22.8.2010 21:58:00 - (neopredeljeno) Joanne Harris, Modrooki deček V poletnem času običajno sežem po kakšni kriminalki. Tokrat me je uvrstitev klasifikatorja Modrookega dečka med krimimalke malce zavedla, saj je knjiga vse prej kot lahkotno poletno branje. Sama bi jo uvrstila med psihološke trilerje, če že ne med psihološke drame, saj nam roman razkriva temne in shrljive plati človekove psihe. Modrooki deček je samski štiridesetletnik, ki živi pri mami in večino svojega časa prebije pred računalnikom. S spletnimi prijatelji živi v virtualnem svetu, kjer lahko svojo osebnost oblikuje po lastnih željah in na ta način vsaj navidezno pobegne od svoje oblastne, zafrustrirane matere.
"Medmrežje. Zanimiva beseda. Kot nekaj, kar je potegnjeno iz nekega medprostora. Mreža nečesa, kar je skrito nekje vmes, ali nečesa, kar še bo skrito nekam vmes; nekakšna shramba za stvari, ki bi jih v resničnem življenju raje prikrili. Pa vendar radi gledamo, ali ne? "
Vsi smo z nečim obsedeni. "Obsedeni s televizijo; z velikostjo tičev; z denarjem in s slavo in ljubezenskim življenjem drugih. In tu nastopi dnevnik. Spletni dnevnik, mesto za vse okuse. Omejeni vnosi za zasebne užitke; javni - no, za vse ostale. V spletnem dnevniku si lahko dam duška, kot me je volja, priznam karkoli, ne da bi se moral bati obsojanja; lahko sem jaz - ali brez težav tudi kdo drug - v svetu, kjer nihče ni povsem takšen, kot se zdi, in kjer lahko vsak član vsakega plemena počne, kar si najbolj želi." Smo res malce takšni?
Sovraži svojo mater, vendar ji ne more ubežati. Sovraži jo zaradi njenih visokoletečih ciljev, njene nagle jeze, njenega pretepenja z električnim kablom... "Življenje je polno nerešenih stvari. In včasih se izkaže, da nit, za katero smo mislili, da nas bo pripeljala do osrčja labirinta, ni nič drugega kot zavozlana vrvica, zaradi katere ostanemo sami v temi, prestrašeni in vse bolj prepričani, da se resnično dogajanje še vedno nekje odvija brez nas, čisto blizu, za ovinkom-"
"Tisto leto je dala mati sinovom jasno vedeti, da so jo vsi razočarali. Nigel, ki mu je tako močno spodletelo pri usmerjanju ostalih dveh; Brendan s svojo neumnostjo; najbolj pa Benjamin, od katerega je toliko pričakovala, a se ji je izneveril na čisto vseh področjih."
Fikcija ali resničnost. Ali morda oboje. Morilec v resničnem življenju ali fiktivnem. Možno je oboje.
"Odraščal je brez usmerjajočega očetovskega vpliva, z oblastniško, ambiciozno materjo, s starejšim bratom, ki je vse težave najraje reševal s pestmi. Ni ravno višja matematika, kajne? "
Zelo dobro napisan roman o disfunkcionalni družini, ki obstaja tudi v realnem življenju in katere žrtev so vedno otroci.
"Vsi to počnejo. Vsi lažejo. Vsi prikrivajo resnico: od ribiča, ki pretirava o dolžini krapa, ki mu je ušel, do politika, ki v svojih spominih pretvarja kovino osnovnih izkušenj v zlato zgodovine. Celo v dnevniku modrookega dečka je bilo več pobožnih želja kot resničnih dejstev, kjer je s pomilovanja vrednim upanjem opisoval življenje dečka, kakršen ni bil sam nikoli - deček z obema staršema, deček s prijatelji, deček, ki počne običajne stvari, ki praznuje rojstne dneve na obali, deček, ki ljubi svojo mamo -, in se zavedal, da se pod površjem skriva bolj žalostna resnica, ki potrpežljivo čaka, da jo ob naključni spremembi plime naplavi na obalo."
Joanna Harris je odlična pisateljica, ki zna bralca potegniti v globine svojega pisanja in ga ne izpusti do zadnjega stavka. Ne pusti te ravnodušnega. Je avtorica uspešnice Čokolada, po kateri je bil posnet tudi istoimenski film z Juliette Binoche in Johnnyjem Deppom v glavni vlogi ter zanimivega romana Pet četrtin pomaranče.
Naj vam predstavim našega novega družinskega člana. To je ena mala, mlada muca, ki še ne sliši na ime Čopka. Je prva žival, razen komarjev in podobne nadloge, ki se je vsidrala v našem domu. Sedaj šele raziskuje svoj novi dom in njegovo okolico.
To sem jaz, Čopka.
Nekaj se premika...
Zopet nekaj vidim...
Raziskujem, najraje pa se igram. Zanima me vse, kar se premika.
Beli tiger je najredkejša žival v džungli, tako redka kot glavni junak Balram, ki mu je uspelo spremeniti svojo usodo in iz reveža postati milijonar. Svojo življenjsko zgodbo pripoveduje v pismu kitajskemu predsedniku vlade, ki prihaja na obisk v Indijo. Balram izhaja iz dna indijske družbene lestvice, a mu uspe postati šofer bogataša in na ta način spoznati indijsko realnost, kjer na eni strani vlada neizmerna revščina, na drugi pa veliko bogastvo. Skozi avtorjevo ironijo in sarkazem spoznamo današnjo indijsko stvarnost, ki ima navidezno demokracijo, v resnici pa ji vladata moč, denar in korupcija.
"Svobodni ljudje ne vedo, koliko je vredna svoboda, v tem je težava."
"Najimenitnejše, kar je prišlo iz naše naše dežele v deset tisoč letih njene zgodovine, je Kurnik. Stotine bledih kur in pisano svetlikajočih se petelinov so stlačene v kletkah iz mreže kot gliste v trebuhu, kljuvajo se in si serjejo po glavah, prerivajo se, da sploh lahko dihajo, iz vseh kletk strašno smrdi - smrdi po zgroženem, operjenem mesu. Petelini v kletki vohajo kri z mize. Vidijo, kako okoli njih ležijo organi njihovih mrtvih bratov. Vejo, da bodo sami naslednji na vrsti. Pa se ne puntajo. Ne skušajo pobegniti iz kletke. Natanko isto v tej deželi delajo z ljudmi. " V teh stavkih je povedano vse. To je globoka kritika družbe, ki ji je edino vodilo denar, družbe, v kateri bogataši brezobzirno izkoriščajo reveže. Vedno me pretrese spoznanje, da je na svetu še toliko revščine, da toliko milijonov ljudi živi v nemogočih razmerah.
"Živali naj živijo kot živali; ljudje naj živijo kot ljudje. To je vsa moja filozofija v dveh stavkih."
Pa hrepenenje po lepoti.
" Ikbal, veliki pesnik, je imel tako prav. V trenutku, ko prepoznaš, kaj je lepo na tem svetu, nehaš biti suženj. K vragu z naksaliti in njihovimi puškami, ki jih z ladjami pošiljajo iz Kitajske. Če bi vsakega revnega fanta naučili slikati, bi bil to za indijske bogataše konec."
Adiga brez zadržkov in olepšav prikazuje življenje v Indiji na zelo privlačen in mestoma tudi humoren način.
Aravin Adiga ( 1974 ) je indijski novinar in pisatelj. Študiral je angleško književnost na Univerzi Columbija v New Yorku in na Univerzi v Oxfordu. Roman Beli tiger je njegov prvenec. Z njim je dosegel izjemen uspeh. Prejel je eno najpomembnejših literarnih nagrad Man Booker.
4.8.2010 19:43:00 - (neopredeljeno) Packa v krajinskem parku Rački ribniki Skoraj vsaki dan se s kolesom peljem skozi krajinski park Rački ribniki, saj me vedno znova prevzame njegova lepota. Park predstavlja življenjski prostor redkim in ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam. V parku je preko 210 vrst ptic, 50 vrst kačjih pastirjev ter 12 vrst dvoživk. Krik galeba, lepota laboda, negibnost čaplje, oglašanje zelene rege, pljusk ribe, pisani kačji pastirji, rumeno obarvan ribnik s ščitolistno močvirko. Vse to me spremlja med kolesarjenjem skozi park. In seveda tišina, ki ti jo lahko da samo neokrnjena narava, tišina, ki jo tu in tam prekinejo zvoki, ki jih ustvarjajo prebivalci krajinskega parka.
Na svoji poti okoli ribnikov pa me vedno znova zbode v oči star, zapuščen kombi, cisterna s traktorjem in razpadajoča lesena koča. Krajinski park je res lep, saj ga obiskujejo ljudje iz bližnje in daljnje okolice, zato je res škoda, da ta ropotija kazi njegov videz.
