobe propada. Raztapljanje in razpadanje, ki ni takoj vidno, ki ga
dolgo ne občutimo, ker se ukvarjamo z resničnostjo, z Velikimi temami,
ker smo nenehno na izpitu. Ker smo v Srbiji, kjer tudi presenečenja
prihajajo z zamudo. Danes se tega zavedam, danes mi je vse jasno."
To
je odlomek iz knjige, ki v nekaj stavkih zaobjame bistvo dogajanja v
srbski družbi v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja. Gre za
pretresljivo pripoved o zablodah celotnega srbskega naroda in
posameznikov ter o njihovi dolgi, počasni in mučni streznitvi. Glavna
junakinja romana je Anđelka, ki je prispodoba za milijone Srbov, ki
niso ne hudobni, ne sprevrženi in ne fašisti, vendar so s svojim molkom
in zatiskanjem oči pred resničnostjo sodelovali pri ustvarjanju
kolektivne balkanske tragedije. Roman je kljub povdarjenemu
političnemu in sociološkemu kontekstu predvsem zgodba o odraščanju,
iskanju identitete in z njo povezanih vrednot. Tisti, ki smo odraščali
v povojnih letih, se lahko v marsičem poistovetimo z doživljanjem tega
časa glavne junakinje Anđelke. Anđelka je upornica z razlogom, a žal v
času, ko njena generacija nima nobenih možnosti za uspeh. Anđelkina
družina je pravzaprav Srbija v malem - v njej se zrcalijo vsa družbena
nasprotja, nestrpnost, nepopustljivost, sovraštvo in manipulacija. Oče
Đoko je nemočni glas razuma, mama Desa in Anđelka izgubljata energijo v
medsebojnih čustvenih in ideoloških spopadih, brat Sale naivno
izkorišča ponujene priložnosti in ribari v kalnem. Na koncu ni
zmagovalcev: Srbija doseže dno ob bombardiranju Beograda, družina s
Saletovim zlomom.
"Ni pomembno, da imaš prav, pomembno je, da si srečen."
To je izrek, ki ga avtorica navaja kot svoj moto.
Mirjana
Bobić Mojsilović je rojena Beograjčanka. Diplomirala je na oddelku za
novinarstvo beograjske Fakultete za politične vede. Doslej je objavila
osem knjig. Roman Dnevnik srbske gospodinje je izšel leta 2000 v
samozaložbi. Mojsilovićeva je knjige sama raznašala po knjigarnah. Do
oktobra leta 2000 ji je uspelo prodati sedem tisoč izvodov, čeprav
roman iz političnih razlogov ni bil deležen nobene promocije. Literarna
kritika ga je ignorirala. V naslednjih letih je postal roman velika
prodajna uspešnica, ki je v Srbiji doživela triinpetdeset ponatisov in
je bil preveden v francoščino in italijanščino. Res je, da roman
nima neke literarne vrednosti, jezik je neizbrušen, zgodba preprosta,
pa vendar bralca pritegne s svojo neposrednostjo, odkritostjo,
slikovitostjo prikaza nekega časa in prostora. Na trenutke se mi je
zdel kar malce razvlečen, pa vendar ga je vredno prebrati, ker nam
razgrne podobo malega srbskega človeka, ki tava v svoji brezizhodni
situaciji. Tudi v naših knjižnicah je Dnevnik srbske gospodinje
iskano čtivo, saj so zaradi velikega števila rezervacij rok izposoje
skrajšali na deset dni.
V mariborski bolnišnici t.i. UKC Maribor, tudi več kot 20 mesecev po strahotnih dogodkih, ki so pripeljali do Borove smrti, niso izpeljali nikakršne preiskave, kaj šele ukrepov ali sankcij. Izvedli so le interni strokovni nadzor. Ker je ta pokazal, da je bilo vse v skladu s sodobno medicinsko doktrino in pravočasno, je za njih vse tako kot mora biti. In otroci umirajo. Namesto, da bi proti članom komisije za interni “strokovni” nadzor sprožili postopke, si z njim zakrivajo oči. Izsledki internega nadzora so se izkazali za ničvredne in zavržene z vsem, kar je nastalo kasneje. To je s petimi izvedeniškimi mnenji (3 domača, 2 tuja) ter razsodbami razsodišč prve in druge stopnje, ki pa ob odgovornosti zdravnikov, navajajo tudi mnoge hude pomanjkljivosti organizacije bolnišnice same. Odločili so se, da na naša pisna vprašanja ne bodo več odgovarjali. Postavili smo jim utemeljena in vljudna vprašanja. Vprašanja na katera imamo pravico odgovora kot Borovi starši, starši otroka, ki v njihovi ustanovi 19 ur ni dobil nikakršne pomoči, kljub temu, da so ga prepoznali kot hudo ogroženega. Med vsemi kršitvami, so bile najhujše in usodne navadne delovno pravne kršitve. Ob bolniku (na delovnem mestu) ni bilo nikogar ure in ure. Ko bi bilo potrebno ukrepati ob najurgentnejši stiski otroka, sta v bolnišnici zavladala mir in tišina - čas je za nočni po čitek. Kljub alarmu iz laboratorija. Kljub temu, da je bilo na oddelku tako malo otrok, da sta bili lahko dve sestri doma in sta koristili odvečne ure. Ko bi bilo potrebno bolnemu otroku zagotoviti premestitev v Ljubljano, je rešilec najnižjega ranga, ki so ga izbrali za Borov transport, razvažal ljudi na fizioterapije, zdravnik pa je iskal specializanta za spremstvo, ki si ne bi upal upreti tej nepomembni nalogi, čeprav je pravilo, da pri urgentni premestitvi hudo ogroženega bolnika spremlja specialist. Urgentne premestitve ni bilo niti po vozilu, niti po začetku poti (izgubljeni čas od 9:00 do 11:30) niti po izvedbi brez sirene in luči: “Vozili smo po predpisih. Nihče nam ni povedal drugače”. Na naših 19 vprašanj (oktober 2009) o tem, kaj je bolnišnica ukrenila po Borovi smrti. ne dobimo odgovorov. Odgovoril nam je neki odvetnik, z milo rečeno slaboumnim pisanjem. V njem npr. navaja, da smo dobili vse odgovore že na več sestankih z Gregorjem Pivcem osebno. Z Gregorjem Pivcem se nismo nikoli srečali, niti odpisal nam ni v prvem letu. Odvetnik nam je očitno poslal neko serijsko pismo, ki mu je samo spremenil naslov. Več pozornosti za bolnišnico naš Bor in mi osiroteli starši, nismo vredni. Z bolnišnico se ne pravdamo. Našega Bora smo 12. marca 2008 zaupali zdravnikom in ne odvetnikom. Tako kot smo takrat pričakovali pomoč od zdravnikov sedaj pričakujemo odgovore in ukrepe od njih samih.
