Blog Večer: Simplicitas

Oliver Vodeb, doktor socioloških znanosti, komunikacijski teoretik in praktik. Predava na Akademiji za likovno umetnost in je znanstveni sodelavec Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede. Zasnoval je in vodi mednarodni festival družbeno odzivnega komuniciranja Memefest, leta 2006 pa je soustanovil Studio Poper, ki se ukvarja s komuniciranjem v javnem prostoru. Razmišlja in deluje družbeno odgovorno, kar zanj ni samo kavarniška floskula. Konec minulega leta je pri založbi FDV izdal knjigo z naslovom Družbeno odzivno komuniciranje, v kateri se kritično ukvarja s pomanjkanjem dialoga v javnem prostoru.

Ideja knjige naj bi bila, da je za dobro komuniciranje v javnem prostoru potrebna kritična refleksija. Kaj to pomeni?

"Teorija družbeno odzivnega komuniciranja vzpostavlja interdisciplinarno polje, ki spaja kritično sociologijo, kritično komunikologijo in vizualno komuniciranje. V osnovi je angažirana in usmerjena v družbene spremembe. Javni prostor je žal v veliki meri postal prostor komuniciranja zasebnih interesov. Velika večina komuniciranja je usmerjena v goli finančni dobiček, ne glede na družbene posledice. Prevladujoče tržne komunikacijske prakse iz javnega prostora izrivajo vse, kar ni usmerjeno v kopičenje denarja. S tem je ta prostor izgubil precej demokratičnega potenciala, saj bi moral ostajati odprt za različna mnenja in poglede. Vendar ne gre zgolj za vrednotni okvir, temveč za analizo komuniciranja v smislu kakovosti in učinkovitosti. Komuniciranje je v osnovi zmožnost, za katero sta potrebna znanje in sposobnost udejanjanja v praksi. Kritična refleksija odločilno pripomore k poglobljenemu uvidu v kompleksne medijske in komunikacijske pojave."

V knjigi govorite o družbeno odzivnem in družbeno odgovornem komuniciranju. Kaj pojma pomenita in v čem se razlikujeta?

"Družbeno odgovorno komuniciranje implicira zavedanje, da komuniciranje v javnem prostoru vedno vpliva na širšo družbo. Odgovornost tako izhaja iz same pozicije komunikatorja. Družbeno odgovorno komuniciranje naj bi torej prinašalo koristi tako za tistega, ki komunicira, kot tudi za širšo družbo. Teoretske analize družbeno odgovornega komuniciranja, ki so bile usmerjene v ostro kritiko in zavračanje tržnega komuniciranja, se niso ukvarjale z vprašanjem komunikacijske učinkovitosti in s kakovostjo komuniciranja. Na drugi strani pa so teoretski koncepti družbeno odgovornega tržnega komuniciranja po mojem mnenju šibki in ne vzpostavljajo logike odprtega javnega prostora. Prav tako je treba na novo premisliti kriterije učinkovitosti tržnega komuniciranja, ki zaradi spremenjenih družbenih razmer, razvoja tehnologij in komunikacijskih praks ne dosega dobrih učinkov. Teorija družbeno odzivnega komuniciranja obravnava tako kritične, aktivistične, neinstitucionalizirane komunikacijske prakse kot tudi tržne, poslovne prakse komunikacijskih podjetij in vzpostavlja koherenten model optimalnega spoja družbene odgovornosti in komunikacijske učinkovitosti. Na kratko, družbeno odzivni komunikacijski pristopi delujejo učinkovito v smeri vzpostavljanja javnega dialoga ali pogojev zanj in imajo močno izobraževalno podstat."

Oblikovalski kritik Max Bruinsma pravi, da so oblikovalci kulturni katalizatorji, ki delujejo po dveh operativnih strategijah: omrtviti potrošnike ali aktivirati državljane. Kaj prevladuje v slovenskem prostoru?

"Najbolj množičen medij za oblikovalce je oglaševanje. Tukaj je oblikovanje absolutno podrejeno pristopu tržnega komuniciranja. Na kakšni kulturni ravni je oblikovanje znotraj oglaševanja, lahko vidimo vsakodnevno v medijih in v mestih. Kot stroka se oblikovanje seveda distancira od oglaševanja, a ko govorimo o komuniciranju v javnem prostoru, je ta razlika zgolj na ravni formalno estetskega. V smislu komunikacijskega pristopa skorajda ne vidim razlik. Izjemno zanimivo je namreč to, da je tržno komuniciranje vzpostavilo neko stanje naturalizacije, kar pomeni, da velja razširjeno, čeprav neartikulirano prepričanje, da za komuniciranje v javnem prostoru ne obstajajo drugi komunikacijski pristopi kot tržni. Ne samo, ko gre za prodajo komercialnih izdelkov, temveč tudi, ko gre za komuniciranje kulture, zdravstva, šolstva, politike itd. To je seveda fantastična zabloda komunikacijske stroke in prakse in ta ideologija je, večinoma nevede, močno prisotna tudi v sferi oblikovanja. Problematično je tudi dejstvo, da denimo ugledne kulturne in izobraževalne institucije pri komuniciranju sodelujejo s komunikacijskimi podjetji, katerih edino poslanstvo je pospeševanje kulture slepega potrošništva. Stroka oblikovanja se večinoma tudi konstituira podobno kot oglaševanje. Merila kakovosti se vzpostavljajo predvsem na podlagi zunanje avtoritete, v institucijah, kot so festivali, razna tekmovanja, natečaji ipd. Dela se tako ocenjujejo dekontekstualizirano, na ravni podobe, brez analize procesov produkcije, distribucije, recepcije, lokalnih kontekstov in brez analize uporabljenih komunikacijskih pristopov. Ustvarjajo se rituali zvezdništva, nagrajevanja in tekmovanja. Kultura obrtniškega populizma, ki je sestavni del tovrstnih mehanizmov vzpostavljanja kriterijev kakovosti, je izjemno problematična. Za razvoj oblikovanja bodo v prihodnje ključnega pomena mehanizmi vzpostavljanja kriterijev kakovosti na podlagi interdisciplinarne kritične teorije, raziskav, ustvarjanja povezav med teorijo in prakso in aktivne kritične participacije v javnem prostoru."

Z analizo razvijete koncept družbeno odzivnih komunikacijskih pristopov, ki izhajajoč iz značilnosti medijskega in komunikacijskega okolja optimalno spajajo komunikacijsko učinkovitost z družbeno odgovornostjo. S tem skušate preseči poenostavljeno polarizacijo med komercialnim (slabim) in nekomercialnim (dobrim). Kakšni so ti pristopi?

"Družbeno odzivno komuniciranje odpira prostor za javni dialog, vzpostavlja skupnosti sodelovanja, spodbuja k aktivni participaciji v družbeno kulturnih procesih in odpira nove komunikacijske kanale. Gre za štiri temeljne pristope.
Culture jamming (približek prevoda je "kulturna motnja") je komunikacijski pristop semiotične gverile. Z natančno komunikacijsko intervenco v neki dominantni sistem simbolov je možno spremeniti pomen tako, da obrne logiko dominantnega diskurza proti samemu sebi. Uporabljajo ga predvsem medijski in politični aktivisti ter druga civilno družbena gibanja. Ta pristop ima poleg javnega učinka tudi izjemno močno izobraževalno raven. Participatorno komuniciranje vpleta širšo javnost v procese komuniciranja in v samo konstrukcijo sporočil ter ustvarja skupnosti sodelovanja. Družbeno odzivno socialno komuniciranje je kritika socialnega marketinga in je pristop, ki je namenjen institucionalnemu komuniciranju socialno pomembnih tem, kot so denimo zdravstvo, brezposelnost, ekologija. Družbeno odzivno oglaševanje je kritika obstoječega komercialnega oglaševanja in, če malce poenostavim, deluje tako, da ob sporočilu, ki komunicira neki proizvod, blagovno znamko ali storitev, vsebuje tudi komunikacijski presežek, kognitivni dar, ki produktivno in kritično komentira družbeno realnost. Družbeno odzivno oglaševanje je namenjeno komercialni prodaji. Vsak pristop ima svoje omejitve in je primeren za komuniciranje na različnih družbenih poljih. Ker gre za komuniciranje različnih akterjev, ki izhajajo iz različnih pozicij moči, ti komunikacijski pristopi velikokrat delujejo na ravni medsebojnega konflikta, ki pa ga je treba razumeti produktivno."

Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič je pred časom v nekem televizijskem intervjuju dejal, da finančna kriza izziva, da spremenimo vrednote družbe, in da ni vse v dobičku. Kakšno vlogo ima komuniciranje v tem delavskem boju? Kot pravi kolumbijski komunikolog Fernando Cuevas, ali ne bo materialna revščina tudi revščina volje?

"Ne bo, če znaki revščine ne bodo pomenili tudi revščine znakov v javnem prostoru. Delavski sindikati so po mojem mnenju potencialno najmočnejša politična opcija v državi. Ključnega pomena je, da bodo znali svoje zahteve pravilno komunicirati. Pri tem močno upam, da ne bodo naredili napake in komunicirali na način, ki reproducira logiko izključevanja v javnem prostoru, in s tem ustvarjali iste razmere, proti katerim se borijo. Prevajanje plenilskih značilnosti neoliberalnega kapitalizma in težkih razmer delavskega razreda v jezik, ki bo širši družbi razumljiv, ob tem pa vzpostavljati taktična omrežja med samimi sindikati in delavci, to bo ključno. Ključno bo tudi, da bodo sindikati znali vključevati širšo javnost v procese komuniciranja na pravi način in pokazati, da se ta delavski boj v resnici tiče celotne družbe. Kapital, ki bi ga sindikati morali znati izkoristiti, je trenutno zavedanje širše javnosti o izkoriščevalskih ravneh sistema, ki gleda zgolj na finančni dobiček. To zavedanje bo zagotovo še večje, saj se gospodarska kriza šele začenja. S komunikacijskega vidika je ta kriza za sindikate ključna priložnost za reartikulacijo vrednot in artikulacijo zahtev v javnosti."

Tržno učinkovitost in družbeno odgovornost združujete tudi na praktični ravni, in sicer v Studiu Poper. Ali pri tem upoštevate načela družbeno odzivnega komuniciranja, ki jih opisujete v knjigi?

"Skupaj z Majo Hawlina sva ustanovila Studio Poper na prepričanju, da smo kot strokovnjaki za komuniciranje hkrati odgovorni sebi, naročniku in javnosti. Ob tem, da vsakodnevno delamo plačane projekte za naročnike iz sfer kulture, komerciale, zdravstva, šolstva in nevladnega sektorja, delamo tudi veliko lastnih projektov, ki niso plačani. Menimo namreč, da se moramo aktivno odzivati na tiste teme, ki se nam zdijo pomembne za okolje, v katerem živimo. V knjigi razvijem model kriterijev dobrega komunikacijskega dela. To je vedno odlično po svoji kakovosti, družbeno odgovorno in smiselno za tistega, ki ga opravlja. Takšno komuniciranje bo vedno bolj pomembno. Raziskave namreč kažejo tri ključne stvari. Prvič, komunikatorji, kot so oglaševalci in oblikovalci v oglaševalskih agencijah in oblikovalskih studiih, so izredno nezadovoljni, saj v vsakodnevnih banalnih, kvazi hiperkreativnih delih pogrešajo smisel. Drugič, potrošniki, če imajo izbiro, za isti denar in kakovost raje kupujejo izdelke ali storitve, ki imajo družbeno odgovorno poslanstvo. Tretjič, podjetja, ki želijo uspešno delovati na trgu, ne smejo več zanemarjati dejstva, da so potrošniki postali občutljivi za širše družbene in kulturne implikacije njihovega delovanja. Način, kako ta podjetja komunicirajo, pa je ključen za ustvarjanje produktivnih odnosov med njimi in potrošniki. Klasično tržno komuniciranje se je namreč izkazalo za slabo, neučinkovito na več ravneh. V času gospodarske krize, ki smo ji sedaj priča, bo dobro komuniciranje še toliko bolj pomembno. Ta kriza namreč odpira pri ljudeh veliko vprašanj o problematičnih ravneh ekonomije, podjetniških praksah in komuniciranju v javnem prostoru."

VIDEO REPORTAŽA o dr. Oliverju Vodebu.

Objavila v prilogi časnika Večer V soboto.

Daljše razmišljanje o bloganju in narcisizmu za (G)local Conference ...

“But I secretly suspect there may be a huge narcissism to blogging. Even though I am writing with the intention of creating something others would enjoy reading, I suspect the main person I am writing for is myself. This means that somehow, last year, I went from extreme introversion to extreme narcissism in the space of a few months. This seems rather out of character for me.”

Posted by blogger Matt, zenbullets.com, September 2007

Introduction

Blogs as a particular form of computer mediated communication are gaining more and more popularity among the internet users. The fact is that citizen journalism gets people excited. Blogs get people excited. They confuse them, make them anxious, some people distrust them. Others consider them as forerunners of a new information revolution. But something is for sure: they rock the foundations of mass media in many countries around the world. Blog enables almost everybody, regardless of education or technical skills, public announcement of thoughts, opinions and ideas. Let us consider only term “digital divide” that refers to differences between individuals and geographic regions concerning the possibility to access information and communication technologies. Passive consumers of information have become active participants in a new kind of journalism, what US blog pioneer Dan Gillmor calls “grassroots journalism … by the people, for the people” (Pain in: Reporters without borders, 2005, p. 5).
Blogging has emerged as a social phenomenon, which impacted politics, business and communication. Blogging software makes is possible for people with limited internet knowledge, to publish their thoughts online and participate in a global conversation. Blogosphere has hyper-accelerated the spread of information. The majority of people who blog, do this for hobby. They use blogs to publish their thoughts, feelings and viewpoints on different topics of interest. Blogging software allows posting pictures, music and recently also videos. For many people blogs are used as online journals or diaries. There are also some bloggers who strive to turn their blogs into successful businesses. Some media analysts have called blogs the “Next Internet Boom” and predict that in near future these micro-publishing sites will receive heavy investment (Torio, 2005).
In this paper we define blog and briefly review the history of blogosphere. We ask ourselves if blogs are truly so influential and revolutionary, are blogs in Slovenia a step towards greater democratization of media, do they represent further democratization of society and are they a threat to classical journalism? We also represent important results of diploma research (according to Slovenian media space) that confirms the title of this paper.

What is a blog?

In an article for Wired News, entitled "Like it or Not Blogs Have Legs", Adam Penenberg said, "The term Blog has even made it into the Merriam-Webster dictionary as the #1 word of the year, based on the number of online lookups (Torio, 2005)". Merriam-Webster dictionary defines blog as, "Blog (noun, short for Weblog): a website that contains an online personal journal with reflections, comments and often hyperlinks provided by the writer".
Blogs consist of a person"s thoughts, feelings, and views and are capable of being a conversation. It"s a unique voice. For example Pointblog.com is one of the biggest web sites in France and aims to highlight the meaning and extent of blogs, this key modern Internet revolution. Authors of mentioned webpage define a blog (or weblog) as personal website, that (Reporters without borders, 2005, p. 7): a) containing mostly news ("posts"); b) is regularly updated; c) is in the form of a diary (most recent posts at the top of the page), with most of the posts also arranged in categories; d) is set up using a specially-designed interactive tool; e) is usually created and run by a single person, sometimes anonymously. According to Susan Herring and her co-authors the integration of published simple HTML documents and text computer-mediated communication (CMC) created a technologicall base for important social changes (Herring et al., 2004).
Rosenbloom (2004) mentioned that weblogs are becoming a new form of mainstream personal communication. For millions of people, if we believe technorati (the world best-known search machine for blogs) every thirty seconds a new blog is born, weblogs are the possibility to write and publish personal messages to the web very easily. By hyperlinking and using methods like trackbacks a big network of blogs, the so called blogosphere has been emerged (Helen and Wagner in: Ebner & Maurer, 2007; pp. 767-774).