Še nekaj napotkov za lepše obmorske počitnice, ki jih lahko pokvarijo neprijetni piki, ugrizi in ožganine. V Jadranskem morju je pestra množica živalskih in rastlinskih vrst. Med njimi najdemo tudi nekatere strupene organizme. Največjo preglavico predstavljajo morski ježki, ožigalkarji in strupene ribe.
Morski ježki so strupeni, čeprav njihov strup le redko ogrozi človeka. Preglavice nam povzročijo predvsem takrat, kadar jih pohodimo. Zlomljene bodice se namreč zadrejo v globlje plasti kože in povzročijo kronično vnetje, ali pa se zataknejo ob kost ali živec. Posledice so lahko neprijetne bolečine v sklepih in mišicah, dobimo pa lahko tudi kožne izpuščaje.
Če stopite na morskega ježka: - čimprej odstranite bodice, - pri odstranjevanju bodic prizadeto območje namočite v kis oziroma uporabite kisove obkladke, saj kis pomaga raztopiti ježkove bodice, - mesta okrog vboda je treba izprati in namazati z mazilom, ki vsebuje kombinacijo antihistaminika, analgetika in kortikosteroida, - le redko mora bodice, ki so zadrte globoko v koži, odstraniti zdravnik z rahlim rezilom.
Ožigalkarje lahko najdemo v obliki polipa ali meduze. Polip je pritrjen na morsko dno, njegova telesna votlina pa se odpira na zgornji strani. Meduza pa je plavajoča in se njena telesna votlina odpira na spodnji strani. Za ožigalkarje so značilne posebne celice, ki vsebujejo ožigalno enoto, ki vsebuje strup. Ožganine meduze so zelo boleče, saj bolečina mine šele po nekaj urah, srbenje pa je prisotno še nekaj dni po dogodku. Če vas oplazi ožigalkar: - prizadeto mesto takoj izperite z morsko vodo. Mesta poškodbe ne spirajte s sladko vodo in kože ne drgnite, ker to lahko poveča pekočo bolečino. - Ostanke lovk odstranite s pinceto ali z roko, ki ste jo zavarovali z rokavico. Lahko tudi s kreditno kartico ali topo stranjo noža. - Opečeno mesto nato ohladite z ledom. Pazite, da je led v vrečki, zato da koža ostane suha. - Prizadeto mesto za 30 minut namočite v raztopino kisa in vode v razmerju 50:50. - Rano potresite z moko in nato prašek previdno postrgajte z nožem. - Rano spet namočite v kis. - Prizadeto mesto namažite z mazilom. - Če se kljub prvi pomoči stanje ne izboljša, je treba poiskati zdravniško pomoč.
Strupene ribe živijo zakopane v morsko dno. Če se z njimi poškodujemo, moramo mesto poškodbe izprati z vodo, odstraniti bodice in prizadeti ud potopiti v tako vročo vodo, kot jo posameznik še lahko prenese. Poškodovani del namakajmo vsaj 30 do 90 minut. Upam, da uporaba teh nasvetov na vaših počitnicah ne bo potrebna. Uživajte.
Vem, da je bilo že veliko napisanega o nevarnosti prekomernega sončenja, pa ne bo odveč, če v teh sončnih dnevih še enkrat opozorim nanje.
Strokovnjaki opozarjajo, da zdravega namenskega sončenja ni. Namerno sončenje ni enako aktivnemu življenju v naravi v sončnih dneh. Moramo biti v naravi, biti športno aktivni, saj je naša koža do neke mere pripravljena sprejeti zmerno količino sončnih žarkov. Problem je v tem, da ljudje v času življenja dobimo bistveno prevelik odmerek uv-žarkov. Vsakič, ko uv-žarki pridejo na našo kožo, na njej naredijo poškodbo, saj v celicah poškodujejo nukleinske kisline, DNK in druge encime. Zato se je treba poleti vsekakor počasi izpostavljati soncu, ker nas poleti resnično opeče, saj se pozimi nismo kaj dosti sončili. Predvsem melanom, najhušja oblika kožnega raka, je povezan s tako imenovanim brutalnim sončenjem. Zlasti nevarne so opekline, ki smo jih dobili v zgodnjem otroštvu. Poznamo sicer več vrst melanomov, ki pa niso vsi povezani s soncem.
Kreme za zaščito pred soncem so se pri zaščiti pred melanomom pokazale kot ne dovolj učinkovite. So pa pomembne pri zaščiti drugih oblik kožnega raka. Zaščitna sredstva naj imajo določeno, lahko s številko ( npr. 30, 50...) ali z opisom ( npr. ultra, high...), stopnjo zaščite proti uvb-žarkom ( oznaka za to je SPF-Sun Protection Factor ) in proti UVA-žarkom. Prav UVA -žarki so zelo pomembni za razvoj kožnega raka.
Reakcije in alergije na sonce so zelo različne. PLE ( polimorfna svetlobna reakcija ali izpuščaj ) se pojavi pri vsakem izpostavljanju soncu. Na koži se pojavijo običajno sreče rdečkaste lise, bunčice, koprivkam podobne spremembe, drobni mehurčki...Po izpostavljanju soncu se lahko poslabšajo akne, seboroični dermatitis ( kronična vnetna bolezen kože ), atopijski dermatitis in še nekatere avtoimunske kožne bolezni.
Najbolje je, če se izogibamo direktnim sončnim žarkom, saj bomo tudi v senci lepo porjaveli.
20.7.2010 19:11:00 - (neopredeljeno) Lepota in duša Piero Ferrucci, psihoterapevt, transpersonalni psiholog in predavatelj, se v knjigi Lepota in duša sprašuje, kako se naša življenja spremenijo, ko smo odprti za lepoto. Ker je lepota minljiva, se moramo na nek način predati, da jo lahko uživamo. Kako lahko spodbudimo in poglobimo svoje zaznavanje lepega? Gre za sposobnost, za eno od vrst inteligence. Poimenujemo jo lahko estetska inteligenca.
"Doživetje lepega je spontano: kot oblika oblakov, rože na travniku, genialna zamisel, udarec strele. Ne moremo vnaprej povedati, kakšno bo doživetje, in prav to ga dela tako posebnega. Lepota pride, ko pride, mi pa imamo nalogo, da nas najde pripravljene. "
Lepoto najdemo povsod. V glasbi, v poeziji, naravi, v obrazu. Vendar jo lahko najdemo tudi v oveneli roži, stari leseni bajti,zarjavelih tračnicah.
Ob prebiranju knjige se je vedno bolj odpiral tudi moj notranji svet lepote, ki se mi je izrisoval skozi moje življenje. Lepota je imela v mojem življenju vedno velik pomen. Pa ne tista zunanja, tista, ki ji današnja zmaterializirana družba namenja toliko pozornosti, temveč tista druga, tista, ki te prevzame, ki ti odpre dušo in srce, brez katere bi bilo moje življenje osiromašeno. Da ti občutek topline, sreče, neskončnega miru, občudovanja, čudenja, hrepenenja, neminljivosti.
Ne vem, kaj bi brez glasbe, tiste večne, ki sem jo tudi sama udejanjala, ko sem drsela z lokom po strunah violine. Glasbe, ki me je prevzela in omamila ter me za nekaj lepih trenutkov oddaljila od težav vskadanjika. Vedno, ko poslušam velike mojstre klasične glasbe, me prešine prepričanje, da nikoli ne bi bilo vojn in nasilja, če bi se ljudje predajali užitkom ob poslušanju teh nežnih in skrivnostnih zvokov. Očistili bi svojo dušo in se rešili svojih frustracij.
Pa veliki slikarji. Kolikokrat vzamem v roke Zgodovino umetnosti in občudujem umetnine, ki so jih mojstri ustvarjali skozi stoletja.
Narava. Ta večna, neminljiva lepota, ki nas spremlja skozi življenje, samo videti jo moramo. Koliko različnih oblik imajo listi. Koliko različnih cvetov nosijo rože. Narava v mnogoterih barvah, v tisočerih odtenkih, v valovanju morja, deročih rekah, ptičjem petju. Vse to in še več.
Pa seveda knjige. Skozi literaturo spreminjamo svoj pogled na svet, bogatimo svoj besedni zaklad, spoznavamo nenehno spreminjanje sveta in hkrati ugotavljamo, kako podobne usode spremljajo ljudi na vseh koncih našega kontinenta. Počutimo se bolje, če preberemo kakšno lepo knjigo, zato z knjigo tudi zdravimo.
Zaradi vse te lepote ljubim življenje. Brez lepote bi moja duša umrla. Da bi lepoto lahko doživeli močno, resnično in globoko, pa moramo imeti svobodo, da imamo lahko lastno mnenje.