Tatjana, Matjaž in Hana NEKREP
Pragersko, 24. november 2009
JAVNO PISMO o dogajanju leto dni po razgrnitvi Borove izgube
Ljudem, ki čutite, ki veste, da se s sočlovekom ne sme nikoli tako ravnati! Naj vas poskušamo vsaj za nekaj trenutkov potegniti v brezno naše žalosti, osamljenosti, obupa, nemoči – vsega tega, kar lahko sleherni trenutek doleti vsakega od vas. Zaradi soljudi zazrtih le vase. Naj vam uradniško skrbno naštevamo datume, naslove pisem, brezplodnih srečanj? Naj ponovno opisujemo grozljivo dogajanje v bolnišnici, dopolnjeno s podrobnostmi, ki smo jih izvedeli med kazensko preiskavo in so nam dokončno odvzele vso vero v sočloveka? Kaj naj? Ima sploh kaj kašen smisel? Bora ne bo. V bolnišnici pa je vse po starem. Nikomur se ni skrivil las. Izpeljan ni bil prav nikakršen disciplinski postopek. Konvencija o otrokovih pravicah! Prvi člen. Pravica do življenja, osnovna pravica vsakega otroka. In prav ta, prvinska pravica, je bila našemu Boru odvzeta na grozovit način. Malo je ljudi na tem svetu, ki ne bi pomagali trpečemu, hudo bolnemu otroku, ki bi se obrnili stran, ki bi dali prednost počitku ali svojim pritlehnim interesom. Prav to so storili zdravniki v mariborski otroški bolnišnici. Ni šlo za trenuten odklon od vseh občečloveških norm, za hitro napačno odločitev. Šlo je za devetnajst ur. Devetnajst ur so ljudje, katerih poslanstvo in delo, je pomoč sočloveku, gledali stran in hodili mimo. In naš Bor je bil sam. V devetnajstih urah je dobil le dehidracijsko infuzijo. Dehidracijsko infuzijo, ta veliki dosežek Univerzitetnega klinicnega centra Maribor, ki bi jo zdaj radi predpisali kar vsi. O tem se prepirajo. Ker je bilo to edino, kar je naš Bor dobil. Natanko pred enim letom, 26.11.2008, smo javno opozorili na normalnemu človeškemu umu nedoumljiv način, kako so z našim Borom ravnali v mariborski bolnišnici. To smo storili po osmih mesecih, ko so nas poskusili odgnati kot nadležno muho s svojimi običajnimi sredstvi: aroganco in ignoranco. To, da je umrl otrok, prijazen in dober otrok, ni bilo pomembno. Ni bilo vredno odgovora ali pojasnila. Povedali smo, da so Bora ubili neznanje, napuh in lenoba. Do teh besed smo imeli vso pravico takrat, še vecjo pravico in potrditev imamo sedaj. Naš otrok, čudoviti sin in brat Bor, je potreboval le nekaj skrbi, le nekaj pozornosti. Po znanem izvidu amoniaka v krvi je bila terapija na dlani in je zagotavljala po literaturi 99% preživetje. Vendar zdravnice ni bilo ob njem. Potem, ko so nas zaklenili ven, je bil Bor sam še vso noč, zjutraj je odšla zdravnica Zlatka Kanic mirno domov. Vendar je po pričevanju sester to dobra zdravnica. Zjutraj vedno vpraša, če se je na oddelku ponoči dogajalo kaj posebnega. Na intenzivnem oddelku. Kjer je dežurna. Zjutraj na viziti so cenjeni zdravniki hodili mimo Bora. Po lastnih pričevanjih, se niso ustavili, saj je tako mirno ležal. Na intenzivnem oddelku, v univerzitetnem kliničnem centru ne prepoznajo otroka, katerega življenje je skrajno ogroženo, ki umira sam. Ker (uspavan in od bolezni vedno bolj prizadet) mirno leži, ni vreden večje pozornosti. Vse večji krog ljudi, nezdravnikov in zdravnikov, ki so se podrobno seznanili z dogodki, ki so pripeljali do smrti našega Bora, se sprašuje: “Kako se je to lahko zgodilo?” Kako je to mogoče? Kaj so ti ljudje razmišljali, kaj so počeli? Ko smo na nedopustno in grozovito dogajanje opozorili, smo verjeli, da bo te v nebo vpijoče kršitve vsakršnih norm, strokovnih, etičnih, delovnih, ki bi naj veljale za vsakega človeka in bi naj bile v medicini še veliko višje postavljene, takoj prepoznano kot hud odklon. Prvi odgovor, odgovor internega strokovnega nadzora, se je glasil: vse je bilo v skladu s sodobno doktrino. Pomoc smo poiskali pri zdravniški zbornici. Pol leta se ni nič zgodilo. Zbornica javno : s takšnim primerom se slovenski zdravnik sreča na 30 let. Neresnica! Bolnišnica javno : s takšnim primerom se pri nas srečamo na 100 let. Neresnica - le opazijo ga kot kaže vsakih sto let. Predsednik Odbora za strok. medic. vprašanja javno: rešilec mora voziti počasi, ste vi pismeni! Neresnica, poklicala nas je celo ogorčena zdravnica iz Washingtona, ki si je oddajo ogledala preko spleta. Predsednik Odbora za strok. medic. vprašanja v osebnem pogovoru: vi tega ne razumete, niste zdravnik; amoniak so dali zdravniki pregledati na svojo nesrečo. Na vsak nacin so si vsi želeli zamegliti enostavno resnico: Da Bor ni dobil nobene pomoci 19 ur! Da je bil večino tega časa sam. Da je hipeamoniemija urgentno stanje, ki zahteva takojšnje ukrepanje in se o tem učijo na medicinski fakulteti v Ljubljani v drugem letniku. Da so ukrepali šele zdravniki v Ljubljani, trinajst ur kasneje. Prepozno. Da so od dogovora o premestitvi do prihoda v Ljubljano minile najmanj štiri namesto ene ure in je ekipa v Ljubljani zaman čakala v pripravljenosti. Da je rešilec najprej izvedel prevoze na fizioterapije in si počasno pot v Ljubljano prihranil za konec službe. Ne razumemo, kako v dvajsetih mesecih prav nihče ni bil pripravljen ali sposoben izpeljati najmanjše sankcije proti takšnemu ravnanju! Da se ni njihova skupnost, razen redkih izjem, vsaj ogradila od takšnega ravnanja, če že ne obsodila. Zdravniška zbornica se te dni bori za dostojanstvo slovenskega zdravnika. Kaj pa dostojanstvo našega Bora, dostojanstvo navadnih ljudi, kaj pa dostojnost zdravniške zbornice pri njenih postopkih? Zdravniški zbornici smo zaupali. Verjeli smo, da imamo skupen interes. Poiskati Resnico in dokazana huda odstopanja od pravil medicinske stroke in etike, v našem primeru pa od čisto običajne človečnosti, primerno sankcionirati. Preprečiti podobne tragedije v prihodnosti. Doživljali smo razočaranje za razočaranjem. Dolgotrajen postopek iz katerega smo bili popolnoma izločeni brez kakršnihkoli informacij o poteku. Podcenjujoč odnos do nas nezdravnikov. V postopku za nas ni bilo prostora. Na noben način nismo mogli sodelovati ali vsaj povedati, kaj se je dogajalo. Odbor za medicinsko strokovna vprašanja smo pisno zaprosili, da bi lahko pričali. Čeprav pravilnik o delu tega odbora to omogoča, so nas zavrnili. Rezultat dela tega odbora je njihovo mnenje, ki je vredno le prezira in