Brief history of blogs

The 1990"s saw the rise of the Internet (variously described as the Infobahn, the Information Highway, the Net, the Matrix, or the Web), mostly due to the establishment of the World Wide Web (WWW) as the user friendly multimedia portion of the Internet. The Web, in contrast, is the channel through which greater and greater portions of our lives are carried out through its various Internet manifestations (Burnett & Marshall, 2003).
The development of computer technology has been closely associated with very particular meanings of information that are not necessarily the way that information is generally understood. The computer as a technology has permitted the reduction of the content and information of images/texts/sounds into the same numerical form; the form is devoid of meaning until codes that explain how it should be interpreted are operated or run on the numerical list (Burnett & Marshall, 2003).
Blogs (weblogs) exists at least from beginning of the nineties and chronologically coincide with the development of World Wide Web that in 1991 developed Tim Berners-Lee (one of the principal architects of the Internet). Status of first blogger many authors (Herring et al., 2004) grant to Berners-Lee, who in 1991 published a special web site, today called blog. Also Biz Stone, the author of “Blogging Genius Strategies for Instant Web Content”, traces the history of blogs back to the inception of the web. Stone relates that Tim Berners-Lee would "link" to new web pages as they came online (Torio, 2005). First foundations for blogging were web pages that had links to other web pages. The second foundation was the Fact, that Berners-Lee also personally navigated people around the web, becoming in a sense a tour guide. It is this navigating function that has become a bigger part of today"s blogs.

The new “Me generation” or digital narcissism

Trček, first Slovenian “cybernetic space sociologist” describes a new room of social relations exactly as virtually and electronically mediated space of interest. To put in other words a stage for satisfy different formal and informal interest fields, needs of actors, which goes on by interaction and transaction between actors. Trček warns about another dimension, namely interestedness of electronically mediated social space (Oblak, 2003). This simultaneously with the Weber"s rationally-target component includes additional two: emotive and performative. When defining cybernetic space we should not overlook emotional satisfaction (e.g. empathy) and needs for self-presentation or individualistic social needs, as for example a need for social acknowledgment (Trcek, 2004).
Andrew Keen, author of book with the title The Cult of the Amateur: How Today’s Internet is Killing our Culture and Assaulting our Economy (2007), describes blogging as “digital narcissism” because bloggers broadcast their own personal views rather than listening to experts. Most people, he says, have nothing interesting to blog about anyway. Blogging is still a new format. But it is too early to judge whether it will have a significant impact on traditional media or culture more generally?

Blogocracy as democracy 2.0

In the empirical part of my diploma (Pizmoht, 2008, p. 47-67) blogosphere and media space in Slovenia is studied. I used quantitative and qualitative research methods. With classical poll researches and Multiple-Case Studies (Yin, 1989) I analysed Slovenian blogs. Online questionnaire was filled by 63 individuals, of this 58 per cent of bloggers, 40 per cent of journalists. Only one journalist was also a blogger. Three main research questions of my diploma were: are blogs in Slovenia a step towards greater democratization of media, do they represent further democratization of society and are they a threat to classical journalism? I confirm that blogs are democratic, because Slovenian bloggers write about political themes (although rarely). In Slovenian blogosphere bloggers are also very rarely censored, and blog writers and commentators allow different opinions. We also find out, that blogs in Slovenian media space do not represent further democratization of society. From analysed blogs is it clear that classical media do not refer to sources from the blogosphere. The journalists say that they don’t use information from bloggers, which does not stimulate political participation. Empirical research also indicates, that blogs do not represent threat to classical journalism because in Slovenian blogosphere the main topics of bloggers are personal oriented and that the majority writes blogs for relaxation and fun. This hypothesis also confirms a theory about complemented relations between blogs and classical mass media (Ceglar, 2004) and research data, where more than thirty percent of the interviewees exposed blogs only as an alternative to other media.

Public but marginal cybernetic space

The interaction between cyberspace and real space opens up the possibility of creating new spaces that are synthetic spaces that did not exist before. Foucault had pointed out in discussing the notion of space and power that the relationships between spaces and "sites" are fundamental to the construction of place in any community and the exercise of power within the community. Foucault (1986) has argued, "we live inside a set of relations that delineates sites". Indeed, the emerging relationship between the real and virtual space is precisely at the point of opening up such relations that are creating new sites and spaces that can have their own intrinsic power because of the unique set of connections that are being established between the real and the virtual (Mitra & Schwartz, 2001).
Blogs should represent so called self-management, self-presentation, self-uncovering, in some way public narcissism. By the majority of blogging it is about trivial, personal written records. New facts are not being produced. In this sense a promise of citizen journalism is not realized. Bloggers intensively follow and comment other bloggers and establish a community of equal or similarly thinking people. So is this a “community of interest without interest” interested only for the tool and form? Park, under influence of research of German sociologist and scientist Georg Simmel, considers two concepts, namely “the marginal man concept” and “the concept of social distance”. Can we speak in this case about “the marginal man concept”? Is this about a cultural hybrid, a person that lives in two worlds and is foreigner in both? Is it possible that individuals (bloggers) do neither wish to identify themselves with primary nor foreign culture (in this case blogosphere), but are only showing interest for the form? Perhaps is it reasonable to speak also about “the concept of social distance”. This paper will map some contemporary debates on blogging and blogs, and attempt to focus on how the social distance affects the mutual influence between groups and individuals. Is it impossible for similarly thinking people to influence each other? Are therefore blogs truly so influential and revolutionary? The questions about the Internet begin to change as the researchers have to focus on how people live, discuss and behave in cybernetic space. To understand the Internet, it will not be enough to only understand how web pages are constructed but also how the web discourse is represented in other non-cyber elements of cybernetic space.

Global “Me”

The Blogosphere can take a spark of an idea and turned it into an inferno (Torio, 2005) and allows people to search for answers, it gives a person a voice in the global conversation, which is unrestrained by national borders, although some governments do tightly control the use of the Internet. Another property of the discourse medium is that it is persistent. Unlike synchronous chat systems, where a conversational contribution is seen only participants who are on-line at the moment it made, contributions are preserved (in an easily accessibly form) indefinitely, and so conversations can (and normally do) occur among people who are not connected at the same time (Erickson, T. 1997).
Just few years ago we all learned about the world around us from newspapers, the television, and radio. Thanks to new tools like weblogs, it is now possible to easily publish to the Internet. Everyday people are starting to share their stories and opinions with the rest of the world. While this new form of communication is now freely available almost to anyone. Everyone with an Internet connection can now take part in the process of making media, of making global “Me” identity. Our understanding of the world is now shaped not just by the newspapers and television, but also by each other (Torio, 2005). Blogs will most likely not replace traditional journalism, because we still need the investigative reports of trained professionals, but they might be the first step to a world which allows participation, diversity, and transparency. For example Rising Voices is a citizen media outreach initiative of Global Voices. By connecting passionate bloggers, podcasters, and video-makers from around the world, they hope that every neighbor from every neighborhood is able to participate in the online conversation that is spreading across the globe.
Neil Postman (in Torio, 2005) identifies a turning point in the history of mass communication, the invention of the telegraph. Prior to the telegraph, most of the information people took in was relevant to their lives, and the main way they took in information was through reading it. With the invention of the telegraph, suddenly people started to be bombarded with information and suddenly people would learn about earthquakes in faraway places and hear of the lives of government officials in other countries, although this gave people a global perspective, at the same time most of the information was just facts, facts that they could not put into action. So global “Me” is only an imaginary fact. We care about our imaginary identity, about our false and decorated image. As the title of this paper says, we blog because we are feeding our narcissism.

Conclusions

The fact is that blogs have become popular as sources of news and entertainment. Today anyone can have their own space and voice in Internet. The Information Highway (as blogosphere) is a giant information market where actors (bloggers) are information providers and visitors are consumers of this information. But are these providers social oriented? Are meek and not egoistic? Do they build the Information Highway to the better world for everyone or only for global “Me”? I must confess: weblogs are a social phenomenon with a physical base in Internet, which is instantaneous and it allows the bloggers not only to maintain the recency of their opinions and ideas but also allows feedback, because is open to everybody. Internet is not anymore only a net of nets, but also a net of people. The new technologies in the information society have developed new author tools applied to web environments to the users.
Weblogs show individuals points of view and being perfect tools to present the social and cultural realities of each country. The European Union, a growing conglomerate of countries with cultures, languages, customs, and spaces characterized by its diversity, has in the normalization of the access to Internet and new technologies in general a perfect tool of cultural integration. But attention! Personal and critical opinions are without filters, censorships or obstacles that exist for the information of the big traditional media. The weblogs are a window, sometimes indiscreet, to lives and daily veracitys. At first look it seems that blogs mean a step to greater democratization of media and represent further democratization of society. We must realize that an image of the World is also obtained through the digital eye of the blog writers. They are unique points of view to behaviours and people that live part of their existence in Internet, simultaneously well-intentioned and egoistic. We can conclude, although that blogs enable new form of democracy, namely blogocracy or democracy 2.0, in Slovenia we can not speak about social engaged citizen journalism yet. In Slovenian media space personal online diaries prevail that rarely discuss about social problems and do not critically observe activities of states institutions. We are only individuals. Beg your pardon! I am only individualist, I blog only for my self, I must feed my narcissism … says one imaginary blogger. Maybe I am wrong, but this is only my mistake, my opinion, my global “Me”, my decorated identity. Should we be worried?

References

- Burnett, R. & D. P. Marshall, D. P. 2003. Web Theory: An introduction. London in New York: Routledge. [Online]. Available: HYPERLINK "http://books.google.si/books?id=aRR2QkFdSIQC&output=html" http://books.google.si/books?id=aRR2QkFdSIQC&output=html [5 February 2008]
- Ceglar, M. 2004. Blog obuja idejo kritične javnosti. interview with Gregor Petrič. Newspaper Delo, 10. September.
- Ebner, M., Maurer, H. 2007. Blogging in Higher Education. Originally printed in: Proceedings of E-Learn 2007. [Online].Available: HYPERLINK "http://lamp.tu-graz.ac.at/~i203/ebner/publication/07_elearn.pdf" http://lamp.tu-graz.ac.at/~i203/ebner/publication/07_elearn.pdf [20 January 2008]
- Erickson, T. 1997. Social Interaction on the Net: Virtual Community as Participatory Genre. [Online].Available: HYPERLINK "http://www.pliant.org/personal/Tom_Erickson/VC_as_Genre.html" http://www.pliant.org/personal/Tom_Erickson/VC_as_Genre.html[20 January 2008]
- Herring, S. C., Schneidt, L. A., Bonus, S., Wright, E. 2004. Bridging the Gap: A Genre Analysis of Weblogs. [Online]. Available: HYPERLINK "http://www.ics.uci.edu/~jpd/classes/ics234cw04/herring.pdf" www.ics.uci.edu/~jpd/classes/ics234cw04/herring.pdf [26 October 2007]
- Mitra, A. & Schwartz R.L. 2001. From Cyber Space to Cybernetic. Space: Rethinking the Relationship between Real and Virtual Spaces. [Online].Available: HYPERLINK "http://unpan1.un.org/intradoc/groups/public/documents/APCITY/UNPAN013626.pdf" http://unpan1.un.org/intradoc/groups/public/documents/APCITY/UNPAN013626.pdf[15 December 2007]
- Oblak, T. 2003. Izzivi e-demokracije. Ljubljana: FDV.
- Pizmoht, F. 2008. Blogokracija kot demokracija 2.0: pomen drzavljanskega novinarstva v slovenskem medijskem prostoru. Diploma thesis.
- Reporters without borders. 2005. Handbook for bloggers and cyber-dissidents. [Online].Available: HYPERLINK "http://www.rsf.org/IMG/pdf/handbook_bloggers_cyberdissidents-GB.pdf" http://www.rsf.org/IMG/pdf/handbook_bloggers_cyberdissidents-GB.pdf [6 June 2007]
- Torio, J. 2005. Blogs. A global conversation. A master"s Thesis on the Social Phenomenon of Blogs. [Online].Available: HYPERLINK "http://www.brickmeetsbyte.com/images/uploads/theses8.12.low.pdf" http://www.brickmeetsbyte.com/images/uploads/theses8.12.low.pdf [6 June 2007]
- Trcek, F. 2004. Informatizacija Slovenije: od grass roots gibanj v pomanjkanje vsebin. [Online].Available: HYPERLINK "http://soemz.euv-frankfurt-o.de/mediasee/newmedia/main/articles/pdf/f_trcek.pdf" http://soemz.euv-frankfurt-o.de/mediasee/newmedia/main/articles/pdf/f_trcek.pdf[26 October 2007]
- Yin, R. K. 1989. Case Study Research: Design and Methods, Newbury Park, CA: Sage Publications. More on HYPERLINK "http://www.globalvoicesonline.org" www.globalvoicesonline.org.

Po psihično "pestrem" poletju je sledila izzivov in novih poznanstev polna jesen. Zima prinaša še nove izzive in izkušnje ... zadnje čase zaradi tega tudi ne utegnem, da bi kaj objavila na blogu ... naj vas za popotnico v zimski čas spomnim na skodelico toplega čaja. Tudi sama trenutno srkam "Doživljajčka" ... :) včasih se je treba ustaviti, se razvajati in se umiriti ... potrebno je poskrbeti tudi za lepoto svojega uma.

DOŽIVETJA MED ČAROBNIMI ZELMI

Raziščite Doživljajski in izobraževalni zeliščni park v Negovi ter v hramu zelišč pokusite zeliščni poparek

Leta 1892 je v negovsko cerkveno kroniko domačin in kronist Matej Slekovec zapisal: "Ako iz staroslavnega Ptuja potuješ v Radgono ..., ozri se še na levo in zavzet boš obstal pred krasno naravno sliko, kakršne na tem potovanju še nisi videl in je tudi ne boš. V primerni daljavi zagledaš na prijaznem griču, obrobljenem z zelenimi hostami, veličasten grad z lično cerkvijo in par snežno belih hiš, obdanih z visokimi drevesi; glej, to je Negova, ki se s ponosom ozira po dolinicah, ki jo skoraj z vseh strani obdajajo." Tudi mi smo se podali po tej poti in ob veličastnem Negovskem gradu, ki je eden najznačilnejših v Slovenskih goricah, odkrili čudovite vrtove in gozdove.

Park zdravilnih zelišč in aromatičnih rastlin

Doživljajski in izobraževalni zeliščni park v Negovi spada med največje tovrstne parke v Sloveniji, po nekaterih podatkih pa je najverjetneje tudi eden največjih v Evropi. Kljub temu da zeliščni park v tem času ni v bujni vegetaciji, na gredicah še vedno najdemo zanimive in cvetoče rastline, ki popestrijo jesenski sprehod. Za park skrbi njegov avtor Andrej Coklin, ki obiskovalce vodi skozenj, jih poučuje o vzgoji rastlin ter možnostih in načinih njihove uporabe.

Kot nam pripoveduje Coklin, je zeliščni park začel oblikovati pred tremi oziroma štirimi leti, ko je pripravil odmevnejšo razstavo svojih herbarijskih listov in izdelkov v Avstriji. "Takrat sta mi moralno pomagala znani slovenski biolog dr. Janko Rode in prijatelj Samo Tuš iz Gornje Radgone. Izkazalo se je, da je to zanimiva zadeva, k nam so na oglede hodili tudi otroci iz Lipnice in Gradca, zato smo se odločili, da iz tega nekaj naredimo." Nastal je projekt Doživljajski in izobraževalni zeliščni park, ki ga je podprl Skupni sklad za male projekte Slovenija-Madžarska 2003 v okviru programa čezmejnega sodelovanja Phare. Park je najprej deloval pod okriljem Pore, podjetniško razvojne agencije Gornja Radgona, od začetka letošnjega leta pa spada pod Kultprotur, novoustanovljeni zavod za kulturo, turizem in promocijo Gornja Radgona.