"Lepota je povsod. Svet je poln čarobnosti. Dovolj je, da smo odprti, da se ozremo okrog sebe, da spet postanemo otroci. In če ji posvetimo samo malo pozornosti, nas bo lepota našla. "
"NI VEČJEGA TVEGANJA, KOT JE ZAKON. VENDAR NI NIČESAR BOLJ OSREČUJOČEGA, KOT JE SREČEN ZAKON."
Benjamin Disraeli, 1870, v pismu Luise, hčerki kraljice Viktorije, ko ji je čestital o njeni zaroki
Kdor je prebral Gilbertin prvi roman Jej, moli, ljubi, si od njegovega nadaljevanja obeta veliko. In se ne moti. Zelo zanimivo branje, ki niti ni pravo leposlovno delo, ampak je že majhna študija zakona.
Elizabeth se po dolgem iskanju notranjega miru na koncu zaljubi v privlačnega Brazilca Felipeja. Naselita se v Ameriki in ker imata oba za sabo neuspešen zakon in bolečo izkušnjo ločitve, si prisežeta, da se nikoli, pod nobenim pogojem, ne bosta poročila. Toda, zgodi se nekaj nepričakovanega. Pri nekem prečkanju ameriške meje Felipeju, ki ima avstralsko državljanstvo, obmejni uradniki dajo na izbiro dvoje: ali se poročita ali pa mu za vedno prepovejo vstop v ZDA. In tu se začne zelo zanimivo razglabljanje o zakonu, iz katerega sem izvedela marsikaj zanimivega. Delo je razdeljeno na osem poglavij.
Zakon in presenečenja.
POROKA JE PRIJATELJSTVO, KI GA PRIZNAVA TUDI OBLAST.
Robert Louis Stevenson
"Enkrat v življenju sem že naredila to napako, poročila sem se, ne da bi sploh razumela, kaj pomeni zakonsko življenje. Pravzaprav sem pri svojih povsem nezrelih petindvajsetih letih prvič skočila v zakon podobno, kot labradorec skoči v bazen. Pri tistih letih sem bila tako neodgovorna, da mi najbrž ne bi smeli pustiti niti, da si izberem zobno pasto, kaj šele svojo prihodnost."
No, ja. Zveni malce pretirano. Kdo pa v resnici do kraja razume, kaj pomeni zakonsko življenje. Dokler ne poskusiš, ne veš.
Zakon in pričakovanja
MOŠKI JE LAHKO SREČEN Z VSAKO ŽENSKO, DOKLER JE NE VZLJUBI.
Oscar Wilde
Izjava cinika, bi rekla jaz.
Srečanje avtorice s pripadnicami ljudstva Hmong, manjše skupnosti v Vietnamu, jo je pripeljalo do razmišljanja o razlikah v pogledih na ljubezen in zakon preproste hmonške ženske in zahodnjakinjo.
"Ne starka, ne nobena druga ženska svoje poroke ni postavljala v središče svojega čustvenega življenja, kar mi je bilo na neki način znano. V sodobnem svetu, iz katerega prihajam, je oseba, s katero se odločimo za skupno življenje, večinoma kar najboljši približek naše lastne podobe. Partner postane kar najbolj bleščeče ogledalo, ki odseva našo lastno čustveno samosvojost nazaj v svet. Navsezadnje ne obstaja nobena bolj osebna izbira od izbire partnerja: ta izbira nam pove, kdo smo."
Bi se kar strinjala. Star pregovor pravi, da gliha vkup štriha.
Hmongi morda ne verjamejo, da ima romantična ljubezen kaj dosti opraviti s pravimi razlogi za poroko. Morda so prepričani, da gre pri poroki za nekaj povsem drugega. Se vam zdi čudno? No ja, še ne dolgo nazaj so bile "razumne poroke" tudi del naše družbe. Tudi danes jih najdemo. Pa sploh ni nujno, da je tak zakon obsojen na propad. Med zakoncema se prepletejo močne vezi tudi takrat, ko v začetku ni šlo za neko strastno ljubezen. Hmonška ženska na vprašanje ali je njen partner dober mož odgovori: "Vsi moški in vse ženske so večino časa bolj ali manj enaki." In druge hmonške ženske so prikimale. "Moja prijateljica, hmonška starka, nikoli ni razmišljala o tem, da je naloga njenega moža, poskrbeti za njeno neizmerno srečo. Prav tako ni nikoli razmišljala o tem, da bi bila njena naloga na tem svetu postati neizmerno srečna. Nikoli ni imela podobnih pričakovanj, zato v zakonskem življenju tudi ni doživela nobenih razočaranj," Preprosto, ne? "Prvič v življenju sem pomislila, da morda od ljubezni zahtevam preveč. Oziroma, da sem preveč pričakovala od zakona."
Zakon in zgodovina
NAJTESNEJŠA VEZ DRUŽBE JE ZAKON.
Cicero
Kaj naj bi bila poroka, če ne institucija, ki naj omogoči neskončno blaženost?
Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti. Zakon se je skozi stoletja spreminjal kot aprilsko vreme: ves čas, presenetljivo in hitro. Ne bom se spuščala v podrobnosti, izpostavila bom samo nekaj dejstev v zvezi z zakonom, ki jih nisem poznala.
Na Kitajskem je bil v nekem obdobju mogoč zakon med živo žensko in mrtvim moškim. Na ta način so se spletle vezi med dvema klanoma. Jezus uči, da smo vsi izvoljeno ljudstvo, da smo vsi bratje in sestre, združeni v eni sami človeški družini.
"Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec." ( Luka 14,26 ) "Odpovejte se poroki in posnemajte angele," je okoli leta 730 učil Janez Damaščanski. Celo sveti Pavel je v pismu Korinčanom zapisal:" Za človeka je dobro, če se ženske ne dotika."
To naj bi bila torej prihodnost človeštva, če bi se zgledovali po Kristusu: celibat, prijateljstvo in popolna čistost. Tako si razlaga avtorica. Ne vem, kaj naj rečem. Premalo poznam, da bi sodila.
Leta 1215 je cerkev za vedno prevzela nadzor nad porokami in sprejela pravila, ki bodo v prihodnje urejala vse v zvezi z zakonom. Ločitev je v Evropi ostala prepovedana vse do šestnajstega stoletja, ko jo je zopet vpeljal Henrik VIII. Šele leta 1975 so v Connecticutu poročenim ženskam dovolili, da so lahko najemale posojila ali odpirale bančne račune brez pisnega dovoljenja moža. Šele leta 1984 je država New York spremenila zakon o neobstoju posilstva v zakonu. Eden najolj zloveščih likov iz ameriške sage o zakonu je bil tip po imenu Paul Popenoe, gojitelj avokada iz Kalifornije, ki je v tridesetih letih v Los Angelesu odprl evgenično kliniko, imenovano Fundacija za človeško izboljšanje. Kako narediti boljše ( bolj bele ) Američane. Na tej kliniki je nastal prvi ameriški center za zakonsko svetovanje. Rasno razlikovanje je v Ameriki že od nekdaj povezano z zakonskim življenjem. Število ločitev, ki so bile nekoč v zahodnem svetu redkost, je sredi devetnajstega stoletja začelo skokovito naraščati - skoraj takoj, ko so si ljudje začeli izbirati svojega partnerja iz ljubezni. "Moškega in žensko pošljite na prisilno delo, če ne odobravate njunih dejanj in ju hočete kaznovati," je protestiral Bernard Shaw, "ne obsojajte pa ju na dosmrtno zakonsko življenje."
Zakon in zaslepljenost
BODI PRI LJUBEZNI MALCE BOLJ PREVIDEN, KOT PRI VSEM DRUGEM.
E.E. Cummings
Zaslepljenost je najbolj nevaren vidik človeškega hrepenenja. Ljudje pridemo na svet - kot je tako čudovito povedal Aristofan -, kot da bi nas pol manjkalo. Obupno iščemo nekoga, ki bi nas prepoznal in z nami ustvaril celoto.
Zakon in ženske
DANAŠNJA TEŽAVA, KI NIMA IMENA, JE, KAKO USKLADITI SLUŽBO, LJUBEZEN, DOM IN OTROKE.
Betty Friedan, Druga stopnja
Psihologinja Carol Gilligan pravi:" Ženski pogled na popolnost je prepleten z občutkom dolžnosti in skrbi, in če se hočejo prepoznati kot ženske, zato nujno potrebujejo družino."
Moderna karizmatična poslovna ženska: " Ko so začeli prihajati otroci, me pred nečim nihče ni posvaril: pripravi se na najsrečnejša leta svojega življenja. Sreče sploh nisem videla prihajati. Prihrumela je kot plaz."
Znana fotografinja pravi:" Ljubica, nikoli jih nisem imela. In nikoli jih nisem pogrešala." Otrok, namreč.
Zakon in samostojnost
ZAKON JE ČUDOVITA REČ. JE PA TUDI NENEHNA BITKA ZA MORALNO PREVLADO.