dragocena strokovna mnenja, ki v končnem mnenju odbora niso našla svojega mesta. Tam so se znašli le izmišljeni zagovori zdravnikov. Po trinajstih mesecih od prijave zbornici, je razsodišce zbornice druge stopnje 30. junija letos sprejelo razsodbo o opominu in zacasnem odvzemu licence za Roberta Pogorevca in Zlatko Kanič. Oba bi se naj morala, zaradi izkazane nestrokovnosti, tudi dodatno izobraževati. Razsodbo so nam osebno predstavili. Pokazali so sočutje, nejevero in ogorčenje. Kakršnikoli so že bili postopki na zbornici in njih rezultati, smo se bili pripravljeni sprijazniti z njimi. Ker so ne glede na absolutno vrednost vseeno sporocali marsikaj vsaj na simbolni ravni. Ker smo potrebovali mir za svojo družino. Ker smo želeli misliti le na Bora, kaj je bil in kaj za nas je in bo, ne na to kdo in kaj so mu storili. Ker si nismo želeli več mazati rok z umazanijo raznih spletk in interesov. Ne nazadnje, ker smo imeli na zbornici možnost spregovoriti z nekaj častnimi ljudmi, ki so nam prisluhnili ter pokazali iskreno sočutje in gnev. Ker pa nobeden izmed ukrepov po naših podatkih ni bil izveden, se je ta droben rezultat, to majceno simbolno sporocilo, spremenilo v svoje nasprotje, v obratno simbolno sporočilo: »Naši ste ne glede na to kaj počnete. Varni ste«. Zbornica zdravnici, za katero je presodila, da je pri našem Boru popolnoma odpovedala, še naprej zaupa kot nadzorni zdravnici in mentorici pri specializacijah. Postopki na zbornici še vedno niso koncani. Oba zdravnika mirno delata. Zlatka Kanic celo predava na medicinski fakulteti v Mariboru, področja, ki jih je pri Boru zanemarila: Intenzivna terapija, Zastrupitve pri otrocih,... Mogoce pa ima prav direktor Pivec, ko ponavlja: v naši bolnišnici se ni zgodilo nič neobičajnega, nič vrednega mojega pisma ali pogovora, kaj šele ukrepanja. Mogoče ima prav strokovni direktor Crnjac, ko pravi: v bolnišnici nismo izpeljali nikakršnega ukrepa ali preiskave, ker je interna komisija povedala, da je bilo vse po sodobni medicinski doktrini. Mogoce pa v našem zdravstvu takšno obnašanje resnicno ni nic neobicajnega. Mogoče je to res sodobna medicinska doktrina. Mogoče se zato tistim, ki so ukradli najinemu sinu 19 ur, edinih 19 ur, ki jih je še imel, ni zgodilo še nič. V dobro vseh Vas upamo, da ni! Za Bora in nas je prepozno! Vemo, da Borova zgodba ni osamljena zgodba. Mnogo zelo žalostnih ljudi se je v tem letu obrnilo na nas. Mnogo ljudem se godi huda krivica in vedno znova prevlada mocnejših. Celoten sistem je zasnovan na izcrpanje, utišanje smrtno ranjenih. Utihniti, pozabiti – mi ne moremo. Iskreno prosimo, da poštenje in čut za sočloveka vsaj enkrat prevladata. Če bosta prevladala tokrat, ob trdnih dokazih, potem še obstaja možnost, da dobro sčasoma prekrije zlo. Vedno smo verjeli v soljudi, tudi takrat, ko smo prestopili prag bolnišnice. Zaupali smo zdravnikom. Nekaterim, redkim, še zaupamo. Želimo, da si sami s svojimi ravnanji povrnejo zaupanje vseh ljudi. Iskreno se zahvaljujemo vsem tistim, ki ste v tem neskončno težkem letu našli Kazenski postopek
Pragersko, 23.11.2009
Pravosodje
Kršitve, ob nezdravljenju našega Bora, so bile tako nezaslišane, tako zunaj okvirov mogočega in skrajno dopustnega (ne samo v medicini ampak tudi v cloveški družbi), da so predmet kazenskega postopka. Zdravnikoma so očitana kazniva dejanja po 129. in 190. clenu KZ (takrat veljavnega kazenskega zakonika RS) za katera je predvidena zaporna kazen do 5 let. Kazenski postopek je prvi in edini postopek, ki do sedaj poteka pošteno, neodvisno in kolikor je to mogoce hitro. Koncan je predkazenski postopek. Kazenski postopek je v fazi preiskave. Sledila bo obtožnica in sojenje. V nasprotju z drugimi postopki, smo tu srecali prijazne in tople ljudi, ki so spoznali nedoumljivosti in nesprejemljivost tistega, kar se je zgodilo Boru tam in takrat. Kljub svoji službi, kjer se vsakodnevno srecujejo z najhujšimi cloveškimi odkloni, so pokazali socutje in toplino. Prvic imamo obcutek, da se za našega Bora trudijo. Čeprav nam ga to ne bo vrnilo, je nujno. Nujno je, da je tista noč uradno označena, kot skrajni odklon od dovoljenega. Nujno za nas, za vse vas, nujno za vse dobre zdravnike. Spoznali smo kriminaliste ter sodišče (preiskovalni sodnik). Svoje delo morajo opraviti nepristransko. Opravili so ga nepristransko, vendar silno natančno in skrbno in kolikor je mogoče taktno. Na način, ki po našem mnenju presega njihove običajne delovne dolžnosti. Natančno in neodvisno delo je v prid pravici in pravica je edino kar želimo! V imenu tožilstva z vec kot vso zavzetostjo zastopa pravico okrožni državni tožilec Darko SIMONIC.
S spisom je kjub veliki obremenjenosti noč in dan. Javno se mu zahvaljujemo za njegovo dosedanje delo. Med preiskavo je bilo od 1.9.2009 zaslišanih okoli 40 ljudi. Napisanih je bilo 330 strani zapisnikov. Kot oškodovanci imamo vpogled v spis. Beremo zapisnike. Jočemo. Ne moremo več. Grozljivi stavki, umazana dejanja za katera nismo vedeli, da so sploh mogoča. Preiskava je do zadnje podrobnosti potrdila naše navedbe, le žalostne, nedoumljive podrobnosti so prišle na dan. Do podrobnosti, ki nas ženejo v norost, se je izostrila črna slika dogodkov tiste noči in dopoldneva. Po zaključku preiskave sledi obtožnica in sodni proces. Zaupamo! Tatjana in Matjaž Nekrepesede spodbude za nas. Od obicajnih ljudi do visokih državnih predstavnikov – prisluhnili ste s srcem. Hvala.
Ko
sem pred enim letom spremljala bolečo zgodbo staršev, ki sta tako
nenadoma izgubila svojega sina, se je v meni prebudila vsa žalost,
bolečina in gnev ob spominu na smrt našega sina Marka, ki je na podoben
način za vedno odšel in nas pustil v neizmerni žalosti in bolečini.
Čeprav je od njegove smrti minilo že štirinajst let, sem še vedno
prepričana v krivdo zdravnikov Pediatrične klinike v Mariboru. Vedno,
ko vidim, da je umrl mlad človek, pomislim, da je njegova smrt prinesla
še eno trpečo družino - in mi je hudo. Začutim željo, da bi te ljudi
objela in jih skušala tolažiti v skupni bolečini. Zato sem tudi preko
interneta prišla v stik z gospo Tatjano Nekrep, ki ji stojijo ob strani
prijatelji in ljudje s podobno izkušnjo. Takole piše:
Prijatelji in znanci!