Več kot 550 različnih zeli

Med čarobnimi zelmi zeliščar Andrej pripoveduje: "Zeliščni park se začne pri Negovskem gradu. Večji del, ki je ograjen zaradi divjadi, je v obliki vrta, kjer je 220 gredic zasajenih s približno 550 različnimi rastlinami. Nato so tudi ob vsej sprehajalni poti posebne gredice, omejene z rumenim, peščenim, avtohtonim kamenjem. Vse rastline so zdravilne, od tistih vrtnih, njivskih do travniških. Ogledate si lahko tudi parkovno grmovje, gozdna ter sadna drevesa in grmovje. Marsikatero okrasno grmovje je dejansko tudi zdravilno," nas pouči Coklin. "Vsaka rastlina ima svojo glineno tablico s slovenskim in latinskim imenom, nekatere, deset jih je takih, pa imajo še madžarsko ime." Leta 2006 so namreč organizirali tudi mednarodni delovno-doživljajski in izobraževalni tabor, na katerem je pod strokovnim vodstvom sodelovala osnovnošolska mladina iz slovenskih in madžarskih osnovnih šol. "Želja je, da bi s temi izobraževalnimi oblikami nadaljevali tudi v prihodnje." Eden izmed ciljev parka je vzpostavitev ravnotežja med družbo in naravo ter s tem povečanje podpore naravnemu razvoju in varstvu narave, krepitev čezmejnih vezi na naravovarstvenem in turističnem področju ter spodbujanje mladinske raziskovalne dejavnosti.

Zeliščna pot se konča ob vznožju gradu, kjer je majhen ribnik, imenovan Gosijak, ki je eden od sedmih grajskih ribnikov, od katerih sta ostala le dva, v njem pa najdemo zanimive vodne rastline. Pot je dolga približno en kilometer, za kar sprehajalci ob vodenem ogledu porabijo kakšno uro.

Zeliščni park kliče po širitvi, a kot dodaja Coklin, že dve leti čakajo na dovoljenje spomeniškega varstva, ki bdi nad obnovo Negovskega gradu. Po obnovi bo pod okriljem zavoda Kultprotur v njem vse leto razstavljen osebni herbarij Andreja Coklina, ki zajema več kot 800 zdravilnih rastlin, rastočih in vzgojenih na tem koncu Slovenije. V gradu je predviden tudi prostor za sušilnico in prodajalno.

V hramu zelišč

Zeliščarja Andreja, ki se je z zdravilnimi rastlinami začel intenzivno ukvarjati pred petnajstimi leti, lahko obiščete tudi v njegovem hramu zelišč v Črešnjevcih. Kot pravi sam, je željo po raziskovanju sveta zelišč najverjetneje dobil v družini. Njegova mati je bila namreč magistra farmacije, pradedek pa je imel celo lastno lekarno v Slovenskih Konjicah.

Coklin je na začetku ustvaril okoli 50 izdelkov, danes jih ima že najmanj 450. "Pri meni najdete okoli 150 čajev, samostojnih, brez kombinacij, uporabljam pa približno 250 zdravilnih rastlin in ne le v obliki čaja. Izdelujem tudi mazila, žganje in tinkturo, za slednje pa potrebuješ že več znanja. Imam tudi veliko paleto oplemenitenega žganja z zdravilnimi rastlinami. Teh je okoli sedemdeset, tu so še različni sadni in zeliščni likerji," prijazno pripoveduje zeliščar Andrej, ki vam bo ob obisku zagotovo pripravil tudi poparek iz zelišč. Čarobni napitek vas bo pomiril in ogrel v zimskih dneh.

Še več o zeliščnem parku pa v video reportaži ...
Objavila v tiskani izdaji časnika Večer in na spletni strani www.vecer.com.

Danes je velika večina feministk mnenja, da lahko menjamo spolne vloge. Antiesencialisti pa menijo, da te spremembe ne bodo le kratkega veka, kot je to bilo v času nekdanjih socialističnih držav, ko so ženske prevzemale moške vloge, moški pa deloma tudi ženske.

Kljub današnji emancipaciji nežnejšega spola in menjavi spolnih vlog, je seksizem še vedno problem, četudi smo priča družbenim spremembam. Navedeno prav gotovo potrjuje tista stališča, ki zagovarjajo tezo, da neenakost med spoloma ni samo kulturno pridobljena in da je pri tem potrebno izhajati iz podlag, ki oblikujejo spolno identiteto.

Na podlagi esencilističnih videnj in medijskih študij, ki so jih opravljali v 60. letih minulega stoletja, se je oblikovala esencialistična kritika kot zgodovinsko prva oblika ženskega proučevanja medijev. Ta zahteva enakost namesto podrejanja v odnosu do patriarhalnega simbolnega reda, ki nam v 19. stoletju postreže z domačijskim feminizmom in idejo, da so ženske moralno superiorne. Pripelje do »moralno« manj sporne zahteve po enakosti na delovnem področju in političnem parketu. Medijski kritiki v okviru esencialističnega feminizma razvijejo analizo medijskih vsebin na kvantitativen (štetje ženskih likov), kvalitativen (vsebinska obravnava) in komparativen (primerjava realnega sveta s fikcijo v medijih) način. Analize so pokazale, da so tipične ženske vloge fatalke, boginje, zapeljivke, sirene in tudi kurtizane, čarovnice in možače. Kar širok nabor torej.

Med 50. in 80. leti mediji ženske predstavljajo kot »grožnjo« moškemu delu, kot destrukcijo, motnjo in sekundarno. Ženske so vedno tudi učiteljice in zdravnice, gospodinje imajo moža, karieristke pa so samske. Da bi izražale svoje želje in ideje? Kje pa! Ni govora! So ekonomsko nemočne, denarno odvisne od moških, a hkrati potrošnice. Tudi pred-althusserjansko-marksistični pristop se ukvarja s feministično obravnavo medijev. Ženske prav tako predstavlja kot potrošnice, skladno s potrebo medija, ki je predvsem dobičkonosno usmerjen. Sporočilo: ženske so tiste, s katerimi se da manipulirati. Radikalni feminizem pa ženske obravnava kot avtonomne, ki se uresničujejo v skupnostnih in odnosih z drugimi ženskami.

Post-strukturalistični feminizem odklanja dihotomijo med moškim in ženskim kot metafizično ali biološko. Poudarek je na tem, da »sex« (spol kot biološka kategorija) ni isto kot »gender« (spol kot kulturna kategorija). Subjekt je konstruiran v patriarhalnem redu jezika (simbolno), ki žensko obravnava na način odsotnosti oziroma manka. Tu velja omeniti Lacanov »zrcalni stadij«, ko se otrok prvič vidi v ogledalu. Videnje svoje lastne podobe pripelje do tega, da se otrok začne zavedati matere kot objekta, ki je ločen od njega samega. Pri tem se lahko navežemo na pojem razcepljenega subjekta. Kot pravi Lacan: »Nikoli se ne vidim od tam od koder me vi gledate.« Vse nam je posredovano in preko medija smo posredovani tudi mi sami.

Spoznanje matere kot ločen subjekt, je po Lacanu univerzalna izkušnja, ki je bistvena za to, da človek postane človek. Otrok zavzame pozicijo kot »spolno« bitje, vstopi v simbolni svet, kar pa je funkcija falosa. Falos ni biološka kategorija (penis), temveč psihoanalitična. Gre za imaginarno povezanost otroka z materjo. Za mater velja, da si ga želi. In ne zato ker ga ima, temveč zato ker ga nima. Zapleteno. In tukaj nas zgodba spet pripelje do manka. Označevalni sistemi so organizirani okrog falusa kot glavnega označevalca. Pomembno je ali ga imaš, ali pa ga nimaš. Freud trenutek, ko deček in deklica vidita, da sta različna, označi za travmatičnega. Znajdeta se vsak na svojem bregu. Kdo je bolj dominanten, prestižen? Lacan pravi, da lahko spolnost razumemo le v domeni simbolnega. Falos ima v razvoju človeške seksualnosti status nečesa, česar narava ne more pojasniti. Otrok torej prevzame svojo identiteto glede na falos. Ga ima, ali pa ga nima. Morda smo ženske v medsebojnih odnosih z nasprotnim spolom prav zaradi tega tako zapletene. Tu se mi zastavlja vprašanje, kako lahko potem identiteto, ki si jo v ranem otroštvu sprejel glede na falos, kasneje spremeniš?

Avtorica spletnega dnevnika Valerie na svojem blogu v zapisu z naslovom »Monologi vagine« piše tako: »Jo pač imam. Ker sem jo dobila in ker me nihče ni vprašal, ali jo želim, ali ne. Kdove, mogoče bi se odločila za penis. /…/ Upam si trditi, da se moški nasploh več in bolj ponosno pogovarjajo med seboj o svojih premoženjih.« Zapis mi da misliti. Očitno je imel Lacan prav, ko govori o faličnem označevalcu. L. Mulvey postavi tezo, da se kino, po mojem enako velja tudi za vsak drug medij, naslanja na to, da je gledalec v osnovi vojer, žensko telo postane fetiš, ki pomiri moški strah pred spolno razliko, kastracijo. V medijih smo verjetno zato priča moškim in ženskim pogledom, moškim in ženskim žanrom. Vesterni, vojni in avanturistični filmi za »penise« in melodrame za »vagine«. Avtomobili za moške, kremice za ženske. Zato torej ni nič čudnega, da ti lahko celo pokrov prestižnega jeklenega konjička pripoveduje - ti si pravi mačo. Očitno so v današnji družbi falosi krvavo potrebni.

Objavila v slovenskem akademskem in študentskem časopisu Katedra http://www.katedra-on.net/

Ali verjeti, da današnji svet obvladujejo tajne družbe? Mnogi so mnenja, da je med drugim tudi združitev Evrope in enotna evropska valuta, dosežek ene izmed tajnih združb. Preteklost govori temu v prid. Besede, da je demokracija pridobitev sodobne civilizacije, so zato nenehno na preizkušnji.

»Predstavljaj si, da je vse kar veš, ne samo neresnica, temveč spretno sestavljena laž. Predstavljaj si, da je tvoj duh poln neresnic, o samem sebi, o zgodovini, o svetu okoli tebe, ki so jih vate vsadile močne sile, da bi te v svoji samozadostnosti zazibale v spanec. Tako je tvoja svoboda iluzija. Si zgolj marioneta v zaroti in tvoja vloga je vloga brezvoljne žrtve prevare, če imaš srečo,« je 19. januarja leta 1992 v članku z naslovom »If History is a Lie: America"s Resort to Conspiracy Thinking«, objavljenim v Washington Postu, zapisal novinar in publicist Charles Paul Freund.

Zarote. Ali svet ni tak kot nam ga prikazujejo? Ali smo svobodni? Ali sami odločamo o sebi? Ali odločajo vlade, ki smo jih izvolili po demokratičnih principih? Stvari, ki so na prvi pogled jasne, so v bistvu najbolj zabrisane. Javno, a vendar nedostopno. Zasebno, a po svojem bistvu nadzorovano preko političnih in gospodarskih elit. Kar je vidno, omogoča delovanje nevidnemu. Princip, po katerem naj bi delovale nekatere najmočnejše tajne združbe. Ali je zato zanemariti, da še dandanes obstaja prepričanje, da nas obvladujejo tajne družbe za nadzor sveta? Z njimi naj bi se človeštvo srečevalo že v času prostozidarjev, ki naj bi bila najstarejša in najštevilčnejša bratovščina na svetu. Njihov vpliv, tudi s svojimi okultnimi simboli (pentagram ter kvadrat in kompas) na posameznih stvareh (razporeditev stavb, ulic, simboli na bankovcih), naj bi bil še vedno viden. Tudi tajni red templjarjev, ki so ga prvotno sestavljali le revni vitezi, in ki ga je cerkev uradno priznala kot vojaški in cerkveni red, ter je tekom stoletij pridobil ogromno bogastvo, je bil ustanovljen že okrog leta 1100. Sodelovali so v križarskih vojnah in s prisvojenim plenom ustanovili prvi evropski bančni sistem po propadu rimskega imperija, ter si s tem pridobili tudi politično moč. Čeprav naj bi jih uničili zaradi ogrožanja katoliške cerkve, menda delujejo še danes.

Tajne združbe. Ene bolj, druge manj skrite. Vplivne preko posameznikov, za katere kaže, da bodo in so uspešni v politiki; gre celo za vodilne svetovne politike, ki naj bi se iz članstva tajnih družb rekrutirali v posamezne pomembne politične funkcije, tudi predsedniške. Svetovni projekti, ki se napajajo iz državnih sredstev, pa le še povečujejo njihovo bogastvo in vpliv na vseh segmentih družbe. Strategija delovanja, ki jo nekatere združbe objavijo celo na svojih spletnih straneh, je po svoji vsebini podobna programu kakšne politične stranke, zaradi česar je njihova bit dejansko prikrita. Našteti in analizirani so najbolj pereči problemi človeštva in tudi rešitve le-teh. Poglavitni cilji so ustvarjanje takšnih političnih razmer, v katerih bodo nenehno povečevali svoje bogastvo in moč za usmerjanje toka dogodkov.

Ena izmed tajnih organizacij naj bi bil Rimski klub, ustanovljen leta 1968. Polemiko je izzvala zlasti njihova izdana knjiga z naslovom Omejevanje rasti. V njej namreč najdemo opozorila o omejenosti naravnih surovin in o negativnih posledicah naraščanja števila svetovnega prebivalstva, zaradi česar so se začele pojavljati teorije, da pomeni to začetek genocida in v zvezi s tem povezane namerne razširitve virusa HIV. Po tajnem naročilu naj bi ga umetno razvili, zlasti za uničenje nekaterih skupin prebivalstva; v Afriki z inficiranim cepivom proti kozam, v Ameriki pa s cepivom proti hepatitisu B. Da se je projekt razvoja virusa AIDS-a tajno imenoval MK-NAOMI, naj bi odkril William Cooper, ki so ga 5. novembra 2001 ubili. Določene tovrstne projekte pa naj bi posamezne svetovne vlade tudi javno priznale.

Na svetovnem spletu lahko zasledimo podatek iz leta 2000, da naj bi se svetovna populacija v zadnjih 40. letih podvojila, v zadnjih 75. letih pa potrojila, da je vse manj dela, potrošimo pa vse več. V zvezi s tem se na forumih pojavljajo debate o tem, ali gre za veliko napako v sistemu, ali smo Zemljo tako izčrpali, da nas ne more več podpirati in zakaj interes po inkarnaciji ravno v tem času? Da bo Zemlja tam nekje po datumu 12. december 2012 v celoti prestopila iz tretje dimenzije v peto. Prestop, ki se je začel že 17. avgusta 1987 in kjer gre za frekvenco kroženja elektronov, za materijo, ki se »razredči«, a ostane ista. Torej v peti dimenziji sem jaz še vedno jaz in ti še vedno ti. Gre res za napako v sistemu, ali pa skrivno delovanje koga drugega? Gre le še za en poskus v vrsti mnogih? Še en projekt, kjer se išče Higgsov bozon, domnevni osnovni delec, ki ga napoveduje standardni model fizike delcev? Gre za naravna skrivnostna orožja, kot so potresi, poplave, orkani? Gre za biološka orožja? Vse to pa naj bi nadzorovale tajne združbe. Pa imajo vse to tudi pod nadzorom? Ljudje očitno v svoji podzavesti čutijo, da nekdo upravlja z njimi. Nekateri si to priznajo, drugi ne.