Marge Simpson
Zakon in uporništvo
OD VSEH DEJANJ V ČLOVEKOVEM ŽIVLJENJU ZAKON ŠE NAJMANJ ZADEVA DRUGE LJUDI; PA VENDAR SE VEDNO NABJOLJ VTIKAJO VANJ.
John Selden, 1689
Od Grkov smo nasledili ideje sekularnega humanizma in svetosti posameznika, pomen demokracije, enakosti, osebne svobode,odprtosti. Hebrejska gesla so plemenskost, patriarhalnost, avtoritativnost, moralnost. V sodobni civilizaciji smo prevzeli nekaj od vsakega.
Zakon in obred
TU NI NIČ NOVEGA RAZEN MOJE POROKE, KI JE BILA ZAME NEDOUMLJIV ČUDEŽ.
Abraham Lincoln, v pismu Samuelu Marshallu iz leta 1842.
Očarljiva pripoved, ki se konča s prisrčno poroko. Prijetno in zanimivo branje.
Elizabeth Gilbert je večkrat nagrajena ameriška pisateljica, ki snov za pisanje največkrat zajema iz lastnega življenja.
6.7.2010 22:23:00 - (neopredeljeno) Resnice in zmote o osteoporozi Osteoporoza postaja ena osrednjih medijskih tem. Pogosto beremo, da za osteoporozo trpi že petintrideset odstotkov populacije starejše od sedemdeset let. Pri osteoporozi se zaplete že pri njeni definiciji. Po stari definiciji je osteoporoza veljala za bolezen takrat, ko je zaradi oslabelih kosti prišlo do zlomov. Leta 1993 pa je Svetovna zdravstvena organizacija ( WHO ) določila, da je že postopna izguba gostote kosti označena kot osteoporoza. Določila je mejno vrednost 2,5 standardnega odklona pod normo, kar pomeni, da ima osteoporozo vsak, ki ima gostoto kosti 20 do 35 odstotkov pod normalno vrednostjo. Normalna vrednost pa je gostota kosti zdrave tridesetletnice. Halo!? Vemo, da je izguba kostne mase sestavni del staranja. Tudi naša koža z leti postaja ohlapnejša in tudi izgubljamo mišično maso, pa temu še ne rečemo bolezen. Zdravniki so vse bolj zadržani pri priporočanju tega in onega zdravila. Velikokrat je farmacija zlorabila njihovo zaupanje in se je izkazalo, da predstavljene študije ne odražajo dejanskega delovanja preparatov. Vedeti moramo, da staranje ni bolezen. Je pa pokazatelj seštevka napačnih in pravilnih odločitev, ki jih sprejemamo iz dneva v dan. Nekateri vzorci, po katerih delujemo že od malih nog, naš način odzivanja, naše prehranjevalne navade, odnos do lastnega telesa,odsotnost duha in podobno - vse to oblikuje in materializira tudi naše fizično telo. Starost to le pokaže na bolj očiten način. V večini uradnih virov zasledimo naslednje dejavnike tveganja:
- ženski spol - starost - teža (suhi naj bi imeli manjše zaloge ) - sorodniki z osteoporozo ali zlomi - zgodnja menopavza - telesna nedejavnost - razvade ( kajenje, alkohol ) - prehrana z malo kalcija in vitamina D - pretirano uživanje mesa in soli
Dodajamo še:
- dehidracija - preveč rafinirane, osiromašene hrane - uživanje snovi oz. živil, ki vplivajo na povečanje porabe oz. zmanjšujejo resorpcijo kalcija - pretirano uživanje beljakovin - zmanjšanja sposonost telesa za ustvarjanje lastnih vitaminov, še posebej vitamina D
Ali ste vedeli, da imajo vegetarijanci praviloma manj zlomov kosti, kljub temu, da je njihova povprečna gostota kosti nižja? Ali ste vedeli, da večina mlečnih izdelkov ( ne pa vsi) vzame telesu več kalcija, kot ga prispeva? Ali ste vedeli, da lahko jemanje večine kalcijevih pripravkov osteoporozo celo pospeši, ker poškodujejo črevesno floro in tako onemogočijo, da bi celo kalcij iz hrane uspešno prehajal iz črevesja v telo? Ali ste vedeli, da tolikokrat ponovljena zgodba o pomanjkanju estrogena ne drži?
Tudi soja je lahko ali blagodejna ali škodljiva, odvisno od tega, kako je pridelana, kako jo pripravljate in kako jo uživate. Ali ste vedeli, da neustrezna telovadba lahko dodatno izčrpa kalcij iz telesa? Mleko vzame telesu več, kot da. Skrbimo za zadostno količino vode v telesu.
Osteoporoza je ena izmed civilizacijskih bolezni, pri kateri lahko storimo zelo veliko tudi brez zdravil. Vendar tudi naravne poti niso povsem varne. Na njih se srečujemo s finančnimi interesi, polovičnimi informacijami in manipulacijami. Če se hočemo izogniti nekaterim pastem sodobne farmacije vzemimo v roke to knjigo, ki nam razkriva, kaj je naravna pot, nas seznani z gradbenim materialom za kosti, s prehrano za trdne kosti in prožno telo z dodanimi recepti, s fitoterapijo pri osteoporozi, prehranskimi dopolnili in še nekaterimi koristnimi informacijami. Sama sem imela vedno občutek, da gre pri poudarjanju nevarnosti osteoporoze za pretiravnaje in da je v ozadju finančna korist, saj je pregled samoplačniški, zato se zanj nisem odločila. Ta knjiga moje poglede na problem osteoporoze še potrjuje.
Knjigo Resnice in zmote o osteoporozi so napisali Sanja Lončar, Matjaž Kološa, univ. dipl. ing. živ. teh., Dario Cortese, Adriana Dolinar, dr. vet. med. v okviru projekta Skupaj za zdravje človeka in narave. Leto izdaje:2009.
24.6.2010 22:32:00 - (neopredeljeno) Diplomiranec Ne, ne gre za film, ampak za našega diplomiranca, ki je danes na slovesni podelitvi na FERI-ju prejel diplomo.
V programu je sodeloval tudi Akademski pevski zbor Maribor, ki združuje študente in študentke vseh fakultet Univerze v Mariboru, ki sta jim skupna velika ljubezen do petja. Res so dobri.
Dekan Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko prof. dr. Igor Tičar predaja diplomo našemu diplomirancu.
Ponosni in srečni.
In potem, ko je bilo slovesnega dela konec, smo se odpravili na kosilo. Izbrali smo Ribičijo, popularen lokal na Meljskem hribu, kjer so pred 16. leti uredili ribnik in zgradili manjšo hiško, iz katere pa je zrasla sedanja velika hiša. Uredili so prostore za piknike, rekreacijsko igrišče, povečali ribnik za športni ribolov, po travniku pa se sprehajajo udomačene srne.
22.6.2010 22:20:00 - knjiga Paolo Giordano, Samotnost praštevil "Praštevila so deljiva samo z 1 in sama s sabo. Vsako od njih stoji na svojem mestu v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjeno med dve števili kot vsa druga, a v primerjavi z njimi vendarle samo zase. Mattia je menil, da sta nekaj takega tudi on in Alice, sama in izgubljena praštevilska dvojčka, ki sta si blizu, vendar ne dovolj, da bi se res stikala."
Uživala sem v branju te lepe, rahločutne zgodbe o prijateljstvu in drugačnosti.
V romanu se prepletata zgodbi Alice in Mattia, ki ju spremlja travmatična izkušnja iz otroštva. Huda smučarska nesreča zaznamuje deklico tako fizično kot psihično.
"Alice Della Rocca je sovražila smučarsko šolo. Sovražila je to, da mora tudi med božičnimi počitnicami vstajati ob pol osmih zjutraj, in svojega očeta, ki je med zajtrkom strmel vanjo in pod mizo živčno poplesaval z nogo, kot bi govoril, daj, pohiti. Sovražila je volnene žabe, ki so jo pikale po stegnih, palčne rokavice, v katerih ni mogla migati s prsti, čelado, ki ji je stiskala lica, pa tudi smučarske čevlje, ki so morali biti vedno zategnjeni, da je v njih hodila kot gorila."
Na vso moč se je trudila, da bi se vključila v družbo sovrstnikov in bila pripravljena sprejeti globoka ponižanja.
"Z bonbonom med palcem in kazalcem se je Viola sklonila k tlom. Podrsala ga je po umazanih garderobnih tleh. Z upognjenimi koleni se je premikala in vlekla bonbon tik ob steni levo od Alice, kjer je bilo najbolj umazano in kjer so ležali kosmi prahu in sprijetih las. Alice je položila bonbon na jezik in čutila, kako ji lasje, ki so se ga držali, vpijajo slino. Ugriznila je samo dvakrat, pod zobmi ji je nekaj zaškrtalo."