Dvajset mesecev smo že brez Bora. Vsak dan, vsaka minuta brez njega je neskončno težka. Nedoumljivo je, da ga ni.
Sami
smo, zelo sami v našem domu. Večina Vas živi svoja običajna, normalna
življenja in ne upate niti pomisliti kako živimo mi. Odženete misel.
Si delate utvare, da živimo.
Ne živimo. Samo dihamo, ker druge izbire nimamo.
Kako,
kje dihamo mi ? Na drugi strani - na zelo temni, težki strani. Nismo
izbrali te strani. Vedno smo izbirali svetle strani -
zase, za Bora, za vse Vas.
Takrat, 12. marca 2008 so drugi izbrali za nas. Nas izbrisali. Zaradi lenobe, napuha, neizmerne človeške nemarnosti.
Lani 26. novembra 2008 smo javno povedali Borovo zgodbo.
Pred tem smo že osem mesecev prosili, moledovali. Nihče se ni zmenil za nas.
Letos 26.novembra 2009 bomo ponovno javno povedali Borovo zgodbo.
Ker se ne sme pozabiti.
Ker se ne sme nikoli več dogoditi.
Prilagamo nekaj dokumentov z Resnico. Tisti od vas, ki zmorete pogledati Resnici v obraz boste prebrali, boste doumeli.
Odvetnik
naše družine, g. Andrej Pitako, eden redkih ljudi, ki nam človeško
stoji ob strani in mu ni vseeno za nas, čeprav Bora ni poznal,
bo 26. novembra 2009 na novinarski konferenci v Ljubljani predstavil dogajanje v tem letu. Našo nemoč in našo neuklonljivost.
Vse so nam vzeli, naj ne vzamejo vsega tudi Vam!
Tatjana, Matjaž in Hana Nekrep
Kako jo razumem. Poznam to životarjenje, življenje na stranskem tiru,
življenje, ki gre mimo tebe, pa ga ne občutiš, ne dojemaš, živiš pa ne
živiš. Čas celi rane je fraza, ki sicer drži, nihče pa ti ne pove, kako
naj preživiš ta čas. Recepta ni. Vsak si pomaga na svoj način. V svoji
bolečini družina ostane sama, sorodniki se nekako oddaljijo, ljudje se
te izogibajo, ker ne vedo, kaj naj ti rečejo, in tako se moraš sam
nekako prebiti skozi žalovanje. Bolečina ni več tako huda, živiš v
spominih na trenutke, ki si jih preživel s sinom. Hvala Marko za te
trenutke. Dokumente, ki jih navaja gospa Tatjana, bom objavila v prihodnjem prispevku.
Avtorja knjige Edzard Ernst in Simon Singh sta se v knjigi osredotočila na vprašanje:" Ali je alternativna medicina učinkovita pri zdravljenju bolezni?" Edzard Ernst je prvi profesor alternativne medicine na svetu; njegova raziskovalna skupina je petnajst let raziskovala, katera vrsta zdravljenja deluje in katera ne. Simon Singh ni iz medicinskih krogov,a je skoraj dve desetletji delal kot znanstveni novinar za tiskane medije, televizijo in radio ter se vedno trudil, da bi pojasnil zapletene zamisli tako, da jih lahko dojame vsakdo. Razkriti želita resnico o napojih, tabletah, iglah, zdravljenju z rokami in energijami, ki jih uradna medicina ne priznava, vendar postajajo vse bolj privlačni za mnogo bolnikov. Vknjigi sta obširno poglavje namenila akupunkturi. To je starodaven sistem zdravljenja, ki temelji na zamisli, da sta zdravje in dobro počutje povezana s pretokom življenjske sile ( čija ) po kanalih (meridianih ) v človeškem telesu. Akupunkturisti na kritičnih točkah vzdolž meridianov v kožo zabadajo tanke igle, da odstranijo blokade in spodbudijo uravnotežen pretok življenjske sile. Trdijo, da lahko pozdravijo širok razpon bolezni in simptomov. Raziskave akupunture so v zadnjih treh desetletjih ugotovile, da ni prav nobenih dokazov za obstoj čija in meridianov. Akupunktura za mnoga obolenja deluje le kot placebo, ki pa ima lahko zelo močan in pozitiven vpliv na zdravje.
" Kaže, da akupunktura deluje - še nikdar nisem videl bolnega ježa." Bob Goddard
Resnica o homeopatiji
Toje sistem zdravljenja, ki temelji na predpostavki, da podobno zdravi podobno. Homeopat zdravi simptome z majhnimi ali neobstoječimi odmerki substanc, ki v velikih količinah ustvarijo iste simptome pri zdravih ljudeh. Na stotine preizkusov ni pokazalo nobenih znatnih ali prepričljivih dokazov v podporo homeopatiji za zdravljenje katerekoli določene bolezni.
Resnica o kiropraktični terapiji
To je oblika zdravljenja, ki se je razvila ob koncu 19.stoletja in uporablja ročno uravnavanje hrbtenice. Večinoma se kiropraktiki osredotočajo na zdravljenje bolečin v hrbtu, mnogi pa zdravijo tudi širok razpon drugih bolezni, na primer astmo. V Ameriki so kiropraktiki vključeni v zdravstveni sistem in leta 2002 je kiropraktiko izvajalo že 60.000 terapevtov. Znanstveni dokazi nakazujejo, da je vredno obiskati kiropraktika le, kadar imate probleme s hrbtom. Je pa nekaj nevarnosti. Prvo tveganje je pogosto rentgenski pregled, ki ga mnogi kiropraktiki rutinsko izvajajo. Tudi manipulacija hrbtenice ima včasih škodljive učinke, kot so bolečina, otrplost, vrtoglavica in glavoboli, včasih pa tudi izpahi in zlomi. Največje tveganje je povezano z manipulacijo vratnega predela, saj skozenj potekajo vse življenjske povezave med glavo in telesom. Ajurvedska tradicija
Beseda"ajurveda" pomeni znanje ( veda ) o življenju ( ayus ). Sodi med starodavne indijske sisteme zdravstva in skuša vzpostaviti ravnovesje telesa in uma. V Indiji se uporablja že približno 5000 let. Vključuje zeliščne pripravke, prehrano, vadbo ( jogo ) in duhovne terapije, kot so meditacija, masaža in drugi posegi. Zdravje si razlaga kot ravnovesje med telesnimi, čustvenimi in duhovnimi energijami, vsak odklon od zdravja pa naj bi bil posledica neravnovesja teh elementov. Rezultati so mešani. Joga dokazano koristi zdravju srca in ožilja, ajurvedski pripravki pomagajo pri zaprtju, aknah, sladkorni bolezni, debelosti in revmatoidnem artritisu. Ajurvedsko zdravstvo je kompleksen sistem, ki ga ni lahko oceniti. Po trenutnih dokazih so nekateri njegovi elementi učinkoviti, mnogi drugi pa nepreizkušeni ali otkrito nevarni, na primer številni zeliščni pripravki.