Avtoritativnost in telesno kaznovanje

Skupno vsem tajnim združbah naj bi bilo tudi to, da za dosego svojih ciljev in za sam svoj obstoj, uporabljajo metodo pranja možganov. Pri nekaterih združbah je to še posebej poudarjeno. Na primer pri Prelaturi svetega križa in Opus Deia. Gre za organizacijo rimskokatoliške Cerkve, ki jo je leta 1928 ustanovil španski duhovnik Josemaría Escrivá de Balaguer in ki ga je kasneje papež Janez Pavel II. proglasil za svetnika. Kritiki Opus Dei opisujejo kot skrivnostno avtoritativno organizacijo, ki meji na kult, povezan z desničarstvom po svetu. V preteklosti naj bi sodelovala s politiko generala Franca, saj je bilo nekaj njegovih ministrov članov organizacije. Pridih kulta ji dajejo tudi določene zahteve do svojih članov, ki se morajo redno telesno kaznovati. O tajni organizaciji Opus Dei in njenem delovanju pričajo tudi izpovedi nekaterih članov, ki opisujejo stroga in nečloveška pravila za članstvo v njej. Pri tej organizaciji naj bi bilo pranje možganov še posebej izrazito. Po pripovedovanjih so jih v združbo pridobili tako, da so bili poklicani od boga, po vstopu v organizacijo pa so morali trpeti različne muke in ponižanja, se odreči zaslužku v korist združbe, pa tudi svojim bližnjim. Opus Dei povezujejo z naglo smrtjo papeža Janeza Pavla I. Po mnenju nekaterih naj bi bila organizacija preveč konzervativna, posebej zaradi domnevnega podrejenega položaja žensk. Pomoč ljudem, ki želijo izstopiti iz te sekte ali pa so že izstopili, nudi zavetje celo nevladna organizacija ODAN (Opus Dei Awareness Network; http://www.odan.org/), kar še dodatno kaže na obstoj in krute metode delovanja te združbe.

Nenazadnje so tajne združbe, ustanovljene z namenom vsakovrstnega obvladovanja sveta in ljudi, tudi mafijske združbe, ki so najprej nastale v Italiji, pozneje pa se razširile po vsem svetu. Po definiciji naj bi mafija pomenila kriminalno skupino, kjer med člani veljajo nenapisana, a vseeno trdna in skoraj neprelomljiva pravila. Tudi zanjo, kot za tajne družbe nasploh, so značilni določeni posebni rituali. V obstoj mafijskih združb, katere tajne dejavnosti naj bi bili danes »beli ovratniki«, visoka tehnologija in globalno delovanje, ne dvomimo. Zakaj pa dvomimo v obstoj drugih tajnih združb? »Za zgodbo, ki se je začela z napadi 11. septembra 2001, v kateri smo vsi osredotočeni na vojno proti terorizmu, stoji drugačen namen. Ne boj proti nekemu sovražniku, ki mu lahko nadenemo ime, temveč vojna proti celotnemu človeštvu, v kateri se izigravajo različne strani ena proti drugi,« Marcel Messing, nizozemski antropolog, filozof, poznavalec religij in avtor mnogih knjig, tako spregovori v nekem intervjuju o skritih silah, ki stojijo za odrom svetovnega dogajanja. V človeški naravi je, da želi biti močna in vplivna. Vse lepo in prav, dokler so cilji človekoljubni in dokler so takšna tudi sredstva in pot za njihovo uresničitev.

Tajna združba naj bi bili tudi Bilderbergerji, ustanovljeni leta 1954. Srečujejo se na skrivnih mestih po Evropi in ZDA. Govori se, da je izjemno vplivna skupina, ki je dosegla pomembne uspehe, kot so združitev Evrope in enotno evropsko valuto, severno ameriški Sporazum o svobodni trgovini ter finančno pomoč tretjemu svetu. Podatkov o njihovem delovanju v javnosti skoraj ni zaslediti, menda zato, ker so njihovi člani tudi posamezni uredniki medijev. Delovanje Veličastnih 12 in še drugih skupin, ki naj bi jih ustanovila ameriška vlada, da bi prikrojila informacije o neznanih letečih predmetih (NLP) ter obiskih nezemljanov, in s tem preprečila, da bi resnica o tem prišla v javnost, je prav tako bilo namenjeno nadzorovanju in obvladovanju človeškega vedenja. Ali pa so stvari sicer takšne, da jih navadni ljudje ne bi mogli razumeti, ali pa je bolje, da za njih ne zvedo. Mnogi so prepričani, da skupine s takšnimi nalogami še obstajajo.

Pod lupo 2

Danes največja globalna tajna družba naj bi bil Svet za odnose s tujino (SOT). Ta naj bi se razvil iz povezav, nastalih med prvo svetovno vojno, in sicer v zvezi s pogovori »velikih« o mirovnih pogojih in povojnih načrtih. Poleg CIE naj bi nadzoroval tudi State Department. SOT naj bi potrdil vsak zunanjepolitični korak velesile, posamezen projekt pa tudi v celoti izdelal. Najmočnejša tajna združba pa naj bi bili iluminati, ustanovljena leta 1776 po nalogu družine Rothschildov, ki si je s tem omogočila pridobitev ogromnega bogastva in nadzor nad gospodarskimi, finančnimi in drugimi institucijami v državah, ter je še danes njen osrednji del. Iluminati težijo k liberalizmu in razvoju znanosti, ter so proti religiji. Imajo se za razsvetljene, torej za tiste, ki so v posesti resničnega razumevanja sveta in so vzvišeni nad povprečnostjo in bedo večjega dela človeštva. Tudi njim pripisujejo prizadevanja za ustanovitev združene Evrope.

Nekje je pisalo, da so življenjske krize včasih največje priložnosti ...

... in res je. V življenju se moramo vsi določene stvari naučiti. Pa čeprav takrat delamo napake, jih moramo preživeti. S tem spoznavamo samega sebe. Na začetku se zdi, da to nima smisla, ampak mozaik življenja počasi dobiva svojo podobo. Vse doživeto dobiva svojo podobo in svoj smisel. Čeprav je tisočih barv. Tudi v življenju potrebujemo predznanje ...

Naj preplet svojih misli, ki sem jih zapisala za neko priložnost, delim tudi z vami ... Zapisano je nastalo po ogledu nedeljskega koncerta Luminous (Svetlenje).

Pravijo, da slika pove več kot tisoč besed. Pa pove več kot tisoč odigranih not? Skozi celoten koncert sem se poigravala z mislijo, da fotografije Billa Hensona ne bi nosile tako močne sporočilnosti brez glasbene spremljave. Seveda tudi glasba ne bi bila tako čutno doživeta brez spremljave fotografij. Torej simbioza, ki smo ji priča v naravi, v družbi na žalost redkeje. Projekt Luminous mi zato da misliti širše. Tu ne gre le za umetniški presežek posameznikov, ki so s provokativnimi fotografijami, svetlobno igro, sodobnim zvokom, s čutnostjo in ubranostjo glasbenikov na godalih, s prepletanjem čistega glasu vokalistke in nenazadnje zvoka “čistega” stekla, po mojem mnenju dosegli, da koncertne dvorane že dolgo nisem doživela tako “tihe in zasanjane”, a hkrati polne tistega, kar je treba slišati - umetnike in ne pokašljevanja, pogovarjanja in nerodnega presedanja na stolih. To moje občutje se je potrdilo tudi pri odhodu, ko sem se domov vračala za majhno skupinico ljudi, ki so prav tako bili na koncertu. Tišina in zasanjanost se je nadaljevala tudi zunaj dvorane. Prekinili so jo le kratki besedni dialogi o tem, kako je bilo, kaj je bilo; še nekaj dvomov v določene prizore. In prav je tako. Umetnik, ki razkrije vse, kaj hitro “umetniško obuboža”. Tiha in zasanjana sem bila tudi jaz, delno zaradi nedeljske glasbene izkušnje, delno zaradi preživete življenjske izkušnje. Projekt v svoji biti zrcali življenje človeka.

Pravijo tudi, da v času informacijske družbe vedno bolj izginjajo klasične oblike komuniciranja. Mogoče res. A računalniško posredovana, interaktivna komunikacija omogoča premoščanje vseh meja in lahko povezuje družbe različnih časovnih in prostorskih razsežnosti; sama bi dodala še čustveno razsežnost. Projekt Svetlenje zato opisujem tudi s prejšnjim stavkom. Ker je delno računalniško posredovan, premošča meje. Tiste med umetniki, tiste med občinstvom in tiste med naravo in družbo. (Raz)svetl(j)enje torej! Richard Tognetti je v nekem intervjuju dejal, da živimo v času, ko moramo biti ekološko ozaveščeni in ne smemo porabiti veliko električne energije, kar naj bi bil tudi eden od vidikov projekta. Čeprav gre za svetlenje, se umetniki poslužujejo postopnega ugašanja luči vse do teme. A to svetlenje sama doživljam kot (raz)svetl(j)enje človeškega uma in duha iz teme v svetlobo, ravno obratno torej. Tega smo dandanes še kako potrebni. Mogoče malce pesimistično gledanje, ki ga je v meni prebudila igra ognjenih plamenov to nedeljo ob vhodu v Unionsko dvorano.

Med uporabniki svetovnega spleta se blogi kot posebna oblika računalniško posredovane komunikacije čedalje bolj uveljavljajo. Računalniške tehnologije so omogočile redukcijo vsebin in informacij v isto numerično formo, ki je brez pomena, dokler kodi ne razložijo, kako jo moramo interpretirati.

Informacije so tako popolnoma neodvisne od načina, kako so nastale. Ko so enkrat v digitalni obliki, se lahko širijo preko različnih medijev, ki morajo imeti zgolj skupni osnovni komunikacijski kod. Končno novice postajajo neodvisne od posameznega medija in splet je odigral ključno vlogo pri tej virtualni migraciji vsebin in informacij.

Rosenbloom meni, da blogi postajajo nova oblika prevladujoče osebne komunikacije. John Naughton bloganje označuje kot "osupljivo proliferacijo javne diskusije", medtem ko Emilie Bell o blogih pravi, da "ne povedo ničesar novega; uredijo le tisto, kar že obstaja". Elmine Wijnia blogom pripisuje komunikacijsko intenco, torej avtorjevo težnjo po sprožanju odziva med bralci - komuniciranju, ki pri nobenem drugem žanru spletnih mest ni tako izrazita kot ravno pri blogih.

In kaj blog sploh je? Blog (v angl. tudi »weblog«) je osebna spletna stran, ki je v glavnem sestavljena iz novic oziroma objav in se redno posodablja. Nedavni zapisi se nahajajo na vrhu spletne strani, razvrščeni so v posamezne kategorije, stran pa omogoča uporabo posebno oblikovanega interaktivnega orodja. Blog ponavadi ustvari in posodablja posamezna oseba, včasih tudi anonimno. Neizogibno dejstvo pa je, da so blogarji in bloganje zameglili razliko med medijskimi sporočevalci in medijskimi porabniki.

»Objavi, nato filtriraj!«

Razcvet blogov se dojema kot velika medijska sprememba in predvsem kot grožnja klasičnemu novinarstvu. Brian Carroll v odnosu do tega navaja, da formatu bloga manjkajo kvalitete, ki se tradicionalno pripisujejo novinarstvu. Od blogarjev se namreč ne pričakuje objektivnosti in ravnotežja, še netočnost jim bralci odpustijo, v kolikor napake priznajo in popravijo. Četudi je Carroll zagovornik blogarjev in bloganja, opozarja na tveganja, ki jih s seboj prinaša popolnoma drugačna produkcija. Pravi, da je v tradicionalnem novinarstvu imperativ "filtriraj, nato objavi", med blogarji pa "objavi, nato filtriraj". Petrič vidi ključno razliko med blogi in množičnimi mediji v kompleksnem mehanizmu produkcije vsebin: »Pri blogu je med dogodkom in objavo le avtor, medtem ko veliki mediji izvajajo strog nadzor nad svojimi vsebinami.«

McPhail opisuje dve nasprotujoči si mnenji o povezavi bloganja in novinarstva. Medtem ko so nekateri mnenja, da so blogarji le kratkohlačniki s prenosniki, ki si domišljajo, da so novinarji, so drugi prepričani, da bo ta nov fenomen naslednji pomembni trend v novinarstvu. Petrič govori še o komplementarnem odnosu in pravi, da »množični mediji vse manj zadovoljujejo informativne, vse bolj pa rekreativne potrebe, blogi pa prevzemajo pobudo informiranja ter oblikovanja aktivističnih in podobnih skupin«.

Neosupljiva proliferacija javne diskusije

Blogi obstajajo vsaj od začetka devetdesetih let in kronološko sovpadajo z razvojem tehnologije svetovnega spleta, ki jo je leta 1991 razvil Tim Berners-Lee. Mnogi zato tudi status prvega blogarja podeljujejo Berners-Leeju, ki istega leta objavi posebno spletno mesto. Prvi blogi so najverjetneje nastali v iskanju odgovora na ekstremno rastočo ponudbo informacij in novic na internetu. Tudi v Sloveniji ni razvoj blogov prav nič drugačen kot v svetu. Z bloganjem so pričeli ljudje, ki so se tudi sicer profesionalno ukvarjali z informacijsko in računalniško tehnologijo. V Sloveniji pa se kot začetnik slovenske blogosfere omenja Jonas Žnidaršič in njegov blog Zapisi: Jonasov digitalni lajf.

Blogi so kot nov medij spletne komunikacije širši slovenski javnosti postali znani z Delovo oglaševalsko akcijo v oktobru 2005. Osrednji slovenski dnevnik je svoje bralce pozival k bloganju s slogani kot »Blogaj tudi ti!«, »Imej ga tudi ti!«. Kmalu zatem, in sicer januarja 2006, blogišče začne ponujati tudi časnik Večer. Časopisni hiši sicer nista bili prvi ponudnici gostovanja blogov (prvi slovenski ponudnik blogarskih storitev je bil Voljatel, ki je blogarjem ponudil VoljaBlok), vendar sta s svojo javno prepoznavnostjo prispevali k »udomačitvi« bloganja.

Tudi enostavnost uporabe interaktivnih orodij je povzročila pomemben premik in razvoj na področju t.i. spletnih dnevnikov. Začel se je spreminjati fokus: iz objektivnega, zunanjega sveta so se pisci pričeli osredotočati sami nase in ustvarjati zapise za »neobčinstva«, za svoje družine, prijatelje in znance. Na tem mestu torej ne smemo prezreti evolucionistične pasti novih tehnologij. Sztompka opozarja, da se razkol z evolucionizmom kaže v diskontinuitetah in nazadovanjih v razvoju, pri čemer novonastala situacija ni nujno boljša, bolj prilagojena in višja stopnja kot prejšnja. Izhajajoč iz tega lahko družbenim spremembam oporekamo v določenih makrosocioloških pogledih, saj bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste. Lahko govorimo o sindromu mesta Gogi, ponavljajoči se in navidez brezizhodni situaciji. Na nek način ostajamo pri afirmativnem odnosu do družbenih sprememb, ki ga, po mojem mnenju in v nasprotju z Naughtonom, z neosupljivo proliferacijo javne diskusije le še bolj utrjujemo.

Some say that a "global" culture is emerging, while others are skeptical.

Še eno razmišljujoče besedilo iz vaj pri Medkulturnem komuniciranju … očitno ustvarjam spletni digitalni arhiv.

Odgovarjati smo morali na sledeča vprašanja:
1) What do you think about claims that a "global" culture is being created – and why do you think this?
2) Who do you think is influencing "global" culture most -- and will this change?
3) Is it possible, or desirable, for all cultures -- for example, Slovenian, Australian or American, or Peruvian cultures -- to equally influence a "global" culture? Why or why not?

What is culture anyway? There are probably bunch of different explanations of this word, so I think that is necessary to define the term culture first. When you read what anthropologists and psychologists say about cultures they seem to have slightly different opinions, but a common definition goes like this: “A culture is the system of shared beliefs, values, customs, behaviours, and artifacts that the members of society use to cope with their world and with one another, and that are transmitted from generation to generation through learning.” (Bates, Plog 1990)
As you can see the definition is as complex as the culture itself. So I think that is very hard and also unprofessional to say that the culture is influenced only by one thing or one nation (like US as the economic superpower; for example Adidas is German company and has changed the culture of footwear). In my opinion the word “learning” is the most important word in this definition, it means that culture is not something you are born with but it is taught to us. It is a well known fact that there are differences between different cultures but if we want to preserve those differences we have to rely on learning. I think that is also important to ask ourselves: why do we develop cultures? The definition above suggests that cultures are a way for us to cope with our world and with one another. The human being is a social creature and we need rules if we want to interact with one another.