Mattia, matematičnega genija, pa bremeni krivda, ker je nekoč pustil duševno zaostalo sestrico samo v parku, da bi se udeležil prve in edine rojstnodnevne zabave, a Michelle niso nikdar več našli. Zaradi sestrine drugačnosti, njenih nepredvidljivih reakcij se je hotel izogniti norčevanju sošolcev, a mati je vztrajala, da se mora zabave udeležiti tudi Michella.
"Nikoli več ni prišel sem. Zadnjič je bil tu s policijo, tistikrat, ko mu je oče rekel, daj roko mami, ona pa jo je umaknila v žep. Tistega dne je imel obe roki, od prstnih členkov do komolca, še zmeraj poviti tako debelo, da bi lahko do kože prodrlo kvečjemu rezilo z žagico. Pietro Balossino se že nekaj časa ni več trudil prodreti v temačni svet svojega sina. Kadar mu je pogled nehote pristal na njegovih od brazgotin razdejanih dlaneh, se je spomnil neprespanih noči, ko je blodil po hiši in preverjal, da ni še kje ostal kak oster predmet."
Njuna drugačnost ju je združila in med njima stkala posebno, rahlo čudaško prijateljstvo.
"Gimnazijska leta so bila za Mattia in Alice tako globoka odprta rana, da nista verjela, da bi se lahko kdaj zacelila. Ves tisti čas nista polno zadihala; on je zavračal svet, njej pa se je zdelo, da svet zavrača njo. Ugotovila sta, da med obojim ni bistvene razlike. Razvila sta pomanjkljivo, asimetrično prijateljstvo, sestavljeno iz obilo odsotnosti in molka, praznega in čistega prostora, v katerem sta lahko prišla do sape in pozabila na občutek dušenja, kadar so šolski zidovi postali pretesni."
Odtujenost od staršev in nikoli izrečene besede.
"Mattia je pomislil, da je nemara to vse, kar ostane; da se vsa starševska ljubezen izteče v majhne pozornosti, v taiste skrbi, ki sta jih njegova dva vsako sredo naštevala po telefonu: prehrano, vročino in mraz, utrujenost, včasih še denar. Vse drugo leži potopljeno v nedosegljivih globinah, skrepenelo v gmoto nikoli načetih pogovorov, nikoli izrečenih ali prejetih opravičil, spominov, ki bi jih bilo treba popraviti, a bodo za vselej ostali, kakršni so."
Zgodba, ki ti seže do srca, te zareže v dušo ob spoznanju, da je na svetu veliko takšnih in podobnih žalostnih zgodb in človeških usod. Travme, ki jih nikoli dokončno ne izbrišemo iz svoje zavesti. Bolečina ob neverjetni krutosti vrstnikov do hendikepirane deklice, spoznanje, kako lahko dejanje občutljivega otroka uniči odnose in vez s staršema.
Razmišljanje Mattijeve matere ob sinovem odločanju za študij na tujem.
"Pa bi šel tja? Ko ga je to vprašala, je čutila, kako ji je val toplote zalil obraz. Zalotila se je, da to ni od strahu, da bi ga izgubila. Nasprotno, na vso moč si je želela, da bi sprejel in izginil iz hiše, z mesta nasproti nje, kjer je vsak večer sedel pri večerji s tisto svojo črno glavo, povešeno globoko nad krožnik, in kužnim sijem tragedije okrog sebe."
Koliko neizrečenih besed, misli, obžalovanja, občutkov krivde, žalosti, obupa, opravičil, nezmožnost odpuščanja, ja predvsem odpuščanja, je med ljudmi. Kako je mogoče, da mati svojemu sinu ne more odpustiti dejanja, ki je imelo tako usodne posledice. Krivda ga razžira, zapre se v svoj svet, ki ga izpolnjuje matematika, zadaja si rane, mati pa ga iz tega brezna ne skuša rešiti. Njegova prisotnost je večen spomin na izgubljeno hčerko. Tudi to so čisto človeški občutki, ki mučijo naše misli, naše srce, ki rušijo tisto brezpogojno materinsko ljubezen. Pa vendar, ne nosi tudi sama del krivde... Krivda... Kako težko je to breme. Se je lahko sploh kdaj znebimo? Samo z odpuščanjem... Ali morda z vdanostjo v usodo. Najbrž je moralo tako biti, kdo ve zakaj.
Paolo Giordano, rojen v Torinu leta 1982, po poklicu fizik, je že s svojim prvencem Samotnost praštevil osvojil najuglednejšo italijansko knjižno nagrado premio strega in povsem navdušil domače bralce saj so ga prodali v milijon izvodih. Prevajajo ga v 20 jezikov.
Rože
cvetijo, jagode zorijo, zgodnje češnje smo pozobali, ribez je vedno bolj
rdeč, solato napadajo polži, mož dela zimski vrt, jaz pa se grem
fotografa.
"Ime mi je Renee. Stara sem štiriinpetdeset let. Že sedemindvajset let delam kot hišnica na ulici Grenelle številka 7. Sem vdova, majhna, grda, okrogla, na nogah imam kurja očesa. Nisem študirala, vedno sem bila revna, neopazna in nepomembna...
"Stara sem dvanajst let, stanujem na ulici Grenelle številka 7, v stanovanju bogatašev. Jaz sem se že odločila. Kmalu bom zapustila otroštvo in čeprav vem, da je življenje farsa, mislim, da ne bom mogla zdržati do konca. Zaradi teh razlogov sem sprejela odločitev: ob koncu tega šolskega leta, na moj trinajsti rojstni dan, 16. junija, bom naredila samomor."
To so besede dveh glavnih protagonistk izredno lepega romana Eleganca ježa.
"Gospe Michel se drži eleganca ježa: na zunaj je prekrita z bodicami, prava trdnjava, ampak občutek imam, da je v notranjosti tako preprosto uglajena kot jež...majhna, na videz ravnodušna, strašno samotarska in neverjetno elegantna žival."
Tako Paloma, dvanajstletna hči bogatašev, razkriva izredno razgledanost in kultiviranost hišnice, ki pa to skrbno skriva, saj ne spada v ta sloj bogatih in domnevno inteligentnih in razgledanih ljudi. Tudi Paloma, inteligentna deklica, na zunaj kaže rahlo čudaško, ne preveč pametno osebo. Beži od površinskega in snobovskega sveta bogatašev, ki se zatekajo k psihoterapiji, nakupovanju dragih predmetov, ali pa se kot Palomina sestra Colombe oblačijo kot klošarji.
Renee razmišlja.
"Vsi smo ujetniki svoje usode, s katero se moramo spopasti brez izgovorov, v epilogu moramo biti tisto, kar smo vedno bili v svojem bistvu, ne glede na iluzije, ki smo jih lahko gojili v času življenja. Samo zato, ker si imel opravka s finim perilom, še ne pomeni, da imaš pravico do njega - nič bolj kot ima bolnik pravico do zdravja."
Paloma ugotavlja.
"Zelo zgodaj sem ugotovila že samo z opazovanjem odraslih, da gre življenje mimo v trenutku. Opazila sem, kako se jim vedno mudi, kako so v stresu zaradi rokov, tako željni sedanjosti, da jim ne bi bilo treba misliti na jutri...Treba je živeti v gotovosti, da se bomo postarali in da ne bo lepo, ne dobro, ne veselo. In si reči, da je pomembno graditi ta trenutek: v tem trenutku, karkoli, za vsako ceno, z vsemi močmi."
Ko se v hišo priseli bogati Japonec Kakuro Ozu, njuni življenji obrne na glavo. Gospod Ozu v hišnici prepozna prijetno sogovornico, ki uživa v umetnosti in lepoti. Njuni duši se ujameta in zlijeta v občudovanju vsega lepega.
"Kajti Umetnost je življenje, vendar v drugem ritmu."
"...Ja, točno za to gre: že sama misel na drevesa, na njihovo ravnodušno veličastnost in na našo ljubezen do njih nam pokaže, kakšni smešni in gnusni zajedalci smo, ki gomazimo po površini zemlje, in kako smo hkrati vredni življenja, saj smo sposobni prepoznati lepoto, ki nam ničesar ne dolguje."
"Vse to življenje, skozi katero se vlečemo in sestoji iz krikov in solz, iz smeha, bojev, razkolov, pokopanih upov in nenadejanih možnosti: vse to se hipoma razblini, ko zbor zapoje. Življenjski tok utone v petju, nenadoma te obide občutek bratstva, globoke povezanosti, celo ljubezni, in grdi vsakdan se raztopi v popolnem občestvu."