Alternativne vadbene terapije
Metode, ki temeljijo na ponavljajočih se gibih za izboljšanje zdravja in dobrega počutja. Ni mogoče dovolj poudariti, kako je redna telovadba koristna za zdravje. Edinstvene vadbene tehnike so se pojavile v različnih delih sveta. Kot primera lahko navedemo taj či ( Kitajska ) in jogo ( Indija ). Moderna različica telesne vadbe je pilates. Ta pristop združuje dihanje, pravilno telesno mehaniko in vaje za krepitev, pa tudi stabilizacijo medenice in trupa. Po nekaterih ocenah danes po vsem svetu pilates izvaja približno 10 milijonov ljudi. Precej dobro je raziskan taj či. Izboljšuje ravnotežje, preprečuje padce pri starejših ljudeh, krepi srčno - žilni sistem, poveča prožnost sklepov, preprečuje osteoporozo. Joga je dokazano učinkovita pri zmanjševanju srčno-žilnih boleznih.
Aromaterapija
Gre za uporabo rastlinskih esenc za zdravljenje in preprečevanje bolezni in izboljšanje počutja. Nekateri klinični preizkusi potrjujejo sproščujoč učinek aromaterapevtske masaže. Vendar je učinek običajno kratkotrajen.
Feng šuj
Kitajska umetnost razporejanja predmetov v skladu s teorijo jina in janga, ki optimizira pretok življenjske energije in s tem vpliva na zdravje in dobro počutje. Feng šuj temelji na biološko malo verjetnih konceptih in ni dokazov, ki bi potrdili, da deluje. Sposoben opremljevalec prostorov verjetno ponuja enako dobre ali še boljše nasvete.
Reiki
Je sistem duhovnega zdravljenja oziroma "energijske" medicine, ki je podobna polaganju rok. Preizkusi ne dokazujejo, da bi bil reiki učinkovit pri zdravljenju katerekoli bolezni.
Avtorja sta želela v knjigi predstaviti najpomembnejše raziskave o alternativni medicini, v upanju, da se bodo lahko bralci bolj obveščeno odločali o svoji zdravstveni oskrbi. Uradna in alternativna medicina imata enake cilje - obe želita pozdraviti bolne -, pa vendar je ena strogo nadzorovana, druga pa deluje po medicinski inačici divjega zahoda. Pacienti tvegajo izkoriščanje, izgubo denarja in poslabšanje zdravja. Knjiga je izšla pri založbi Učila, 2009.
Obiskala sem letošnjo prvo abonmajsko predstavo v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Uživala sem ob čudoviti glasbi skladatelja Ludwiga Minkusa in fascinantnem odrskem dogajanju. Balet zaradi svoje zahtevne plesno-scenske postavitve redko najde pot do repertoarjev operno -baletnih hiš. Tokrat sta svoje moči združila baletna ansambla SNGMaribor in SNG Opera in balet Ljubljana. Balet Bajadera je nastajal med letoma 1871 in 1876, premierno pa so si ga ljubitelji baletne umetnosti ogledali februarja 1877 v Sankt Peterburgu. Sledile so številne produkcije baleta v Londonu, Moskvi, ZDA in Parizu. Balet Bajadera se v treh delih navezuje na obredno izročilo mistične srednjeveške kastne Indije in v ospredje postavlja ljubezensko zgodbo med bajadero Nikijo in bojevnikom Solorjem, ki sta si prisegla večno zvestobo. Z intrigami se vzpostavi ljubezenski trikotnik, kar privede do tragičnega konca. Prevzela me je glasba, občudovala sem gibe plesalcev, uživala v razkošju kostumov. Bolečina neizpolnjene ljubezni mi je segla v srce... Kako čudovito se da občutja izraziti z gibi in glasbo. Ljubezen je lahko res zelo boleča. To je čustvo, ki nas lahko napolni z največjo srečo ali pa nas pahne v globok obup. Je najmočnejše čustvo, ki vodi vse naše življenje. Predstavo bom še lep čas nosila v svojem srcu in mislih, glasba mi bo odzvanjala v ušesih in polnila mojo dušo.
4.11.2009 22:25:00 - knjiga Kraljica in divja ženska
"Danes veliko žensk vznemirja predvsem hrepenenje po svobodi in
neodvisnosti. Ne želijo, da jih določa poklic, pa tudi ne pričakovanja
moža in otrok. Sodobne ženske želijo živeti svoje življenje. Želijo
odkriti, česa so zmožne, kadar ne izhajajo iz pričakovanj drugih,
temveč iz lastne moči. Hkrati pogosto trpijo, ker se na poti k svoji
ženskosti čutijo nerazumljene in prepuščene same sebi."
Že biološko je ženska razvila druge sposobnosti kakor moški. Prav v
drugačnosti moškega in ženske tiči tudi posebna moč. Njuna različnost
pomeni polnost in bogastvo in je prvi pogoj za žive odnose. Ženske ne
bi smele svojih vrednostnih meril oblikovati po idealu moškosti, temveč
naj bi iskale lastno identiteto
Avtorja knjige Anselm Grun in Linda Jarosch sta
izbrala štirinajst arhetipov ženske in jih povezala s svetopisemskimi
podobami žensk. Teh štirinajst likov naj bi ženskam pomagalo najti
lastno naravo in živeti iz notranjega bogastva ženskosti. Za naslov
knjige sta izpostavila dva arhetipska lika, lik divje ženske in lik
kraljice. Menita, da se v teh dveh likih najbolje izražajo poglavitne
lastnosti, ki dajejo ženski živost. Ko govorimo o arhetipskih likih,
govorimo o duševnem doživljanju, ki ljudi že od nekdaj vznemirja.
Ženske, predstavljene v teh 14 podobah, so prevzele odgovornost. Svoje
življenje so cenile.
Stara zaveza je arhetip sodnice opisala z Deboro.
Ta arhetipski lik poveže ženske z njihovo sposobnostjo razlikovanja,
kaj je dobro in kaj slabo, kaj pravično in kaj krivično. Ženske, ki so
se v družini naučile, kako ravnati z otroki in kako jih vzgajati,
razvijejo lastne možnosti za vodenje. Marsikateri moški se pritožuje,
da ima dominantno ženo. Vendar ženska ni vedno sama po sebi dominantna.
Pogosto moški s svojim neodločnim ravnanjem v ženski prebudi
dominantno stran. Vsaka ženska potrebuje enakovrednega partnerja, da
lahko dobro vodi.
Arhetip kraljice predstavlja Estera,
ki je svoje judovsko ljudstvo rešila pred propadom. Kraljica vlada sama
sebi in ne dovoli, da bi ji vladali drugi. Svoje življenje določa tako,
kot sama želi. Ne primerja se z drugimi, temveč temelji v sebi. Je
kraljica v svojem kraljestvu.
"Kraljica v ženski uteleša hrepenenje po pravi veličini. Vodi nas k
dostojanstvu in samospoštovanju ter odgovornosti za življenje. Kraljica
se zaveda lastne vrednosti in ve, da njena vrednost ne prihaja od
drugih, temveč izhaja iz spoštovanja do sebe. Upa biti, kar je.
Senčna stran kraljice je tiranka. Včasih depresivna ženska s svojo
boleznijo tiranizira vso družino. Vsi se morajo ravnati po njej.