French author André Malraux wrote an interesting definition of culture which says that “culture is the sum of all the forms of art, of love and of thought, which, in the course of centuries, have enabled man to be less enslaved”. But now in the new era of “global” culture are we really less enslaved? And how we are truly different? The Maslow’s hierarchy states that physiological needs are the same for all human beings, so the things that separate us should be of social character only.
I think that the new era of “global” culture is also the product of people who have economical power and so small countries (like my state or culture) can not influence “global” culture (although would be desirable that all nation can has impact). Cultural differences are their barrier to reach one's own goals. So a new “global” culture is all about being the same. Since the goal of branding is to create monopolies e.g. one brand becoming the soul supplier for as many people as possible, less cultural differences would make that process easier. Pictures of Earth from the moon and Coca-Cola advertisements with young people from various nations singing "We are the World" highlight the sense that we are now all interdependent.
One of four types of changes that characterize globalization and is mentioned in article “What is Globalization?” is that globalization “involves a stretching of social, political and economic activities across political frontiers, regions and continents.” And when you have economical power, than can you also influence on political and social activities. But will a unified culture be diverse or simple?

V začetku maja sem uspešno zagovarjala diplomsko delo. Vsem blogarjem, ki ste mi izpolnili spletni vprašalnik, se še enkrat lepo zahvaljujem. Če vas zanimajo dobljeni podatki, si lahko spodaj preberete tudi ugotovitve empirične raziskave.

V diplomskem delu sem torej ugotavljali, ali so blogi demokratični, ali v demokratični državi pripomorejo k večji demokratizaciji medijev, in ali predstavljajo grožnjo klasičnemu novinarstvu. Zanimalo me je tudi, katere modele demokracije blogi podpirajo in katerih ne podpirajo.

Ugotovitve so sledeče …

V diplomski nalogi sem si zastavila hipotezo, da so blogi demokratični. S kodirnim listom sem ugotovila, da se dobra polovica blogarjev loteva notranjih (slovenskih) političnih tem (55 %). Tudi 38 odstotkov blogarjev se je v spletnem vprašalniku izreklo, da pišejo o političnih temah. Odstotka sta dovolj velika, da kažeta na to, da slovenski blogarji ne čutijo pritiska s strani vladajoče strukture in si upajo izražati tudi svoje politične poglede. Navedeno potrjujejo tudi podatki, da se anketiranci v 37 odstotkih primerov strinjajo in v 40 odstotkih delno strinjajo, da blogarji s svojim opažanjem in komentiranjem tekočih dogodkov prispevajo h krepitvi demokracije. Podatki kodirnega lista, da so ponudniki blog domovanj oziroma blogišč cenzurirali le 10 odstotkov blogarjev, da je zaradi zapisanega na blogu imelo težave v službi ali doma 6 odstotkov blogarjev, in da je moral blogar zapisano zaradi pritiskov izbrisati ali popraviti v le 2 odstotkih primerov, pa kažejo, da institucije in/ali država v veliki meri ne posegajo v slovensko blogosfero. Tudi iz spletnega vprašalnika je razvidno, da je težave zaradi zapisanega na blogu imelo le 21 odstotkov blogarjev, zapis pa je moralo izbrisati ali popraviti 26 odstotkov in je bilo cenzuriranih le 5 odstotkov blogarjev. Čeprav velika večina meni, da je na blogih možna cenzura (81 %), pa dobljeni podatki kažejo, da se ta v veliki meri ne izvaja. Nadalje podatek, da v 88 odstotkih primerov blogarji drugačna mnenja dopuščajo pogosto in večinoma ne nagovarjajo k sprejemanju ali zavračanju nekega mnenja (94 %), pove, da si tudi blogarji znotraj skupnosti ne kratijo pravice do lastnih mnenj in stališč. To ugotovitev potrjujejo tudi rezultati analize, da se blogarji kar v 96 odstotkih primerov znotraj neke skupnosti v blogosferi ne predstavljajo kot vodje, svoja mnenja, ideje in poglede predstavijo pogosto v kar 78 odstotkih primerov ter da na večini blogov omogočajo komentiranje zapisov (96 %). Skoraj enak rezultat sem dobila tudi pri analizi odgovorov spletnega vprašalnika, saj komentarje na svojih blogih prav tako omogoča 97 odstotkov blogarjev, dostopa do blogov pa tudi večinoma ne omejujejo (97 %). V 43 odstotkih primerov so anketiranci prav tako odgovorili, da lahko na blogu večinoma povejo in zapišejo vse, kar hočejo, 26 odstotkov pa jih je odgovorilo, da lahko to storijo vedno, pri tem pa so popolnoma iskreni (vedno in večinoma) v 69 odstotkih primerov. Navedeni rezultati potrjujejo prvo hipotezo, da so blogi demokratični. Hipotezo potrjujejo tudi stališča nekaterih teoretikov, kot na primer Van Dijka, ki meni, da lahko omrežja vodijo tudi do povečanja moči za državljane in do disperzije politične moči. Pa tudi Pool (1983) pravi, da lahko IKT označujemo za tehnologijo svobode, saj posamezniku razširja zmožnosti svobode odločanja in stopnjuje odnose od-spodaj-navzgor v mrežnih odnosih organizacij in posameznikov.

Ugotavljala sem tudi, ali blogi v demokratični državi pripomorejo k večji demokratizaciji medijev. Čeprav je bilo iz analiziranih zapisov na blogih razvidno, da so klasični mediji v nekaterih primerih blogarje povzemali oziroma objavili njihove zapise (20 %), pa rezultati kažejo, da se klasični mediji sicer ne sklicujejo na vire iz blogosfere (100 %). Čeprav blogarji ugotavljajo, da se novinarji pri svojem delu sklicujejo tudi na vire iz blogosfere (56 %), pa ugotovitve kodirnega lista podpirajo odgovori novinarjev v spletnem vprašalniku, ko pravijo, da se pri pisanju nikoli ne sklicujejo na informacije, ki so jih prebrali na blogih v 79 odstotkih primerov. Kar 41 odstotkov blogarjev delovanje množičnih medijev v svojih zapisih tudi komentira, vendar pa menim, da kljub dokaj velikemu odstotku blogi ne vplivajo na delovanje medijev, ker jih od tega pogosto komentira le 25 odstotkov oziroma jih sploh ne komentira 59 odstotkov blogarjev. Tudi podatek iz spletnega vprašalnika kaže, da blogarji medijev sploh ne komentirajo (39 %) oziroma jih komentirajo le včasih (61 %). Ker podatki ne kažejo na pogostost zapisov, povezanih s kritiko medijev, lahko sklepam, da se trenutno delovanje slovenske blogosfere in klasičnih medijev ne prepleta v tolikšni meri, da bi blogi vplivali na njihovo demokratizacijo. To potrjuje tudi podatek, da kljub temu, da se dobra polovica blogarjev loteva notranjih (slovenskih) političnih tem (po kodirnem listu 55 % in po spletnem vprašalniku 38 %), le-ti v kar 66 odstotkih primerov (po kodirnem listu) oziroma v 75 odstotkih (po spletnem vprašalniku) nikoli ne vzpodbujajo politične participacije ostalih blogarjev, bralcev in komentatorjev zapisov. Tudi sami blogarji po večini prispevkom poročevalcev (novinarjev), ki jih omenjajo na blogu, ne dodajajo svojih idej, mnenj in drugih vrst konteksta (58 %), prav tako blogarji izjavljajo, da dodajo svoje mnenje le v 17 odstotkih primerov. Da imajo blogi delni vpliv na politične spremembe, meni sicer 37 odstotkov anketirancev, vendar pa je delež tistih, ki blogom priznavajo pomemben vpliv, le 10 odstoten in le 22 odstotkov vprašanih se popolnoma strinja s tem, da je pomembna vloga blogarjev tudi preverjanje dela tradicionalnih medijev. Ker podatki tudi kažejo, da so blogi s strani medijev deležni pozornosti le v 13 odstotkih primerov, menim, da sem s temi ugotovitvami drugo hipotezo, da blogi v demokratični državi pripomorejo k večji demokratizaciji medijev, ovrgla. Tudi Jenkins govori o svetu, kjer obstajata dve vrsti medijske moči: na eni strani medijska koncentracija, kjer vsako sporočilo dobi avtoriteto že s tem, ko se razširja preko televizijskega omrežja; na drugi strani pa se moč izraža skozi »ljudske« posrednike, kjer je sporočilo vidno le, če je relevantno za širšo področje raznolikih javnosti. Relevantnosti sporočil za širšo javnost, in s tem vpliva na demokratizacijo medijev, pa po podatkih moje raziskave na blogih ni zaznati, saj prevladujejo predvsem osebne teme.

Tretja hipoteza predpostavlja, da blogi ne predstavljajo grožnje klasičnemu novinarstvu. Na vire iz klasičnih medijev se blogarji sklicujejo pogosto le v 16 odstotkih primerov (po podatkih kodirnega lista). Spletni vprašalnik je prav tako potrdil nizek odstotek sklicevanja na klasične medije, in sicer v 13 odstotkih primerov se sklicujejo na časopise in revije ter v 11 odstotkih na televizijo in radio. Prav tako se tudi na izkušnje iz drugih skupnosti v kibernetskem prostoru sklicujejo pogosto le v 20 odstotkih primerov (po podatkih kodirnega lista). Podoben odstotek izhaja tudi iz spletnega vprašalnika, ko spletne medije povzemajo v 26 odstotkih primerov. Navedeno ne pomeni, da zaradi tega predstavljajo relevanten in verodostojen vir informacij, in da ogrožajo delovanje klasičnih medijev, saj je dejstvo, da so številni blogi osebno naravnani in nevplivni, kar kaže tudi podatek, da prevladujočo temo zapisov predstavljajo osebna razmišljanja v kar 43 odstotkih primerov in da politika ter družba sledita s 25 odstotki. Podatki, pridobljeni s spletnim vprašalnikom, so tudi pokazali, da blogarji pišejo predvsem o osebnih razmišljanjih (63 %). Te ugotovitve podkrepijo tudi rezultati, da večina blogarjev piše blog zaradi sprostitve in zabave (80 % po podatkih kodirnega lista in 90 % po podatkih spletnega vprašalnika), ter se ne štejejo za novinarje (88 % po kodirnem listu in 80 % po spletnem vprašalniku. Blogarji v svojih zapisih v 84 odstotkih primerov nikoli ne omalovažujejo profesionalnih novinarjev, anketiranci pa menijo, da tradicionalni novinarji blogarje spoštujejo v 55 odstotkih primerov, vendar pa se jih od tega s to trditvijo popolnoma strinja le 13 odstotkov. Navedeno govori v prid temu, da blogarji ne predstavljajo grožnje novinarjem. O vprašanju, ali blogi dopolnjujejo klasične množične medije, jih večina meni, da jih le včasih (79 %). Čeprav bloge bere kar 82 odstotkov vprašanih, pa zaradi razlogov, zaradi katerih jih berejo, ko jih za pridobivanje dodatnih informacij v zvezi z dogodki, objavljenimi v klasičnih medijih, bere le 20 odstotkov, in jih za zabavo, ohranjanje stikov in zaradi zanimanja bere skupno kar 58 odstotkov, lahko sklepam, da klasičnih medijev ne ogrožajo. Da blogi postajajo pomembna alternativa poročanju klasičnih medijev, se popolnoma strinja le 10 odstotkov in večinoma strinja le 28 odstotkov anketirancev. Podatek, da 45 odstotkov vprašanih meni, da bodo blogi v prihodnosti predstavljali pomembno obliko novinarstva, ni zanemarljiv. Kljub temu pa moramo upoštevati, da kar 71 odstotkov vprašanih meni, da blogi ne bodo izpodrinili vloge, ki jo imajo pri širjenju informacij velike medijske hiše. Da blogi ne bodo nikoli tako kredibilni kot tradicionalni množični mediji pa jih meni skupaj 69 odstotkov. Vse navedeno pa nedvomno potrjuje tretjo hipotezo, da blogi ne predstavljajo grožnje klasičnemu novinarstvu. Prav tako Brian Carroll (2004) navaja, da formatu bloga manjkajo kvalitete, ki se tradicionalno pripisujejo novinarstvu. Tudi Kline (2005) razpravlja o neke vrste simbiozi med tradicionalnimi in novimi mediji, Petrič (2004) pa govori o komplementarnem odnosu med blogi in množičnimi mediji.

S kodirnim listom sem tudi analizirala, katere modele od petih izbranih modelov demokracij Davida Helda, blogi podpirajo ali ne podpirajo. Pri tem sem na podlagi teorije o značilnostih posameznega modela za vsak model postavila štiri ključne trditve, ki so pomenile kriterij za ugotavljanje vrste modela. Če je posamezna trditev ustrezala več kot 50 odstotnemu deležu analiziranih blogov in sem s tem lahko potrdila več kot polovico vseh določenih kriterijev, sem štela, da blogi model demokracije podpirajo.
Rezultati so pokazali, da blogi načeloma podpirajo pluralistični model demokracije. Čeprav je poudarjanje vloge blogarjev kot posredovalne med državo in državljani vidno pri manj kot polovici blogov, in sicer v 41 odstotkih primerov po kodirnem listu in skupno v 35 odstotkih po spletnem vprašalniku, ter redko dajo bralci in komentatorji bloga veliko na mnenje avtorja zapisov v 47 odstotkih (53 % po spletnem vprašalniku) in pogosto v 12 odstotkih primerov (22 % po spletnem vprašalniku), so omenjeni odstotki gledano skupaj dovolj veliki, da kažejo na pluralistični model. To dodatno potrjujeta tudi kriterija, da se okoli blogov ne zbirajo skupnosti, ki ustrezajo centralističnim in piramidalnim strukturam (100 % po kodirnem in spletnem vprašalniku), in da blogarji z drugimi avtorji komunicirajo na več načinov (57 % po kodirnem listu in 61 % po spletnem vprašalniku).
Kompetitivnega (tekmovalno-elitističnega) modela demokracije blogi ne podpirajo. V modelu velja za osnovo demokracije postavljena ustava in zakoni ter se poudarja vloga države. To za področje slovenske blogosfere velja na podlagi analiziranih blogov le v 2 odstotkih primerov po kodirnem listu in skupaj v 28 odstotkih po spletnem vprašalniku. Skupnosti, ki se zbirajo okoli blogov, ustrezajo centralističnim in piramidalnim strukturam v 0 odstotkih primerov (po kodirnem in spletnem vprašalniku). Bralci in komentatorji bloga znotraj blogosfere pripisujejo večji pomen državnemu vodstvu le redko, in sicer v 8 odstotkih, nikoli pa v 92 odstotkih primerov (po kodirnem listu). Anketiranci so prav tako odgovorili, da bralci in komentatorji bloga dajo pogosto veliko na njihovo mnenje v 22 odstotkih in redko v 53 odstotkih primerov. Blogarji z drugimi avtorji ne komunicirajo na več načinov (43 % po kodirnem listu in 39 % po spletnem vprašalniku).
Za participativni model demokracije velja, da se vzpodbuja aktivna politična participacija državljanov, kar pa blogarji na svojih blogih preko komentarjev zagotavljajo le v 27 odstotkih (kodirni list) in v 25 odstotkih primerov (spletni vprašalnik). Kljub temu preostali rezultati kažejo, da blogi podpirajo participativni model demokracije. Preko povezav namreč ponujajo dostop do kvalitetnega in raznovrstnega informacijskega gradiva, na podlagi katerega lahko uporabniki izoblikujejo avtonomna mnenja, in sicer pogosto (20 % po kodirnem listu in 22 % po spletnem vprašalniku) ter redko (33 % po kodirnem listu in 51 % po spletnem vprašalniku) – skupaj torej v 53 odstotkih primerov po kodirnem listu in v 73 odstotkih po spletnem vprašalniku. Blogarji, bralci in komentatorji blogov aktivno sodelujejo v debatah ter podpirajo svoje dileme in vprašanja pogosto v 42 odstotkih primerov in redko v 33 odstotkih (skupaj 75 %). Tudi podatki spletnega vprašalnika kažejo na visok odstotek aktivnega sodelovanja v debatah (skupaj 76 %), komentatorjem pa se za oddajo komentarja ni potrebno registrirati (65 % po kodirnem listu in kar 95 % po spletnem vprašalniku).
Legalističnega modela demokracije blogi ne podpirajo. Temeljna značilnost modela je namreč delitev oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno. Na podlagi analiziranih blogov to velja le v 2 odstotkih primerov, po spletnem vprašalniku pa v 17 odstotkih primerov. Čeprav blogarji ne vzpodbujajo aktivne politične participacije državljanov (drugih blogarjev) prek komentarjev na svojem blogu kar v 73 odstotkih primerov po kodirnem listu in v 75 odstotkih po spletnem vprašalniku, pa se morajo za oddajo komentarja registrirati le v 35 odstotkih primerov (kodirni list) in le v 5 odstotkih po podatkih spletnega vprašalnika. Blogarji z drugimi avtorji ne komunicirajo na več načinov (43 % po kodirnem listu in 39 % po spletnem vprašalniku).
Plebiscitarni model demokracije blogi podpirajo. Blogarji namreč ne krepijo pozicije vladam, politikom, administracijam, temveč glas državljanov kar v 90 odstotkih primerov po kodirnem listu (68 % spletni vprašalnik), okoli blogov se ne zbirajo skupnosti, ki ustrezajo centralističnim in piramidalnim strukturam v 100 odstotkih primerov (enako kažejo rezultati spletnega vprašalnika) in z drugimi avtorji komunicirajo na več načinov (57 % po kodirnem listu in 61 % po spletnem vprašalniku). Ne vzpodbujajo le aktivne politične participacije državljanov (drugih blogarjev) prek komentarjev na svojem blogu, in sicer v 27 odstotkih primerov po kodirnem listu in v 25 odstotkih po spletnem vprašalniku.