Pamela, ki je načrtovala samomor, ugotovi, da je vendarle vredno ostati na tem svetu, in ob tragični smrti hišnice Renee spozna, da so se "moji nepomembni načrti izkazali za luksus pubertetnice, ki nima resničnih problemov. Šlo je za racionalizacijo pubertetnice, ki je želela vzbuditi pozornost. Zdaj pa me je prvikrat bolelo, zares bolelo. Udarec v trebuh, zastal dih, strto srce, zmečkan želodec. Neznosna telesna bolečina. Prvič sem začutila pomen besede nikoli. To besedo izgovorimo stokrat na dan, toda ne vemo, kaj govorimo, dokler se ne srečamo z resničnim nikoli več." Ja, to bolečino poznam, poznam tudi ta nikoli več. Rabiš kar nekaj časa, da ta nikoli več resnično dojameš. Ko ga dojameš, sledi obup, neizmerna žalost in bolečina.
Roman Eleganca ježa me je očaral. Roman o lepoti, umetnosti, ljudeh, ki vse to zaznavajo in občudujejo. Knjigo je res vredno vzeti v roke in ne čudi me, da je roman preveden v številne jezike, da je po njem posnet film in da je čas izposoje v knjižnici zaradi velikega zanimanja omejen.
Muriel Barbery je profesorica filozofije ( 1969 ), trenutno živi na Japonskem. Njen način pisanja me malo spominja na japonskega pisatelja Haruki Murakamija.
"Celotna fenomenologija temelji na tej gotovosti: naša refleksivna zavest, znamenje našega ontološkega dostojanstva, je edina entiteta v nas, ki je vredna preučevanja, ker nas odreši biološkega determinizma."
Roman je izšel pri založbi Mladinska knjiga, 2010.
"Vsak človek, ki nam prekriža pot, je naš učitelj, ki nevede ali vede
oblikuje naš značaj, tako da lahko svojo dušo primerjamo s potnim
listom, v katerem je vsak, ki je kakorkoli posegel v našo usodo,
zapustil svoj vizum ali žig. Naj bo močan ali slaboten, nobeden se
popolnoma ne zabriše."
V
avtobiografiji, ki nosi v slovenskem prevodu naslov Sama, je Alma Karlin
opisala prvih trideset let svojega življenja od rojstva do odhoda na
potovanje okoli sveta. Spoznamo Almino otroštvo, ki ga je po očetovi
smrti usodno zaznamovala mati s svojimi malomeščanskimi nazori, z
večnimi "Tega se ne počne! To se ne spodobi.!" Ko je ugotovila, da ima
Alma desno ramo višjo od leve, jo je vodila od zdravnika do zdravnika,
mučila s telovadbo, pravilno držo, ležanjem na trdem ležišču. Skratka,
njena mladost je bila polna odrekanj, kompleksov, slabe samopodobe. Z
materjo se nista nikoli ujeli, ker sta bili preveč različnih značajev.
Alma je hrepenela po svobodi, znanju, umetnosti. Tako je z materino
privolitvijo odpotovala v London, kjer se je s težavo prebijala skozi
življenje, živela ob čaju in kruhu, velikokrat prezebla, vendar z odliko
opravila izpite iz vseh jezikov, ki se jih je poleg službe prevajalke
učila.
"Konec maja so mi sporočili
izpitni rezultat, ki mi je priznaval odličen uspeh v vseh jezikih in ker
sem opravila izpite zavoljo svoje mame, sem ji prenesla dobro vest kot
darilo za rojstni dan. Veselila se je in bila tudi ponosna na svojega
otroka, vendar je tožila, da sem pri vsem učenju gotovo veliko sedela in
tako je na najin odnos znova padla slana. Najraje bi videla, da bi se
bogato poročila - s starim, grdim, neprijetnim moškim, a s takšnim, ki
je imel naziv in s katerim bi se lahko postavljala. Z menoj kot s
človeškim primerkom se je sprijaznila šele takrat, ko sem si kot
pisateljica in ženska, ki je objadrala svet, ustvarila določeno ime in
so ji ljudje za takšno hčerko začeli čestitati."
Ko se je pričela prva svetovna vojna, se je
umaknila na Norveško in Švedsko, od koder se je ob koncu vojne vrnila v
rodno Celje, kjer je ustanovila jezikovno šolo, v kateri je združila
mlade Slovence in Nemce.
"Vojna,
vsaka vojna, ali med narodi ali med posamezniki, je napačna,
destruktivna in nesmiselna."
V času
svojega iskanja lastne identitete, je dobila tudi precej ženitnih
ponudb, vendar se je odrekla skupnemu življenju z moškim, ker se je
hotela povsem posvetiti lastnemu ustvarjanju in zadostiti svoji želji po
odkrivanju sveta.
"Žal traja več kot polovico skopo odmerjenega
življenja, preden ti postane jasno eno izmed najpomembnejših dejstev
človeškega življenja: namreč, da moramo sprejeti sočloveka takšnega,
kakršen je, ne takšnega, kakršnega bi si želeli, saj je vsak odrasel
človek nekaj popolnoma dokončnega, nespremenljivi jaz, s katerim se
moramo sprijazniti."
Knjige Alme Karlin zelo rada berem, tako sem
se tudi z veseljem lotila branja njene avtobiografije, ki mi je dala
podrobnejši vpogled v razumevanje življenjske poti in ustvarjanja naše
najboljše pisateljice potopisov.
Bistveno dejanje, v katerem se življenje izpolni, je seksualni odnos, ki je izpolnitev življenja in izpolnitev ljubezni. Kar koli potem sledi in se dogodi v partnerskem odnosu, kroži okoli te sredine.
Bert Hellinger
Manca Košir se je po zelo odmevni knjigi v obliki pisem Moška pisma, v kateri je raziskovala odnos med moškim in žensko, lotila dialoga z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka pišejo iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.
"Zakaj je vsak, ki javno prizna, da ga privlači isti spol, avtomatično aktivist? "
Na Slovenskem je še veliko homofobije, agresivnosti, nestrpnosti in nasilja, tako na osebni kot politični ravni. Mogoče bo prav zato ta knjiga dober pripomoček za širjenje horizontov in našega čustvenega izobraževanja.
Žare ( psevdonim )
Homoseksualec, okužen z virusom HIV, ki ga je k dopisovanju z Manco vzpodbudilo Adamovo pismo v knjigi Moška razmerja. Za seboj ima propadlo zvezo z moškim, ki ga je v navalu strasti prevaral in se okužil.
" Čudno se sliši, toda v meni je virus spremenil življenje, in to na bolje. Od okužbe je minilo tri leta in jaz vsa tri leta sprejemam življenje tako, kot je, kot božji blagoslov. Za vsak dan posebej sem hvaležen in ga izživim, kot se najbolje da, naj bo to v smislu izobraževanja, pisanja ali pa drugačnega izražanja moje duše."
Milan Šelj
Pesnik Milan Šelj, ki je doslej napisal dve pesniški zirki Darilo ( 2006 ) in Kristali soli ( 2010 ), živi že vrsto let v Londonu.
" V Slovenskem prostoru smo še vedno deležni očitkov, da se obnašamo kot militantneži, če si ( in kadar si ) upamo odkrito povedati, kdo smo. Dokler nečesa ne artikuliramo, se je laže pretvarjati, da neartikulirano sploh ne obstaja. Dokler o lastnem identificiranju ( kot gej ) molčim, je moje gejevstvo do neke mere še moč prenašati in tolerirati. Tak odnos pa ni značilen le za slovenski prostor; je značilen in prevladujoč vzorec mačističnega obnašanja v ( rimsko ) katoliških deželah, kjer je Cerkev še vedno izredno vplivna, nazadnjaška in ultrahomofobična. In vendar tudi tu slika ni več homogena: korak naprej, ki ga je na primer naredila Španija po Frankovi smrti, je naravnost neverjeten."
O spolnosti se doma ni govorilo.
"Vse telesno je bilo grešno, golota nespodobna in o tem ni bilo nobenega dvoma; markacijske črte prepovedi so bile jasno zarisane. In spolnost je bila ( večni ) tabu. V zgodnjih dvajsetih sem spoznal, da nimam problemov z dejstvom, da me privlačijo moški. " "Zelo težko se je znebiti tistega, kar vate vcepljajo vse otroštvo, pri tem pa nimaš nobene besede, nobenega izbora. Odraščanje je zato dolg proces osvobajanja, ki je zelo travmatičen, poln dvomov in kontradikcij ter še zlasti samotno početje, saj sem odraščal, tako kot drugi iz moje generacije, brez gejevskih vzorov."
Mitja Blažič
Radijski novinar, aktivist za pravice istospolno usmerjenih.