Bolezen uporabi kot orožje, proti kateremu se človek komajda lahko
bori. Prava kraljica vlada, ne da bi vladala drugim. Močna je, ne da bi
slabila druge."
Ameriška avtorica Jean Shinoda Bole pravi, da so v življenju vsake
ženske tri osnovna obdobja: mlada, zrela in modra ženska. Mlada ženska
nabira izkušnje v izobraževanju, na delovnem mestu in odnosih. Zrela
ženska živi v svoji materinskosti. Obdobje modre ženske se začne, ko se
ženske močneje obrnejo navznoter.
V stari zavezi je Hagara pralik zapuščene
ženske. Zanimiv je pogled Indijancev na odhod moža k drugi ženski. Tudi
te ženske doživijo bolečino in žalost ob slovesu, vendar ne žalujejo v
občutku, da so zapuščene. Rečejo:" Dovolim mu oditi, vedno pa bo ostal
moj mož." S tem menijo, da ni nič od njunih skupnih let izbrisanega,
nič ne zmanjša njihove vrednosti. Sprejmejo, da je v ljubezni tako,
kakor v naravi, nastajanje in minevanje, zato se ne mučijo s tem, kaj
bi lahko bila njihova krivda.
V Stari zavezi je Judita arhetip bojevnice.
Mnogim ženskam se zdi, da se morajo stalno bojevati. Pogosto so
utrujene od bojevanja. Bojevnica v nas je varuhinja ranljivega
življenja. Bojevnica v nas ne dovoli, da bi ji vsiljevali pravila igre,
bojuje se po svojih pravilih.
Vsaka ženska ima globoko potrebo, da je ljubljena in da ljubi. Ženske
pogosto mislimo, da brezpogojno ljubimo, vendar v resnici navezujemo na
našo ljubezen celo vrsto pogojev. Mislimo, da bi lahko svojega
partnerja, otroka, starše bolj ljubile, če bi bili drugačni. Ljubeča
ženska v nas lahko drugega sprejme takega, kakršen je.
Arhetip divje ženske nekatere
ženske očara, druge jo zavrnejo. Imajo občutek, da jim ne ustreza.
Veliko žensk pa bi divjo žensko v sebi rade dopustile, ker se želijo
osvoboditi podob, ki jih je družba - največkrat moški - navlekla nanje.
Divja ženska ne dopusti, da bi jo določal kdo od zunaj. Živi od
znotraj. Ne prilagaja se norman, ki jih predpisujejo drugi. Živi po
lastni meri. V Svetem pismu ustreza divji ženski kanaanka Tamara, ki prepriča Judo v svoj prav. Ravna po notranjem občutku in doseže potrditev svojega prepričanja.
" Divja ženska pozna tudi svojo ognjevito stran, ne zataji svojih
uničujočih energij in svoje divjosti. Vendar se je naučila pazljivo
ravnati z njimi. Svoje ženskosti ne izživi proti moškemu. To, kar je
moško, vidi kot obogatitev zase. Upa si povedati to, kar misli, ne
glede na to, ali jo bodo drugi imeli radi ali ne. Za to, da bi ponovno
našle divjo žensko v sebi, potrebujemo spomin na punčko v nas, na
trenutke, v katerih smo se čutile neukročene in svobodne. Naša naloga
je, da spontanost in sproščenost otroka povežemo z zrelo žensko v nas.
Opisani ženski liki v tej knjigi nam kažejo, da se vedno znova
srečujemo s težavnimi položaji. Ko poslušamo svoj notranji glas,
navadno ugotovimo, da moramo kaj spremeniti. Vendar nas je pogosto
strah, da bi opustili staro, počutimo se razdvojene. Le me same smo
odgovorne za svoje odločitve. Odkriti moramo danosti, ki jih imamo na
voljo v svoji duši in jih razvijati. Zaupajmo svojemu ženskemu občutku
in pokažimo svoje odlike ter bodimo to kar SMO.
Veliko resnic o ženski duši sem našla v knjigi. Mislim, da sem se kar
vse življenje borila za arhetip kraljice in divje ženske in to vsaj
deloma tudi dosegla. Še najbliže sem sedaj, v zrelem obdobju, ko se
vedno manj oziram na družbene norme, ko sprejemam sebe in druge takšne,
kakršni so, ko znam odpuščati sebi in drugim, ko gledam na življenje z
očmi ženske, ki je svojo težavno pot v glavnem že prehodila in se
veseli vsakega dneva, ki ji ga ponuja jutro. Toda, za vse to je
potrebna kilometrina.Sam moraš priti do nekaterih spoznanj, tako da
znaš ločiti zrno od plevela.
Linda Jarosch ( 1947 ) deluje kot samostojna svetovalka in supervizorka
delovnih skupin v podjetjih in raznih organizacijah. Spremlja in
svetuje tudi ženskam v različnih situacijah.
Anselm Grun ( 1945 ), Lindin brat, je benediktinski menih in ekonom
opatije v Munsterschwarzarehu. Je najbolj brani krščanski avtor na
nemškem govornem območju.
Knjiga je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, 2009.