Zaključim lahko, da čeprav blogi omogočajo novo vrsto demokracije, in sicer blogokracijo oziroma t.i. demokracijo 2.0, pa v Sloveniji trenutno še ne moremo govoriti o družbeno angažiranem državljanskem novinarstvu kot ga razume pionir bloganja Dan Gillmor iz Združenih držav Amerike, ki ga imenuje »ljudsko novinarstvo … od ljudi, za ljudi«. V slovenski blogosferi namreč prevladujejo predvsem osebni spletni dnevniki, ki le malokrat obravnavajo probleme družbe in kritično gledajo na delovanje državnih institucij.

Te dni sem malo brskala po svojem digitalnem arhivu in našla nekaj besedil, ki sem jih lani spisala pri predmetu Medkulturno komuniciranje. Moram reči, da smo imeli zanimive vaje. Vsak teden smo namreč s študenti iz Avstralije in ZDA z izhodiščnimi teksti in replikami razglabljali o določeni temi. Spodaj objavljam svoje razmišljanje o dveh največjih svetovnih problemih …

In my opinion I think that we can already find the world"s most pressing problems in Latin proverbs. For my starting point I will use two Latin proverbs that are according to my opinion.

The first proverb says “Culparum fontes sunt fastus, livor et ira.“ and means that arrogance, jealousy and anger are source of violation, which is also our problem. Today individualization is the primary goal in our society, despite the fact that globalization aims to connect different societies together. We are arrogant no matter if we are successful or not. We are jealous at almost everything and we are angry when we are not the best. I think that individualization is very visible in US and also in Slovenia (although not as visible as in US). When I compare Slovene student with student in US, I see that in my country we collaborate and help each other, which is not as common as in the US. In my opinion I think that the main factor, which causes this difference between Slovenian and American students, is the school system. Up until the Bologna process it was not important in our system with what grades did you graduate as long as you managed to graduate. After the Bologna process our school system will be completely different and grades will play a major role even when graduating thus leading to more individualistically oriented studying. But how can we solve this problem? Maybe is not so necessary that we change the school system, but we only need to change our thinking that we are not alone in this world and that we do not need to be self-sufficient in order to be successful.
But we can address this “problem” from another point of view, which is more positive. Individualization as an educational principle where it leads to training that is modified or customized to address the needs of individual participants e.g. online teaching and learning that solves problems (also world-wide) like inaccessibility to the educational buildings, health limitation, all life learning and so on.

Second proverb is “Difficile est se noscere ipsum.” and means that is difficult to recognize ourselves. And what do I mean with that? I think that we waste too much time on things that are irrelevant like politics or wealth and forget about things that are essential for our survival on this planet. We must solve world"s most pressing problems and not our individual problems in order to survive. Maybe somebody will say that I only express problems that are oriented to human beings and that I contradict my first point. But I think that our individuality and not knowing ourselves are the key factors that make these problems more and more difficult to solve.

And for addition:
Here is a short movie made by filmmaker Turk Pipkin which talks about the world"s most pressing problems through the eyes of nine Nobel laureates. I think it is interesting.

Dobro četrtletje leta je za nami. Na političnem in družbenem parketu pod Triglavom, in tudi čez, se je dogajalo marsikaj. Mnogokrat brez koloritov bistvenih za človeško eksistenco. Mediji vedno trobi(m)jo v isti rog, kljub t.i. pluralizaciji medijev. Zakonska regulativa pač včasih zataji.

Množični mediji veljajo za pomembne instrumente informacij, tvorbe misli, umetnosti in kulture, čeprav slednja redkokdaj najde svoj prostor. Selekcija. Odbiram, omejena s številom znakov in preobiljem informacij. Paradoks. Po eni strani preveč vsega, po drugi preveč enakega. Potrebna je spomladanska medijska inventura.

EU, podražitev hrane, Kosovo in balinanje

Leto smo začeli s predsedovanjem Evropski uniji in s podražitvijo hrane. Zadnje čase se sicer govori o zamrznitvi cen. Ni čudno, glede na muhavost vremena. A baje se blamiramo, glede predsedovanja in ne vremena, pravijo Avstrijci. Slovenska diplomacija je vodena in nedorasla. Februar. Uradna razglasitev samostojnosti in državnosti Kosova mine veličastno in vendarle dovolj zadržano. Kljub temu nemiri. Protestniki, ki v Beogradu protestirajo proti neodvisnosti, vdrejo v poslopje slovenskega veleposlaništva. Zaradi vdora je zunanji minister Dimitrij Rupel osebno protestiral pri srbskem kolegu Vuku Jeremiču. Spopadajo se tudi pred Mercatorjem v Novem Sadu. Mediji so polni novic o izgredih, molotovke letijo tudi besedno. V senci ostane zmaga Gorazda Ferfolje, ki postane balinarski državni prvak, ali pa na primer v Velikih Laščah vplačan loto listek za 1,7 milijona evrov. Namenoma banaliziram.

Viole, sindikati, ERC in 1000 zavojčkov cigaret

Dvakratni udarec za Viole. Navijači v Zagrebu prespijo za rešetkami, nogometaši Maribora pa odigrajo prijateljsko tekmo z zagrebškim Dinamom in po golu Mandžukiča izgubijo z 0:1. Lesene palice in »bengalke« so bile preočitne, za Viole sledi polletna prepoved vstopa na Hrvaško. Odstranjevali se niso le navijači, ampak tudi dvojezične table v vasi Lokev pri Bazovici. Glavni protagonist: poslanec SNS Srečko Prijatelj. Tudi sindikati niso imeli miru. Spet se je premlevalo in pisalo. Stavka bo, stavke ne bo. Obljube gor, obljube dol. Centi gor, centi dol.

Kaj pa ekološko-ribolovna cona? Vpletajo se vsi, rešitve pa ni. Čeprav marec postreže z odločitvijo hrvaškega sabora o zamrzniti izvajanja ERC za članice EU. In slovenski ribiči že lovijo brez težav. Samo zamrzujemo. Ni čudno, da ga vreme »serje«. Mimogrede, prezremo dobro delo carinikov, ki na Zavrču prestrežejo več kot 1000 zavojčkov cigaret. Čeprav kadilski zakon škriplje. Ni važno, glavno, da imajo sosedi Avstrijci zaslužek na račun slovenskih »kofetarjev«. Pa nič proti kadilcem. Če si preveč zdrav, nisi simpatičen, je onidan dejal slovenski arhitekt Boris Podrecca.

Potresi, projekti in čip mladega doktoranda

Februarja se je na Zemljo vrnil Atlantis. V samomorilskem napadu na jugu Afganistana 35 mrtvih. Razstrelilo se je na desetine samomorilskih napadalcev. Potres stresel Indonezijo. Pa smo vedeli, da sta Slovenija in Norveška podpisali nov davčni sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Slovenijo in Norveško? Ali pa recimo, da je na Inštitutu za elektroniko in telekomunikacije Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru doktorand Dušan Prelog razvil čip, ki bo spremenil prihodnost telekomunikacij? Pa kaj. Glavno, da so zaradi Kosova preložili izbor srbske pesmi za Evrovizijo in da se proslul Damjan Murko ženi. Mesec februar so na žalost zaznamovale tudi smrti. Zapustijo nas upokojeni beograjski nadškof Franc Perko, psihiater Janez Rugelj in bivši predsednik države ter dolgoletni premier Janez Drnovšek.

Tajni dokumenti, slušni aparati in medvedka Jurka

Prvi trije meseci prinesejo tudi domneve o nezakonitem prisluškovanju novinarjem. Preglavice delajo pokrajinski zakoni. Mate in Romšek policistom in občanom podeljujeta medalje. Pa ne tiste športne, čeprav jo je dobil tudi plavalec Peter Mankoč, ampak tiste za hrabrost in požrtvovalnost. Ob zahodni obali Istre gori turška ladja. V Sloveniji pa taisti čas velika požarna ogroženost naravnega okolja. Pa smo vedeli? Ali pa, da je v UKC Ljubljana na voljo nova metoda izboljšanja sluha? Le da vemo za Top Shop slušni aparat.

Informacije odtekajo. Beograjski časnik Politika javnost seznani z več deset dokumenti, analizami in beležkami slovenskega zunanjega ministrstva. Razkriva se odnos Ljubljane do Kosova, pričakovanja Evropske unije do vloge Slovenije pri reševanju težav na Balkanu in pogovori med ZDA ter Slovenijo. Odlikuje nas servilnost. V ujetništvu se je znašla tudi medvedka Jurka. Že lani. A leto 2008 ji je bolj naklonjeno. Postala je namreč osebnost leta 2007 na Tridentinskem. Da sploh ne omenjam ameriških predsedniških volitev. Menda so letošnje najdražje v zgodovini ZDA. Pa pridržanja treh direktorjev velikih slovenskih podjetij. Ali pa kriminalistične preiskave Meltalovih poslovnih prostorov v Mariboru. Kot sem že povedala na začetku, odbiram. Odbiram tudi porabo električnega toka. Električna energija se je namreč podražila.

Dragi blogarji,

moje ime je Franja Pižmoht in sem absolventka na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, smer Medijske komunikacije. Pod mentorstvom izr. prof. dr. Zale Volčič in somentorstvom red. prof. dr. Tatjane Welzer Družovec pišem diplomsko nalogo na temo blogov. V sklopu diplomskega dela sem pripravila tudi spletni vprašalnik, ki je na voljo na naslovu www.vecer.com/franja. Spletni vprašalnik bo odprt od 3. do 24. marca 2008.
Ker želim v raziskavo zajeti čim več blogarjev, vas prosim, če vprašalnik izpolnite in ga posredujete tudi ostalim blogarskim kolegom. Za pomoč bi vam bila zelo hvaležna.

Spletni vprašalnik: www.vecer.com/franja

Nove tehnologije ob svojem prihodu vedno pod vprašaj postavijo tradicionalne medije in njihovo preživetje. Komunikolog Peter Dahlgren je že leta 1996 prepoznal nekatere izzive, ki jih prinaša spletno novinarstvo, in sicer naraščanje količine, dostopna in gostote informacij, vse bolj zamegljeno razlikovanje med novinarstvom in kvazinovinarstvom, naraščajoča heterogenost novinarstva kot profesionalne kulture in novinarske profesionalne identitete, vzpon samo-referenčnega simbolnega sveta znotraj množičnih medijev in splošen celo mednarodno razširjen padec »bralne publike« med občinstvi množičnih medijev. [1] Dahlgrenova predvidevanja so še dandanes relevantna in predstavljajo tako izzive kot tudi težave, ki jih je prinesel razvoj novih tehnologij, in s katerimi se soočajo spletni kot tudi tradicionalni novinarji.

Tudi razcvet blogov se dojema kot velika medijska sprememba in predvsem kot grožnja klasičnemu novinarstvu. Brian Carroll (2004) v odnosu do tega navaja, da formatu bloga manjkajo kvalitete, ki se tradicionalno pripisujejo novinarstvu. Od blogarjev se namreč ne pričakuje objektivnosti in ravnotežja, še netočnost jim bralci odpustijo, v kolikor napake priznajo in popravijo [2]. Petrič (2004) vidi ključno razliko med blogi in množičnimi mediji v kompleksnem mehanizmu produkcije vsebin. »Pri blogu je med dogodkom in objavo le avtor, medtem ko veliki mediji izvajajo strog nadzor nad svojimi vsebinami [3].« Slavko Splichal [4] argumentira, da verodostojnost blogov temelji prav na bogastvu hipertekstualnih povezav, »v nasprotju s tradicionalnimi mediji, ki ponujajo predvsem ekskluzivne in težje preverljive informacije«. Zaradi hiperteksta lahko bralci blogarjem zaupajo, saj dober blogar navaja svoje vire in dodajaj povezave do strani, kjer lahko njegove informacije preverijo.

Carroll (2004) v razpravi o razlikah med novinarstvom in blogosfero izpostavlja vrednote klasičnih medijev, na katerih temelji njihov etos: točnost, natančnost, pravičnost, jasnost, razumljivost in pravočasnost. Ob bok jim postavi (tudi tehnološko determinirane) vrednote novega medija, novičarskih in informativnih blogov: neposrednost, transparentnost, povezanost, bližina dogodkom. Četudi je Carroll zagovornik blogarjev in bloganja, opozarja na tveganja, ki jih s seboj prinaša popolnoma drugačna produkcija. Pravi, da je v tradicionalnem novinarstvu imperativ "filtriraj, nato objavi", med blogarji pa "objavi, nato filtriraj". [2]

Kline (2005) piše, da naklade ameriškega tiska padajo in navaja, da so se te od 1990 do 2005 znižale za enajst odstotkov [5]. Kljub vsemu je Kline prepričan, s čimer se strinjamo tudi sami, da bodo klasični mediji, obogateni zaradi bloganja in bližjega ter bolj transparentnega stika z bralci in gledalci, ne samo preživeli, temveč po svoji moči, vplivu in dohodkih ohranili svoj položaj nad blogi. Ob tem poudarja, da se zaradi blogov lahko množični mediji poslovijo od doslej nespornega monopola vplivnosti [5]. Kot pravi Jenkins (2001), zgodovina nas uči, da stari mediji nikoli ne umrejo. Žanri in prenosne tehnologije pridejo in gredo, ampak mediji kot sloji vztrajajo znotraj mnogo bolj zapletenih informacijskih in razvedrilnih sistemov. Vsebina medija, njegovo občinstvo in družbeni položaj se utegnejo spremeniti, toda ko se medij enkrat ustanovi, ostane del medijskega ekosistema. [6]

McPhail (2006) opisuje dve nasprotujoči si mnenji o povezavi bloganja in novinarstva. Medtem ko so nekateri mnenja, da so blogarji le kratkohlačniki s prenosniki, ki si domišljajo da so novinarji, so drugi prepričani, da bo ta nov fenomen naslednji pomembni trend v novinarstvu [7]. Dejstvo je, da so številni blogi osebno naravnani in nevplivni, vendar pa ne smemo pozabiti na tiste blogarje, ki so politične, ekonomske in družbene procese naredili bolj odprte. Dvorezni meč, ki ga nikakor ne smemo zanemariti. Kline (2005) razpravlja o neke vrste simbiozi med tradicionalnimi in novimi mediji., ki jo v smislu dela deli na izvirno poročanje in zagotavljanje konteksta. Kot pravi, le redki blogarji dejansko sami iščejo in zbirajo novice ter potem o njih poročajo. Namesto tega uporabijo zbir novic, ki ga najdejo v klasičnih medijih, in nato prispevkom poročevalcev dodajo svoje ideje, mnenja, ironijo, povezave in druge vrste konteksta. [5] Po njegovem mnenju ne bo šlo za ali – ali situacijo, temveč bodo blogi in klasični mediji drug drugemu komplementarni. Tudi Petrič (2004) govori o komplementarnem odnosu in pravi, da »množični mediji vse manj zadovoljujejo informativne, vse bolj pa rekreativne potrebe, blogi pa prevzemajo pobudo informiranja ter oblikovanja aktivističnih in podobnih skupin« [3]. Jason Gallo (2004) je prepričan, da je »blog revolucija« prej podaljšana infiltracija blogov v tradicionalne medije kot pa njihovo nenadno strmoglavljenje [8].