"Kako sem rastel, me sprašuješ? Kot muževa steblika. Na podeželju. Sredi dragih Goriških brd. Iz lepega deteta v krmežljavega najstnika, ki me je frustracija tiste neizrečenosti tako zabila, da sem, še ne dvajsetleten, pogosto razmišljal o štriku. A me je od teh misli odvrnil Vilijem Ščuka, psihiater, ki mu bom hvaležen vse življenje. Sedel sem na stolu, na stol nasproti mene pa sem moral simbolno postaviti sebe - pedra. In potem nekaj storiti. Vedel sem, da moram stol objeti, pa ga nisem hotel. Zdaj ga objemam." "Z očeti je vedno križ. Čutiš, da te imajo radi, in se jeziš, zakaj, hudiča, to tako skrivajo. In medtem odrasteš in med besnim upiranjem postajaš enak." "Kdo bo povedal ljudem, da so samo ljudje. In da je to dobro. Še Kristus je hotel postati človek, zakaj, hudiča, torej ne razumemo, da je dobro biti človek. Ne svetnica, ne angel, ne bog! Človek!" "Ne znam še odpuščati. Premalo me je v hlačah. Zato toliko bentim nad institucijami, ki si drznejo s svojimi nečloveškimi dogmami rovariti po resnici o ( večnem ) življenju in smrti, ljubezni in odpuščanju, erosu in tanatosu in po naši seksualnosti. Pa kdo ste, da si lastite Resnico? In besedo. Bog? Mar mislite, da smo slepi in ne vidimo, da nas držite v šahu tam, kjer smo najbolj ranljivi? Kjer smo najbolj krvavi, najbolj sami, najbolj intimni, najbolj ljudje? " "Seks je srečanje z bogom, ker je srečanje s sabo. In ko se človek zagleda očiščenega balasta, ki so mu ga po nesreči ali nevednosti naložili starši, navlake, s katero so ga tudi čisto nalašč onesnažili družba in država in cerkve, takrat si zasiješ tako lep."
Ambrož Bajec - Lapajne
Operni pevec Ambrož Bajec Lapajne živi v Amsterdamu.
"V obdobju odraščanja so se dogodki, ko sem bil ozmerjan s pedrom, toplovodarjem in podobnimi izvirnostmi, gostili. Zato sem jih skušal zatreti. A takrat nisem vedel, da jih bom zatrl le tako, da bom sam zmogel reči: Da, to sem, torej? Zdi se mi, da ima danes človek dve možnosti: ali se sooči s svojim jazom, kakršen pač je, se postavi z razkoračenimi nogami in rokami, uprtimi v boke, za svoj prostor pod soncem; ali pa se kot miška skrije in upa, da ga nihče ne bo opazil in ga ogovoril. Stvar odločitve?" "Ko sem ti napisal, da načeloma ne maram homoseksualcev, sem mislil točno to. Nekaj kar me moti od trenutka, odkar sem si priznal, da sem to, kar sem: ta pripadnost tej subkulturi, temu gibanju, tej skupini ljudi...Sem Ambrož, Slovenec, pevec, brat, sin, stric, prijatelj, imam velik nos...Med drugim sem tudi homoseksualec, ni pa moja spolna usmerjenost moja primarna identifikacija. Nikakor ne. Redko zahajam med "njih". Z "njimi" nimam nič skupnega, razen tega, da smo istospolno usmerjeni. Kar se zdi meni šibek povezovalni člen. Za mnoge pa je to zelo pomemben, če ne celo edini skupni imenovalec. Morda sem pa le družbeni snob. Zato tudi ne maram gejevskih parad in se jih ne udeležujem. Sem za drugačen aktivizem, ki morda traja dlje časa, a je vsekakor učinkovit. Geji in lezbijke se moramo enostavno obnašati, kot da smo sestavni del te družbe. Ne pa, kot da smo zaprt in samozadosten svet znotraj sveta heteroseksualne populacije. Ali pa se pravzaprav skrivamo pred ostalim svetom? Se pravzaprav sami getoiziramo?"
Aleš Čakš
Pogovor z mamo. "Si po šopingu vzameva čas za pivce, ko me iznenada, kot strela z jasnega vpraša, ali sem ali nisem gej. Vedela je namreč, da živim že tri leta z moškim...Takrat sem ji razložil, da je tip gej in da me to ne moti, češ da sem jako svobodomiseln. Zdaj še sam ne vem, zakaj sem takrat mečkal s to odločitvijo. Pa me je prehitela. In sem ji povedal. Ja, itak. A je to problem? ji rečem. Ni ji bilo všeč, zvečer na valeti je samo sikala vame, a ni zganjala cirkusa. " "Ja, Manca, a ne veš, da sem se tudi s puncami dol dajal? V srednji šoli sem se kar namučil s tem, da bi bil "normalen", ampak mi ni zneslo. Mene so vzburjali moški, njihove dlake, čvrste riti, stopala."
Boris Pintar
Boris Pintar je pisatelj. Debitiral je z romanom Ne ubijaj, rad te imam.
"Ne razkrijem se zaradi očeta, mame, sestre, brata, njunih otrok...trpeli bi zaradi zaničevanja okolja. Tudi trpeča družina je oblika pritiska okolja, ki preprečuje razkritje in upa na rešitev. Odkritega šikaniranja nisem doživel, nihče me ni žalil neposredno, tudi ko so sodelavci vedeli, da sem gej. Z neskrivanjem se je bolj izboljšalo moje samospoštovanje kakor poslabšal odnos okolja do mene. Ali pa ni šikaniranje tudi neumorno spreobračanje gejev, požrtvovalno posiljevanje s strani tistih, ki nam hočejo le dobro, nas želijo ozdraviti. Da je homoseksualnost motnja, je še vedno najbolj razširjeno mnenje, tudi v ozadju izjav, da biti gej ni nič več takega, ko kdo nima nič proti nam." "Spolna identiteta ni ena tistih, ki si jo izberemo, čeprav mi jo sorodniki očitajo kot kaprico. Lahko pa jo potlačimo, zanikamo, skrivamo, kakor je v mnogih družinah. Izkusil sem dovolj nasilja in gorja, tudi od ljudi s prikrito spolno identiteto, da vem, da je to slaba rešitev."
Ida, žena homoseksualca. "Je bil molk. Je bila tema. Ga nisem videla golega. Celega telesa nikoli. Me je pokrival, ogrinjal. Kako nežno, kako skrbno. Prihajal je spat proti jutru. Ljubil me je tako rekoč skrivaj. In ljubil me je od zadaj. Zavedla sem se, ko je obležal. Ni se dotikal mojega trebuha, prsi. Skrival je obraz v moje lase. Ni se pustil poljubljati po obrazu. Smela sem ga poljubljati samo po enem ramenu. Če nisem odnehala, me je nežno obrnil na bok, stran od sebe, in si me upognil s koleni in me zaklenil z rokami, da se nisem mogla premakniti. Ne morem reči, da sem res kaj čutila. Zaspal je. Jaz dosti kasneje." "Težko je bilo božati telo, ki se je obračalo stran, iskati njegovo roko in jo polagati na trebuh, pa se ni odzvala želji, a lepo je bilo imeti dom, poslušati enakomerno tipkanje, dihanje, puhanje dima, lepo je bilo prinašati zajtrk v posteljo in sedeti na vrtu, brati časopise, se pogovarjati o nepomemnostih in reševati praktične probleme vsakdana." "Če živiš s homoseksualcem, se ne bojiš, da bi odšel od tebe, bojiš se svoje lastne neizpolnjenosti, ki te lahko prižene do samomora. Sama sebi izčrpaš samozavest, izcuzaš se, spuhtiš, izparevaš, ne najdeš več nobenega razloga, da bi se cenila. Ker on ničesar ne vidi v tebi. Ker se mu ne znaš zasvetiti. Ker te ne potrebuje."
Knjiga Drugačna razmerja je izšla pri Mladinski knjigi, 2010.
12.5.2010 18:50:00 - (neopredeljeno) Revni milijonar "Aretacije so v Dharaviju nekaj tako vsakdanjega kakor žeparji na lokalnem vlaku. Ne mine dan, ne da bi na policijsko postajo odpeljali kakšnega nesrečnega prebivalca naše četrti. Med njimi so takšni, ki se derejo in brcajo ter jih morajo policaji odvleči s silo. So pa tudi takšni, ki mirno odidejo z njimi. " "Celo, če bi mi uspelo prebuditi peščico ljudi iz okolice, ne bi mignili s prstom v mojo obrambo. Krmežljavih oči bi si ogledali spektakel, bežno pripomnili kaj podobnega kot:"Spet so prišli po nekoga," zazehali in jo brž mahnili nazaj spat."