V drobni knjižici z naslovom Umetnost sobivanja nas Metka Klevišar, zdravnica, publicistka, predavateljica, prevajalka,ki je že v študentskih letih zbolela za multiplosklerozo, seznani s svojimi izkušnjami sobivanja s prijateljico Julko. Za skupno sobivanje sta se odločili, ker sta menili, da bosta tako laže premagali marsikatero prepreko, ki se pojavi na poti staranja. V knjigi je veliko modrih misli, ki izhajajo iz vsakdanjega življenja in ki jih velja upoštevati. Metka in Julka bivata v isti stanovanjski hiši, vsaka v svojem stanovanju, imata pa skupno gospodinjstvo. Dneve preživljata skupaj inv družbi prijateljev. Veže ju skupna skrb za človeka, saj sta obe upokojeni zdravnici, skupni interesi in zanimanje. Judovski filozof Martin Buber je izrekel misel, ki se je Klevišarjevi globoko vtisnila v dušo in spomin. "Vse resnično življenje je srečevanje." Iz te misli izhaja avtoričino prepričanje, da so bistveni za kakovost življenja NAŠI MEDSEBOJNI ODNOSI. Od njih je odvisno, kako se počutimo, kako smo zadovoljni s svojim življenjem. Nihče noče biti sam. Osamljenost je eden največjih problemov današnjega časa. "Umetnost sobivanja je v tem, da znata živeti drug ob drugem človeka,ki sta si morda zelo različna, ki ohranjata vsak svojo osebnost, pa znata v skupnem bivanju najti tisto, kar ju bogati. Tako lahko preneseta marsikatero težavo, ki bi jo sicer težko, in to jima polepša življenje. Takšno sobivanje pomeni neprestano rast in vedno nove izzive, ki pa jih človek ne doživlja kot breme, ampak kot obogatitev." Vedno bolj čutita, kako zelo pomembno je poslušanje za naše življenje. BITI ENO SAMO UHO pomeni prisluhniti z vsem bitjem, z vsemi svojimi čuti, pomeni zaznati, kaj se v človeku, ki je s teboj, dogaja. Če bi več poslušali in manj govorili,bi bilo naše življenje prav gotovo lepše. Sedaj, ko sta prijateljici v pokoju, imata veliko časa, ki jima pomeni veliko bogastvo. "Nedela" ne razumeta kot nekaj manj pomembnega, ampak kot nekaj, česar se moramo res naučiti, če hočemo prodreti do bistva bivanja. Skušata ga živeti zelo zavestno in pri tem jima pomaga tudi zdrava samozavest. Dobro se zavedata, da postajata vedno starejši in da bosta morali vedno bolj izpuščati marsikaj, kar jima je trenutno še mogoče. Tudi v primeru bolezni se zavedata, da ne bo veliko prijateljev in znancev, ki bi jima priskočili na pomoč, zato dopuščata možnost, da gresta v dom, če ne bo šlo drugače. Dom gotovo ni idealna rešitev, je pa lahko v nekem položaju najboljša. V življenju nasploh ni idelanih rešitev ali pa so izredno redke. Kjerkoli ljudje živimo skupaj, se dogaja, da si gremo včasih na živce. Neredko zaradi malenkosti, ki v bistvu sploh niso pomembne. Ob tem se Klevišarjeva spomni Žabje molitve Antonyja de Mella. "Ko je brat Bruno neke noči molil, ga je motilo žabje kvakanje. Poskušal je odvrniti pozornost od glasov, toda zaman. Zato se je zadrl skozi okno:"Tiho! Molim!" Vsa živa bitja so utihnila, da je nastala tišina. Toda sedaj je začel drug glas nadlegovati Brunovo molitev - notranji glas, ki je govoril:"Morda ugaja Bogu kvakanje te žabe prav tako kot tvoje petje psalmov.""Kaj lahko Bogu ugaja pri kvakanju žabe?" ga je posmehljivo zavrnilBruno. Toda glas ni odnehal: "Zakaj, misliš, je Bog izumil glas?" Bruno se je odločil, da bo ugotovil, zakaj. Nagnil se je skozi okno in ukazal: "Poj!" Žabino umirjeno kvakanje je napolnilo zrak in ko jeBruno spremljal glasove, mu naenkrat niso zveneli več predirljivo, ker se jim ni več upiral. Zdelo se mu je, da v resnici polepšajo nočno tišino. Starejši, ko postajata, vedno bolj čutita, kako morata biti še in še hvaležni za toliko stvari, ki niso same po sebi umevne. Kdor nikoli v življenju ni dejansko znal biti hvaležen, bo težko znal biti hvaležen v starosti. Ne bi bilo slabo, če bi se večkrat vprašali, ali in kako nam uspeva ohraniti otroka v sebi. Otrok si upaš biti samo tam, kjer ni boja za premoč, kjer ni nezdravega tekmovanja, kjer se lahko pokažeš tudi kot nekdo, ki še zdaleč ne ve vsega. Tam, kjer si lahko to, kar si, in sicer z veseljem. Dve stvari lahko človeku zelo olajšata življenje. Po eni strani življenjski realizem, ki omogoča, da stvari vidiš, kot so, brez olepšanja, po drugi strani pa optimizem, ki v vsaki, še tako težki situaciji, dopušča žarek upanja. Ob svojem sobivanju se prijateljici večkrat spomnita na knjigo Velme Wallis, Ženici, aljaške legende o izdajstvu, pogumu in preživetju. To knjigo tudi jaz toplo priporočam v branje. O njej sem pisala tudi na svojem Večerovem blogu. Tudi Metka in Julka se včasih počutita kot ti dve ženici, ki imata veliko življenjske moči in volje, da si čim bolje krojita svoje življenje. Vsaka od njiju zmore nekaj, vsaka nekaj drugega, obe skupaj pa zelo veliko. Toliko, da nekateri sploh ne morejo verjeti, da je to možno. Metka Klevišar (1944) je doslej izdala že šest samostojnih knjig, ki sem jih skoraj vse prebrala, saj mi je bila z njimi v veliko pomoč pri prebolevanju Markove smrti.
Knjiga je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, 2009.
V petek, 23.oktobra, je bila slavnostna prireditev ob odprtju večnamenskega objekta- kulturnega doma v Kamnici pri Mariboru. Na slovesnost sta me povabila župan Mestne občine Maribor Franc Kangler in predsednik Krajevne skupnosti Kamnica Janko Heričko. No, ja, povabilo je prišlo iz Mariborske knjižnice, v kateri sem službovala dobrih trideset let. V tem večnamenskem objektu je namreč zrastla tudi nova, lepa,funkcionalna knjižnica z 22.000 enotami knjižničnega gradiva. Zelo semvesela, da je moja draga kolegica Monika končno dobila knjižnico, v kateri bo še z večjim intuziazmom med svojimi zvestimi bralci širila ljubezen do knjige, najmlajše pa popeljala v čudoviti in skrivnostni svet pravljic in bajk. Ravnateljica Mariborske knjižnice gospaDragica Turjak nas je v svojem govoru seznanila s podatkom, da je evropsko povprečje uporabnikov knjižnic 25% prebivalstva. V Kamnici obiskuje ta hram znanja in lepe besede kar 50% prebivalcev tega prijetnega kraja. Res vzpodbuden podatek. Slovesnosti se je udeležilo veliko krajanov Kamnice, knjižničarjev in tudi tistih, ki uživamo v pokoju in se z veseljem udeležujemo takšnih prireditev, ki pomenijo novo zmago na poti posodabljanja knjižničnih enot Mariborske knjižnice. Župan nam je v svojem pozdravnem govoru obljubil, da bo do leta 2012 tudi v središču mesta, na Rotovžu, zrasla sodobna, velika osrednja enota, ki bo v ponos Mariboru. Držali ga bomo za besedo. Vedno me ob srečanju svojih nekdanjih sodelavcev preplavi občutek veselja in pripadnosti knjižnici in ljudem, ki v njej delajo in ustvarjajo toliko lepega. Tudi ob tej priliki smo ob kavici prijetno poklepetali. Med njimi je vedno več mladih knjižničarjev, ki jim polagam na srce:"Imejte radi svoje delo, bodite ponosni na svoje poslanstvo, imejte radi ljudi."