Opozoriti je treba tudi na dejstvo, da so številni novinarju aktivni, uspešni in vplivni blogarji. Strinjamo se s Klinetom in Petričem, ko govorita o komplementarnem odnosu med blogarji in novinarji, kar bomo skušali ugotoviti z empirično raziskavo in potrditi hipotezi, da blogi v demokratični državi pripomorejo k večji demokratizaciji medijev in ne predstavljajo grožnje klasičnemu novinarstvu. Po Koširjevi (1988) publicist v javnih občilih nastopa kot osebnost, kot posameznik s svojim individualnim stališčem, zavzeto in kritično, medtem ko je novinar družbeni delavec, ki v ospredje postavlja pomene dogodkov in ne sebe [9]. O blogarji tako ne moremo govoriti kot o novinarjih, kvečjemu kot o publicistih. Kljub različnim mnenjem teoretikov, ki proučujejo blogosfero, je neizogibno dejstvo, da blogov zaradi priljubljenosti med ljudmi ne smemo ignorirati in jim pripisovati manjše vloge na medijskem zemljevidu. Podobno razmišlja tudi Jenkins (2002), ki blogarje označi za ameriške domobrance digitalne revolucije (Jenkins uporabi angleško besedo »minutemen«, ki označuje ameriške domobrance za časa revolucije) [10]. Sprašuje se tudi, kaj se bo zgodilo z demokracijo v trenutnem medijskem okolju, kjer je moč zgoščena v rokah le nekaj založnikov in omrežij. Medijski učenjak Robert McChesney pa opozarja, da bo domet glasov v političnih debatah postal omejen [10]. Jenkins zato razmišlja, da bo medijska prihodnost konec koncev odvisna od premirja med tradicionalnimi mediji in t.i. »ljudskimi« (v angl. grass-roots) posredniki. Govori o svetu, kjer obstajata dve vrsti medijske moči: na eni strani medijska koncentracija, kjer vsako sporočilo dobi avtoriteto že s tem, ko se razširja preko televizijskega omrežja; na drugi strani pa se moč izraža skozi »ljudske« posrednike, kjer je sporočilo vidno le, če je relevantno za širšo področje raznolikih javnosti [10].

Literatura:

[1] P. Dahlgren, Media logic in cyberspace: repositioning journalism and its publics, Javnost - The Public, letnik 3, številka 3, Ljubljana: Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo, dostopno na: http://www.javnost-thepublic.org/media/datoteke/Dahlgren_3-1996.pdf, 1996.
[2] B. Carroll, Culture Clash: Journalism and the Communal Ethos of the Blogosphere, Into the Blogosphere, dostopno na: http://blog.lib.umn.edu/blogosphere/culture_clash_journalism_and_the_communal_ethos_of_the_blogosphere.html, 2004.
[3] M. Ceglar, Blog obuja idejo kritične javnosti, intervju z Gregorjem Petričem, Delo, 10. september 2004.
[4] T. Oblak, G. Petrič, Splet kot medij in mediji na spletu, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2005.
[5] D. Kline, D. Burstein, Blog! How the newest media revolution is changing politics, business, and culture, New York: CDS Books, 2005.
[6] H. Jenkins, Digital Renaissance: Convergence? I diverge, Technology Review, dostopno na: http://web.mit.edu/cms/People/henry3/converge.pdf, 2001.
[7] T. L. McPhail, Global communication: Theories, Stakeholders, and Trends, second edition, Malden MA: Blackwell Publishing, 2006.
[8] J. Gallo, Weblog Journalism: Between Infiltration and Integration, Into the Blogosphere, dostopno na: http://blog.lib.umn.edu/blogosphere/weblog_journalism.html, 2004.
[9] M. Košir, Nastavki za teorijo novinarskih vrst, Ljubljana: DZS, 1988.
[10] H. Jenkins, Blog This, Technology Review, dostopno na: http://www.technologyreview.com/Energy/12768/, 2002.

Trenutno kar intenzivno pišem diplomsko nalogo o blogih, v sklopu katere v enem izmed poglavij obravnavam tudi internetni diskurz. In kaj internetni diskurz sploh je? Se zavedamo, da ga z udejstvovanjem na svetovnem spletu uporabljamo tudi sami? Kot pravi starosta slovenske komunikologije in moj nekdanji profesor, žal že pokojni, France Vreg, internet ponuja nove možnosti za medosebno komuniciranje in globalno interaktivnost. Je kraj srečevanja ljudi vseh slojev in poklicev. Ker ta prostor srečevanja ljudi ustvarja internet, so to virtualni prostori, ki v stvarnosti ne obstajajo. In kako Vreg definira internetni diskurz? Internetni diskurzu je podoben diskurzu na intersubjektivni ravni, vendar ne obstaja kot resnična socialna medosebna interakcija, marveč le kot parasocialna virtualna interakcija (Vreg, 2004). Internet mnogo področij delovanja družbe obravnava diskurzivno, zato se tako kot v množičnih medijih tudi v sklopu interneta pojavljajo različni diskurzi.

Aristotelova klasifikacija diskurzov temelji na področjih človekove dejavnosti. Oblikoval je tri velika področja javnega komuniciranja: retorično, logično in poetsko ter njihove diskurze; retorično področje obsega politični, administrativni in pravni diskurz, logično področje znanstveni in izobraževalni diskurz, poetsko področje pa poetski diskurz. Vreg (2004) na podlagi Aristotelove klasifikacije diskurzov razčleni internetni diskurz na: a) Politični internetni diskurz. Politični diskurz, zlasti tisti, ki ga uporablja skupina na oblasti, je v vrednostni hierarhiji pogosto visoko umeščen. Internet državniki že redno uporabljajo za politični diskurz. b) Državnoadministrativni internetni diskurz. Je podaljšek političnega diskurza in se uporablja za operativno normiranje in izvajanje sprejetih političnih odločitev. Internet bo počasi odpravil papirnato administracijo. c) Pravni internetni diskurz. Pravni diskurz uporablja jezik pravne argumentacije in vsebuje visoko specializirane idiome, kar zahteva specializirano pravno izobraževanje. Mnogi ga pojmujejo kot profesionalni žargon. Z njim državljan postane objekt pravne argumentacije in diskurzivnega izrazja. Pravna sporočila imajo veliko ilokucijsko moč in visoko stopnjo ujemanja s perlokucijskim učinkom. d) Poetski internetni diskurz. V poetski diskurz uvrščamo vse oblike uporabe jezika v umetnosti, predvsem v literaturi, v verzu in prozi. Sem sodijo književne oblike: roman, novela, črtica, satira, humoreska, groteska, potopisi, spomini, kronike, biografije ali avtobiografije, poljudnoznanstvena literatura. Vse te oblike se danes pojavljajo v elektronski pošti in na internetu. e) Moralni internetni diskurz. Habermas je v koncepcijo političnega diskurza vnesel vidik moralnega vrednotenja političnih dejanj v smislu Kantovega pojmovanja politike. Že v Metafiziki nravi se Kant sklicuje na moralne kriterije političnih dejanj. Pred javnostjo, pravi Kant, se morajo politična dejanja izkazati kot zakonita, temelječa na zakonih, ki jih javno mnenje priznava kot splošne in razumne. Politična dejanja se lahko ujemajo s pravom in moralo le toliko, kolikor so njihove maksime sposobne publicitete. Publiciteta je za Kanta tisto načelo, ki edino lahko zagotovi skladnost politike z moralo.

Vreg meni, da je s vključitvijo moralnega diskurza potrebno internetni diskurz proučevati s pozicij etike in morale, saj na internetu, ponavadi anonimno, napadajo politike, politične stranke, državne institucije, varnost in obrambne sisteme, nacionalne in etnične manjšine, podjetja in njihove proizvode.

Blog omogoča skoraj vsakomur, ne glede na izobrazbo ali tehnične spretnosti, javno objavo misli, mnenj in idej. Upoštevajmo le termin digitalne informacijske ločnice (v angl. digital divide), ki se nanaša na razlike med posamezniki in geografskimi območji glede možnosti dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Pasivni prejemniki informacij so postali, kot sem že pisala, aktivni udeleženci v novi obliki novinarstva, kar pionir bloganja Dan Gillmor iz Združenih držav Amerike imenuje »ljudsko novinarstvo … od ljudi, za ljudi« (v angl. grassroots journalism).

Blog - kibernetski prostor za zadovoljevanje emocionalnih potreb?

Trček, prvi slovenski »kibernetskoprostorski sociolog« nov prostor družbenih razmerij zelo natančno opisuje kot » /…/ virtualno, omrežno, elektronsko posredovani interesni prostor, skratka prizorišče za zagotavljanje različnih formalnih in neformalnih interesnih nagnjenj, potreb akterjev, ki poteka z interakcijo in transakcijo med akterji«. Trček nas opozori še na eno razsežnost, in sicer interesnost elektronsko posredovanega družbenega prostora. Ta hkrati z webrovsko racionalno-ciljno komponento vključuje še dve: emotivno in performativno. Pri opredeljevanju kibernetskega prostora zato ne smemo spregledati zadovoljevanja emocionalnih potreb (npr. empatija) in potreb po samo-prezentaciji oziroma individuacijskih socialnih potreb, kot je potreba po družbenem priznanju.

Blogarji - revolucionarji ali narcisi?

Blogom danes pripisujemo skorajda revolucionarno vlogo pri oblikovanju socialnih struktur v kibernetskem prostoru. Najprej so navdušili novinarje, ki so v njih videli alternativne novičarske vire in oblikovalce javnega mnenja s pomembnimi participativnimi in demokratizacijskimi potenciali. Hitro so bili sprejeti tudi v različnih strokovnih javnostih, ki so z njihovo pomočjo razširile prostor delovanja in izkoristile prednosti hitre izmenjave informacij ter enostavnega širjenja znanja.

V zadnjih letih pa skokovito narašča uporaba blogov kot osebnih spletnih dnevnikov, kjer so avtorji v svojih zapisih z bralci pripravljeni deliti tudi najintimnejša doživetja. Kot pravijo Susan Herring in sodelavci (2004) je združitev enostavne objave HTML-dokumentov in tekstovnega računalniško posredovanega komuniciranja pripravila tehnološko podlago za pomembne družbene spremembe, ki lahko sledijo tem novim dimenzijam komunikacijskih procesov.

Bloganje - javno, a marginalno?

Blogi naj bi predstavljali t.i. self-menedžment, samopredstavljanje, samorazkrivanje, do neke mere javni narcisizem. Pri veliki večini bloganja gre za trivialne, osebne zapise. Ne proizvajajo se nova dejstva. V tem smislu je obljuba državljanskega novinarstva neuresničena. Blogarji intenzivno spremljajo, komentirajo druge blogarje in vzpostavljajo skupnosti enako ali podobno mislečih. Torej ali gre le za »interesno skupnost brez interesa« razen interesa za orodje in formo?

Kot razmišlja Park pod vplivom raziskave nemškega sociologa in učenjaka Georga Simmela o dveh konceptih, in sicer konceptu »marginalca« in konceptu »družbene distance«. Ali lahko v tem primeru govorimo o konceptu »marginalec«? Ali gre za kulturni hibrid, osebo, ki živi v dveh svetovih in je v obeh tujec? Se posamezniki (blogarji) ne želijo identificirati niti s prvotno niti s tujo kulturo, ampak kažejo interes le za formo? Prav tako je morda na tem mestu smotrno govoriti o konceptu »družbena distanca«. Namreč večja kot je družbena distanca, tem manjši je medsebojni vpliv med skupinami in posamezniki ter ali podobno misleči ne morejo več vplivati drug na drugega? Torej so blogi res tako vplivni in revolucionarni?

Da nadaljujem z razmišljanjem o oglaševanju … ob tem, ko se ne povečuje le število oglasov in predmetov oglaševanja, oglašujejo se namreč izdelki in storitve, ideje in ideologije, temveč se povečuje tudi število tistih, ki rabijo oglaševanje, kot na primer bolnišnice, neprofitne organizacije, vlade, je prav gotovo potrebna tudi zakonska regulativa o tem, katerih stvari ni dovoljeno oglaševati. Poudarjajo namreč, da zapisana pravila predstavljajo edini način, ki zagotavlja, da moralne sodbe niso prepuščene individualnim interpretacijam. Sama menim, da se ne bi smelo oglaševati trgovanja s človeškimi organi. Darovanje človeških organov je predvsem stvar humanosti, saj bi naj bil človek humano bitje. Kaj pa oglaševanje alkohola? Oglaševanje alkoholnih pijač je potrebno in koristno, čeprav se na prvi pogled zdi, da temu ni tako. Izkušnje pri nas in v svetu namreč kažejo, da tovrstno oglaševanje ni povezano s porastom alkoholizma in da so razlogi za prekomerno uživanje alkoholnih pijač drugje. Potrošniki bodo s tem, ko bodo informirani o alkoholnih pijačah, lahko izbirali med različnimi blagovnimi znamkami in bo s tem, ko bodo na voljo tudi informacije o kakovosti in lastnostih izdelka, njihova izbira kvalitetnejša in vzpostavljena bo pivska kultura v skladu s sloganom izpred več kot deset let »Pij malo, pij dobro!«. Ali pa ne?

Vestergaard in Schroder pravita, da obstaja pri oglaševanju oziroma doseganju učinkov oglasa pet korakov in sicer pritegniti pozornost, prebuditi interes, vzpodbuditi željo, oblikovati prepričanje in iti v akcijo. Kakšni pa naj bodo ti koraki po svoji vsebini, pa je seveda že drugo vprašanje. Oglaševanje bi naj bilo odgovorno za svoje sporočilo, torej za metode oglaševanja, čeprav obstajajo tudi stališča, da ni potrebe po resnici v oglasih. Res je sicer, da so pri oglaševanju najbolj uporabljivi izsledki demografskih, psiholoških ter socioloških raziskav, vendar pa se zdi, da se ti rezultati v oglaševanju ne prikazujejo povsem verodostojno. Vse prepogosto jih namreč spremljajo laži, prikrivanje in izkrivljanje resnice, prevara, goljufije, zavajanje potrošnikov ter manipulacija z željami in potrebami.

Morebiti niti ni pretirano stališče Beigbederja, ki pravi, da oglaševanje izkorišča bedo in nesrečo človeka in to bedo s svojimi oglasi še poglablja. Mogoče tudi niso tako zanemarljive in neaktualne marksistične kritike, ki vidijo oglaševanje kot orodje višjih slojev za izkoriščanje nižjih. Gustinčič pravi, da so pred kakimi štirimi desetletji mnogi ameriški intelektualci sanjarili, da bo Evropa ostala zvesta diskretni ponudbi, da bo lagala sramežljivo in brez bombastičnega pretiravanja, vendar pa po svoji nekdanji vzorčnosti Evropa sledi Ameriki brez trohice sramu. Mnoge neetične metode, ki jih oglaševanje uporablja, v oglaševalski praksi pogosto niso le naključne ampak celo temeljna metoda in strategija njihovega delovanja. Je navidezna demokracija, ki premaguje vse druge in pravzaprav predstavlja diktaturo reklame, kot pravi Gustinčič, diktaturo, ki se ji ne moremo upreti.