To sta odlomka iz knjige Revni milijonar, Swarupa Vikasa, ki je polna kaotične komedije, srce trgajoče tragedije in solzave sreče moderne Indije. Rama Mohameda Thomasa so zaprli, ker je na kvizu Kdo bo osvojil milijardo, pravilno odgovoril na vseh dvanajst vprašanj. Nemogoče je, da bi otrok ulice, ki ni hodil v šolo, ki ni prebiral časopisov, znal odgovoriti na vprašanja, če ne bi goljufal. Producenti, ki se zaradi izplačila ogromne vsote denarja zavedajo lastnega propada, ga obtožijo goljufije in ga predajo policiji. Skozi zaporedje vprašanj Ram razkrije svoje življenje otroka ulice, ki se je z muko prebijal skozi svoje bedno življenje, ki pa mu je dalo veliko življenjskih izkušenj in tudi nekaj znanja. Na ta način razkrije, kako je prišel do pravilnih odgovorov v kvizu. Zanimiva je zgradba romana, saj nam skozi vprašanja na kvizu avtor predstavi sodobno Indijo, ki je polna nasprotij. Na eni strani ljudje z ogromnim bogastvom, na drugi reveži, ki se komaj prebijajo skozi življenje. Koliko ljudi živi na obrobju Mumbaja in drugih večjih indijskih mest v četrtih, kjer nimajo pogojev za osnovno higieno in človeka vredno življenje. Najslabše se godi otrokom ulice, ki jih matere zavržejo in so prepuščeni lastni iznajdljivosti, dobrim ljudem, medsebojnemu prijateljstvu in pomoči. Velikokrat jih poberejo kriminalci, ki jih pohabijo ali oslepijo ter jih pošljejo beračit. V nekaterih skupnostih se ravnajo po tradiciji, da po eno dekle služi kot javna prostitutka, ki ji pravijo bedni. Ko dopolni dvanajst let, njeno nedolžnost prodajo na dražbi najboljšemu ponudniku. To dekle služi denar za vso družino, medtem ko moški zapravljajo čas s pijančevanjem in kvartopirstvom. Otroci ulice sanjajo o svojih materah, hrepenijo po ljubezni, pripadnosti in lepšem življenju, ki ga prikazujejo indijski filmi. Zelo dobro napisana zgodba, ki te takoj potegne vase in ne izpusti do zadnjega stavka. Spoznamo raznolikost življenja, ki si ga zahodni človek kar težko predstavlja.
Po romanu je bil posnet tudi istoimenski film, ki je v letu 2009 dobil kar osem oskarjev.
Roman je izšel pri založbi KMŠ: Hiša knjig, Maribor, 2009.
Z mojim dragim možem sva se odločila, da obiščeva naše glavno mesto in arboretum Volčji potok. V Ljubljani sva se sprehodila ob Ljubljanici, spila obvezno kavico, si ogledala magistrat in se z vzpenjačo povzpela na ljubljanski grad. Na tromostovju sva spremljala snemanje reklame. Ljubljana je res zelo lepa. Najin sprehod pa lahko spremljate na fotografijah.
Po treh potepuških urah sva se odpravila v Volčji potok. Koliko ljudi! Polna parkirišča! Imela sva srečo, da sva dobila parkirni prostor poleg vhoda v arboretum, saj so me noge že komaj nosile. Pa si oglejmo nekaj sličic iz Volčjega potoka.
"
Življenje je tako kratko, mi pa si ga delamo tako grdega. V svojih
glavah skonstruiramo načrte in vizije, za katerimi se podimo. Ob
spodrsljajih si očitamo, se prepiramo, smo jezni sami nase in na druge. V
takih primerih vidimo okoli sebe kup sovražnikov. Še sreča ( ali pa
nesreča ) da se ljudje znamo dobro skrivati za svojimi "fasadami". Ti
ščiti nas v silnem pehanju za materialnimi dorinami in drugimi
dokazovanji branijo, da pred drugimi ne pokažemo svojega strahu, svojih
čustev, svojih silnih strahov. Pri vsem tem pa je najhuje, da tega ne
priznamo niti sebi. Vsa bremena varno potlačimo in mislimo, da je to
vredu, da smo varni. Potem pa pride bolezen, poškodba in smo začudeni,
zakaj smo zboleli. S sprejemanjem zahodnega sistema in njihovega
dojemanja življenja smo prišli celo tako daleč, da verjamemo, kako se
bolezen odvija le zaradi fizičnih ovir, psihični del pa je odrinjen na
obrobje. Večno naprezanje in dokazovanje."
" Navdala
sta me blažen mir in ljubezen. V meni se je naselila svoboda, notranja
svoboda. Spoznala sem, da si notranjo svobodo lahko naredim le sama in
nihče drug. To svobodo določajo le zakoni moje duše in nikogar drugega.
Niti mi je nihče ne more vzeti, le sama si jo lahko. Mislim, da si je
sedaj, ko sem okusila čar takšne svobode, ne bom več dopustila odvzeti."
"Ko poganjava kolesi, se mi misli
izgubijo.Tedaj začutim sproščenost duha. Le opazujem, ne presojam, le
vsrkavam, ne sodim in tu ponovno začutim bistvo svojega obstoja.
Bistvo, da živim za drobne stvari, za lepoto rože, vonj rastinja, za
dišave morja ali gozda. V takih trenutkih popolnoma začutim naravo, svoj
tukajšnji obstoj in povezanost z naravo. Ko ji prisluhnem, slišim, kako
mi šepeta. Pove mi, kako se vsako pomlad rodi in jeseni umre. Pove mi,
da z ljudmi ni nič drugače, tako kot pride dan, pride za njim noč, za
vdihom izdih, za spanjem budnost. Vse je utečeno, vse se ponavlja, kako
preprosto mi naenkrat postane dojemanje tukajšnjega obstoja. "
" Ko sem sprejela sebe kot žensko, sem
začutila ljubezen v sebi. Tisto ljubezen, ki ni pogojena z ničemer, to
je brezpogojna ljubezen. Ljubezen do vsega in vsakogar, tudi do ljudi,
ki me ne marajo in za katere bi včasih imela občutek, da me ogrožajo.
Obstaja univerzalna ljubezen, to je ljubezen do življenja samega in
vsega in vsakogar. Ko jo začutimo kot tako, jo lahko širimo vsemu okoli
sebe in je ne hranimo le za najbližje."
"Igrala
bom igro življenja, igrala jo bom z radostjo v srcu, z ljubeznijo in
sočutjem, ki prežemata moje bitje. To je moja pot, ko bo prišel moj
trenutek, pa bom odšla v višje dimenzije bivanja. "
To so odlomki iz knjige Majde Kovačec Ponovno
rojstvo. O njeni prvi knjigi Živeti vsak trenutek sem na teh straneh že
pisala. Majda se je spopadala s težko boleznijo, jo premagala, a se
kasneje soočila s hudimi duševnimi stiskami. Poleg uradne medicine si
je pomagala tudi z naravnimi načini zdravljenja.
Na žalost je
res, da se ljudje odpremo in se začnemo poglabljati vase šele takrat, ko
se nam kaj hudega zgodi. Takrat šele spoznamo, kako minljivo je to
življenje, kako pomembno je, da začutimo srečo v majhnih stvareh, da
odpremo svoje srce v brezpogojni ljubezni, da negujemo svojo dušo v
dobroti in sreči.
V nedeljo smo se odpravili na kosilo v Cerkvenjak, v Gostišče pri Antonu, ker sem slišala, da imajo tam dobro hrano. In, res je bila dobra. Cerkvenjak leži v osrčju Slovenskih goric na trikotnem slemenu med rekama Pesnico in Ščavnico. Verjetno je skozi naselje vodila rimska cesta od Ptuja do Gornje Radgone, saj so pri gradnji ceste pod gramozom našli kamnito sekiro in bronasto plavut.
Na najvišji točki stoji poznogotska cerkev Sv. Antona Puščavnika, ki se prvič omenja leta 1421. Je enoladijska cerkev z masivnim gotskim zvonikom. Cerkev odlikuje ubrana notranjščina in bogata oprema, ki zajema štiri oltarje. Orgle na koru so stare priližno sto let. Ob našem obisku so imele vaščanke v cerkvi čistilno akcijo.
V središču kraja se nahaja kapela Sv Janeza Nepomuka iz leta 1752. V ozadju je stara vinska trta, potomka najstarejše trte z mariborskega Lenta.
Pogled na južni del Cerkvenjaka.
Ohranjeno veliko leseno kolo z vodnjaka.
Gostišče pri Antonu, ki domuje v prostorih stare osnovne šole.
Cerkvenjak ima izredno lego, saj leži na griču, od koder je prelep razgled na širne slovenskogoriške griče.
Stara, lesena hiša.
Še bomo prišli, saj so v okoliških krajih, ki spadajo pod občino Cerkvenjak, mnoge kulturnozgodovinske znamenitosti, ki si jih velja ogledati. Čehova kapelica in gomile v Andrencih, rimsko gomilno grobišče in Zorkova kapelica v Brengovi, kapelica v Cenkovi, Anželova kapelica v Cogetincih, Cekmašaterjeva kapelica iz začetka 20. stoletja, ki jo pokriva dvokapnica. Fasado členijo le polkrožno zaključen vhod in okna.
Reddit! - 
Del.icio.us - 
Digg