Po dolgem času mi je prišla v roke knjiga, o kateri je vredno spregovoriti nekaj besed. Pa ne zaradi kake posebne literarne vrednosti, ampak zaradi svoje tematike. Govori namreč o Darfurju, tistem delu Sudana, o katerem smo v zadnjih letih veliko slišali in brali. V tej pokrajini se dogaja med etično in versko nasilje, v ozadju vsega pa naj bi bila rudna bogastva inmultinacionalke. Kriza v Darfurju je izbruhnila leta 2003 zaradi suše, širjenja puščav in prenaseljenosti. Gre za spopad med nomadskimi plemeni, večinoma arabci, ki jih podpira sudanska vlada, in črnskimi poljedelci. Kriza je do leta 2009 terjala 2,7 milijona beguncev in nekaj nad 300.000 mrtvih. V Darfurju gre tudi za genocid nad prebivalstvom nearabskega porekla. Marca 2009 je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za aretacijo sudanskega predsednika Omarja Hassana Al Baširja. zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Pa se sedaj posvetimo knjigi. Gre za osebno izpoved in spomine avtorice Halime Bashir. Halima je pripadnica afriškega plemena Zagava iz sudanske pokrajine Darfur.Vzgajana je bila v bojevitem duhu in veri v enakopravnost z okoliškimi arabskimi prebivalci. Zrasla je v pokončno dekle, ki jo vleče neustavljiva želja po znanju. Na tej poti se pogumno upira vsem pritiskom in s svojo pridnostjo, bistrim umom in pogumom doseže svoj cilj, postati zdravnica in pomagati svojim ljudem. A leta 2003 se Halimi poruši svet, ko se prične etnična vojna. Na svoji koži občuti grozodejstva vojnih zločinov in obupana skuša pomagati številnim žrtvam vsakodnevnih napadov in posilstev. Halima Beshir je pred etnično grožnjo pobegnila v Veliko Britanijo. S to knjigo in svojimi političnimi nastopi vztrajno opozarja na razmere v rodnem Darfurju in pretresljiva dejanja etične nestrpnosti. Knjiga me je pritegnila,ker sem ponovno spoznala delček sveta, ki ja za mene tako tuj in oddaljen. Spoznala sem njihove navade, prehrano, način komuniciranja,odnose, ki so prav tako topli in ljubeči kot v katerikoli družini. Še vedno se večina deklic zgodaj poroči in njihove želje po izobrazbi splavajo po vodi. Halima je imela srečo, da je imela naprednega očeta,ki jo je podpiral v njeni želji po znanju. Zavrnil je celo snubca in si nakopal sovraštvo fantove družine, sa je bila zavrnitev velika sramota za to družino. Ko berem take in podobne knjige, me je kar sram, da se včasih jezim zaradi nepomembnih stvari, ko mi je vendar lepo. Imam streho nad glavo, svobodo, nihče me ne preganja, nihče mi ne grozi s smrtjo.
V zadnjem času nimam sreče s knjigami. Nobena od prebranih ni bila vredna kake posebne pozornosti. Kljub temu so moji dnevi izpolnjeni z uživanjem v naravi, s petjem v dveh zborih, vrtom, kolesarjenjem...Moram reči, da se v svojem novem domu odlično počutim... Srečna sem. Danes sem zopet pobrskala po svoji domači "knjižnici" in roka se mi je ustavila na knjigi 1001 domače zdravilo ter Zdravstvenem vodniku. Prelistala sem knjigi in se odločila, da bom napisala nekaj besed o urinarni inkontinenci, saj ta nadloga prizadene 30 odstotkov ljudi nad 65. letom starosti, pa tudi veliko mlajših je med njimi. Urinarna inkontinenca ni samo mučna, lahko tudi vpliva na kakovost življenja in povzroči, da se odrečemo dejavnostim in prijateljem, ki jih imamo radi. Pa vendar. Stem nam ni treba živeti .Obstajajo odlična medicinska sredstva in splošni življenjski ukrepi proti inkontinenci. Prvi korak pa je, da priznamo, da imamo težavo in da jo zaupamo svojemu zdravniku. Skupaj moramo ugotoviti, katero od treh vrst inkontinence imamo.
Stresna inkontinenca.
Pri tej obliki nehoteno uhaja urin, kadar se smejemo, tečemo, kašljamo ali se kako drugače naprezamo. To je najpogostejša oblika, ker je povezana s porodom. Če postanejo mišice medeničnega dna med nosečnostjo ali porodom šibke, raztegnjene, se pogosto pojavi ta oblika inkontinence.
Prelivna inkontinenca.
Toje druga najpogostejša oblika pri moških. Pojavi se, če kaj zapira sečnico, ki vodi iz mehurja. Najpogostejša ovira je povečana prostata.
Urgentna inkontinenca.
Pri tej obliki nas začne tiščati na vodo tako nenadoma, kot udari poletna nevihta.
Kako zmanjšati inkontinenco.
Eno najboljših zdravljenj urgentne inkontinence je izvajanje vaj zakrepitev medeničnega dna po Keglu. Vaje lahko izvajamo kjerkoli. Začnimo vleči medenične mišice noter ali jih stiskajmo, kot bi poskušali ustaviti pretok urina. Skrčimo mišice in štejmo do 10, sprostimo in ponovimo.
Oponašajmo pručico.
Če nas nenadoma popade želja po uriniranju, hitro sedimo in z desnim gležnjem podrsajmo vzdolž leve golenice ( ali obratno ). Medsebojno trenje nog namreč zavira krčenje mehurja, saj pritiska na senzorni oziroma čutilni živec in poteši potrebo po uriniranju.
Dobro je zmanjšati ali popolnoma prekiniti z uživanjem kofeinskih napitkov. Izogibajmo se alkoholu, jagodam, rabarbari in špinači.
Tudi prevelika telesna teža obremenjuje mehur.
Dandanes nekateri zdravniki pri zdravljenju urinske inkontinence uporabljajo injekcije botulin toksina. Botulin ohromi mišico, ki igra pomembno vlogo pri praznenju mehurja; tako urin ne uhaja več nehote. Dobro je, da preverimo zdravila, ki jih uživamo, saj nekatera lahko sprožijo to težavo ( diuretiki, zdravila proti astmi, alfablokerji, narkotiki proti bolečinam...) Urgentno inkontinenco lahko prepreči več zdravil, ki jih dobimo na recept. Pri stresni obliki je najbolj učinkovita operacija. O nehotenem uhajanju urina se ženske še vedno nerade pogovarjamo. Najbrž zaradi sramu, občutka manjvrednosti, neobvladovanja svojega telesa, občutka nemoči. Vse to ni potrebno. Danes inkontinenca ni več tabu tema. Veliko je o njej napisanega, na voljo so zdravniki, ki nam pomagajo reševati to težavo,v lekarnah se dobijo posebni vložki, tako da imamo možnost ohraniti svojo osebno higieno.
Kosilo: Posneta goveja juha z rezanci Kuhana govedina 105g Kuhan krompir 240g Dušen por 150g Zelena solata 100g
Popoldanska malica: Pomaranča 2 biokeksa
Večerja: Kumare z jogurtom 150g Košček polnozrnatega kruha Sadni čaj z nehranilnim sladilom
Jedilnik za 1800 kalorij
Zajtrk: Bela kava z mlekom 1 košček ajdovega kruha Pusta skuta Grenivka
Dopoldanska malica: mandarina 3 albert keksi
Kosilo: Mineštra z bučkami, krompirjem in testeninami 4 žličke olja, mala čebula, 300g krompirja, 300g bučk, sol, poper, 20g testenin Postrežemo si s polovico pripravljene jedi. Košček graham kruha Sadna pena
Manjšo zrelo banano pretlačimo, v kašo vmešamo 2 veliki žlici sladke smetane, sok pol limone, nehranilno sladilo in sneg štirih beljakov. Potresemo jo z 2 žlicama zmletih lešnikov. Postrežemo si polovico pripravljene jedi.
Popoldanska malica: Kompot iz rabarbare
Večerja: Polnjena paradižnika 2 srednje velika paradižnika zgoraj prerežemo in izdolbemo. 50g skute zmešamo s 50g naribane črne redkve, posolimo in popramo. S to kremo napolnimo paradižnika.
Reddit! - 
Del.icio.us - 
Digg