Jezik oglaševalstva za doseganje večjih učinkov uporablja tudi določene stalne besedne zveze, ki so po vsebini takšne, da nam zagotavljajo uspeh na določenih segmentih našega življenja in dela. S tem pa osebnostne in strokovne kvalitete posameznika stopajo v ozadje. Tako so tudi cilji seksualnih in subliminalnih teženj oglasov sporni. Pri tako imenovanih subliminalnih sporočilih, ki na človeka vplivajo podzavestno, se postavlja etično vprašanje o kršenju človekovih pravic. Sigmund Freud pa meni, da so seksualni impulzi najmočnejši motivatorji za človeško delovanje.

Če sklenem z mislijo, da oglaševanje ustvarja potrebe, ki pa so tudi gonilna sila napredka, smatram, da ima oglaševanje pomembno mesto v družbi. Prav zaradi tega pa za negativne trende v oglaševanju, ki žal obstajajo, ni prostora. Postavlja pa se vprašanje, kdo bo tisti, ki bo ustavil ogromno kolesje negativnosti v oglaševanju? Bodo to oglaševalci, država s svojimi zakoni ali mi sami? Ni pomembno kdo, važno je le, da se čim prej ukrepa.

Nekateri avtorji so skušali dognati ali je oglaševanje sploh potrebno, ali ustvarja lažne potrebe, kot so potreba po sprostitvi, zabavi, potrošnji in po vedenju, kakršno je prikazano v oglasih. Drugi pa jim odgovarjajo, da se pravzaprav prerekajo o tem, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, oziroma povedano drugače, izdelek ali potreba.

Tako kot je povedal Albert Einstein, da je vse relativno, tako lahko tudi na oglaševanje gledamo z različnih perspektiv, to je lahko s pozitivne, negativne ali nekako vmes. Tisti, ki imajo negativni pogled pravijo, da oglaševanje omogoča velikim podjetjem dominacijo nad majhnimi podjetji. Zagovorniki oglaševanja pa menijo, da je to pozitivna komponenta moderne ekonomije, ki pozitivno vpliva na življenjski standard. Po mojem mnenju pa je za pritrditi stališčem tistih, ki pravijo, da je trg danes tako zelo zasičen z raznovrstnimi proizvodi, da si podjetja ne morejo več privoščiti, da bi pošiljala na trg nepreverjene izdelke in da tako mora najprej obstajati potreba v potrošnikih, ki jo podjetja z raziskavo trga ugotovijo in nato naredijo nekaj, kar bi potrošnikom ustrezalo. Priznati je namreč treba tudi to, da so potrebe vendarle gonilo napredka.

Praksa kaže, da je oglaševanje postalo nujna komponenta gospodarstva in nekakšen simbol sodobne potrošniške družbe. Prav zaradi tega pa bi morala biti oglaševalska industrija prvi varuh proti trem nevarnostim, kot so nepoštenost, prevara in dvoumnost, saj so moralna načela in vrednote, kot sta resnica in poštenost, pri oglaševanju na težki preizkušnji. Menim, da novinarji morajo upoštevati etična načela in si prizadevati, da je njihovo poročanje resnično in neodvisno od oglaševalcev. Potrebnost upoštevanja teh načel dokazuje tudi dejstvo, da najdemo določbe o oglaševanju že v ustavi. V skladu s temi ustavnimi določili je tudi zakonsko urejeno področje oglaševanja. Še podrobneje pa določa načela, ki jih naj oglaševanje zasleduje, oglaševalski kodeks. To je nekako normativni okvir za delovanje vseh, ki v oglaševanju nastopajo oziroma se z njim ukvarjajo.

Temeljna načela oglaševanja so torej zakonitost, dostojnost, poštenost, resničnost, primernost oblike predstavitve, prepoznavnost oglasnih sporočil, biti morajo takšna, da je spoštovana odgovornost do družbe in porabnikov, varovati morajo zasebnost, spoštovati verska in ateistična čustva, ne smejo spodbujati nasilja oziroma omalovaževati pomena varnosti, zasledovati skrb za otroke in mladostnike, ne smejo nepošteno in neobjektivno napadati drugih izdelkov, oglaševalcev in njihovih sporočil ter zagotavljati varstvo blagovnih obeležij. Prav tako ni dovoljeno posnemanje, sklicevanje na tretje osebe brez njenega soglasja, sklicevanje na priznanja ne sme biti zavajajoče, oglaševanje z navedbo cen mora biti popolno in jasno, prav tako tudi določbe o garancijah, okolje varstvena argumentacija mora biti resnična kar pomeni, da sklicevanje na zdrav način prehrane ni dovoljeno, če na primer obstaja običajna praksa pri pridobivanju določenega izdelka.

Tako določena načela je potrebno zaradi razširjenosti oglaševalskih sporočil, ki nas spremljajo na vsakem koraku, prav gotovo spoštovati. Res pa je, da obstaja veliko pristopov v oglaševanju in je včasih težko oceniti kaj je etično in kaj ni.

Oglaševanje se je razvilo z množičnim trgom. Danes je vse prisotno. Vsi smo mu izpostavljeni, na vse nas vpliva, le da si to nekateri priznamo, drugi ne. Dolga leta je bilo oglaševanje omejeno le na tiskane medije. Sedaj se oglaševanje razširja po vseh medijih, prav tako pa tudi po internetu, ki bi mu lahko rekli svetovno oglaševalsko okno.

Pri prebiranju literature sem zasledila, da se sicer pojem oglaševanja in principi njegovega delovanja v teoriji v določeni meri različno definirajo, vendar pa je vsem bolj ali manj skupno to, da gre pri oglaševanju za prepričevanje naročnika. Murphy in Laczniak tako menita, da je oglaševanje komunikacija identificiranega naročnika o njegovih izdelkih, storitvah, idejah, ki je namenjena informiranju ali prepričevanju potrošnikov, pri čemer uporablja množične medije in je pogosto enosmerna, vsiljiva in zagovorniška.

V svojem razvoju je oglaševanje prešlo štiri različne faze in sicer od idiolatričnih oglasov, ki so bili prvi oglasi v tiskanih medijih in so se osredotočili na sam izdelek brez uporabe emocionalnih apelov, preko ikonoloških, ki so kot primarni medij uporabljali radio in se osredotočali namesto na uporabniške vidike izdelkov, na njihovo simbolno vrednost in poudarjali prevladujoče vrednote v družbi (status, družina, zdravje), do tretje generacije oglasov, to je narcisističnih, ki se pojavljajo predvsem na televiziji in skušajo pri potrošnikih vzbuditi nove vedenjske vzorce. Zadnje obdobje v razvoju oglaševanja je totemizem. Združuje koristnost, simbolizem in personifikacije prejšnjih treh obdobij ter poudarja življenjski stil potrošnika. Tovrstni oglasi delujejo na principu »Povej mi kaj kupuješ in povem ti kdo si«. Da pa bi bolje razumeli naravo oglaševanja menim, da je potrebno spoznati tudi pomen besede »oglaševanje«.

Oglaševanje, promocija in propaganda so tri besede z na prvi pogled istim pomenom, ki pa se razlikujejo. Oglaševanje izhaja iz latinskega glagola adverto, ki pomeni usmeriti pozornost k nečemu. Promocija izhaja iz glagola promuovere, ki pomeni v latinščini pomikati naprej, promovirati. Propaganda pa izvira iz latinskega glagola propago-are, ki pomeni širiti nauk in ima prav zaradi tega pogosto politično konotacijo. Oglašuje se največkrat izdelke in storitve, promovira se poleg izdelkov in storitev tudi ljudi, medtem ko propaganda vključuje vse troje, torej prepričanja, ideje in ideologije. Poglavitni cilj vseh pa je, prepričati posameznika, da se obnaša tako kot terja sporočilo. Marketinški delavci verjamejo, da vsak oglas mora okupirati misli potrošnika in pravijo, da nimajo namena spremeniti dejansko izbiro izdelkov potrošnika, temveč spremeniti njegovo mnenje o produktih. Gre za vojno pri delitvi trgov in sredstev na vseh nivojih. Ker ima oglaševanje po mojem mnenju prav gotovo pomembno mesto v tržnem gospodarstvu, je njegova ekonomska vloga še posebej očitna.

Oglaševanje bi naj bilo orodje tržne komunikacije, s katero skuša oglaševalec potrošnikovo zanimanje odvrniti od cene izdelka, drugi pa pravijo, da je oglaševanje vir informacij, ki povečujejo potrošnikovo občutljivost na cene in vzdržuje konkurenčnost med podjetji. S posredovanjem informacij o izdelkih in storitvah je oglaševanje tako mediator med zahtevami naročnikov (podjetij) in potrebami oziroma željami potrošnikov. Oglaševanje s tem, ko potrošnika uči kako naj uporablja določene izdelke, mu določa življenjski slog, dolgoročno pa narekuje trende preoblikovanja kulture. Zato tudi medij nosi odgovornost za oglase, ki jih objavlja. Res pa je, da oglaševanja ne spremljamo samo po medijih, je tudi v naši okolici, na stenah stavb, oglasi so okoli nas in tako lahko rečemo, da smo v dobi oglaševanja. Naše življenje je tako en sam velik oglas ...

... se nadaljuje :)

Prvi krog predsedniških volitev je za nami. Tudi te so pokazale, da je politika, kot vodilna vest v televizijskih poročilih ali hvaležna pogovorna tema, postala nepogrešljiva v naši vsakdanji družabni komunikaciji. Zato vam tudi jaz povem, da volila sem in bom najlepšega.

Politika, po univerzalni definiciji »upravljanje pomembnih družbenih zadev v skupnem interesu«, dejansko sega v vse pore delovanja posameznika. Nosilci politične oblasti so prav zaradi svoje delegirane vloge predstavnika družbenih interesov in upravljavca družbenih zadev še posebej pozorni na širšo komunikacijsko izmenjavo, kar pomeni, da v javnosti sproti preverjajo svoje predloge, odločitve, ukrepe in na sploh podporo. Pri tem uporabljajo klasična orodja in pristope v odnosih z javnostmi, ki pa morajo biti v svoji demokratično legitimizacijski funkciji seveda transparentni.

V demokracijah poteka najbolj neposredno politično komuniciranje preko volitev, ko volivke in volivci z oddajo svojega glasu sporočijo, za katerega kandidata, stranko, politiko ali rešitev problema so se odločili. Pri tem poskušajo biti kandidati v volilni kampanji čim bolj komunikativno originalni in z različnimi sredstvi svojo ciljno javnost naslavljati čim bolj direktno in osebno(stno). Politično komuniciranje je namreč v večini primerov za posameznika le posredno, preko medijev, ki ga navidezno povezujejo s sogovorniki v političnem prostoru. Nove komunikacijske možnosti sodobnih tehnologij dajejo občutek, da se lahko vključujemo v politično debato ne glede na prostorske, časovne ali statusne omejitve in da je torej ta politična debata po svoji naravi interaktivna. Vendar imajo ključno mediatorsko vlogo še vedno mediji in politično novinarstvo, zaradi česar bi morali biti tudi kompetentni in odgovorni.

Politično komuniciranje se opredeljuje kot komunikacijska interakcija, ki se odvija znotraj področja političnega delovanja, med dvema ali več političnimi dejavniki ter omogoča izražanje mnenj in interesov socialnih skupin. Pa kaj bi izražali mnenja, če bomo itak volili najlepšega? Ali ni volilna kampanja le neke vrste oglaševanje? Ne nazadnje so predmeti oglaševanja tudi ljudje. A ni pomembno le to, da je izdelek, pardon, predsedniški kandidat, le lično »zapakiran«? Politični svetovalec George Gorton pravi, da pri oglaševanju ne gre samo za prodajo proizvodov, prodajajo se tudi kandidati za predsednike v volilnih kampanjah. Pojasnjuje, da pri svojem kandidatu izbere tisto, kar je privlačno za volivce in ga privlačno aranžira. Očitno je pomembna le pentljica, pa naj bo rdeča, črna ali bela. Tudi francoski oglaševalski guru Jacques Seguela je že pred časom za Mladino povedal, da med propagandno kampanjo, ko skušamo na trg poslati nov pralni prašek in predvolilno kampanjo, ni bistvenih razlik. Ob tem se mi dozdeva, da se tudi naša slovenska politika vse bolj (če ne že v celoti) zgleduje po načinu političnega nastopanja v zahodnih državah. Danes pisci strankarskih programov razmišljajo zelo podobno kot strategi korporacij. A oglaševalski pristopi v političnih kampanjah vsekakor pomenijo nevarnost za demokracijo, saj s tem postaja pravi smisel politike zamegljen, v ospredje stopa nekaj drugega, v ozadju pa ostaja poznavanje in sposobnost reševanja družbenih problemov.

Televizijske kampanje, tako tudi politična soočanja gradijo predvsem na tem, da se ustvari zunanja podoba politikov, ki je privlačna za volivce. Tako stopa v ospredje podoba osebe in ne njene kvalitete oziroma vsebina programov, ki jih podaja. Javnomnenjske raziskave kažejo, da se veliko volivcev, zlasti neopredeljenih, odloča na podlagi zunanje podobe političnih kandidatov. Primer za to so soočenja med republikancem Bushem in demokratom Gorom. Čeprav minimalno, je privlačna podoba Georga Busha vplivala na volilni izid leta 2000. Mimogrede, Gore naj bi se preveč potil. Sicer je bil bolj prepričljiv s strokovne plati, a s svojo osebnostjo ni prepričal. Nasprotno pa so volivci Busha že po nastopu v prvi debati označili za močnega in odločnega voditelja, prijetno in pošteno osebnost in kot nekoga, ki mu je mogoče zaupati.

V demokracijah so politiki »občutljivi« na javno mnenje. Ključnega pomena je torej, kdo lahko vpliva na oblikovanje le-tega. Baudrillar pravi, da je javno mnenje po definiciji posplošeni ekvivalent posameznih mnenj. Sicer pri tem še dodaja, da je zaradi tega le-to zgolj simulakrum resničnosti. V knjigi »Kritika javnega mnenja« Ferdinand Tönnies navaja, da naj bi Bismarck v letu 1868 ali 1869 Hermanu Wagenerju dejal: »Nedvomno veste za izrek starega Napoleona, po katerem naredijo tri vreščeče babnice več hrupa kot tisoč molčečih mož. Ljudje zato hudo grešijo, če trem vreščečim babnicam pripisujejo kak večji pomen za javno mnenje.« Hegel pravi, da je javno mnenje zatorej v enaki meri vredno tako upoštevanja kot tudi zaničevanja. »Ime je gost realnega, vendar velika množica neprenehoma teka za imenom,« je vedel Lao Tse že pred 2600 leti. Seveda, tekamo za imenom, tekamo za najlepšim. Kaj nam bo torej javno mnenje, če je le-to nedoločeno, ima strasten značaj, kratek spomin, deljeno pristojnost in pogosto nemoč? Kot pravi Ross, očitno ne gre za proizvod, ki bi bil narejen za regulativne namene, pač pa gre za izvorno plazmo, iz katere so se razvili različni organi discipliniranja. Kot pravi Splichal: »Dnevi upornih pionirjev, naseljencev, splavarjev ali zlato kopov, ki so kljubovali ne le zakonu, ampak tudi javnemu mnenju, se ne bodo nikoli več vrnili. Smo v času, ko se navadni ljudje komaj zavedajo pritiska javnega mnenja, tako so se mu navadili slediti.« Da, definitivno bom volila najlepšega.